Božji mlini mlejejo počasi, pa dobro
Božji mlini mlejejo počasi, pa dobro |
|
Bilo je l. 1865. V Šleziji so napravili v neki pivovarni pustni ples. Rajali so in noreli celo popoludne in dolgo v noč. V veliko pohujšanje je bilo zraven tudi vse polno otrok.
Med godci je bil tudi mlad razuzdanec, ki je bil na daleč okrog na slabem glasu. Nocoj se je pa še prav posebno slabo obnašal z nesramnim govorjenjem in klafanjem. Norčeval se je s sv. vero in se bahal, da že deset let – odkar je bil prvič pri sv. obhajilu – ni bil pri spovedi!
Proti jutru so začeli drugi plesišče zapuščati, mladi godec je pa še ostal in s posli uganjal svoje umazane burke in klafal proti sv. veri in duhovnom. Čez nekaj časa zapusti tudi on, na videz Židane volje, pivovarno in jo krene proti domu.
Kakih petdeset korakov od pivarne je bil precej globok potok, ki je bil čez in čez z debelim ledom pokrit. Na enem samem kraju je bila v ledu luknja, kjer so ljudje vodo zajemali za živino. Mlad razuzdanec je krenil s poti v stran, je zašel k luknji in vanjo padel, kjer je takoj pod ledom zginil. Voda ga je vlekla pod ledom kakih dvajset metrov proti bližnjemu mlinu, pred mlinska kolesa, kjer so ga dve uri kasneje mlinarjevi hlapci mrtvega našli. Strašna smrt!
Eno roko je imel v žepu, z drugo pa je držal palico. Iz tega se je dalo sklepali, da je bil ta hip mrtev, da niti časa ni imel kesanja moliti. V grdih grehih stopil je pred Tistega, o katerem stoji pisano: »da je grozno pasti v roke živemu Bogu!«
Sv. jutro je zvonilo, ko je zapustil pivarno. Vernike je jutranji zvon opominjal na skrivnosti sv. odrešenja, grdega klafača in plesalca je pa klical pred večnega sodnika. Luknja ni bila pri poti, temveč nekoliko v stran in mlinski potok je bil povsod z ledom pokrit. Jako čuden slučaj je bil ki ga je spravil s poti, po kateri je navadno domu hodil, in tje zvabil, kjer je padel v roke živemu Bogu. Pred mlinskim kolesom so ga našli!
Božji mlini meljejo počasi, pa dobro. Bog ne plačuje vsako soboto, a plača gotovo. Božje uho sliši vse!