Bo konec
| Bo konec Vera Albreht |
| |||||||||||||
Združila nas je skupna bolečina,
pognala skupna misel nas na pot,
in skupna streha se nad nas zgrnila
ko so prignali nas od vsepovsod
v ta kraj nesreče, koder ni izhoda,
kjer v noč se obrne najsvetlejši dan,
kjer tisti, ko pokliče ga Usoda,
ne bo v tej zemlji našel grob skopan.
Brnijo v zraku bombnikov krdela …
Pobijte, kar ni vredno da živi!
Bo konec, bo pošast izkrvavela,
preden nas plinska peč v prah spremeni?