Bog ga je uslišal

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Bog ga je uslišal. Resnična dogodba.
Fran Zbašnik
Izdano pod psevdonimom Fr. J. Milovršnik.
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (53. zvezek), 1901
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII.dno

I.[uredi]

Ivan Legat je imel veliko posestvo in lepo premoženje. Porodil se ni v vasi, kjer je bival sedaj, ampak daleč v strani odtod. Oče mu je bil ubožen kočar, ki je imel celo kopo otrok. Kjer imajo stariši dosti sinov in hčerá, pa malo kruha, gledajo, da se jih kmalu iznebijo. Komaj so odrastli otroškim letom, morajo k tujim ljudem in po svetu s trebuhom za kruhom. Tudi našemu Ivanu se je taka godila. Ni bil še dopolnil petnajstega leta, pa ga je izročil oče nekemu mesarju v bližnjem trgu, da bi se pri njem izučil mesarskega rokodelstva.

»Kjer koljejo vole, ne manjka mesá!« mu je rekel oče, ko ga je odslovil od doma in ga poslal v trg. O resničnosti tega izreka se je mladi Ivan sicer kmalu prepričal, kajti v mesnici je bilo zmeraj dosti mesá; če pa je hotel oče z onimi besedami povedati, da se bo sinu pri mesarju posebno dobro godilo, in da bo pri njem zmeraj sit mesá, se je dobri mož zelo motil. Ivan je jedel isto, kakor vsi drugi posli, akoravno je imel delo tudi v mesnici. In kako ga je njegov gospodar izkoriščal! Nalagal mu je dela, ki nikakor niso bila primerna njegovim letom. Ivanu se je vsled tega pogosto tožilo po domu, kjer sicer ni imel nikoli dosti jesti, pa tudi toliko truda ne. Neko nedeljo popoldne jo je zato udaril proti domu, da očetu potoži svoje križe in težave. Toda domá ga niso posebno veselo sprejeli. Dobil je bil v tem, odkar je bil v trgu, še jednega bratca, in zdaj res zanj domá ni bilo več prostora. To mu je oče tudi naravnost povedal, ko je začel tožiti, kako hudo mu je, ter razkril željo, da bi se rad vrnil pod domačo streho.

»Le vesel bodi, da si z doma,« mu je rekel oče, »in kar nič se ne vračaj! Domá bi te ne čakalo drugega nego stradanje.«

In ko mu je sin namignil, da ga mesarija ne veseli, vzrojil je oče nad njim, in ni dosti manjkalo, da ni zgrabil za palico in ga izpodil iz hiše.

Takrat se je Ivanu zdelo jako milo, da je bil oče tako neprijazen z njim, in nekaj časa mu tega ni mogel odpustiti; pozneje pa mu je bil le hvaležen za to, ker je spoznal, da mu je bilo to v srečo. Vrnil se je namreč k svojemu gospodarju, in ker je videl, da drugače ne gre, vdal se je v voljo božjo in si izkušal s pridnostjo pridobiti naklonjenost svojega mojstra. Posrečilo se mu je. Ko je gospodar videl, kako se trudi, in kako je priden, je postal mehkejši z njim in uredil vedno tako, da je imel po napornem delu tudi kak oddihljaj. Jemal ga je odslej pogosto s sabo, kadar je šel po kupčiji. To je dečka, ki je rad videl nove kraje, zeló veselilo, pa tudi na basen mu je bilo, ker se je pri takih prilikah učil, kako treba živino izbirati in kupovati.

Tako je prestal tri leta kot učenec, in njegov mojster ga je sprejel na to za pomočnika. Toda kot tak ni ostal dolgo pri njem. Razumeti se namreč ni mogel s sinom svojega gospodarja, kateri je bil velik nepridiprav. Ko je bilo nekdaj v mesnici zmanjkalo celó nekaj denarja in je domači sin, ki ga je bil najbrž izmaknil sam, dolžil tatvine Ivana, poslovil se je od svojega mojstra in se podal v svet. Služil je potém še pri nekaterih gospodarjih, naposled pa prišel za pomočnika k nekemu mesarju v zeló prijazni vasici lepe gorenjske strani. Ta je bil vdovec in že precej v letih. Imel je samo dve hčeri, od katerih se je starejša bila že omožila v sosednjo vas na bogato kmetijo, mlajša pa je gospodinjila domá.

Ivan se je v novi službi kmalu udomačil. Njegov gospodar je bil zeló zaupljiv proti njemu in je malo ne vso kupčijo za mesnico prepuščal njemu, deloma, ker je bil nekoliko bolehen in se ni mogel več dosti truditi, deloma pa, ker se je že prve dni prepričal, da ima spretnega, zvedenega in pridnega pomočnika. Ivanu pa je delala ta samostojnost veliko veselje, in mislil je noč in dan, kako bi se izkazal vrednega tega zaupanja.

Imeli so ondi poleg mesarije tudi gostilno. Tisti čas so ravno začeli tujci obiskovati naše lepe gorenjske kraje, in Ivan, ki je bil pogledal že nekoliko po svetu ter je bil bistra glava, je kmalu uvidel, da je v tem lepa prilika, pomnožiti svojemu gospodarju premoženje. Svetoval mu je, naj kolikor mogoče izboljša prostore, in ko mu je gospodar, ki je bil tudi razumen mož in je njegov načrt odobraval, rekel, da naj on le vse tako uredi, kakor se mu prav vidi, je prizidal stari hiši celó prostorno sobano, katero je potem jako okusno uredil. Dalje je del prostora med hišo in gospodarskimi poslopji izpremenil v vrt ter poskrbel za to, da je bilo na njem kmalu dosti sence. Kmetje so se takemu početju od začetka smejali, a kmalu so izprevideli, kako modro je bilo vse to. Od dne do dne je prihajalo več tujcev, in nova gostilna je hitro zaslovela daleč na okoli, tako da nikdar ni manjkalo gostov v njej.

Seveda je imelo to tudi svoje posledice. Gospodar je čim dalje pogosteje tožil, da delo presega njegove moči, in skoro vsak dan je prigovarjal hčeri, da naj si izbere ženina in potém pomnoži posle. Lepa Anica pa je na tihem že davno rada videla čvrstega, postavnega in pridnega mesarskega pomočnika, ki je bil že zdaj prav za prav gospodar v hiši, samo upala si ni odkriti očetu svojega srca, ker se je bala, da ne bi privolil v to, da hči vzame njegovega hlapca. Ko pa ji je oče nekega večera, ko je ves dan skrbel za to, da so bili številni gostje dobro postreženi, in je bil vsled tega ves izmučen, rekel nekoliko razjarjen, da naj se skoro omoži, če ne, da izroči Ivanu vse ter pusti njega, da se oženi, ohrabrila se je in odgovorila:

»Pa mu izročite! Nič nimam zoper to, če se on oženi!«

»Kaj pa bo s teboj?« vpraša oče, začudi vsi se.

»Tu ostanem!«

»Za deklo?«

»Kdo vé? Morda pa vzame Ivan mene?«

»A tako!« reče oče in pomolči nekoliko časa. Potém pa zopet izpregovori: »Saj boljšega moža si ne moreš izbrati! Premoženja res ni prinesel s seboj, a njega imamo zahvaliti, da nam gre zdaj vse tako lepo izpod rok. Grdo bi bilo, če bi ga odrivali. Samo če je za te?«

»On je že záme, samo ne vem, če sem jaz zanj!« odgovori hčerka nekoliko plaho.

»No, no!« odvrne oče, ki je bil zlasti na svojo mlajšo hčer zmeraj jako ponosen. »Saj jedna najgrših ravno nisi, in naše posestvo — tvoja dota — tudi nekaj velja. Ne verjamem, da bi se te posebno branil. Sicer pa me veseli, da nista imela ničesar za mojim hrbtom! Stvar že jaz uravnam!«

Ko je bil Ivan drugi dan s svojim gospodarjem v mesnici, začne ta:

»Jaz se ne bom več ubijal! Zadosti sem se v že! Mislim, da sem zaslužil na stara leta nekoliko počitka. Človek samo enkrat živi!«

»Saj vas nihče ne sili k delu,« odvrne Ivan. »Vi zapovedujte, mi drugi bomo pa delali. Saj za to nas imate!«

»Tudi ukazovati sem se že naveličal,« odgovori gospodar. »Kadar je človek star, naj se umakne mlajšim. Res je sicer, da ima starost izkušnje, zató ima mladina pa bolj bistro glavo. Glej, če bi tebe ne bilo, bi bilo pri nas marsikaj drugače. Jaz bi sam nikdar ne bil tako podjeten, da bi bil prezidal hišo in napravil to in ono, kar nam nosi zdaj lepe obresti.«

»E kaj bi se tako nazaj devali!« ugovarja Ivan, katerega je gospodarjeva hvala spravila nekoliko v zadrego. »Vi le mislite, da bi ne bili tega storili, v resnici pa bi bili napravili še vse kaj lepšega, nego sem jaz!«

»Mogoče, toda zdaj čutim, da mi pešajo moči. Opomnil sem torej sinoči hčeri, da bi bilo dobro, ko bi dobili zeta v hišo.«

Ivan je hudo zardel, ko je slišal te besede. Da bi skril svojo zadrego, reče kolikor mogoče z mirnim glasom:

»No, ni se vam treba bati, da bi ne dobili zeta. Saj se jih dovolj oglaša, če si tudi morda ne upa vsak povedati naravnost, po kaj hodi. Jaz se le čudim, da že davno ni bilo svatovanja!«

»Doslej se ni tako mudilo,« pripomni gospodar, kateremu Ivanov odgovor ni bil prav po godu. »Sicer pa tisto tudi jaz vem, da bi moja hči lahko dobila moža, če bi ne bila malo preveč izbirčna, in če ne bi čakala baš na tistega, ki se ji noče približati.«

Ivan znova zardi.

»Tedaj ga ima že izbranega?« reče z nekoliko tresočim glasom.

»Ima ga izbranega, ima, ali boji se, da bi je ne hotel!«

»Kaj?« zavzame se Ivan. »No, tistega bi hotel poznati, ki bi se branil takega dekleta, kakoršna je vaša Anica!«

»Torej misliš, da njena bojazen ni opravičena?«

»Glavo stavim, da ne!« se razvname Ivan. Spoštoval in čislal je hčer svojega gospodarja tako, da si niti misliti ni mogel, da bi bil mož na svetu, ki bi si ne bil želel dobiti je za ženo. Kam pa merijo besede njegovega gospodarja, tega ni slutil. Preponižen in preskromen je bil, da bi bil povzdignil oči do lepe in pridne hčere svojega gospodarja. Tem bolj se je torej začudil, ko mu ta na njegove zadnje besede v odgovori:

»Če je to tako gotovo, potem pa stopi k njej, in dogovorita se! Izbrala si je tebe, in jaz nimam nič zoper to. Priden in pošten si, drugega pa ne zahtevam od svojega zeta!«

Imeli so še tisto jesen poroko, in Ivan je bil najsrečnejši človek. Kot beraškega dečka ga je bil poslal oče z doma, zdaj pa je imel lepo premoženje, zraven tega pa še ženo, da si boljše želeti ni mogel. Tudi v drugem oziru je imel srečo. Mesarija se mu je vseskoz dobro ponašala, polje mu je večjidel dobro rodilo, in gostilna njegova je slovela čim dalje bolj. Po letu je imel včasi toliko gostov, da bi jih bil prav rad odstopil nekoliko komu drugemu, že zaradi tega, ker se mu je smilila žena, ki je imela v kuhinji ves dan črez glavo opraviti.

Naj večje veselje pa so mu delali zdravi in krepki otroci, ki mu jih je bil Bog sčasoma dal. Skratka, bil je srečen in zadovoljen človek in tega tudi nikdar ni skrival in tajil. On ni bil jeden tistih, ki v jednomer tarnajo, tudi če za to nimajo povoda, in ne da bi se hvalisal ali bahal, se je vendar kazal vedno takega, kakoršen je bil. Na njegovih ustnah se je zibal vedno zadovoljen smehljaj, in če ga je kdo vprašal, kako mu gre, je odgovoril: »Bo že, hvala Bogu, da bi le nikdar ne bilo hujšega!«

Ljudje so ga imenovali vsled tega »zadovoljnega Janeza ali Ivana«. Tudi če ga je zadela sem ter tja kaka mala nezgoda, se ni držal precej kislo. Tolažil se je s tem, da bode že zopet bolje. Ljudje so bili zato navajeni, videti ga vedno veselega in smejočega. Tem bolj se jim je torej čudno zdelo, ko so nekega dne opazili, da hodi jako zamišljen in s povešeno glavo okrog. Sklepali so iz tega, da se mu je moralo pripetiti nekaj zeló neprijetnega. Pozvedovali so drug od drugega, kaj je pregnalo Ivanu njegovo zadovoljnost, a ni se jim posrečilo, kaj pozvedeti.

II.[uredi]

Najbolj pa se je čudila žena Ivanova, ko je videla svojega moža hkratu izpremenjenega. Nekoliko dnij je molčala, češ, da mu ali čemernost že preide, ali pa da ji sam pové, kaj mu je. Ko pa je bilo preteklo že več ko teden dnij, pa je še vedno hodil s povešeno glavo in tako zamišljen, ne da bi bil kaj zinil, bilo ji je preveč. Bila je tako navajena, videti svojega moža zadovoljnega in veselega, da ga je zdaj komaj spoznala. Ko stopi torej nekega popoldne k njej v kuhinjo v takem trenutku, ko ni bilo ravno nobenega drugega človeka zraven, ga nagovori:

»I kaj pa ti je vendar, da se tako kislo držiš? Si li bolan?«

On se vsede na stol in nekaj časa nič ne reče. Bilo je videti, kakor bi premišljal, ali ji naj izdá svojo skrivnost ali ne. Nato pa odvrne nekako v zadregi:

»Zvečer ti povem, kaj mi je; zdaj bi naju znal kdo čuti.«

»Sama sva!« reče ona začudena. Bila je zeló radovedna, kaj bi ji imel mož povedati.

»Če sva tudi!« reče on. »Pa bi znal kdo nenadoma vstopiti, in jaz ne bi rad, da bi naju kdo slišal. Potrpi torej do večera!«

»Pa koliko časa mi že prikrivaš, kar veš, in zakaj mi prikrivaš?«

»Vse zveš, le potrpi malo!« jo tolaži on in vstane. Žena je izprevidela, da bi zdaj nič ne spravila iz njega, zató je obmolknila. Čakala je pa komaj, da bi bila že sama zvečer s svojim možem skupaj. Navadno je hodil on prej k počitku nego ona, ker je imela večkrat še pozno v noč opraviti v kuhinji. Zató je smela pa zjutraj malo delj poležati, dočim je njen mož vedno zgodaj vstajal. Tisti večer pa se ji je zeló mudilo spat. Naročila je dekli, da naj postreže gostom, če bi še kaj zahtevali, pa je šla kmalu za možem v spalnico. Stopivši noter, ga takoj nagovori:

»No, zdaj sva sama, in ni se treba bati, da bi prišel kdo sem noter!«

»Kako si radovedna!« se zasmeje mož.

»Moj Bog!« vzklikne ona skoro užaljena. »Veš, da mi ni vse jedno, če vidim, da te kaj tišči!«

»Kaj pa misliš, da boš zvedela?«

»Gotovo kaj neprijetnega!«

»To je res!« potrdi mož. »Vedi torej, da imamo tatú v hiši.«

»Pa vsaj ne!« se prestraši žena.

»Kdo zunanji ne vem, da bi bil tako predrzen, in da bi sploh mogel počenjati kaj takega.«

»Pa kje si zapazil tatvino?«

»V kašči. Meni se je že delj časa dozdevalo, da ondi ni vse v redu.«

»Ah!« vzdihne ona. »Tudi jaz sem se že čudila, da nam tako hitro pohaja zabela.«

»No, vidiš! Jaz sem pa to opažal na drugih stvareh. Pšenice mi nikakor nismo toliko porabili, kolikor nam je manjka. Pri svinjini se tudi pozna, da jo nekdo jemlje v stran. No, pa vse to bi bil morda prezrl, ko bi mi pred kakimi desetimi dnevi ne bilo izginilo nekaj usnja. Ti ga vendar nisi nikamor dela?«

»I kam, za božjo voljo! Veš, da bi ti bila povedala, če bi bila sama škornjev potrebovala, ali če bi jih bila dala delati komu drugemu.«

»No, in od tistega časa sem nekoliko pazil,« nadaljuje mož. »Saj si morda opazila, da sem bil včasi še na večer, predno sem šel spat, v kašči. Napravil sem gotova znamenja, zaklenil vrata in vzel ključ s seboj. Ko pa sem drugo jutro prišel zopet v kaščo, sem dobil sledove, da je moral biti nekdo še za mano notri. In vendar je bil ključ v mojih rokah!«

»Zató si nemara te dni tudi tolikrat po noči ven hodil!«

»Sevéda zató! Mislil sem, da zalotim tistega lopova!«

»Pa zakaj mi nisi vendar prej povedal tega?«

»Hotel sem se natanko prepričati o tem in pa mislil sem si, da je najbolje, ako nikomur ne črhnem ničesar o svoji skrivnosti. Upal sem, da pridem sam še najprej tatu na sled. Če bi bil pravil tebi kaj o tem, bi se bila težko vzdržala, da bi ne bila komu kaj opomnila, kakor hitro pa bi bil tat vedel, da kaj slutimo, bi bil postal še opreznejši.«

»No, no!« ugovarja žena. »Taka klepetulja pa tudi nisem! Če bi bil rekel: molči! bi bila tudi molčala. Sicer pa menda zdaj izprevidiš, da to ni bila prava pot, zalotiti tatú, če ga doslej še nisi dobil.«

»Toliko vem danes, kakor prvi dan, kdo zahaja v kaščo,« reče on potrt. »In to me skrbi! Kdo ve, ob koliko smo že!«

»Pa kaj misliš zdaj storiti?«

»Jaz sam ne vem!«

»Da bi molčal, pa hodil sam stražit kaščo, to ne gre,« pripomni ona. »Tat se prej ostraši, če zaženemo hrup, in glavna stvar je, da ga oplašimo. Če je pa kak domačin, kakor slutiš ti, ga že na drug način tudi izvohamo. Sicer pa jaz ne vem, koga bi obdolžila.«

»Tudi jaz ne,« odvrne on. »Vsi posli so se mi zdeli doslej jako zvesti in zanesljivi, tako da res ne vem, kaj bi dejal!«

»Oh, mogoče je pa še zmeraj, da je kak tujec!« reče žena po kratkem premišljevanju.

»Ne verjamem!« odvrne on. »To mora biti kdo, ki se v naši kašči natanko spozna. Nobene stvarce ti ne bo brez potrebe preložil in sploh postopa z največjo previdnostjo. Kak zunanji tat bi bil tudi enkrat za vselej vzel s sabo, kolikor bi se bilo dalo, a ta jemlje zmeraj po malem. Zató tudi nismo tako dolgo prišli na to, da smo okradeni.«

»To je že res,« pritrdi ona, »ali mogoče je pa tudi le, da postopa kdo drug, ki je tukaj v vasi, tako previdno. Saj veš, da imamo nekaj sumljivih ljudij v vasi, pri katerih bi se gotovo zglasili orožniki, ako bi se dogodila kaka večja tatvina. Tudi ti imajo torej vzroka dovolj, da ne donašajo dosti ukradenega blaga k domu.«

»Vse prav tisto, toda kako bi bil kak zunanji prišel do ključa od podstrehe in pa še od kašče, kajti vrata so oboja črez noč zmeraj zaprta in oboja mora odpreti, ako hoče v kaščo.«

»Ti misliš torej, da je kdo domačih dal ključa ponarediti.«

»Drugače skoro ni mogoče!«

»Ee ... ne vem! Tako hitro se ključ ne dá ponarediti, da bi ga ne bili pogrešali, če bi ga bil kdo vzel v ta namen. Sicer pa visita ključa vedno v kuhinji na zidu, in nikdar se ne vem spomniti, da bi mi bila izginila izpred očij. Zvečer pa jemlješ itak ti vse ključe od nekdaj s seboj, kadar greš spat. To ne bo! Kaj pa vetrih?«

»Oh, za tako velik ključ, kakor je oni od kašče, in ki je še votel zraven, ni vetriha!«

»Potém je pa stvar jako čudna!«

»Čudna, čudna! Zdaj razumeš morda, zakaj sem tako čemeren?«

»No, sevéda! Toda tako se ne pride do smotra! Najbolje je, da skličeva jutri vse posle skupaj, pa jim poveva, kaj sva zapazila. Potém naj pa vsako noč jeden straži. Če bo med stražniki jeden tat, ga kmalu zasledimo, če pa je tat kak zunanji, ga pa tako tudi najlaže zalotimo. Ti vendar ne moreš cele noči sam na straži stati, in jaz ti pri tem tudi ne morem pomagati.«

»Če misliš, pa naj bo tako, kakor ti praviš. Nocoj pa vstanem še jaz parkrat in grem pogledat, ali ne zasačim onega poštenjaka pri njegovem nočnem delu.«


III.[uredi]

Drugo jutro, ko so bili posli pri Legatu odkosili in so se hoteli ravno raziti vsak na svoje delo, stopi gospodar k njim in jim veli, da naj gredó malo za njim v njegovo sobo, kjer jih je tudi že čakala gospodinja. Ti so se začudeni spogledovali, kajti kaj takega se jim ni bilo še nikdar prigodilo, a ubogali so in šli za gospodarjem. Ko so bili vsi notri, zapre ta najprej vrata, potem pa stopi pred posle in jih nagovori:

»Nekaj neprijetnega vam moram povedati. Že nekaj dnij opazujem, da zmanjkuje iz kašče zdaj te, zdaj one stvari. Tatvina pa se vrši tako, da bi človek skoro mislil, da je tat kdo domačih.«

»Ja—ja—jaz že ni—nisem!« se oglasi jecljavi pastir z jokajočim glasom.

»Jaz tudi ne, primaruha!« pristavi kljubujoče mesarski pomočnik, velik, krepak, a precej surov mladenič.

Obe dekli pa sta zagnali glasen jok. Sam hlapec Šimen je ostal tih s povešeno glavo, kakor bi nekaj premišljal.

»Jaz ne dolžim nobenega,« poseže gospodar vmes. »Izrekel sem te besede zaradi tega, da izprevidite, da je tudi am vsem na korist, ako tatú kmalu zasačimo.«

»Boga zahvalite,« se oglasi hlapec Šimen, »da nam povedó vse tako odkritosrčno, pa gledite, da napravimo kmalu zopet red! Kdor je nedolžen, mu ni treba nič poudarjati, da ni tat, še manj pa jeziti se!«

»Taka je!« pritrdi gospodar. »Jaz mislim, da sem vam izkazal celó zaupanje, ko sem vam to odkril. Storil pa sem to sevéda pred vsem iz tega vzroka, da me podpirate, in da mi pomagate zasledovati tistega grduna, ki hodi praznit našo kaščo. Mislim pa, da pojde še najbolje tako, ako vsak večer jeden izmed nas straži. Žensk sevéda za to ne moremo rabiti. Vrstili se bomo samo mi moški, in sicer bom nocoj čul jaz, potém pa vi po vrsti vsako noč jeden. Jaz bi dejal, da dolgo itak ne bo treba hoditi ostrezat. Tat, ki zahaja k nam, je tat posebne vrste. Jemlje zmeraj po malem, najbrž samo po potrebi. Ne bo nam torej dolgo čakati, da se zopet prikaže. Ali ste zadovoljni s tem?«

»Zadovoljni!« odgovoré posli.

»No, potém pa pojdite vsak na svoje delo. Natančneje povem že še vsakemu posebej, predno pojde na stražo, kaj mu bo storiti.«

Po teh besedah so posli odšli, sam hlapec Šimen se je obotavljal pri vratih. Ko so bili vsi drugi že odšli, se obrne in reče gospodarju:

»Zakaj pa niste meni prej že to povedali? Jaz bi ga bil tačas že zalotil! Morda bi bilo bolje, če ne bi vedeli vsi o tem! Jeden ali drugi bo kje kaj zinil, in če tat zve, da pazimo nanj, ga ne bo blizu.«

»Tisto treba sevéda še vsakemu posebej zaprečiti, da ne bodo pravili o tem okrog,« pripomni gospodar. »Sicer pa mi ni toliko na tem, če tatú dobim ali ne, samo da me pusti odslej pri miru. Da mi tega, kar mi je doslej izmaknil, ne vrne, o tem sem itak prepričan.«

»I se vé!« potrdi hlapec nekako zamišljen. »Nocoj, pravite, boste torej vi stražili?«

»Nocoj jaz — jutri pa ti, potém naj čuje mesar, za njim pa pastir. Dokler je vreme ugodno, itak ne bo nič hudega. Napravili bomo med prvima dvema drvarnicama pod podstreškom posteljo. Ondi bo lahko ležal tisti, ki bo stražil. In če sem ter tja tudi malo zadremlje, nič ne dé! Saj tako po tihem strešnih in kaščnih vrat ne more nihče odpreti, da bi ga človek po noči ne slišal. Razen tega bo pa tudi dobro, da se pes od skednja semkaj pripelje! Glejte no, da se nisem prej že spomnil tega!«

»Eh, s tem psom ni niči« odvrne hlapec. »Kadar ni treba, laja, kadar bi bilo treba, pa molči, kakor bi bil ubit! Na psa se ni čisto nič zanašati! Tat mu vrže kos klobase tja, pa sta prijatelja. Pes naj torej le ostane tam, kjer je. Saj ondi tudi ni vse varno! Toda kaj drugega bi se pač še lahko ukrenilo, da se zasledi tat. Jaz sem zeló radoveden, kdo je ta magarec! Kaj pa, ko bi vi nocoj lepo v svoji postelji spali in bi sploh stražo za nekaj časa pustili še na stran. Saj je toliko drugih pripomočkov, da se pride tatu na sled!«

»Kaj pa misliš, da naj bi se storilo?« vpraša gospodar.

»Najprej bi bilo treba vedeti, je li tat res kak domač človek, ali pa je kdo zunanji. Ko doženemo enkrat to, potém ukrenemo že še naprej, da pridemo do cilja. To pa se bo dalo dognati na zeló preprost način. Jaz posujem nocoj stopnice, ki vodijo do podstrešja, precej na debelo s pepelom, tako da se bo poznala vsaka stopinja. Kakor hitro imamo stopinje, pa vemo takoj, so li tiste od kakega domačina ali od tujega človeka, kajti domače lahko prisilimo, da primerjajo svoje stopinje z onimi, ki so se vtisnile črez noč v pepel. Akoravno pravite, da vam je pred vsem na tem ležeče, da odženemo tatú, je pa vendar še vse bolj varno, ako se tat zasači in kaznuje. Kajti če se to ne zgodi, ga morda preženemo za nekaj časa, a ko se je stvar nekoliko pozabila, se pa zopet vrne.«

Gospodarju je ta predlog hlapčev ugajal, zato reče:

»Pa pustimo no tako enkrat, kakor ti misliš. Zvečer pojdeva skupaj gori, da pregledava najprej, kako je v kašči, potém pa posujeva stopnice s pepelom.«

Nató je Šimen odšel. Gospodar pa je rekel proti svoji soprogi:

»Zvesta duša, ta Šimen! Kako si ta izmišlja in se trudi, da bi prišel tatu na sled; prav kakor bi šlo za njegove stvari. On že ni tat, tega sem gotov!«

»Mesar se je vedel nekako sumljivo,« reče ona, »akoravno se mi je doslej vedno zdel pošten.«

»Pustimo zdaj to, kaj bi ugibala,« odvrne gospodar, »saj nam morda že nocojšnja noč prinese kaj gotovega.«

IV.[uredi]

Legatova hiša je stala po dolgem ob cesti. Vzadi za hišo je bil najprej raven, precej obširen prostor, katerega jeden del, in sicer proti levi strani, je bil izpremenjen v gostilniški vrt. Na levi strani za hišo je stala mesnica, navpično pa na hišno poslopje, in sicer kakih dvajset korakov v stran, je bilo postavljeno dolgo gospodarsko poslopje, kakoršno more imeti le kak zeló imovit kmetski posestnik. V pritličju so se nahajale najprej kleti, potém pa različni hlevi in druge shrambe. Vinska klet je bila obrnjena tako, da so njena vrata gledala v mala hišna vratca, vrata od navadne kleti in hlevov pa so se vrstila ob dolžavi poslopja druga za drugimi in so bila torej obrnjena na drugo stran. Nad vrati vinske kleti pa so se kar zunaj dvigale stopnice, po katerih se je prišlo do strešnih vratec gospodarskega poslopja. Ker je bilo vse poslopje zidano in dobro zoper ogenj zavarovano, so bila tudi ta vratca z železnimi ploščami obita. Pod streho so bili prazni prostori in so služili v to, da so se po njih obešale in sušile kože od živalij, ki so jih zaklali v mesnici. Nekako v sredi podstrešja pa se je nahajala kašča. Postavljena je bila tako, da se je raztezala črez celo širjavo strehe, in je bila zidana. Pokrita pa je bila samo z debelimi žaganicami, ki niti pribite niso bile, ampak so se lahko prestavljale sem in tja. Druge strehe kašča tudi potrebovala ni, ker je bila itak že po zunanji strehi dovolj zavarovana. Te žaganice so bile le za to tukaj, da ni mogla od zgoraj doli kaka žival noter. Kašča je imela težka železna vrata, ki so se z velikim votlim ključem zaklepala in odklepala.

Na zadnji strani gospodarskega poslopja je bil svet nekoliko vzdignjen, tako da do strehe od tu ni bilo tako visoko, kakor na nasprotni strani, in je bila zlasti vinska klet na tej strani deloma v zemlji; vsled tega je bila po letu zmeraj lepo hladna, po zimi pa gorkejša, nego bi bila, če bi bila od vseh stranij izpostavljena vetrovom. Vse poslopje je imelo na oni strani, na katero so bila vrata razen onih od vinske kleti obrnjena, velik podstrešek, pod katerim so bila v večjih in manjših presledkih drva zložena.

Ko se je bil tistega dne, ko je bil zjutraj poklical Legat svoje posle k sebi, naredil že trd mrak, je prišel hlapec Šimen k njemu in mu rekel:

»Zdaj bi bilo čas, da greva pogledat v kaščo, in da posujeva stopnice. Povedal sem že vsem, da nocoj ne boste stražili. Morda se nam ptiček ujame na limanice, ki mu jih nastavimo.«

»Pa pojdiva!« reče gospodar. In šla sta. Podala sta se najprej v kaščo, in gospodar je to pa ono tako prestavil, da je moral hitro spoznati, če bi bil prišel še kdo za njim noter. Zaklenivši dobro vrata kaščna in potém še ona od podstrešja, sta začela posipavati za sabo stopnice s pepelom, katerega je bil Šimen v malem košku prinesel s seboj.

Gospodarju se je zdela ta misel Šimnova prav dobra, in bil je na tihem jako zadovoljen, da ima tako pametnega in pa skrbnega hlapca pri hiši. Nekako pomirjen je šel v svojo spalnico, in dobro se mu je zdelo, da mu ni bilo treba stražiti zunaj.

Drugo jutro pa pride hlapec Šimen zopet h gospodarju in mu reče:

»Raca na vodi, zbal se nas je! Nobenega sledú ni, da bi bil kdo hodil po pepelu. To je že nekoliko sumljivo! Zunanjih naju pri posipavanju nobeden ni videl, pač pa domačini. No, pa prenagliti se ne smemo! Morda pa tat ne prihaja vsako noč! Treba potrpljenja!«

Gospodar vstane in se gre sam prepričat, kako in kaj je. Na stopnicah res ni bilo nobenega sledu o kaki stopinji. Ko pa pride v kaščo, vidi takoj, da je bil črez noč zopet nekdo notri. Začuden se ozre na Šimna, kateri ga je spremljal.

»Tat je bil zopet tú,« reče, »toda odkod je prišel? Na zadnjo stran ni nobenih vrat, in moral je priti tod, kakor midva — ali kako pa je potém to, da ni v pepelu nobenega sledú?«

»Morda se pa motite?« ugovarja Šimen in zmajuje z glavo, kakor bi mu to nikakor ne hotelo v glavo.

»Saj vendar vidiš!« reče gospodar. »To je bilo sinoči tukaj, ono tam, zdaj pa je prestavljeno, no in par klobas tudi manjka; seštel sem jih sinoči.«

»Jaz se ne spominjam na nič,« odvrne hlapec. »Premalo sem pogledal sinoči, kako je to in ono, ker sem mislil, da boste že vi vedeli, če zopet kaj izgine. Hm, hm, čudno pa je to!«

»Čudno, kar se da!« potrdi gospodar.

»Eh, čakajte no!« vzklikne po daljšem molku Šimen. »Ta s pepelom ni bila nič kaj pametna! V pepelu se da sled kaj lahko izbrisati! Treba ga je le znova za sabo posuti, pa se ne vidi nič! Ali ni res?«

»Res! Imaš prav! Toda če se je tatvina izvršila na ta način, potem sem še bolj prepričan, da imamo tatú domá. Tuj tat ne bo še pepela nosil s seboj, tem manj, ko niti vedel ni, da smo ga posuli po stopnicah! Kaj ti praviš k temu?«

Hlapcu je bil gospodarjev pogled, ki ga je pri zadnjih besedah uprl vanj, neprijeten. Uprl je nekako v zadregi oči v tla, pa rekel:

»Sam Bog ve, kako je to! Nazadnje boste še mislili, da jaz kradem!«

»Jaz sem že enkrat rekel,« odgovori gospodar, »da ne dolžim nikogar, tebe pa še najmanj. Ali stvar se mora pojasniti! Saj vidiš, vse okoliščine so po tem, da človek ne more misliti, da bi kradel kak tujec. To je neprijetno za me in za vse, ki služite pri meni.«

»Jaz še nisem obupal, da ga zalotimo,« pripomni Šimen. »Samo malo nerodno smo začeli.«

»Dà, boljše bi bilo, ko bi bil jaz sinoči stražil,« odvrne gospodar. »Nocoj storim to na vsak način.«

»Ne bo treba!« vzklikne Šimen. »Že vem, kako ga dobimo! Po ključavničarja grem! Ta mi je nekdaj pravil, kako je on zasačil tatú. Pritrdil je nabito puško tako k vratom, da se je sprožila, ko je tat odprl vrata. Tako tudi mi naredimo!«

»To je prenevarno!« ugovarja gospodar. »Tega ne maram, da bi se kdo ustrelil pri meni.«

»Oh, to se tako lahko napravi, da se tat le malo poškoduje. Sicer pa bi ga ne bilo škoda, če bi ga tudi zadelo v srce! Vendar je glavna reč to, da nas strel vzbudi. Vam ni treba nič čuti! Jaz imam rahlo spanje! Če se puška sproži, sem takoj na nogah, in prav gotovo mi ne uteče! Če ga nismo sinoči, nocoj ga pa dobimo gotovo!«

Gospodar je imel Še nekoliko pomislekov zoper to, naposled se je pa le vdal. »Da bi noč na noč stražili, tudi ne pojde,« je rekel sam pri sebi, »in dobro je, ako se nam posreči, zalotiti ga na drug način.«

Šimen je šel torej po ključavničarja, in še tisto popoldne je bilo smrtno orodje nastavljeno tatu. Legat je ukazal ključavničarju, da naj uredi stvar tako, da se tat ne rani prehudo, no in ta mu je zatrdil, da dobi k večjemu v noge kako zrno. Sicer pa je rekel, da je vse tako zanesljivo narejeno, da se puška gotovo sproži, ako tat odpre vrata. Navadil ga je tudi, kako ima ravnati drugo jutro, ako bi tatú po noči ne bilo, da se ne zgodi kaka nesreča.

Šimen je ves čas pomagal in stregel ključavničarju in kazal se je prav zadovoljnega, ko je videl, da je stvar dogotovljena.

»Nocoj ga bomo pa imeli,« je ponavljal v jednomer in obljubil je vpričo svojega gospodarja, da dá ključavničarju za par vrčkov piva, ako njegov stroj ne odreče.

V.[uredi]

Legat pa ni mogel tisti večer zaspati navzlic temu, da ni stražil, in da je bil šel, kakor po navadi, počivat v svojo spalnico. Premišljal je in premišljal, kdo bi bil tat. Vse je na to kazalo, da je kdo domačih, in vendar ni mogel ne jednemu, ne drugemu česa očitati. Še najprej bi bil dolžil mesarskega pomočnika, ker je bil precej trmast dečko in je tudi rad popival, toda v mesnici ni bilo še nikdar niti novčiča zmanjkalo. Da bi se bil baš kašče lotil? Neverjetno! Kam pa bi tudi deval ukradene stvari? Vsekakor bi moral imeti koga, kateremu bi jih prodajal! Brez pomagača ne more biti on, če je tat, niti kdo drug domačih.

Radoveden je bil, kako se obnese ključavničarjeva iznajdba. Razen Šimna ni nobeden izmed poslov vedel, kaj je imel opraviti ključavničar pri kašči. Mislili so najbrž, da ključavnico prenareja.

Gospodarju se je vsak trenutek zazdelo, da je nekaj počilo, in več kakor enkrat je skočil iz postelje. Ko pa je stopil k oknu, je bilo popolnoma vse tiho. Premetaval se je nemirno po postelji sem in tja in še le proti jutru je nekoliko zaspal. Komaj pa je začutil, da so drugi po koncu, je vstal tudi sam. Ni ga trpelo v postelji. Radovednost ga je gnala, da se je brž oblekel, pa tudi skrbelo ga je, da bi se ne bila prigodila kaka večja nesreča. Ko pride doli, zapazi kmalu vse svoje posle, ki so se odpravljali vsak na svoje opravilo.

»Od teh ni nobeden, hvala Bogu!« vzdihne zadovoljen. Nató pa pokliče Šimna in mu reče, da naj gre z njim pod streho do kašče. Ko prideta gori, so bila kaščna vrata zaprta, kakor sinoči.

»Zdaj se treba le še prepričati, je li bil kdo notri ali ne,« reče gospodar.

»Kako bode notri!« odvrne v hlapec. »Saj vidite, da so vrata zapahnjena in zaklenjena. Če bi jih pa bil kdo odprl, bi bilo tudi gotovo ustrelilo!«

»Jaz upam, da ni bilo nikogar notri,« opomni gospodar, ki si tudi ni mogel misliti, kako bi bil kdo dospel noter, ne da bi se bila sprožila puška, potem pa še vrata zaprl za sabo. »Toda pogledati morava vsekako v kaščo. Da pa se ne prigodi kaka nesreča, skoči rajši po ključavničarja, naj pride on odpirat.«

Šimen je prišel kmalu s ključavničarjem, da odpre previdno, in res najdejo puško še nabito.«

»Ni ga bilo!« vzklikne hlapec. »Ima pa ta dober nos, da ga baš nocoj ni bilo! No, pa to past mu še nekolikokrat nastavimo! Prej ali slej se že ujame vánjo!«

Gospodar pa je v tem po kašči stikal. Sam svojim očem ni verjel, kajti dobil je zopet nedvojbene znake, da je bil tat notri.

»To je pa vendar čudno!« vzklikne. »Tudi nocoj je bil tukaj!«

»Ni mogoče!« se začudita ključavničar in Šimen, oba ob jednem.

»I no, če vama pa rečem, da je bil! Nocoj se je zopet pšenice lotil. Natrosil sem bil sinoči moke po vrhu, a danes ni o tem nikakega sledú več. Pa tudi tako poznam, da pšenice manjka. Moral jo je precejšnjo merico odnesti. Kod je prišel, in kod je odšel, to mi naj zdaj jeden pojasni!«

Ključavničar in Šimen sta molčala. Zgibala sta z ramami in majala z glavo, kakor človek, ki si ne vé sveta.

Ko se je ključavničar odpravljal, mu je rekel Šimen nekoliko zbadljivo:

»Mi je žal, da ti ne morem dati za pivo! Zahvali se pri tatu, ki je bil tako premeten, da ni sprožil puške.«

Gospodar pa je določil, da se ima prihodnjo noč na vsak način stražiti. In res, ko je bilo čas iti spat, dal si je napraviti posteljo pod podstreškom med dvema skladalnicama drv in se nikakor ni dal pregovoriti ženi, ki ga je nagovarjala, da naj prepusti stražo drugim.

»Vsi po vrsti bomo stražili, kar nas je moških,« ji je odgovoril, »prvi pa začnem jaz, ker se spodobi, da daje gospodar dober vzgled.«

Tisti čas pa, ko se je spravljal gospodar na svoje novo ležišče, je imel hlapec Šimen mesarskega pomočnika in pastirja pri sebi v hlevu, kjer je spal. Točil jima je žganje ter pravil:

»Pri nas se ne godé pravdanske reči. Lepo vaju prosim, kar pri zaprtih vratih vam prihaja nekdo v kaščo! To vam mora biti sam peklenščak, drugače si jaz ne morem misliti tega!«

»Strrrah in grrroza!« zajecljá pastir, tresoč se na vsem životu. Mesar pa odvrne:

»Ti si šema, Šimen! Peklenščak bi menda tudi kje drugje kako klobaso dobil, če jih je že tako željan, pa ne da bi jih hodil iskat baš semkaj k Legatu.«

»Ko—ko pa nikjer ne—ne delajo t—t—tako dobrih, kakor pri—pri nas!« ugovarja pastir v svoji bistroumnosti.

»A, tako ti misliš, ti moj ljubi Aleš?« se zasmeje mesar. »Ti meniš torej, daje hudobec tudi izbirčen, ali kali? Že mogoče! No, potém smo pa pri nas res lahko ponosni, da so naše klobase tako daleč zaslovele! Samo, ko bi jih vrag tudi plačal, pa ne zastonj jemal!«

»T—t—tistega denarja bi jaz že ne—ne hotel, ki bi—bi ga on pustil,« jeclja pastir in se plaho ozira okrog.

»Jaz tudi ne!« reče Šimen. »Meni je vse jedno, naj jemlje zastonj ali za denar, toda toliko vama rečem, da jaz ga dolgo ne bom hodil stražit. Rajši iz službe, kakor da bi prestajal takov strah. Enkrat, dvakrat, ne rečem, večkrat pa ne! Pa še tistikrat je najbolj gotovo, da jo kam popišem. Med jednajsto in polnočno uro že ne ostanem sam na straži. Skoprnel bi samega strahú.«

»J—j—jaz tudi,« pripomni Aleš.

»Vidva sta strahopetca!« reče mesar. »Meni je pa vse jedno, o polnoči ali o poldne. Tudi mi ni nič na tem, kje ležim. Meni dela to straženje še veselje. Prepričan sem, da tatú baš jaz zalotim. Primaruha, tako ga bom prelomastil, in če je tudi res sam peklenščak, da mu ne bo nikdar več nobena klobasa dišala. Da bi le prišla že náme vrsta! Toda frakelj slivovke mi mora dati tisti večer gospodar, če ne, ne bo nič!«

»Le gledi, da ti s svojim pogumom kaj ne izkupiš!« opominja Šimen, zadnje kapljice žganja mesarju natočivši. »S peklenščakom ni, da bi se praskal; ima preostre nohte!«

»U-u-uh!« zadrhti pastir.

»No, bomo že videli!« reče mesar. »Če gospodarja celega pusti, tudi nas ne bo raztrgal. Jutri že zvemo kaj, ali je bil zopet tukaj, ali se je pa ustrašil. Če se boji gospodarja, potém se bo mene še bolj. Zdaj pa pojdimo spat!«

Izrekši, odide s pastirjem, Simen pa je ostal sam. Ni se precej vlegel, ampak sedel je še nekaj časa ob robu svoje postelje in nekaj mrmral. Mesarjeve besede mu niso nič kaj ugajale.

VI.[uredi]

Ko se je drugo jutro začelo svitati na vzhodu, je gospodar vstal s svojega ležišča in se takoj podal v kaščo. Zdaj, ko so imeli tudi posli že skoro vstati, se ni bilo ničesar več bati. Hotel je torej v svojo posteljo, da si odpočije, kajti tukaj ni skoro nič spal. Premagoval se je, kolikor se je le dalo, da bi ne zadremal, in res so mu bile oči le enkrat in še tistikrat prav za kratek čas padle skupaj. Čutil ni celo noč nič sumljivega, in zdaj je hotel še po kašči pogledati, ali je vse tako, kakor je bilo zvečer. Ko odpre kaščo, se takoj prepriča, da to noč ni bilo nikogar notri.

»Glejte, glejte, mene se je torej res ustrašil,« reče sam pri sebi. »To vendar ni drugače mogoče, nego daje tat kdo domačih! Kako bi bil sicer tisti zvedel, da je kdo na straži. Hm, stvar je čim dalje bolj čudna! Toda počakajmo še malo! Bomo videli, kako bo, kadar bodo drugi stali na straži.«

Ko je šel gospodar po stopnicah doli, mu pride že Šimen naproti.

»No, kaj je?« ga vpraša. »Ali ste kaj čutili in slišali?«

»Nič!« odgovori gospodar. »Tudi v kašči ni bilo nocoj nikogar. Bomo videli, kaj bo prihodnjo noč, ko boš stražil ti.«

»Da bi ne bilo le nič hujšega, kakor nocoj!« meni hlapec in odide po svojih opravkih.

Legatova hiša je bila jako pobožna. Gospodar je gledal tudi na dušni blagor svojih poslov, in čeravno je imel gostilno in polno tujih ljudij v svoji hiši, je vendar skrbel za to, da se je njegova družina zbrala vsak večer v posebni sobi in molila rožni venec. Gospodar in gospodinja sta se pa vrstila pri molitvi, ako je bilo še kaj gostov, ker popolnoma samih jih nista mogla puščati. Molil je naprej zmeraj hlapec Šimen. Tisti večer, ko je imel iti on stražit, je prvič pristavil: »še en ‚očenaš‘ in ‚češčenosimarijo‘ v ta namen, da bi kmalu zasledili tatú«.

Gospodar se ni mogel prečuditi gorečnosti, s katero je Šimen delal na to, da bi bilo konec tatvinam. Drugi pa so se nekoliko norčevali iz njega, ko so bili odmolili.

»Zakaj nisi molil že prej v ta namen?« ga vpraša nekoliko porogljivo mesar. »Ti bi si na vsak način rad pridobil slavo, da si ti zalotil tatú. Pa nemara da ga bom le jaz! Toda, toliko ti rečem, ta očenaš mi imaš tudi jutri večer moliti, ko pridem jaz na vrsto, da stražim.«

»Ne samo jutri, ampak vsak večer bomo odslej molili, dokler nas Bog ne usliši,« odgovori Šimen.

»Prav je tako!« pripomni gospodar. »Tat je nesreča za hišo, in Boga ravno tako lahko prosimo, da odvrne od nas to nesrečo, kakor kako drugo.

»Kaj pa!« reče mesar. »Jaz sem tudi prepričan, da nas Bog usliši. Vsekakor pa bo to zasluga Šimnova, ki je prišel na tako srečno misel. Toda to vam rečem, če pride tat meni v pest, jaz mu zavijem vrat!«

Nató so se razšlí. Ko pa je bil čas iti spat, se je Šimen stegnil na ležišče pod podstreškom. Bil je jako slabe volje. Godrnjal je v jednomer, in sem ter tja je prišla kaka precej robata kletvica iz njegovih ust. Kdor ga je slišal malo poprej tako pobožno in vzdihujoče moliti, bi ne bil mogel misliti, da je to ravno tisti Šimen. Oziral se je na vse strani, če je še kdo po koncu, in ko se je prepričal do dobrega, da čuje sam, se skloni z ležišča in vstane. Slekel se ni bil, zató se mu tudi ni bilo treba oblačiti. Po prstih stopaje se plazi proti vrtu, ki se je razprostiral za gospodarskimi poslopji; ko pa je bil že enkrat na travi, koder stopinja ni več odmevala, je pogumno stopal proti vrtnim vratcam, skoz katera se je prišlo na ozko poljsko pot. Od tu zavije, dasi je bilo precej temno, proti spodnjemu koncu vasi in se ustavi še le pri zadnji, že skoro na samoti stoječi borni koči. Ta koča je bila last postarne, grbaste ženske, katero so ljudje v obče Brlavko imenovali, baje zató, ker je oči vedno tako vkup stiskala, kakor bi ne videla dobro, ali pa kakor bi se ji neprenehoma bleščalo. Živila se je starka s prekupovanjem jajec, kokošij in takih rečij. Kupovala je sploh vse, kar se je dalo v mestu prodati, in nahajali so se ljudje, ki so hoteli vedeti, da ji ta kupčija nosi tolik dobiček, da ima v hranilnici naložen že lep denar. Bila ni na dobrem glasu, ker so se pri njej pogostoma shajali ljudje dvomljive vrednosti, vendar pa se ni doslej nikdo potrudil, da bi ji bil dokazal kako krivico.

Šimen, dospevši do bajte, postoji nekoliko pod oknom, kakor bi se hotel uveriti, ali ni nobenega nepoklicanega notri; potem pa, ko se je prepričal, da je vse tiho, potrka na okno in pokliče še precej glasno:

»Brlavka, Brlavka! ... Ali že spiš?«

»Kdo je?« se oglasi notri hreščeč glas.

»Jaz, Šimen! Vstani malo!«

Kmalu potém se odpre okno, in pri tistem se pokažejo v temi obrisi sključene človeške podobe.

»Si li kaj prinesel?« vpraša starka s hripavim glasom.

»Nič!« odgovori Šimen. »Slabi časi so nastopili. Saj sem ti pravil že zadnjič, kako je. Sinoči je stražil gospodar sam, in ni se dalo storiti nič; nocoj je pa še slabeje, ko stojim sam pred seboj na straži.«

»Zakaj slabeje? Nocoj bi te vendar nihče ne motil!«

»Ali si neumna? Nocoj vendar ne bom kradel, kajti če to storim, bodo vedeli precej, da sem jaz tat.«

»Kaj pa jutri?«

»Tudi težko kaj! Mesar se ne dá oplašiti. Morda pojutrnjem, ko bo stražil pastir.«

»Škoda, da ravno zdaj ne moreš kaj več prinesti! Zdaj je najboljši čas za spečavanje! Kaj pa, ali gospodar sluti, kdo mu krade?«

»Nima slabega nosú, ne!« odvrne Šimen. »Trdi zmeraj, da mora biti tat kdo domačih.«

»Pa saj ne misli tebe!«

»O, tisto pa že ne!« se zasmeje Šimen. »Rekel mi je sam, da meni popolnoma zaupa. Saj ga pa tudi znam slepiti, da je veselje! Svete mu dajem, kako naj stori, da tatú zasledi, in on kar vse uboga. Nocoj sem prišel pa še na drugo dobro misel. Ko smo molili rožni venec, sem pristavil še en ‚očenaš‘ in ‚češčenosimarijo‘ za to, da bi kmalu našli tatú! In to bom storil zdaj vsak večer. Ali ni ta dobra!«

»O ti zvitorepec ti!« se zakrohota baba. »Samo gledi, da te Bog ne usliši!«

»Sem prevelik grešnik! Saj ti je znano, da grešnika Bog ne usliši rad! Pa veš li, po kaj sem prav za prav prišel? Požirek žganja mi daj. Po dnevi sem ga pozabil kupiti, zdaj ga pa drugje nikjer ne dobim.«

Baba se za nekaj trenutkov skrije, potém se pa zopet prikaže s precej veliko steklenico v roki.

»Ná!« reče. »Toda zaslužil ga nisi. Če boš odslej tako poredkoma nosil, bo slab zaslužek.«

Šimen potegne dvakrat, trikrat iz steklenice, potém pa odgovori:

»Jaz mislim, da pridejo že boljši časi. Če pa ne pojde drugače, grem od Legata proč, potčm mu pa enkrat pošteno izpraznim kaščo. Pa kje drugje poskusim tudi še svojo srečo. Navadil sem se že tako tega ponočnega posla, da mi delo po dnevi že kar nič več ne diši. Toda delati moram že zaradi tega, da me imajo za pridnega in zvestega.«

»Sevéda!« pritrdi starka.

Govorila bi bila morda še nekaj časa, toda nebo se je bilo zagrnilo v črne oblake, iz katerih je čim dalje pogosteje švigal blisk. Sem ter tja je tudi že prav mogočno zagrmelo, in ravnokar so začele padati redke, a debele kaplje.

»Nevihta se bliža!« reče Šimen, potegne še enkrat iz steklenice, potém jo pa dá nazaj starki.

»Lahko noč!« ji reče še, potém pa zbeži.

»Pa gledi no, da prineseš kmalu zopet kaj,« je vpila starka še za njim, potém pa zaprla okno in se vlegla spat.

Drugo jutro je bil Legat jako zadovoljen, da tatú zopet ni bilo v kašči; kajti še najraje bi bil videl, da bi bila tatvina prenehala, in da bi ne bil imel nikakih sitnostij s tatom. Neprijetna mu je bila sicer res misel, da je tat nemara kak domačin, toda na drugi strani se je zopet s tem tolažil, da nima za to nikakega dokaza, in da je tat prav lahko tudi kak tuj človek, ki po dnevi natanko opazuje, kaj se godi pri njih. Sicer pa se je bilo itak že po vsej vasi zvedelo, da pred tatom stražijo, in prav lahko je bilo torej mogoče, da se je tat ustrašil tega, in da se več ne pokaže. Samo nekaj Legatu ni šlo v glavo, to namreč, kod je tat prihajal v kaščo. Zató pa je tudi sklenil, da se ne vda tako kmalu brezskrbnosti.

Tako je bila prišla vrsta na mesarskega pomočnika, da bi stražil. Predno so se vlegli, je imel Šimen zopet njega in pa pastirja v hlevu pri sebi. Točil jima je, kakor zadnjič, žganja in zlasti mesarja je naganjal, da naj pije. Gospodarju je bil na vprašanje, ali je kaj čutil, odgovoril Šimen, da nič; zdaj pa je pravil grozne stvari, ki jih je bil doživel po noči.

»Mesár, jaz te obžalujem,« tako je govoril, »da moraš čuti in prežati na tata, katerega po moji misli še ni ne. To, kar hodi v našo kaščo, je vse nekaj drugega, nego tat.«

»Kaj neki?« zavrne mesar zaničljivo.

»Kaj, tega jaz sam ne vem,« nadaljuje Šimen, »ali toliko ti pa lahko rečem, da me ni bilo še nikdar tako groza, kakor preteklo noč. Vojak sem bil in marsikatero temno noč sem stal na straži, pa nikdar še nisem užil takega strahú.«

»I kaj pa je bilo vendar!« sili mesar.

»Le poslušajta! Ura jednajsta je bila že odbila, in meni je začelo vse to na um hoditi, kar sem kdaj čul o duhovih in strahovih. Dolgočasno mi je postajalo tako, da bi jo bil kar popihal. Toda dolžnost je dolžnost! Nisem hotel, da bi mi kdo kaj očital. Ostal sem torej, toda zaril sem se pod odejo črez glavo in komaj sem si upal sopsti. Da bi le že skoro odbila ura dvanajst, sem si mislil. Ali čas je tekel grozno počasi. Vendar pa je bilo vse tiho, in že sem mislil, da izteče vse gladko, ko se vzdigne prav nad mano vihar. Završelo je grozno, in vsa opeka nad kletjo je zašklepetala, kakor bi se bila vzdignila kvišku, pa zopet padla nazaj. Bilo je, kakor bi bil sam zmaj prišel.«

»Strrrah in grrroza!« zaječi pastir, ki je kar z zobmi šklepetal od samega strahú.

Mesar se pa zasmeje na vsa usta in reče:

»Beži, beži, Šimen! Kaj misliš, da sem baba, da se bom ustrašil takih pravljic! Naj le pride, če hoče, zmaj, ali kdor hoče, jaz mu že pokažem, primaruha!«

»Jutri bodeš drugače govoril,« meni Šimen. »Saj gospodar je baš tisto slišal, kar jaz, pa povedati nič ni hotel!«

»E kaj! Jaz pa pravim, da je ravno tako malo slišal kakor ti. Pod odejo si zaspal, potém, ko je začelo grmeti, si pa sanjal, da je prišel zmaj, in da je vzdigoval opeko na strehi. To ni vse vkup nič!«

»Je že prav, da si pogumen!« reče Šimen, toda s takim glasom, da se je dalo sklepati, da mu ta pogum ni nič kaj po volji. »No, pa pij še, da se boš še manj bal. Pijača daje tudi pogum.«

»Jaz ga rad malo cuknem,« reče mesar, »toda nocoj ga nočem več, ker bi me drugače zaspanec premagal; če pa jaz enkrat zaspim, potčm pride lahko zmaj z vso svojo družino in pomeče vso opeko s strehe, pa bi ga še ne slišal. Ker pa sem jako radoveden na tisti tvoj strah, ki si ga čutil ti, nočem zaspati. Da bi ga vrabec le prinesel nocoj, jaz mu že navijem ušesa, primaruha!«

Šimen ga ni nató nič več silil, da naj pije. Po tihem mu je bilo še za tisto žal, kar mu je bil izpil, ker s pijačo ni bil dosegel svojega namena.

Ločili so se nató precej hladno.

VII.[uredi]

Drugi dan je mesar zbadal Šimna in se norčeval iz njega, če mu je le prišel pred oči.

»Ti presneti zmaj ti,« je rekel, »da se meni ni hotel prikazati! Pa tudi tatú ni bilo! Vse kaže, da bomo zdaj imeli mir. Ko bi bili začeli le že prej stražiti, pa bi bilo dobro! No, jaz hodim na stražo, če treba tudi celo zimo. Prej se bo tat mene naveličal, nego jaz njega. Sicer pa bi mi ne mogel napraviti večjega veselja, kakor če bi prišel. Toliko rečem, da bi ga jaz za vselej odvadil krasti!«

Šimen pa je bil ves dan zeló slabe volje in je kar bežal pred mesarjem. Ta je mislil, da ga je jezilo njegovo zbadanje, a jezilo ga je nekaj drugega še bolj.

Pastir je bil, dokler je stalo solnce na nebu, še precej srčen, tem bolj, ker je čul mesarja, kako se je norčeval iz Šimna in njegovega zmaja. Ko pa se je začel dan nagibati, ga je bolj in bolj skrbelo, kako bo po noči na straži, kajti prišla je bila nanj vrsta. Ko so bili odvečerjali in odmolili, ga pokliče Šimen k sebi in mu dá zopet žganja piti. Mesarja ta večer ni bilo zraven.

»Le pij,« mu reče, »da boš laže prestal. Mesarja nikar nič ne poslušaj, on je tak širokoustnež, da je malo takih! Ga lahko ni bilo strah, ko niti stražil ni! Šel sem bil nalašč po noči enkrat pogledat, če je še na mestu, pa ga ni bilo. Kdo vé, kod se je potepal. No, saj za neki del je tudi prav imel! Nikdo ni dolžan, za gospodarja tvegati življenje! Vse do gotove meje! Jaz ti svetujem, da tudi ti tako storiš! Zlasti pa, če kaj začuješ, jo kar potegni! Bog ne daj, oglasiti se, ali pa ozreti se na ono stran, odkoder prihaja šum. Precej bo po tebi! Le mene ubogaj, pa bo prav! Grem stavit, da gospodar sam tudi ne bo hodil dolgo stražit. Ga bo že kmalu tudi groza. Kajti da bi hodil kdo krast, to Še misliti ni! To hodi samo strašit, drugega nič! Jaz še ne verjamem ne, da bi bilo katerikrat kaj zmanjkalo. To se gospodarju le tako zdi, ker je zjutraj zmeraj vse premetano po kašči. Nespametno je torej, da nas sili tukaj čuti. Za maše naj bi raje dajal, za maše, da bi pregnal strah od hiše! Nič naj te torej vest ne peče, če pobegneš. In to je najboljše, kar moreš storiti, ako kaj začutiš. Z duhovi ni, da bi se človek podajal v kak prepir, ali pa da bi jih motil v njih počenjanju! Ali me boš ubogal?«

»Bo—bo—bom!« zajeclja pastir in izpije še kozarček žganja, katerega mu je ponujal hlapec, potém pa se podá, na vsem životu tresoč se, na stražo.

Aleš je bil v telesnem in duševnem oziru siromaček. Bil je že blizu trideset let star, pa je bil slaboten, kakor kakšen petnajstleten deček. Noge je imel vse zverižene, da je bil videti, če je hodil, kakor bi mu bile zvezane. Vrh tega je revež jecljal in je bil tudi na umu precej slab. Zaradi tega se tudi nikdar ni više povzpel, nego do pastirja. Kar je bil z, dvanajstimi leti, to je bil tudi zdaj še, in brez dvojbe mu je bilo odločeno, da ostane svoj živi dan pastir. Ljudje so se zavoljo njegovih slabostij radi nekoliko ponorčevali z njim, zlasti razposajeni vaški dečaki so mu delali včasi dosti preglavice. Tem srečnejšega se je čutil, če je kdo kdaj z njim spregovoril kaj prijaznega. Šimen včasi ni bil dober z njim. Če ga zmerjal ni, ga je pa preziral. Zdaj ga je pa hkratu vabil zvečer na žganje. Slaboumen, kakor je bil, se Aleš temu ni čudil. Pozabil je, kar je bilo, in veselil se je, da je zdaj hkratu v taki veljavi, da se ga še celó prvi hlapec ne sramuje. Nevajen prijaznosti, je bil zdaj Šimnu jako hvaležen. Imel ga je za svojega najboljšega prijatelja in tudi kar nič dvojil ni o tem, da mu hoče Šimen dobro, ko mu je za to noč dajal svete. Sel je na svoje ležišče s sklepom, da ostane na svojem mestu samo toliko časa, dokler kaj ne začuje; kakor hitro pa bi kaj začutil, bil je namenjen, popihati jo, češ, ako se Šimen kaj takega ne sramuje, se tudi njemu ni treba sramovati.

Strahoma je pričakoval Aleš jednajste ure in tega, kar se je imelo zgoditi. Pa niti jednajsta ura še ni bila odbila, ko začuje ropotanje na drugi strani strehe. Bilo ni sicer tako hudo, kakor mu je pravil Šimen, pa mislil si je: »Če ropoče že zdaj pred jednajsto uro tako, kaj bo še le med jednajsto in polnočno uro!«

Hitro jo torej pobere v šupo, kjer je navadno spal, in se zarije tako globoko v listje, da bi se bil kmalu zadušil. Prav nič ni zdaj dvojil, da se dogaja res vse tako, kakor je pravil Šimen. Ko je končno nekoliko zadremal, je videl velikanskega zmaja med strašnim šumom leteti nad seboj. Z glasnim krikom se vzbudi. Bilo je že svetlo, in zdaj se zavé tudi on svoje dolžnosti. Skrbelo ga je, da bi ne bil že kdo prej vstal ter zapazil, da ga ni na mestu, kjer bi bil moral stražiti. Brž otepe listje raz sebe in se poda ven. Bilo ni še nikogar zunaj. Gre torej na prejšnje ležišče in se še malo vleže, da bi bilo videti, kakor da je vso noč tu preležal. Kmalu potém so bili posli kar vsi ob jednem na nogah. Aleš je čakal, kdaj ga kdo kaj popraša o tem, kako je bilo, pa nobeden se ni zmenil zanj, niti Šimen ne. Da, ta se ga je sedaj celó nekako ogibal. Gnal je torej živino na pašo, ne da bi si bil olajšal svoje srce. Ko pa je bil gospodar vstal, je šel pogledat v kaščo, kjer se je takoj prepričal, da je bil to noč tat zopet notri.

»Kaj je to?« reče sam pri sebi. »Pastir je vendar preneumen, da bi kradel!«

Ko je Aleš opoldne prignal živino nazaj, ga pokliče gospodar k sebi in ga vpraša, ali je kaj čutil po noči. Ta je bil v veliki zadregi. Vedel je, da ni storil svoje dolžnosti, a bilo ga je sram povedati, da je iz strahú pobegnil. Gledal je v tla in jecljal še bolj kakor po navadi, pa pravil vse tako, kakor Šimen njemu, o groznem vršenju in šundru nad njegovo glavo.

»Zakaj pa nisi klical?« ga vpraša gospodar.

»Be—be—beseda mi kar n—n—ni šla iz grla!« se izgovarja pastir.

Gospodar je pa precej vedel, da laže, toda ne reče mu nič. Hotel se je natanko prepričati, kako in kaj, predno ga je obdolžil. Čudno se mu je zdelo, da bi bil tat ta bebec, in vendar ni bilo skoro drugače mogoče. Ko so drugi čuli, je bilo vse v redu, nocoj pa je bil tat zopet v kašči.

Vendar je hotel poskusiti še enkrat, češ, morda se pa tat vendar tudi pri kakem drugem še pokaže. Začeli so torej zopet od konca po vrsti stražiti, najprej gospodar, potém Šimen, nató mesar, dokler ni zopet prišla vrsta na pastirja. Šimen pa je vsak večer med globokim vzdihovanjem molil ‚očenaš‘ in ‚češčenosimarijo‘ v ta namen, da bi kmalu zasledili tatú. Gospodar je bil poslom povedal, da je bil ta čas zopet enkrat tat v kašči, toda zamolčal je, da takrat, ko je stražil pastir, ker je menil, da pride tako prej resnici do dna. Mesar se je rotil, da ga on zasledi, če le vrabec ni, Šimen je molčal in skrivnostno vzdihoval, pastir pa je bil tisti večer, ko je imel iti zopet stražit, nenavadno vesel in pogumen. Bil je prišel po svojem mnenju na jako srečno misel in je bil prepričan, da ulovi tatú on in nobeden drug, pa naj bo tisti, ki je hodil v kaščo krast, človek, ali duh, ali pa res kak zmaj, kakor je trdil Šimen.

Ko je nekdaj v gozdu pasel, je bil našel železno lisico, ki jo je bil nekdo nastavil neki živali. Na to se je zdaj spomnil. Lisica je bila po njegovem mnenju najhujši stroj na svetu, kateremu ne uide nikdo, če ga je enkrat prijel. »Ne da bi jaz stražil, nastavim rajši lisico,« misli sam pri sebi, »pa bo ravno tako varno, ali še bolj.«

Poišče jo torej in na večer, ko se je že zmračilo, gre pod streho z njo. Podstrešna vrata so bila navadno ves dan do večera odprta, ker je bilo treba vsak trenutek po kako stvar pod streho in se ni bilo treba bati, da bi se bil črez dan kdo nepoklican splazil gori; kajti videlo se je iz kuhinje tjakaj, in tudi domačini so hodili vedno sem in tja.

Ko je bil Aleš pod streho, se poda z lisico v desnici proti kaščnim vratom in jo položi ondi na prag. Bil je jako zadovoljen sam s seboj, kajti bil je prepričan, da se posreči njemu, kar se doslej še nobenemu ni posrečilo. Ob jednem pa si je s tem potolažil tudi vest, saj je bil že naprej namenjen, da jo zopet popiha, kadar se približa skrivnostna jednajsta ura. »Saj je vse jedno,« je rekel sam pri sebi, »naj tatú preženem ali zalotim že na ta ali na drugi način; drugi, ki niso tako pametni, kakor sem jaz, naj čujejo, meni pa tega ni treba!«

Imel je tisti trenutek res velike misli o sebi in v duhu je že videl, kako ga bodo slavili, če se ujame v nastavljeno past tat, ali pa kaka druga pošast.

Šimen je tudi to noč poklical pastirja k sebi v hlev, predno je ta šel na stražo. Točil mu je zopet žganja in jezil se na gospodarja, da jih izpostavlja takemu strahu in taki nevarnosti.

»Jaz že ne bom hodil dolgo na stražo,« je rekel. »Zadnjič bi bil kmalu od same groze poginil, tako je hrumelo in šumelo pod streho. Sreča je bila, da sem imel blagoslovljeno vodo s seboj, če ne, bi bilo gotovo po meni.«

Alešu so stali lasje po koncu, ko mu je Šimen to pravil. Toda izdal mu ni nič, kako si misli on pomagati. Bal se je, da bi ga Šimen ne pripravil ob slavo, zató je rajši molčal. Šimen pa je ta molk le strahu pripisoval. Bil je jako zadovoljen z uspehom svojega pripovedovanja, kajti bil je uverjen, da ga Aleš tudi to noč ne bo motil pri njegovem ponočnem poslu.


VIII.[uredi]

Alešu se je ta večer kmalu stožilo na straži. »Kar je v moji moči, sem storil,« si misli in se poda na svoje navadno ležišče, kakor hitro je čutil, da je sam. Toda nič se mu ni dalo to noč kaj spati. Preveč je bil prepričan, da se tat, ali duh, ki je hodil strašit, ali pa kar je že bilo, ujame v njegovo past, zató je bil razburjen. Najrajši bi bil imel, da bi bilo kar že jutro. Premetaval se je sem in tja, sklonil se včasi po koncu in vlekel na ušesa, ali se nič ne sliši, pa se zopet vlegel. Strah ga je bilo, in Boga je prosil, da bi ga to noč, ko se je podal v boj z neznanim bitjem, obvaroval vsega hudega. Kajti akoravno je na jedni strani upal, da se mu njegova namera s pastjo posreči, si je vendar sem ter tja tudi mislil: »Kaj pa, če res prihaja sam hudobec k nam! Ta bi se lahko moji pasti izognil, potém pa prišel in me prijel za vrat, ker sem ga hotel uloviti!«

Tako je med strahom in upom prebdel vso noč. Komaj pa se je bilo začelo svitati, se je splazil do ležišča, kjer bi bil moral po gospodarjevi odredbi stražiti. Ker je bilo še prezgodaj, se vleže, a komaj se je bil skobacal pod odejo, začuje čudno jokanje in ječanje izpod strehe. Prestraši se tako, da je bil ves trd in se ni mogel ganiti z mesta. »Zdaj bo, kar bo,« si misli. »To je najbrž moj poslednji dan!«

Ko pa le nič ni bilo, temveč se je le ono ječanje ponavljalo, se mu nekaj zasveti v zaspani glavi.

»O—o—oh!« vzklikne. »Ujel sem ga!« Vesel skoči po koncu in gre klicat Šimna, mesarja, dekle in gospodarja. Kričal je tako, da so vsi mislili, da je zblaznel. Kmalu je bila vsa hiša po koncu. Zbrali so se vsi okoli Aleša, ki je jecljaje pravil in pripovedoval, pa ga nihče ni razumel.

»U—u—ujel sem ga, u—u—ujel sem ga!« je v jednomer ponavljal in še le črez dolgo časa jim je dopovedal, da je nastavil lisico, in da je ujel tatú.

»Kaj boš ti ujel!« se obregne zaničljivo mesar nad njim.

»Saj sem ga slišal, ka—ka—kako je jo—jo—jokal!« zavrne pastir. »Le gledat pojdite, ga—ga boste že—že dobili.«

Mesar res skoči v gospodarjevo sobo po ključ od podstrešnih vrat in se spusti potem kar v tek gori po stopnicah. Bil je prepričan, da ni nič na tem, kar je pravil pastir, pa ga je vendar gnala radovednost. Komaj pa je bil pod streho, ko zavpije:

»Je že res, je že res! Ujel ga je!«

Vse se spusti po stopnicah za njim, sam Šimen je strmeč stal na svojem mestu in zrl neverjetno gori. Predno pa so bili oni pod streho, prikaže se že mesar vrh stopnic. Držal je velikanskega mačka v rokah, katerega je držala železna past za jedno nogo.

»Zdaj ga pa imamo!« je kričal mesar in dvigal mačka visoko gori. »Aleš ga je ujel, pa nobeden drug. Kje pa si, Aleš, na, ta je zdaj tvoj! Stori z njim, kar hočeš!«

Glasen smeh je sledil tem besedam. Najhuje pa se je smejal Šimen, ki je bil v prvem trenutku jako iznenaden. V tem, ko so se drugi norčevali iz ubogega Aleša, se je pa gospodar nekoliko ozrl po kašči in pri tem, kar je opazil, mu je kmalu prešlo veselje do smeha. Ni bilo dvojbe, da je bil tat zopet notri. Odkar je prihajal bolj poredkoma, je pa tem globokeje posegal v ta ali oni predel, prav kakor bi se bil hotel odškodovati za to, da ni mogel več vsako noč v kaščo. To pa se je gospodarju zdelo strašno čudno, da se je tatvina odslej dogajala samo takrat, ko je imel stražiti pastir. Skoro ni bilo drugače mogoče, kakor da on krade. Toda, da bi bil ta revež tako premeten? Neverjetno se mu je zdelo to. Sklenil je torej, da bode prihodnjič, ko pride zopet na pastirja vrsta za stražo, tega opazoval ter se na lastne oči prepričal, kaj počne. Za sedaj pa je zopet molčal.

Po tej nezgodi je imel Aleš še manj zaupanja v samega sebe nego doslej in bal se je še bolj straže, kakor prej, tem bolj, ker mu je Šimen zatrjeval, da je bil res peklenščaka ujel, pa da se je ta izpremenil v mačka. Sicer se je Alešu zdel maček, ko so ga bilj rešili pasti, znan, vendar je v svoji slaboumnosti verjel Šimnovim besedam. Po vsem životu drgetajoč, se je torej tisti večer, ko je bila prišla zopet vrsta nanj, bližal ležišču, kjer bi bil imel stražiti.

»Joj mene, joj, joj mene!« je vzdihoval in se plaho oziral okrog, kje bode zagledal kakega mačka. Od tistega dne je mislil, da tiči v vsaki taki živali hudobec, in še po dnevi ga je bilo zdaj mačke strah. Rad bi jo bil precej potegnil v šupo, toda ker je bilo ravno v soboto, je bil šel mesar ponočevat, in zdaj se je bal, da bi ta, vrnivši se domu, ne pogledal po njem ter ga pogrešil. Ravno je bila odbila jednajsta ura, ko začuti pastir zopet neko šumenje.

»Aha!« si misli, »mesar je domá. Zdaj pa lahko grem!« Počaka še nekoliko, potém pa se skloni po koncu in se hoče spustiti v tek proti šupi, kjer je navadno spal. Toda komaj stori par stopinj, pa buti v nekoga. Prestraši se tako, da zavpije na vse grlo, kakor kdo, ki mu gre za življenje. Skoro ob jednem pa zaropota opeka na strehi, in z velikim hruščem telebi onkraj poslopja nekaj na tla .....

Zdaj pa je tudi gospodarja, ki je hotel samo pogledati, kaj počnè pastir, in v katerega je bil ta butil, izpreletela zona. Toliko, da mu strahú ni sapa pošla. Pred njim na kolenih se je vil pastir, ki je mislil, da je peklenščak prišel ponj, ker mu je bil nastavil past, vzadi izza poslopja pa je prihajalo čudno ječanje. Še le črez precej časa jame klicati:

»Šimen! Šimen! Oj Šimen!«

Toda Šimna ni bilo. Pač pa prileti od vasi sem mesar, ko je slišal ta klic.

»Kaj je?« vpraša.

»Brž prinesi luč!« veli gospodar.

Mesar stori to brez obotavljanja. Ko se je bil vrnil s svetilko, si je Aleš kmalu toliko opomogel, da se je sklonil po koncu. Ko se je prepričal, da stoji gospodar pred njim, a ne rogač, mu je takoj odleglo.

»A—a—ali ste vi?« je jecljal.

»Jaz!« odgovori trdo gospodar. »Kam pa si hotel?«

»O—o—odpu—pustite!« zaječi ubogi pastir, ki je zdaj čutil, da ga je gospodar zasačil pri njegovi nezvestobi. Ta pa si je razlagal njegov strah drugače, kajti mislil je, da je bil s kom zmenjen, in da mu je pomagal pri tatvini. Zató zagrmi nad njim:

»Precej povej, kam si hotel!«

»Strrrah me je bilo, pa sem be—bežal!«

»Tako? Kdo pa je tam vzadi?«

»Ne—ne vem!«

»Pojdimo torej gledati« reče gospodar. In šli so: mesar z lučjo naprej, za njim gospodar in za tem tresočih nog pastir. Ko pridejo za poslopje, vidijo na tleh lestvico in moškega na njej, toda tako, da so mu bile noge pod jednim klinom lestvice in je torej ležal sam na svojih nogah.

Pastirja ni bilo zdaj več spraviti naprej, mesar je pa takoj vedel, kako stojé stvari.

»Ahá!« reče. »Dobili smo ga torej vendar! Pokaži se malo, pokaži, da bomo vsaj vedeli, kdo si!«

Izrekši, pristopi bliže, prime onega, ki je ležal na zobeh, za lase, mu privzdigne glavo in mu posveti v obraz.

»K-a-a-aj?« vzklikne mesar. »Ti si, Šimen? Ha, ha, ha! Glejte si no, glejte! Ti mrcina grda ti!«

In sunil ga je z vso močjo s škornjem, da je Šimen bolestno zaječal in vzdihnil:

»Oh, nikar me, prosim te! Zadosti sem izkupil!«

»Kaj govoriš?« vpraša gospodar začuden mesarja, kajti bil je še toliko oddaljen, v da pri slabi luči ni mogel razločevati, kdo leži na tleh. »Šimen, praviš, da leži na tleh?«

»Šimen, Šimen!« potrdi mesar in ga znova brcne.

»Ali si nor!« zakliče gospodar, zraven priskočivši. »Ne, da bi mu pomagal na noge, ga še suješ!«

»Saj drugega ne zasluži!« odgovori mesar.

»Menda si nocoj malo preveč pil!« se zahudi gospodar nad njim. »Šimen, kako pa se je zgodila ta nesreča?«

Toda Šimen ni dal odgovora, pač pa je mesar pojasnil stvar.

»I kako?« reče. »Tu ni treba nič ugibanja! Bog je Šimnovo gorečo molitev uslišal! Tatú smo zalotili! Pa pogledite, kaj mu vse štrli iz žepa! Naravnost iz kašče je prilezel; pa kar po strehi! Ha, ha, ha, ta je pa res dobra! O ti Šimen ti! Šema pa res nisi bil! Toda zaslužiš pa, da bi ti jih nekoliko naložil! Zaradi tebe bi bil kmalu prišel še kdo drug ob dobro ime!«

Gospodar ni svojim očem verjel, ko je videl Šimna na tleh s polnimi žepi vsakovrstnih stvarij iz njegove kašče. Vsakega drugega bi bil prej obsodil nego njega. Pa še ta predrznost, da je vsak večer molil v ta namen, da bi prišli tatu na sled! Zdaj mu je bilo jasno, da je storil to samo iz tega vzroka, da bi odvrnil sum od sebe. Ker ni bilo dvojbe, da je hudo poškodovan, je odredil gospodar, da so ga prenesli v posteljo. Ko pa se je začel delati dan, je stvar nekoliko natančneje preiskoval in zdaj je videl, kako je tat prihajal v kaščo. Baš nad steno od kašče so bili strešni remeljni tako prežagani, da so se lahko jemali v stran, in sicer v toliki velikosti, da se je skoz luknjo lahko splazil človek. Vzeti je bilo treba najprej opeko v stran, potem kose od remeljna, vse to se je položilo na zid od kašče, in vhod v kaščo je bil prost. Nazaj gredé pa je tat kose remeljnov zopet pritrdil na njih mesto — bili so že tako zažagani, da so se lepo prijeli — obesil opeko črez nje, in sled je bil izbrisan. Ker so bile za poslopjem vedno lestvice pripravljene, vse to ni zahtevalo dosti časa. Gospodar je zdaj tudi vedel, kako je prišlo, da je Šimen padel. Ko je bil pastir tako grozno zakričal, se je gotovo ustrašil. Opeka, ki jo je držal najbrž ravno v roki, da bi jo položil nazaj na streho, mu je zdrknila iz rok, on jo je hotel uloviti, pri tem pa sunil lestvico nazaj in z njo vred telebil na tla.

Drugo jutro v je dal Legat poklicati zdravnika. Ta je izjavil, da si je Šimen zlomil obe nogi, in da se je tudi drugače precej potolkel po životu. Legat ga ni hotel v svoji hiši obdržati. Poiskal mu je torej drugje stanovanje in ga velel tjakaj prepeljati. Pred odhodom pa mu je vpričo cele družine rekel:

»Posvetnemu oblastvu te ne bom ovadil. Dovolj te je Bog sam kaznoval za tvojo predrznost. Upam, da ne boš nikdar več tako lahkomiselno klical božje jeze náse, kakor si storil to pot! Molil si k Bogu, da bi nam dal zalotiti tatú, ko si bil sam tat! Uslišal te je in ti očito pokazal, da ne pusti, da bi se takov črv norčeval iz njega. Vzemi si to k srcu in skesaj se! Ako obžaluješ odkritosrčno svojo pregreho in ga prosiš odpuščenja, ti usliši tudi to prošnjo. Le pojdi! Med boleznijo ti bom pošiljal jaz potrebno hrano, potém pa skrbi záse, kakor veš in znaš!«

Šimen je jokal, ko je kmet pognal konja, ki je bil prišel ponj. Tudi vsi okoli stoječi so bili ginjeni vsled gospodarjevih besed, ki so bile sicer ostre, pa je vendar odmevala iz njih krščanska ljubezen.

Samo mesar je bil bolj trdega srca. »Prav je, da se je polomil,« je mrmral napol glasno, ko so odpeljali Šimna. »Zakaj pa je kradel!«

Odslej je bil pri Legatovih mir, in gospodarja so lahko po pravici zopet imenovali »zadovoljnega Janeza«, kajti prejšnja zadovoljnost se mu je vrnila, ko se je bil iznebil nevarnega tatú.