Pojdi na vsebino

Božje dete

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Božje dete
Alojzij Remec
Izdano: Slovenec, letnik 47, štev. 249, v Ljubljani, v četrtek, dne 25. decembra 1919.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Božje dete je prišlo na svet tisi dan pred svetim večerom. V revni obleki nedorastlega dečka je stopalo po ulicah našega mesta in nihče ni slutil božanstva v njem, samo iz njegovih velikih oči je sijala nadzemska luč.

Pred visoko kamenito palačo se je ustavil avtomobil, iz njega je stopil gospod, zavit v kožuh, z zlatimi naočniki na nosu, z rokami v toplih rokovicah.

»Gospod, ali naj pridem nocoj k Vam?« ga je nagovorilo božje dete.

Gospod ga je pogledal strogo skozi brušena stekla svojih naočnikov in stisnil torbico za akte nervozno pod pazduho.

»Ali veš, s kom govoriš?« je vprašal s hladnim glasom. »Jaz sem minister in nimam časa.«

»Gospod, ali naj pridem nocoj k Vam?« je vprašalo vdrugič božje dete. Z gospodom ministrom je stopilo pod visoki portal, pred njima je sluga odprl steklena vrata in se nizko priklonil pred gospodom ministrom.

»Peter, primite tega fantiča, ki se mi vsiljuje. To vendar ne gre!« se je jezil minister. Nenadoma se je nečesa domislil, segel v žep in vzel denarnico iz njega.

S pokroviteljskim nasmehom je ponudil božjemu detetu bankovec.

Dete pa denarja ni hotelo vzeti, marveč je tretjič vprašalo: »Ali naj pridem nocoj k Vam?«

Gospod minister se je razjezil: »Beraška napihnjenost, še denarja noče!«

Vtaknil je bankovec v denarnico in denarnico v žep.

»Ljudje imajo denarja preveč. Za blagor ljudstva se trudim in mučim in doživim kaj takega! — Peter!« se je obrnil na vratarja: Primite fanta in telefonirajte na policijo, da ga spravi domov. Če ima stariše, naj se kaznujejo, ker puste otroka beračiti. Če pa nima nikogar, naj se dečko odda v zavod!«

Odhitel je po stopnicah in mrmral sam s seboj: »Zanemarjena mladina! Čemu so postave? Ministru za socialno skrbstvo omenim o prvi priliki ta slučaj…«

Portir Peter pa je tačas stal v prazni veži in si ni znal razlagati, kdaj in kam je izginil deček, ki bi moral radi njega telefonirati na policijo.

Popraskal se je pod zlatoobšito kapo in sklenil: »Nič ne bom telefoniral… Gospod minister se itak ne bo spomnil… Saj ni tako kakor včasih!«

Božje dete je tačas stopalo že daleč proč od vladnega poslopja po asfaltovani ulici.

Dohitelo je slokega človeka s sokoljim nosom in s trdimi potezami krog ust. Ta človek je hodil počasi in se oziral na vse strani, pozdravil tega in onega sobi enakega, ki je v elegantni suknji in lepih čevljih z rokami v žepu hitel mimo po svojih opravilih.

Božje dete je nagovorilo človeka s sokoljim nosom: »Ali naj pridem nocoj k Tebi?«

Človek se je zdrznil iz svojega mira, pogledal božje dete in lokavo zašepetal: »Ali imaš lire?«

Božje dete je vdrugič vprašalo: »Ali naj pridem nocoj k Tebi?«

Verižnik pa je odgovoril: Ali imaj kje kaj manufakture skrite? Kdo Te je poslal k meni?«

Dete je vprašalo tretjič: »Ali naj pridem nocoj k Tebi?«

»Pojdi k vragu!« je pokazal tisti človek, ki je bil pred davnimi leti narednik pri vojakih, svojo pravo naturo in pozdravil gospodično, ki je tisti hip prišla mimo.

»Servus, Mirko! Kam pa?« se mu je pridružila tista gospodična, privlekla iz mufa v glace-rokovico oblečeno roko in jo podala verižniku.

»Po opravkih, Helena; Gumi za avtomobile iščem. Zdravko mi je obljubil celo garnituro.«

Gospodična si je popravila visoki klobuk, dvignila pajčolan spred obraza, tesneje pripela boo krog vratu in vtaknila roko verižniku pod pazduho.

Božje dete jo je tedaj nagovorilo: »Ali naj pridem nocoj k Tebi?«

Gospodična se je zasmejala, da jo je spremljevalec kar pogledal. »Mirko, ali si slišal? Imenitno!… Tak-le in me kaj takega vpraša!«

»Pusti ga! Nadlegoval je že mene!« je dejal verižnik in vlekel spremljevalko na drugo stran.

»Ali naj pridem nocoj k Tebi?« je vprašalo božje dete gospodično vdrugič.

»Premajhen si, ne potrebujem Te…« se je vedro smejala gospodična. »Lepe oči ima… Le poglej!« je še pripomnila spremljevalcu.

Božje dete jo je vprašalo tretjič: »Ali naj pridem nocoj k Tebi?«

»Ne bo me doma. S tem gospodom bom nocoj. Adijo!« se je smejala gospodična.

»Veš, Helena, nocoj bomo ideli sijajen božični večer pri Elefantu. Naročili smo že sobo. Božično drevo, muzika, izborna večerja, šampanjec, likerji — kar Ti srce poželi. Cela družba nas bo…«

S temi besedami sta izginila oba v kavarno na vogalu, kjer je bilo mnogo tistih, o katerih sta govorila.

Božje dete je pa šlo dalje po ulicah. V bližini mestnega parka mu je prišla nasproti starejša dama, ponosnega stasa, s prezirljivostjo padle veličine na licu, v kožuhu iz bobrovih kož.

Božje dete jo je nagovorilo: »Ali naj pridem nocoj k Vam?«

Gospa se je ustavila, dvignila lornjeto k očem in vprašala: »Ali te zebe, dečko? Prej med vojno je bilo boljše nego sedaj. Ali ti ni mama pravila? Prej smo me gospe imele dobrodelne večere, božičnice za otroke. Zdaj vsega tega več ni…«

»Ali naj pridem nocoj k Vam?« je vprašalo Božje dete.

»Zdaj je slabo za vse. Čudim se, da še tako trpite, ljudje neumni. Še nikoli ni bilo tako slabo na svetu…«

Božje dete jo je vprašalo tretjič: »Ali naj pridem nocoj k Vam?«

»Zdaj ni pri nao ničesar več. Dokler se svet ne izpametuje, so moja vrata zaprta. Idi k tistim, ki te puste tako stradati in tako oblečenega zmrzovati po ulicah!«

Spustila je lornjeto in ponosno odšla z užaljenostjo padle veličine in dobrodelnosti.

Božje dete je šlo dalje in prišlo na trg, kjer so se gnetli ljudje v valovečih gručah med stojnicami in kupovali za praznike.

Ob stojnici, kjer se je prodajalo meso, se je ustavilo in nagovorilo ogromnega človeka, ki je s sekiro v roki stal za mizo.

»Ali naj pridem nocoj k Vam?«

»Stran, poba!« je zakričal mesar.

Božje dete se pa ni ustrašilo in vprašalo drugič: »Ali naj pridem nocoj k Vam?«

»Če ne greš, te napodim!« se je jezil mesar.

»Še ukrade ti kaj, le pazi, Tone!« je klicala debela, v velikansko ruto zavita ženska, ki je z nožem rezala meso in ga metala na tehtnico.

»Ali naj pridem nocoj k Vam?« je vprašalo Božje dete tretjič.

»Če te je mati poslala, da kaj kupiš, kupi! Drugače se pa takoj poberi!« je vpil mesar in dvignil sekiro, da preseka goveje bedro, ki je ležalo pred njim.

Božje dete je izginilo.

Na pragu svoje hiše je stal gostilničar predmestne krčme pri zlati Lipi. Nekdaj je bil konjski hlapec pri svojem predniku. Z roko njegove vdove je priženil gostilno in prodajalno. S cigaro v ustih, z gorkoto predpoldnice in pol litra vina v telesu je ogromen in tolst stal na pragu in gledal v svet.

Na desni sta dva vajenca stragla ljudi, ki so prihajali in odhajali. Vsak, ki je prišel mimo, je pozdravil gospoda Brenčeta, ki je milostljivo in malomarno odkimaval. Na levi v gostilniški sobi sta poskušala dva zgodnja pivca peti, a sta bila hripava.

Ko je Božje dete prišlo do zlate Lipe, je nagovorilo gospoda Brenčeta: »Ali naj pridem nocoj k Vam?«

Krčmar pa ni rekel ničesar, vzel smotko iz ust in pljunil daleč na cesto.

»Ali naj pridem nocoj k Vam?« je vprašalo Božje dete drugič.

Gospod Brenče se je drugič naredil gluhega, ker se mu je zamalo zdelo odgovarjati beračku, ki se je bogveodkod vzel.

Tretjič je vprašalo Božje dete: »Ali naj pridem nocoj k Vam?«

Takrat je krčmarja minila potrpežljivost.

»Ali se mi pobereš takoj? Berači, pa neče s pravo besedo na dan. Če bi rekel: Dajte mi krono! — bi ti dal. Tako pa nalašč ne. Zdaj so minuli tisti časi, ko se je za Bog plačaj še kaj dobilo.«

Gospod Brenče se je obrnil in izginil med vrati v sobo za goste. Vrata so bila skoraj premajhna za njegovo ogromnost.

Božje dete pa je šlo dalje.

Dohitelo je mladega človeka, ki je bil očividno delavec, zakaj v roki je nesel kovinasto škatljo z orodjem in na rami velik železen bat.

»Ali naj pridem nocoj k Tebi?« ga je nagovorilo Božje dete.

»Ali si organiziran, fant?«

»Ali naj pridem nocoj k Tebi?« je vprašalo Božje dete delavca drugič.

Ta pa je preslišal vprašanje in nadaljavel: »Organizirati se moraš, postati sodrug. Kaj si pravzaprav, fant? Ali si pri črnih?«

Božje dete pa je vprašalo tretjič: »Ali naj pridem nocoj k Tebi?«

Delavec pa je odgovoril: »Pri črnih si, ker ne daš odgovora.«

Božje dete je šlo dalje in pred cerkvijo nagovorilo berača, ki je s klobukom v roki stal tresoč se pred vrati.

»Ali naj pridem nocoj k Tebi?« ga je vprašalo.

Berač je odgovoril: »Tukaj je moj prostor.«

Božje dete ga je nagovorilo drugič: »Ali naj pridem nocoj k Tebi?«

»Tukaj je moj prostor, pravim. Od grbave Maruše sem ga dobil in nihče nima pravice do njega kakor jaz sam.«

Božje dete ga je vprašalo tretjič: »Ali naj pridem nocoj k Tebi?«

Berač pa je dejal: »Nocoj bom pri polnočnici zadaj za vrati v cerkvi. Gorje ti, če prideš blizu!«

Vzdignil je palico, a Božje dete je že izginilo.

Pod zasneženimi drevesi v predmestnem drevoredu je hitel mlad človek. Zeblo ga je v tanki suknji vkljub zavihanemu ovratniku, pod širokim ponošenim klobukom se je bleščalo nezadovoljno par globokih oči.

»Ali naj pridem nocoj k Tebi?« ga je nagovorilo Božje dete.

»Kam, ljuba duša? Moja soba je mrzla in temna…« je odgovoril človek, ki je bil pesnik, in pogledal Božje dete nezaupno v obraz.

»Ali naj pridem nocoj k Tebi?« je vprašalo Božje dete drugič.

»Nekdaj smo praznovali ta praznik tihe sreče in veselja doma. Zdaj ne več, ljudje niso za to.«

Božje dete ga je vprašalo tretjič: »Ali naj pridem nocoj k Tebi?«

Pesnik pa je odgovoril: »Zaman vprašuješ. Nocoj bom v kavarni v najtemnejšem kotu, dokler bo odprta. Kaj bi ti pri meni? Ljudje in razmere so me ubile. Pust sem in nezadovoljen. Srečnih bitij tvojih let pa ne maram pohujševati. Dolgčas je na svetu. Ko bi bil ti jaz, bi mi verjel…«

Kakor bi se nečesa ustrašil, se je človek s širokim klobukom nenadoma obrnil in odhitel, skoraj zbežal nazaj po drevoredu.

Božje dete pa je šlo dalje.

Za polomljeno ograjo tik ceste daleč od mesta so stali na železniških tirih tovorni vagoni. Eden je bil napol odprt in iz njega se je čulo petje troje otroških grl:

Pastirčki vi,
kaj se vam zdi,
ali ste kaj slišali…

Božje dete se je po treh stopnicah vzoelo do vrat v vagon, jih odmaknilo in vstonilo.

Na tleh krog bornih panirnatih jaslic je sedelo troje otrok, desetleten deček, osemletna deklica in petleten otrok – begunska deca.

Ko je Božje dete zasijalo pred njimi, so umolknili.

»Ali naj pridem nocoj med vas?« je vprašalo.

»Ne vem. Mama je šla po kruh, a mora dolgo čakati. Zebe nas, zato pojemo…« je odgovoril deček.

»Ali naj pridem nocoj med vas?« je vprašalo Božje dete drugič.

»Ne vem, če bodo ata pustili, šli so iskat dela, kruha, kakor pravijo. Do večera jih ne bo…«

»Ali naj pridem nocoj med vas?« je vprašalo Božje dete tretjič.

»Pridi, pridi! Ata prinese drvi in zakurimo. Mama nam je obljubila drevesce, če ne bomo jokali. Jezušček tudi pride…« je odgovorilo najmanjše dete.

To je bilo prvo bitje, ki je povabilo Božje dete k sebi tisti večer.

Zato je Božje dete razprostrlo roke in izpregovorilo: »Blagoslovljeni, vi mali, ubogi! Pri vas bom nocoj, pri vas edinih v tem velikem, sijajnem, šumečem mestu…«