Božji mož

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Božji mož
Anonimno
Izdano: Slovenski narod 7. november 1903 (36/258), 1–2
Viri: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-O33RCUW8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pobožna občina Črnavas je bila grozno razburjena. In po pravici, zakaj če je sploh kdo imel kdaj vzroka se zgražati nad hudobnostjo, bili so to dobri Črnovaščani. Pomislite: od pamtiveka se tu ni zgodil slučaj upora ali preziranja zoper cerkvene zakone, vse kar je živelo in moglo nositi molitvenik, je sedelo ali klečalo v cerkvi; možato so darovali svoj prispevek za revne, od Boga, ne pa od svojih misijonarjev zapuščene zamorčke in za blagoslavljajočega višjega pastirja v Rimu. Od pamtiveka se ni sklenil noben zakon brez cerkvenega blagoslova ter se ni pripetilo nobeno nezakonsko rojstvo. In ne pivo in ne žganje ni prišlo preko ustnic bogudopadljivih Crnovaščanov — z eno besedo, v nebesih je moglo vladati glasno veselje nad vsakim udom te verne občine.

In sedaj naj bi se zgodilo nekaj groznega, neverjetnega in nezapopadnega — žganjarna naj bi se ustanovila v obsegu vasi črnovaške! V zadetku niso hoteli tega verjeti, da bi hudoba s toli smelostjo stopila sredi med otroke luči; toda začeli so zidati, višje in višje so se spenjali zidovi, za katerimi mislijo bogokletni ljudje žgati hudičev strup, ki naj bi umoril duše dobrih Črnovaščanov ter razdjal kraljestvo božje na zemlji. Ne, ni bilo več nikakega dvoma, nevarnost se je zelo približala.

Ako so najpobožnejši med pobožnimi še vedno upali, da Bog ne bo pripustil take pregrešne nakane ter bo napravil čudež, morali so končno tudi ti spoznati, da so se motii. Grozna hiša je bila že pod streho. Ali naj res pride strašna nesreča nad pobožno Črnovas! Ne, ako je človeška volja brez moči, naj pomaga Bog. Izvanredne razmere zahtevajo izvanrednih sredstev. Pogumni župnik občine, doktor teologije in doktor vseh drugih fakultet Erazem Mračnjak, je bil pripravljen na skrajnost. Tri nedelje zaporedoma je grmel s prižnice proti hudičevi nakani ter je klical jezo božjo nad tiste, ki hočejo motiti mir te bogoljubne občine. Iskreneje kot kdaj poprej je odmevala iz vseh občinskih grl vsako nedeljo peta pesem: „V veliki sili kličemo ..." in ko se brezbožni žganjekuharji niso nič brigali za to veliko silo Črnevasi, temveč imeli že vse pripravljeno, da začne prihodnji ponedeljek tovarna delovati, storil je verni dušni pastir Erazem Mračnjak skrajno ter pristavil sedmi prošnji „Reši nas hudega" posebno cerkveno molitev, v kateri je, podpiran krepko od vseh Črnovaščanov, ljubemu Bogu najodločneje govoril na srce, kaj ima pričakovati od bodoče žganjarne, in da bi bilo v njegovem lastnem pametnem interesu, ako bi posegel lastnoročno vmes ter uničil načrte hudobnih ljudi. Tudi je povedal ljubemu Bogu po ovinkih precej jasno, da ima napram svojim dobrim Črnovaščanom pravzaprav moralično dolžnost, storiti svoje ter jih obvarovati najhujšega, in ako že ne gre drugače, potem pa z ognjem in mečem.

In — glej čudež! Še nedeljo popoldan se je nebo prepreglo z oblaki, strela je udarila v novo tovarniško poslopje, ki je bilo najvišje v vasi ter še ni imelo strelovoda. Tovarna je zgorela do tal, še preden je prišla pomoč iz sosednih občin. Pobožni Črnovaščani seveda niso prišli k pogorišču, ker se jim je zdelo gašenje motenje božjega dela.

Cela občina se je radovala; tovarnar pa je obupoval; toda proti vsemu se da pomagati, proti radosti in obupu. Čemu bi pa bili sicer juristi na svetu? Pravni zastopnik pogorelca je šel k sodišču ter vložil tožbo, tožil pa je dušnega pastirja in doktorja vseh fakultet Erazma Mračnjaka za odškodnino za škodo, ki jo je provzročila strela njegovemu kljijentu. Temelj tožbi je bilo to, da je toženi s svojo nujno molitvijo ljubega Boga zapeljal, da je spustil strelo na tovarno. Tudi ni dvoma, da vsi, ki so bili isto nedeljo v cerkvi, trdno verujejo, da sta strela in molitev vernikov v prvotni zvezi. V dokaz predlaga zaslišati celo vrsto župljanov kot priče.

Skrbni župnik se je v začetku nekoliko začudil nad tem, kako se je stvar zasukala; toda kje bi duhovnik še ne bil našel izhoda? Povdarjal je, da mora odkloniti odgovornost za škodo žganjarju, ker osebno nima nič vpliva na sklepe in dejanja ljubega Boga in mora zato le zadnji imeti vso odgovornost.

In začela se je dolgotrajna pravda. Ker se tožba proti ljubemu Bogu ni mogla izvršiti že zaradi tega ne, ker mu niso mogli dostaviti zapisnika, se je zdelo juristu posebno važno, izposlovati sodno priznanje, da zastopa cerkev po svojem lastnem zatrjevanju v vsakem oziru ljubega Boga, posebno ker cerkev pri vsaki priliki povdarja, da Stvarnik izključno po njenem posredovanju občuje s svojimi stvarstvi in da ima cerkev vsa sredstva kazni in milosti v svojem varstvu, s katerimi lahko poljubno postopa.

Tu je bilo tedaj treba dobrega sveta. Ako bi častitljivi duhovnik priznal, kar trdi o cerkvi jurist, treba bi bilo šteti 50.000 kron žganjarju odškodnine. Poseči bi moral brez obotavljanja v žep. Ako pa bi tajil, ostal bi s svojimi nauki vred na laži. Tuhtanje je bilo dolgo. Toda 50.000 kron, za te stori tudi dušni pastir že marsikaj. In tako je dal pač doktor vseh fakultet Erazem Mračnjak, pod svojo prisego na zapisrik, da ne stoji absulutno v nikakem intimnem razmerju z ljubim Bogom, da ni ljubi Bog podelil njemu nikake prokure, niti nima on, Erazem Mračnjak, kakršenkoli vpliv na nebeške posle.

Na ta način je bil žganjar s svojo tožbo za odškodnino zavrnjen, obsojen na sodne stroške ter se mu je naročilo, naj se s svojo zahtevo obrne na pravega provzročitelja svoje izgube, ker se dr. Erazmu Mračnjaku vsled njegove izjave pod prisego ne more dokazati niti neposredna provzročitev.

Zdihuje je zaklenil dušni pastir rešenih 50.000 kron, svoje celo premoženje zopet v omaro. Toda pod kako težkimi žrtvami je rešil svoj denar! Občina Črnavas je bila po tej aferi kakor spremenjena. Duhovnikovo priznanje, da nima pri ljubem Bogu več vpliva kot vsak drugi, je učinkovalo uničujoče. Cerkev je postajala od nedelje do nedelje bolj prazna in ljudje so jedva premaknili kapico, ako so ga srečali na cesti — z eno besedo, nekdaj tako pobožna občina se je začela polagoma popolnoma demoralizirati. Vrhutega je še zvedela predpostavljena cerkvena oblast za Mračnjakovo zatrdilo pod prisego in to bogokletno hododelstvo na veljavi cerkve v zvezi z nazadovanjem cerkvenega življenja v Črnivasi mu je zadrgnilo vrat. Vzeli so mu nadarbino ter ga djali v dispozicijo.

„Kaj pa sedaj?"

„Jaz bi vedel nekaj za Vas, gospod župnik," je rekel jurist, ki je bil v pravdi njegov nasprotnik.

„In to bi bilo?"

„Moj klijent, žganjar, išče za napravo velikanskega industrijskega podjetja v stroki žganjekuhe in tovarne za likerje kapitalij. Združite se ž njim s 50.000 kronami in jamčim Vam za 10% obrestovanje. In ako bi hoteli dati izbornemu jajčnemu konjaku ime „župnika Mračnjaka liker", plača Vam moj klijent še posebej 50.000 kron. Udarite!"

Pobožni pastir si ni dolgo premišljal. In podjetje je sijajno uspevalo.