Bobek in barčica

Nekoč je živel Bobek in ta Bobek se je silno rad igral ob jezeru. Najraje je bil kapitan, čeprav ni imel niti čolna niti vesla. Po vodi je spuščal barčice iz ločja in jih spravljal v svoj pristan. Nekega dne pa je na jezeru na vsem lepem zagledal čoln. Bil je prazen, le veter ga je gnal, in to ravno v Bobkovo stran. Bobek ni mogel verjeti. Že tako dolgo si je želel, da bi se čisto sam podal čez jezero, in zdaj se mu meni nič, tebi nič priziba čolniček! Brž je skočil nanj, prijel je za vesla, takrat pa se je z brega oglasilo: »Počakaj, Bobek, počakaj! Še jaz grem s teboj!« Bila je miška. Bobek je pomislil, potem pa kot vsak preudaren kapitan vprašal: »Kaj pa znaš, če hočeš z mano? Kaj boš na čolničku?« »Veslala bom, ko se boš utrudil,« se je znašla miška. »Daj, Bobek, prosim, vzemi me s seboj!« In Bobek jo je vzel na krov. Prijel je za vesla, takrat pa spet: »Bobek, Bobek, vzemi me s seboj!« Z brega je mahala žabica in vse je kazalo, da bo zdaj zdaj skočila v čoln. »Ej, ni vsakdo za mornarja,« jo je ustavil Bobek. »Najprej mi povej, kaj znaš. Kaj boš na čolničku? Kako boš pomagala?« »Pot ti bom kazala,« je rekla žabica. »Jezero poznam kot svoj žep, z mano se ne izgubiš.« In Bobek jo je vzel na krov. Prijel je za vesla, takrat pa spet: »Bobek, Bobek, vzemi me s seboj!« Zdaj je bil zajček. »Zajček za mornarja?« se je nasmehnil Bobek. »No, prav, a najprej mi povej, kaj znaš. Kako nam boš pomagal?« »Poslušal bom, na vse strani,« se je odrezal zajček. »Grom in dež in veter bom slišal že na daleč, nevihto bom zavohal mnogo prej kot vi. Prosim, Bobek, vzemi me s seboj!« In Bobek ga je vzel na krov. Prijel je za vesla, a glej - že spet: »Bobek, Bobek, počakaj, še jaz grem z vami!« Bila je lisica. »O ne, tebe pa že ne vzamem,« se je branil Bobek. »Samo prepirali se boste. Kjer je lisica, tam je hitro križ!« A lisica je prosila, prosila, prosila kot navita: »Nič se ne bom prepirala, samo pela vam bom. Vse najlepše pesmi, kar jih znam - vse vam bom zapela. To bo izlet! Prosim, Bobek, spusti me v čolniček.« In Bobek, dober kot je bil, je vkrcal še lisico. Prijel je za vesla, pošteno zamahnil, takrat pa je iz gošče zadonelo: »Še jaaz! Še jaaz! Bobek, vzemi me s seboj!« In na bregu se je prikazal medved. »Ampak ti si prevelik!« se je ustrašil Bobek. »Tebe moj čolniček ne zdrži!« »Kaj ne!« ga je ustavil medved. »Poglej!« In je skočil na čiln. O gorje! Čoln se je prevrnil, v hipu je potonil, še vesla so šla z njim! Bobek, miška, žabica, zajček in lisica - vsi so hiteli na breg, joj, joj, joj so kričali, medved pa je obsedel v blatu in ni mogel verjeti. »Ni čolnička,« je rekel nazadnje in je vedel, da je kriv. Že spet je naredil neumnost, čeprav ni hotel. Ves poparjen se je ozrl na obalo. Videl je žabico, ki je zmajevala z glavo, videl je miško in zajčka, ki sta se tresla od mraza, in Bobka, ki je jokal v travi. Lisica pa ga je gledala tako jezno, da ji je kar streljalo iz oči. »Drugič malo misli,« je siknila. »Dovolj mi je tvojih neumnosti. Vsem si pokvaril izlet, Bobka si spravil ob čoln, skoraj bi nas utopil. Grozno, grozno!« Medvedu je bilo težko. Vstal je in izginil, kot da ga je sram. A ni pobegnil. Le po vrv je stopil, trdno odločen, da popravi, kar se da. Ko se je vrnil, se je v zadregi razgledal po bregu, potem pa dejal: »Čoln bi privezal, samo kako?« Pa je poskočila žabica. Prijela je vrv, se potopila in jo privezala za čoln. Potem so povlekli in čoln se je prikazal iz vode. Medved ga je obrnil, ga očistil in položil na mirno gladino. »Tako,« je rekel. »zdaj pa le veslajte, čoln čaka.« Bobek, miška, žabica, zajček in lisica - vsi so skočili vanj, Bobek je zaveslal in čoln se je odlepil od brega. »Gremo! Gremo!« so ploskali in cepetali od veselja. Le žabica se je ozrla nazaj na breg in dejala: »Ubogi medved. Tako rad bi z nami, pa ne more. Saj ni sam kriv, da je prevelik.« Kajti z brega jih je gledal medved, sam in tih in stisnjen v dve gubi. Še mahati ni mogel, tako mu je bilo hudo. »Ubogi medved,« je zamrmral še Bobek. »Veste kaj? Pa še mi ne gremo. Potem mu bo manj hudo.« In je odveslal nazaj na breg. Zlezli so na suho, posedli okrog medveda in tiho zrli čez jezero. Sedijo, sedijo, pa se lisici naenkrat posveti: »Naredimo si barko! Razumete? Tako kot čolniček, samo večjo! Tako, da nas vse zdrži!« Bi se kdo lahko domislil česa pametnejšega? Takoj so skočili pokonci stekli so po žage, sekire, žeblje, po kladiva in obliče, še barvo in čopič so našli. In so žagali in tesali, vse so znali in čudno dobro jim je šlo od rok. Še istega dne je na bregu stala barka, nekoliko okorna, a vseeno lepa. Potisnili so jo v vodo in previdno zlezli nanjo. Ja, ta je bila za vse. »Zdrži, vse nas zdrži!« je zavriskal Bobek in pomežiknil proti medvedu. Potem so prijeli za vesla, zapluli čez jezero in veste, kaj vam povem? Da tistega dne ni pela le lisica. Vsi so peli z njo - zagnano, veselo, na glas do neba. In tu se naša pravljica lahko konča...