Bob

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Bob[uredi]

Jezus je odhajal s svojimi dvanajstimi učenci v daljne kraje. Navadno so potovali peš. Tokrat pa se jim je mudilo in pot je bila dolga, zato je ukazal, naj zajahajo osle. Tam v tistih krajih tako potovanje ni zabava, vendar je pa le prijetnejše kakor mučna hoja ves ljubi dan. Sonce je pripekalo tako močno, da jezdecem ni bilo do pogovora. Oma¬milo jih je, da so polagoma drug za drugim zadremali na svojih osličkih. Nenadoma pa se je Jezus ustavil in pokazal s prstom: »Tamle je bob!« Gledal je bob na tleh, a za njegove spremljevalce je bil bob na tleh - »bob ob steno«. Kakor leseni maliki so čepeli na živalih in molčali. Pa je drugič rekel Jezus: »Tamle je bob.« Zganili se niso niti to pot. Jezus jih je pogledal in umolknil. Razjahal je, se spoštljivo sklonil k bobku in ga pobral. Tedaj so se jezdeci zdramili, poskakali iz sedel in iskali bob, ki pa ga je Jezus že imel v rokah. Vprašali so ga, zakaj je razjahal zavoljo neznatnega bobka. Povedal jim je: »Moj Oče je imel hude težave, preden je ustvaril vse, kar na zemlji leze in gre. Najteže pa je naredil bob. Svet, Sonce, Mesec in zvezde, vse to je laže napravil kakor bob. Bob je bil namreč trd in ga je bilo težko oblikovati. Moj Oče si je pri tem celo noht zlomil, kar se na bobku še zdaj pozna. In tako je bilo usojeno in je prav, da sem se jaz, Sin božji, sklonil in pobral bobek, ki se je zdel mojim učencem preneznaten.« Vsi so obmolknili, a ne toliko zaradi utrujenosti, kakor zaradi sramu.