Božje sodbe v predpustu
| Božje sodbe v predpustu Č. |
| |||||||||||||
Na pepelnico marsikoga glava boli od pusta. Ljudje mislijo, da o pustu ni Bog gospodar, ampak da se sme vse počenjati, kar komu ljubo. Da pa to ni tako, naj pokažejo nekateri vzgledi, kako je Bog vžaljen radi pustnih norostij. Ti dogodki niso izmišljeni, ampak resnični, izbral sera jih iz knjige: Alban Sfolz »die schreibande Hand«. Ako ni .tebe, dragi bravec, še kaj takega zadelo, naj ti bodo ti vzgledi v opomin, da v prihodnje tudi v pustu kaj takega ne včinjaš, s čimer se Bog razžali.
V Kolinu na Nemškem nikdar ni bil predpust taki razposajen, kot deset let po Francoski revoluciji. Za časa prekucije je izginila vera, strah božji, sramežljivost in sploh vse, kar diči vernega kristjana. Vse polno »šem« se je vrtelo po Kolinskih ulicah; a največ pozornosti je zbudila šema, ki prihaja iz šolskih ulic. Bil je mrlič, ki je šel po trgu. Oblečen je bil v belo obleko, prepasan s črnimi trakovi, na glavi imel je venec iz rožmarina. Obraz je bil bel kot sneg, oči zaprte, roke prekrižane na prsih, v rokah sv. razpela in rožni venec. Tako je šel mrlič počasi dalje, vse je bežalo pred njim v hiše in gostilnice. Mlad deček le se drzne, prileti za mrličem, in ga pahne. Grozovita prikazen pade, počasi zopet vstane in se povrne na dom.
Čez mesec dni je umrl v istem mestu mož, ki se je v celem življenju kazal, da Boga taji. Bil je ravno tisti, ki je na pust mrliča predstavljal. Ko so ga na dan pogreba prinesli na ono mesto, kjer ga je bil na pust deček prevrgel, padla je rakev pogrebcem iz rok in se odprla. Vse je polno groze gledalo mrliča. Bil je ravno tako napravljen, kot na pust v maskeradi. Vsi so spoznali prst božji. Ta dogodek nam daje mnogo premišljevanja in kliče: Človek, nikar se preveč ne šali!
Na Honoveranskem so starši prepovedali svoji 16-letni hčerki iti na pustni ples. Nič niso pomagale očetove in materne besede, šla je. Na plesišču pa se nagloma zgrudi in – mrtvo so nesli domov.
Na Vestfalskem se je dogodilo l. 1884 sledeče.
Na pustno nedeljo plesalo se.je v neki gostilnici celo noč do ranega jutra. Strast in veselje brala se je vsem v očeh. Med vsemi navzočimi je najbolj živahna bila 23-letna deklica, ki je celi dan morala v tovarni delati. Nič ji ni veselja kratilo, da bo morala ob 6. uri zjutraj v tovarno. Ko se je zdanilo, šla se je preobleč in potem na delo. Celi dan pravila je tovarišicam, kako je bilo na plesu veselo in kako težko pričakuje pustni večer, da pojde zopet plesat. Ob 3. popoldne, ko je najživahnejše o plesu govorila, pa je nagloma omedlela in umrla. Vse je ta dogodek pretresel. »Sinoči vesela in zdrava, danes pa mrtva.« Mladenka, misli nekoliko: .Kaj, ko bi se tudi meni kaj takega primerilo?
Veselo so rajali v mestu L., najbolj razposajena bila je mlada Lina. Ko je bila vsa vroča, stopi k oknu. Tu vidi pod oknom gredočega mladega moža, ki je prevzel pred nekaterimi dnevi službo grobokopa. »Čujte, Urban,« mu Lina zakliče, vi še nobenemu niste groba izkopal, meni boste prvega. Vsi so strmeli nad njenimi besedami, a ona se je smejala in dalje plesala. Ko je prišla domov, jo je zgrabila pljučnica in res je bila prva, kateri je Urban jamo kopal.
A zadosti tacih dogodkov, če tudi bi jih lehko na stotine zapisal. Mladina, živi tako, da se ti ne bode treba kesati! Tudi pustnega časa ni dal Bog satanu v pregrešno vživanje.