Božji mrliči
| Božji mrliči Ivan Podržaj |
Predgovor romanu
| |||||||||||||
V začetku se je zasvetilo na jugu in zagrmelo je na severu.
Krvav žarek je razsvetil za trenutek naše črno nebo, kajti solnce, ki je svetilo na njem, je bilo brez luči in brez gorkote za našo zemljo, ki smo jo oplojali stoletja z ljubeznijo in s hrepenenjem, s čisto srčno krvjo, ki pa ni mogla roditi zlatih sadov svobode in sreče, ker je krožila okoli temnega in mrzlega solnca, ki je dajalo življenje le netopirjem, čukom in hijenam najnižje vrste. Redke, silno redke so bile skozi stoletja kali, ki so obetale življenje v bodočnosti, kajti težko je bilo skriti pred netopirji, čuki in hijenami kleno zrno, še težje pa je bilo prikriti njegovo rast, ki so jo gojili bliskovito kratki žarki od juga, kjer je sijalo večalimanj svetlo in gorko solnce ...
Zasvetilo se je in kakor da bi se bilo preklalo naše črno nebo, tako smo videli na njem za trenutek krvavo razpoko, ki je izginila kakor ognjena kača v vsemirju. Namah je bilo nebo zopet popolnoma črno, le nizko doli nad južnim obzorjem je v silni razdalji medlo odseval krvavojasen trak, podoben lisi izmite globoke rane ...
Takrat je bilo med nami vse polno netopirjev, čukov, hijen in druge golazni, ki se je pasla z našimi vzdihi, z našimi mukami in z našimi nadami, z našimi telesi in z našimi dušami. Kdor je bil pogledal tisti trenutek na krvavo razpoko na nebu ter se namuznil, je moral pozdraviti hitro svoje drage, ker drugi dan je moral že pozdraviti zveste krvnike starega samosilnika, ki so mu odzdravljali s puško in z bodalom. Kdor pa je bil pogledal na razpoko ter se zamislil, ni imel niti časa, da bi se poslovil od svojih ljubih, kajti njegovo oko je že naslednji trenutek zagledalo pred seboj zamreženo okno in okovana vrata brez kljuke. Če pa je bil kdo tako predrzen, da je usmeril svoj korak proti južnemu žarku in ga pozdravil z besedo, je moral z blagoslovom v srcu in s kletvijo na jeziku viseti med nebom in zemljo, ako ga ni stari samosilnik pomilostil za tarčo svojih pušk ...
Težki dnevi, polni svinčenega in krvavega gorja, so prišli nad našo domovino.
Dvoglavi črni orel s severa je kljuval našim očetom oči, mesaril telesa naših sinov in sesal kri naših otrok. Naše matere, žene in dekleta so trepetale v strahu pred ognjem in mečem, naši možje in fantje pa so padali na severu in na jugu, na vzhodu in na zahodu kakor goste bilke klasja, ki še ni pričakovalo žetve. Bolnice so bile natrpane bolnikov, ki so preklinjale od Boga do hudiča vse, česar so se spomnili v pošastnih bolečinah.
Nepregledne vrste beguncev so s solzami močile s krvjo prepojene izvožene ceste, ki so jih brez usmiljenja vodile mimo trpečih bratov in sester v tuje pokrajine, kjer ni bilo zanje dobre besede in še manj dobrega dejanja.
Pusta in zapuščena so bila naša polja, prazne in žalostne naše hiše. Še hram božji je sameval, ker so obupavale celo od vekomaj za večno zveličanje določene brumne duše, kajti krivi poroki so pričeli oznanjati vstajenje mesa še pred smrtjo. Zato so se polnile hiše javnega pohujšanja, ki so požirale kakor brezdanji grobovi žrtve greha in podivjane krvi. Naša pokopališča so se širila v neskončnost, nad njimi pa so rjuli zli duhovi in plesali smrtni ples...
Med zadnjimi ostanki našega rodu so živeli v krvavem času ljudje, ki so gluhi in slepi za vse gorje, brez srca in brez duše, brez ljubezni in brez vere, služili živalskim nagonom svoje narave in brezvestno pljuvali na naš mučeniški narod. Ni jih bilo mnogo, toda bilo jih je zadosti, da so osramotili naše ime in okužili našo domovino z gnusnimi odpadki mrliške gnilobe. Bili so živi mrtveci, ki jih je obsodil sam Bog in jih zavrgel v večno pogubljenje. Niti pokore jim ni dovolil in označil jih je javno s sramotnim žigom, da ne bi mogli na dan narodnega vstajenja in poveličanja zamenjati svojih gnilih oblačil ali jih zakrpati z zaplatami iz novega sukna. Bili so pobeljeni grobovi, ki se zde zunaj lepi, znotraj so pa polni mrtvaških kosti in vse nesnage.
V prokletstvu so živeli in prokletstvo so ljubili, zato hodi prokletstvo njih obsodba na dan sodbe in plačila!
Na Reki, v četrtem letu svetovne vojne.