Božidar Tirtelj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Božidar Tirtelj: Povest iz našega časa
Josip Jurčič
Spisano: iz Josip Jurčič, Zbrano delo 4, skenira in ureja Odisejevich
Viri: Josip Jurčič, Zbrano delo 4. (Ljubljana, 1967.)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I II III IV V VI VII VIIIdno

I[uredi]

Jaz gotovo nisem kriv, da se je bil Božidar Tirtelj svojega življenja prenasitil in v Mehiko šel, kjer so ga demokratični divjaki do današnjega dne bržkone že na kako samotno drevo obesili, kakor jaz mislim in — ko bi se greha ne bal, rekel bi skoraj - kakor jaz upam. Zakaj če to pomlad kar naenkrat v svojo domovino nazaj pride in zve, da sem njegove skrivnosti v tej povesti v očitni svet porinil, ne vem, kaj bo zame. Pa naj bo, kakor hoče, odkrižam se strahu, ne želim mu smrti v Mehiki, naj pride srečen nazaj, če ni drugače. Mislim, da mi bo že odpustil, saj je rad slišal, če mu je kdo dejal, da je domoljub, in morda ni še čisto slovenščine znemar spustil, tako da ga bo veselilo še nazadnje, ko bo videl, da je bil on in njegove dogodke prvotni vzrok, da se slovensko lepoznansko berilo obogati z majhnim delcem, četudi le srednje vrednosti.

Božidar Tirtelj tedaj je bil rojen v nekem mestu slovenskem, v katerem, to ni tolikanj važno. Oče njegov je bil uradnik, mož priden v kancliji, suh po duhu, svojemu cesarju vdan z glavo in srcem, varčen v denarjih, siten in nezadovoljen z ljudmi, ki so morali v njegovo pisarnico oglašati, obenem: uradnik, kakor jih je še več, hvala Bogu! Mati pak je bila prav navadna ženica, ki je tiho doma sedela, šivala, molila in svojega preljubeznivega edinorojenega Božidarja gledala, kako lepo raste od leta do leta pred Bogom in pred ljudmi. Kar si je poželel, to je na materino prošnjo zadobil, tako da se mu je prav lepo živelo; vendar ena reč je bila, ki je ubogemu Božidarčku preglavico delala od mladih kolen. Da, usoda, usoda; Ta nikogar na svet ne spusti, da bi samo vesel bil, vsak dohode torbo na pleča in v tej torbi je več ali manj težave in križev. Tudi mladi Tirtelj jo prejel on križi slabo glavo! V šolo jo moral hodili, veliko lot hoditi, bukvo jo moral pod pazduho nositi; ali kako bridko težke so bile, kako pusta 90 mu jo zdela matematika, pusta grščina, vse vso pusto! Ali ni bilo pomagati. Rajši je pač bral kratkočasne reči, veselo pravljico, novice, ki se po svetu gode, ali oče je bil neusmiljen mož, učitelj pedantje. Maščeval se je Božidar Tirtelj tej sitnosti nasproti s tem, da je skoro v vsakem razredu po dvo leti sedel.

Tako jo bil že celili štiriindvajset let star, brada mu je že rasla, tobak jo že pušil, ko je do vrlin dospel svojim težavnim gimnazijskim letom. Ravno je revež mislil, da se bo zdaj oddahnil, ko ga dve nesreči obenem zadenete. Prva je bila, da sta oče in mati umrla kar nanagloma, druga, da svoje poslednje skušnjo - tako imenovane maturo - ni nikakor mogel opraviti. Gotovo dve reči, ki utegnete človeku v življenju velik prevrat napraviti.

Starši so že marsikomu umrli, kar svet stoji, saj jo imel vsak človek, kar jih je rilo in gomazelo pred nami in med nami, dva, katerima je rekel oče in mati. Ljudje, ki so skušali, kako je, kadar roditelji komu umrjó, pripovedujejo, da je to hudo. Tudi Božidar je to skušal, in če se je pozneje svojega očeta domislil, dejal je, da je bil sicer nemškutar in je imel drugo prepričanje ko on, pa solza mu je včasi prilezla v oči. Matere pak se ni nikdar spominjal, da ne bi bil čisto umolknil. Kdor je Tirtlja iz takih trenutkov poznal, ta ga je potemtakem moral v čislih imeti, zakaj vse to jo kazalo, da ima zraven slabih lastnosti v glavi dobro mestece v srcu. Ali Če so že stari verovali v neko reko Leto v podzemlju, ki jo ljudi, do nje prišle, s pozabljivostjo obdarovala, koliko pozabljivosti je tudi v današnjih hrupnih časih na svetu! Tako je naposled tudi Božidar Tirtelj pozabil svojih starih tem laglje, ker je podedoval za njima nekaj premoženja, s katerim je lahko in brezskrbno živel kakor ptič pod nebom, ker potreb ni imel velikih.

Kar se pa druge njegove nesreče tiče, ni tako splošno človeška. Zakaj koliko ljudi živi in umrje, pa ne pade pri nobeni skušnji. Božidar Tirtelj je bil zvesto preverjen, da ni neumen in praznoglav niti neveden, če se tudi ni maral šteti med tiste puste ljudi, ki pol svojega Življenja v bukvah pretičé. Koliko glav jo sam pri sobi znal seštevati na prste. ki so bile trikrat bolj zabite ko njegova, in vendar so bili tisti, ki so te glave med pleči nosili, precej visoko zlezli, on pak je moral ostati to, kar je bili Božidar Tirtelj. Pa zakaj so ga vrgli profesorji, zakaj ni skušnje opravil? Drugi, hudobni ljudje so pač lahko govorili, da ni vedel na vprašanja odgovarjali, lahko so ga tako obirali — Bog jim odpusti, ki niso vedeli, kako je ta reč. Ali Tirtelj sam je dobro vedel, da je vzrok temu sama hudobija, nevoščljivost. Res ni znal na vprašanja odgovarjati, ali kaka so pa bila ta vprašanja? Takih ne bi bil nihče v šoli vedel. In zakaj so mu taka vprašanja stavili? Zato, samo zato, ker je bil domoljub, iskren, vnet, pravi rodoljub, dober Slovan. Tako si je Božidar mislil, da je mučenik za narodno reč, in to ga je povzdignilo.

In kak patriot je bil Božidar! Nekoliko jih je med nami lakih, pa malo. On je prav po besedi samo za narod živel, kajti drugega opravila ni imel. Pohajkoval je po kavarnah, časnike prebiral, kar jih je bilo poštenih, jezil se in klel na liste, ki so nepošteni in grdé našo domovino, in kjer se je o politiki govorilo, govoril je vmes slano in neslano. Oči so se mu zasvetile, nekaj nebeškega svita mu jo obsevalo obraz, kadar je kako pesem čul v čitalnici kadar se je kaka - četudi slaba, da le v narodnem jeziku igrala. Možje, ki so bili narodovi vodniki, zdeli so se mu kakor bogovje, brez madeža spočeti, večne slave vredni. Dostikrat se mu je sanjalo, da za njimi stopinje pobira, da jih vidi ovenčane na zlatih stolen sedeče, in srčno se je jezil, če so se mu sanje pokazile. Narodne pesnike je zelo čislal, toda bral jih ni rad, ni utegnil. Da, celo pravijo eni. da je včasi v samotnih urah še njega popadla slabost, da je svinčnik v roke vzel in koval pesmi, ki so baje bile brez ritma, katere so pa veliko lepega povedale. Jaz jih žal nikdar nisem v roke dobil, tedaj ne morem tega ustnega poročila niti kot istino prodati niti ne sodbe o njih razznaniti. Če jih ni požgal ali drugače zatrl, pridejo morda le v poznih letih kakor sloveč rokopis na svetlo.

Toda po tem, kar sem tu nazadnje povedal, naslikal bi si kdo mojega znanca Tirtlja kakor preveč idealno podobo. Idealov pa na božjem svetu ni, tako bi se lahko napak sklepalo. Naj torej povemo, da je imel Božidar še druge strani, ki so se veliko bolj prozaične videle. Tako na priliko je neznano rad gledal po lepoticah in govoril o ženskem spolu, da celo malo zaljubil se je včasi in večkrat je neumno misel izgovoril, da bi se z denarjem, kar ga je še imel, kake kupčije ali česar si bodi lotil in oženil se, ko bi le mogel tako v zakon dobiti, ki bi bila njemu po volji, to se ve. da bi morala biti vsaj precej lepa, precej bogata, krotka in — poglavna reč: dobra Slovenka. Ali v tej zadevi ni sreče imel, ne vem, če zaradi svojega prevelikega nosa in predolgega vrata ali zaradi jecljajočega jezika ali pa zaradi svoje nerodnosti na plesiščih. Katere se je lotil, vsaka ga je zlepo odgnala ali pa zgrdo.

Samo enkrat je imel veliko upanja in vživel se je bil v to upanje tako, da se je potem nesrečnega čutil, ko mu je se to izpodletelo, da je naveličal se v svoji predragi domovini živeti ter da je šel v Mehiko, kakor smo povedali.

Kako se je to pravzaprav godilo, naj v naslednjem natanko povem, zvesto po vseh virih, kar se jih je dalo dobiti.

II[uredi]

Poletnega dne je bilo, na tržni dan. Po mestu je vse mrgolelo, vozovi so ropotali gor in dol, naloženi z vrečami, drvmi in drugimi rečmi. Mali sinek s kmetov, danes s svojim očetom prvič v mestu, ogledoval je strme velikanske hiše in si zapomnil to in ono, o čemer je bil namenjen svojim tovarišem doma čudeže praviti. V krdelih so prihajale žene s košarami na glavi, v katerih so prinesle pridelke svojega gospodinjstva naprodaj.

Zamišljen hodi Božidar Tirtelj ob hišah po ulicah gor in dol. Sicer je imel navado glavo visoko pokonci nositi, očala vedno popravljati in pušiti dolgo virginijo. Danes pak gleda v tla, očal se ne dotakne in cigara mu je v zobeh ugasnila. Le zdaj pa zdaj se ozre proti velikim vratom velike krčme, kakor da bi čakal, kdaj nekdo ven pride.

»Servus, kaj hodiš tod tako počasi? Ali si že bil v kavarni? Ali si bral današnjo dunajsko Prešo? Že spet Slovence grdo obdeluje.«

Človek, ki je Tirtlja tako ogovoril, Simen Pehar, bil je njemu enake starosti, in če se prav ve, tudi enake usode, samo s tem razločkom, da ni imel nobenega premoženja in si je s podučevanjem kruh služil. Ker je Božidar dostikrat zanj plačal v krčmi ali kavarni, bila sta zelo prijatelja.

Vsako drugo krat bi bila Tirtlja novica, ki mu jo ]e povedal, v srd in sveto jezo spravila in naglo bi bi! letel brat, kaj sovražni dunajski Židje pišejo, zdaj pa se ni zmenil in prav mrzlo je dejal: »Nič nisem še bral.«

»Pojdi z menoj!« pravi on.

»Zdaj še ne grem. Moram tukaj biti. Le pojdi, pridem pozneje za teboj.«

»Kaj pa imaš tu? Menda vendar grdih mlekaric ne ogleduješ?«

»Nekaj drugega; ne povem kaj. Le pojdi, pridem za teboj.«

»Kaj si neki iztaknil? Radoveden sem. Povej, pa grem koj in te ne bom motil. Če pa ne poveš, pa ne grem stran in ti bom nagajal, da ne bo konca.« 

»Povem ti, če boš molčal.« 

»Tu je moja roka, saj se poznava.« 

»Strašno lepo deklico sem znašel!« pravi Tirtelj. »Tako lepo, da je v našem mestu ni enake. Plave oči ima in glavico kakor angel. Dolgo sem hodil za njo po mestu, skoro celo uro. Kmetica je in ...«

»Kmetica!« zavpije tovariš in se začne smejati. To Božidarja Tirtlja razžali. Obrne se od svojega prijatelja in pravi: »Ti si osel, kdo bo tebi kaj pravil!«

»Stoj, stoj!« pravi oni in ga prime za ramo. »Jaz sem se zasmejal, ker sem se nečesa domislil, ne pa tebi, prijatelj! Povej no dalje, kam se ti je pa zdaj izgubila tvoja lepota?«

»Tukaj noter v hišo sta šla, ona in pa star dedec, kmet. Ne vem, če je oče njen ali ka-li. Počakal ju pa bom, in če se bo dalo, še ogovoril. Zato pa ti pojdi, sam bom laglje opravil, kakor če sva dva. Moram jo vsaj še enkrat videti.«

»Če je taka, pa grem. Voščim veliko sreče. Kdaj prideš v kavarno?«

»Kmalu morda.«

Prijatelj Šimen Pehar odhaja, pa koj se vrne k Božidarju nazaj, pocuka ga za ramo in pravi: »Imaš kaj pri sebi za cigare. Suh sem kakor goba. Kadar bom kaj več denarja imel, vrnil bom pošteno, to se ve.«

Božidar, vselej usmiljena duša in radodarna, ustreže Šimenu zdaj tem rajši, ker bi se ga rad iznebil.

»Gratias! Tega se pa nič ne boj, da bi komu pravil o tvoji kmetici. Kar obljubim, to je trdno, kakor bi pribil.«

»Saj bati se nimam nikogar,« odgovori Božidar. »Samo nočem, da bi se norce delali iz mene,« pravi Tirtelj nejevoljen.

»Servus tedaj, čakal te bom v kavarni tako dolgo, da boš prišel in povedal, če si imel srečo.« 

»Že prav!«

Naglo korači Šimen Pehar skozi več ulic in stopi potem v prostorno kavarno. Okrog biljarda je bilo zbranih veliko mladih postopačev, ki so Šimna veselo pozdravili.

»Nekaj novega, nekaj novega!« pravi Pehar skrivnostno in celo krdelo ga obstopi. »Od Tirtlja nekaj novega, to je pravi — in neumen, kar le utegne kdo biti.«

Rekši, se jame smejati in drugi se smejejo, ne vede zakaj, za njim, obenem vsevprek povpraševaje, kaj se je zgodilo.

»Obljubil sem mu, da ne bom nikomur pravil. Sezite mi v roko, da ne bo nobeden Tirtlju o tem govoril, pa vam povem.«

»Nobeden ne bo govoril.«

In zdajci začne vrli Šimen praviti dolgo izmišljeno povest o zabuhli, debeli in rjavkasti kmečki deklini, ki je jajca v mesto prinesla naprodaj in katero je Božidar Tirtelj ogovoril in je ves nor zanjo. Sicer nekateri niso hoteli verjeti, dasi so se smejali, pa Šimen Pehar je na svoje poštenje trdil, da je sam videl, kako je Tirtelj ž njo govoril, kako je ves vrel, in je nazadnje pristavil: »Le opazujte ga saj bo semkaj prišel, gotovo se mu bo poznalo« In da je res, kar pravim, priča tudi to, da ga tukaj ni danes. Še vsak dan ob tem času je le-sem prišel,«

To je bil vsem Tirtljevim prijateljem dokaz ad hominem, smeha je bilo veliko, vsak je povedal kaj dovtipnega in ostroumnega, kar je Božidarja smešilo, in vesela druščina je bila v kavarni.

III[uredi]

Božidar pak, željno pričakovaje reči, ki pridejo, ali bolje osebe, ki ima iz gostilnice priti, večkrat prehodi kratke ulice od prvega do skrajnega konca, pri vseh prodajalnicah na obeh straneh ogleda, kaj je kupčevalcem na ogled postavljeno, prešteje precej štirioglatih kamnov po tlaku, zmerom pa gleda tja na ona velika vrata. In kadar kdo pride iz gostilnice, vzdigne Božidar naglo glavo, nevoljen pa jo zopet pobesi, zakaj tiste lepe kmečke deklice ni in le ni, da, še moža ne, ki je prej ž njo hodil.

In sanja se mlademu možu vse drugo kakor to, da se zdaj najboljši prijatelji šalijo o njem. »Lepa je,« misli si sam pri sebi. »Bogve če je kaj izobražena. Pa kaj? Še bolje, če ni, dobro Slovenko bi iz nje naredil, oh I« Več ne ve, kaj bi mislil, še to se mu malo neumno zdi.

Kaj dela, da je ni ven?

Pa stoj! Zdajle je prišel kmečki mož iz gostilnice. To je tisti, ki je ž njo hodil! Ali zdaj je sam. Nekaj časa postane pred vrati, potem korači na široko, pa počasi in trdo stopaje, tako da poka po tlaku ob hišah.

Hajdi za njim, ta bo kaj povedal, kdo je ona deklica, kje je ostala, od kod je, ali je mogoče, da bi Božidar videl jo še, govoril ž njo.

Na oglu ulic je bilo veliko listov, belih, rdečih, z majhnimi in velikanskimi črkami označujočih, kako tisti lahko svoje peneze zapravi, ki jih ima. V sredi je bil največji list prilepljen in je pravil z lesoreznimi podobami in obširnim berilom, da se v tem in tem predelu mestnem vidijo čudeži, katere kaže drhal potujočih gimnastikov. Tukaj kmetič obstane in pazljivo ogleduje čudne podobe.

Kmet je majhen mož, precej prileten, čedno, pa bolj po starem oblečen; ima širok klobuk, kratko kamižolo, irhaste oguljene hlače, čevlje ne prav do kolen in zadaj kakor podkev izkrožene golenice, da se lahko vidijo plave nogavice med stremeni in čevlji.

Božidar Tirtelj precej časa stoji za njim. Ne ve, kako bi ga ogovoril. Kmetič se obrne in, vide gospoda za seboj, ki kakor on ogleduje čudne podobe, vpraša ga: »Slišite, gospodi Ne zamerite, kaj so pa ti svetniki tukaj na zidu namalani? Kako se jim pravi? Kaj se bere to okrog njih?«

»To niso svetniki. Komedijantje so ali telovadci,« odgovori Tirtelj vesel, da ga je kmet sam ogovoril.

»Komedijantje? Glejte no! Jaz sem dejal, da samo svetnike malajo, pa, kakor vi pravite, tudi komedijante, čudno se mi precej zdelo, da se tako zvirajo, eden drugemu na glavi stoji. Mislil sem, da so sveti Boštjani, ker so vsi nagi, samo okoli kolkov imajo to zaplato. Da jih ni sram, teh komedijantov, in se dado tako na nago namalati. Mene bi bilo sram! Svetnike sem že videl in angele, da so nagi namalani v kakem oltarju sedeli ali stali, komedijantov pa še ne, svoj živi dan ne. Bogve če imajo kaj obleči, ka-li? Gotovo jih mora zebsti. Naj bi k meni prišli, jaz bi dal vsakemu ene stare hlače in kako ponošeno srajco, da se jim ne bi bilo treba tako na pol nagih malati dajati.«

»Samo zato so tako opravljeni, da laglje svoje umetnosti delajo, po vrvi plešejo in druge reči,« pravi Božidar.

»Kajpak! Jaz tega ne verjamem. Jaz mislim, da bi teže oral, ko bi se na pol slekel in za plugom hodil bosopet in čisto goloroki Ha, ha! Kakšen bi neki bil!«

Ta misel kmetiča tako obide, da se začne tako naglas smejati, da ga je vsak gledal, kdor je mimo šel, in je bilo Božidarja Tirtlja skoro malo sram pri njem stati.

»Kje se pa ti nagci vidijo?« vpraša kmet.

Božidar mu razloži kje in kako.

»Tedaj še plačati mora človek. Naj bo, bodem pa vrgel te krajcarje tja; saj moramo vsi živeti, mi kmetje, ki delamo, in ti lenuhi, ki po vrvi plešejo. Človek tako malokdaj pride v mesto. Zakaj ne bi torej razgledal vse neumnosti, ki jih škrici imate. Prašiče doma prodam, pšenico tudi, oves imam za voznike doma, tako da prav malokdaj pogledam v ta Babjilom ali kako že bero iz svetega pisma.« 

»Babilon,« popravi Tirtelj. »No, naj bo pa tako; saj je vse en hudir!« 

»Od kod ste pa doma?«

»Meškotel sem iz Ambolj,« pravi s takim moštvom, kakor ne bi bil Napoleon povedal svojega imena.

»Kje so Ambolje, daleč od tukaj?«

»Hudnika, kaj še tega ne veste? Osem ur. Saj ima vendar naša soseska dvajset trdnih gospodarjev. Eden se je lansko leto tožaril z doktorjem Grabljarjem, ki je tu pri vas neki. Noter do cesarja je bil šel in res ga je bil ugnal. Nismo neumni v naši dolini, ne. In pri meni doma pijete lahko tako vino, da ga mu ni para, kar imate vi v mestu kislic, ki jih za drago vino prodajate. Le oglasite se, kadar boste kaj hodili okoli nas. Samo vprašajte za Meškota in tri ure in še dlje okrog vam bo vsak otrok povedal, kje sem. Pa vidim, da ste vi prav zgovoren Človek. Take imam jaz rad, za kratek čas. Pojdite malo z menoj, da bova kaj poravsala gor in dol. Jaz katero vem, vi pa še več ali pa manj, kakor je, ne vem.« Tirtelj gre ž njim po trgu.

»Kaj ste prišli v mesto? Kaj kupovat?« vpraša Tirtelj.

»I, tudi! Tudi kupil bom kaj. Ker imam ravno voz tukaj in brihtno kobilo, ki rada teče, kupil bom kaj starega železja za obroče na vinske sode. In čebra je treba pri hiši, dvoje burkle bom kupil, eno ponev in vrag ve, kaj so mi dekle še naročale; vem, da bom pol pozabil. Pa vendar nisem zaradi tega prišel gor v mesto, ampak svojo punčaro, hčer sem pripeljal. Čedna stvar je, kakor ljudje govore, ne da bi jo sam hvalil. Devetnajst let bo stara pred pustom. Pa ti je merkaj dekličji ven in ven silil v mesto, da bi se kuhati učila. Jaz sem dejal nazadnje, naj ti bo, kaj mi je za dvajset ali dvakrat dvajset goldinarjev, naj se navadi kak boljši ocvirek napraviti, če kakov višji človek k hiši pride. Saj imam razen fanta samo to. Pa bi je vendar ne bil pustil v mesto, premlada je in vi tu, kar vas suknje nosi. niste vsi nič prida, da vam iz oči v oči povem. Ali teto ima tukaj dekle moje, sestro moje rajnice. Pri njej bo stanovala, doli na velikem trgu v tisti hiši, kjer se tobak prodaja. Ravno zdajle sem jo gnal k tisti kuharici, ki jo bo učila. Prekleto debela žena je ta kuharica, za vraga nisem še take videl, kar živim. Taka je čez rebra, da je strah, ravno kakor oni naš župan, ki je umrl. — Pa veste, kaj vam bom še povedal, gospod?«

»O, le povejte, kar hočete.«

»Nu, če smem, bodem pa rekel katero. Kmalu že nisem koga dobil, da bi gosposko, naj bo mestno ali kanclijsko suknjo nosil, da bi toliko govoril z menoj brez česa posebnega. Zato tudi vi — vi! — vrag vas poznaj! Ali hočete, da vam povem, kaj mislim, kdo ste?«

»Dober prijatelj vaš sem,« pravi Tirtelj, ki bi se Tal koj rad malo prikupil očetu one deklice, ki mu fe tako neznano dopadala.

»O, kaj še!« zavpije kmetic, zameži in se zasmeje. »Prijatelj? Hudimer, kaj sem vam kaj dobrega stori ka-li, ali sva stara znanca, ka-li? Danes se v prvo vidiva. Vi ste. brez zamere, kakov jezični dohtar. Pa ste mene videli in si mislili: na tu imaš neumnega kmeta — jaz vem, da gospoda mislite, da smo mi neumni — dajmo ga! Imam, imam dve pravdi, eno za kupljeno njivo, drugo za sto goldinarjev posojila. Pa Meškotel je sam mož, ne da se opehariti, še dohtarjem ne.«

Tirtelj se na vso moč brani, da ni dohtar in da ne išče pri njem nobenega dobička. Kmet pa je neveren, z glavo odkimuje in smeje se.

»Nu, nu, kaj pa je zato? Saj stepla se vseeno ne bova, Če ni božja volja,« pravi. Tirtelj ga še nekaj časa izpeljuje in izpraša je, česar mu je bilo treba vedeti, potem mu obljubi, da pride v njegovo krčmo vino poskušat, in ga pusti ter odide zamišljen v kavarno.

Tam se je usedel tiho v kot. kjer sta dva sanirala, in delal se, kakor bi pazljivo gledal igro, premišljal, kako bo ta zdaj vlekel, kako oni rešil se iz zadrege, v resnici pak je le preudarjal v svoji glavi, kako bi se s kmečko lepoto sešel. Dobro si je zapomnil, kam se hodi kuhat učit, kje je tista njena teta itd. Vendar ni vedel, kako bi jo dobil. Da se po pravici pove, tudi boječ je bil malo.

Ko so ga njegovi tovariši opazovali, smejali in namežikovali se mu za hrbtom, to se nam ne zdi važno praviti.

IV[uredi]

Bilo je kakih štirinajst dni pozneje po onih dogodkih, ki so se v prejšnjem razložili.

Božidar Tirtelj je bil nekaj ves drugačen postal: ni več bral časopisov, ni bil več tako navdušen za vse, kar je narodnega, več ni s prijatelji popival cele večere in še menil se je prav malo ž njimi. Eni so mu očitali, da filister postaja, drugi so ga drugače pikali. Večina izmed njih je pa vedela, kaj se dan na dan revežu v glavi vrti, zakaj vse svoje sreče in nesreče je Božidar pridno razkladal svojemu izvrstnemu prijatelju Šimnu, kateri je potem skrivaj skrbel, da so se te sreče in nadloge kolikor mogoče razširjale, tako da je Tirtelj čudé se včasi katero slišal, da si ni mogel razložiti, kako je med svet prišla.

Na koncu velikega trga je bila uvrščena med večjimi sestrami mlajšega zidanja majhna hiša z enim samim nadstropjem, zastarelim in odrgnjenim zidom. Nad prvim oknom tik velikih skoro vedno zaprtih vrat je visela znana tablica, na kateri namalan Turek s prižgano pipo sedi zraven dveh križem stoječih cigar, ene dolge, ene kratke — znamenje, da je tu tobakova »opalda«. Pred oknom zunaj je ob zidu štirivoglat rezan kamen prislonjen, da lahko tudi bolj pritlikavi kadilci do linice dosežejo, skozi katero se dobiva dvomljivi užitek, tobak v papir ali v okrogle smotke zvit.

Za linico pa dan na dan sedi ženica, počasno prepleta niti v nogavice ter čaka, kdaj bo kdo s krajcarji potrkal na šipo. Stara je ta tobakarica, nabranih lic, upognjenega hrbtišča in sivih las. Precej slabo že vidi, slabo sliši. Zato že malokdo kupuje pri njej, kajti svet današnji nima več dobrih lastnosti nekdanjih Špartanov, ne spoštuje več starosti, zlasti ženske ne, rajši nosi denar mladim tobakaricam.

Le eden mladih mestnih ljudi prihaja nekaj časa sem, redno vsak dan po trikrat, dolgo stoji pri oknu stare tobakarice, dolgo izbira iz škatle cigare, rad govori in rad pogleda skrivaj v izbico.

V tej izbi pa ni bog ve kaj videti. Dve stari postelji, velikanska omara, več loncev tobaka na njej, podolgata skrinja in tam v kotu med dvema vrlo čudnima slikama svetega Janeza Krstnika in Matere božje sedem žalosti velik križan Bog iz lipovega lesa, ki je pa že tudi precej utajen in ima na desni nogi stopalo odkrhnjeno. Vsega tega, vemo, da Božidar Tirtelj ne opazuje, kadar cigare kupovaje skozi okno bolšči, tudi ne male mizice in dveh stolov pri njej.

Ali tja na stol gleda vselej. Tam sedi mlada deklica v kmečki obleki. In ni mu zamere, da tako pogosto prihaja. Zakaj deklica je res nenavadne lepote in znano je, da smo že tako srečno ali nesrečno ustvarjeni, da vse radi gledamo, kar je Bog lepega na ta svet posadil ali kar se nam vsaj lepo zdi.

»Ti, Micka, ali je ta gospod že kdaj prišel česa kupovat, kadar si bila sama doma?« vpraša starka nekega popoldne, ko je ravno Tirtelj od okna odšel.

»Ne,« odgovori deklica in malo zardi, tako da, ko bi stara teta ne bila malo kratkovidna, bila bi lahko mislila, da laže. — »Mislim vsaj, da ne, ker mi ni mar, kdo pride. Ne pogledam.«

Teta nekaj časa molči, potem pa z glavo pokima, kakor da bi ji bil odgovor po volji. »Ta gospod preveč kadi. To ni zdravo za telo in greh je denar tako metati stran. Menda je pač bogat. O, da so ljudje neumni na svetu! Mar bi ubogim dal za kruh ali pa za kak drug dober namen.«

Mlada šivilja usta na smeh naredi in si morda misli, kako je to, da teta proti svojemu dobičku govore, katerega tako radi spravljajo in stiskajo.

»Pa je prav tako,« pravi teta dalje, »da se ne zmeniš za take mlade gospode. Med sto je eden pošten in dober. Jaz sem stara, poznam svet. Ni, da bi se ž njimi v pogovor podala in jim verjela, kar pravijo in obetajo. Vse ni nič res. Le zmerom se tega drži, kar ti bodo spovednik povedali.«

Enakega je teta še precej veliko povedala, nazadnje pak, ko je v bližnji cerkvi zvon zapel, vstala je s svojega mesta pri oknu, opravila se je in dejala: »Le varuj doma, jaz grem k sv. litanijam. če bo kdo prišel, daj mu, pa denar ti mora vselej naprej dati. Ne pozabi.«

»Ne bom pozabila.«

»Skozi okno ne smeš gledati kakor ondan. Tako se samo radovednost pase in to ni prav. če ne moreš več šivati, pa vzemi molitevske bukve in beri in Bogu bo bolj dopadljivo. Posebno v mestu se to ne spodobi. In ti si prišla v mesto, da se kaj naučiš, domače navade moraš opustiti.«

Toda komaj pet minut potem, ko teta odide, vstane deklica in vprek prepovedi gre k oknu in ga polagoma odpre. Marsikaj je bilo videti na trgu. Veliko lepo oblečenih gospa je šlo gor in dol, če se že ne gleda drugega sveta. Zares, ta teta je sitna žena. Deklica je prišla v mesto s takim veseljem, da bi kaj videla; stara teta pa je ne pusti nikamor, ni na okno ne, razen v cerkev in h kuharici, ki jo uči, ki je pa tudi pusta in sitna skoro še bolj ko teta. Kdo ne bi proste ure porabil in se, na okno naslonivši, malo oddahnil dolgega časa!

Pa ni še dolgo gledala po trgu, ko naglo glavico nazaj pomakne, okno zapre in se usede, rdeča po vsem obrazu.

Vzrok se je koj pokazal, zakaj se je tako naglo umaknila. Nekaj trenutkov potem je bil namreč pred oknom videti Božidar Tirtelj.

Deklica odpre in mu da molče škatlo s cigarami.

»Ali si sama, Micka?« šepeta Božidar.

»Hočete li še ognja?« vpraša dekle.

»Zakaj me ne tikaš, kolikokrat sem te že prosil! Ali mi res ne verjameš, da te —«

»To se ne spodobi, da bi jaz gospoda tikala.«

»Ali bi me potlej rada imela, če postanem kmet?«

Dekle se zasmeje.

»Res, res povedaj, preljuba moja!« pravi Tirtelj in prižiga,

»Ne vem,« odgovori dekle.

»Ali smem za majhno časa noter k tebi?« prosi Tirtelj.

»Toliko bi se imela zmeniti.« 

»Ne, teta pride koj domov.«

»Ah, zakaj?«

»Prosim vas, nikar ne stojte tu pred oknom. Kaj ljudje poreko, ki mimo hodijo?« Rekši, deklica hoče zapreti, pa Božidar roko vtakne med rob in tečaj, z drugo pa bacne precej veliko pismo v izbo tako, da deklici ravno v naročaj pade. Potem že malo pred okencem postoji, čakaje, kaj bo rekla, kaj se ji bo na obrazu poznalo itd. Toda brez posebne tolažbe je moral iti proč, deklica se je nekako čudno nasmejala, ko ji je pismo priletelo, tako da Božidar ni vedel, ali je ta smehljaj kaj dobrega ali slabega pomenil.

Ko je odšel, vzame deklica pismo in ga nekako hlastno odpre. Težko je povedati, kaj pomeni zadovoljnost na bralkinem obrazu. Lahko je izdajalka skrivne ljubezni do mladega moža, ki vedno hodi za njo, lahko pale je tudi samo tista zadovoljnost, ki izvira iz ženske prevzetnosti, ženskega značaja, da ji namreč misel ugaja in dobro dé, ker ve, da ima moža tolikanj v svoji oblasti, da ga utegne srečnega storiti ali nesrečnega, — lahko je pa tudi, da ta smehljaj na ustnih bralkinih velja samo hiperboličnim ognjenim izrazom in zatrjevanjem vroče ljubezni, kakršnih je Tirtljevo pismo polno.

Naj bo, kakor hoče, gotovo je, da je deklica Božidarjeve zaljubljenosti večkrat z veseljem brala in zopet brala, naposled pa, ko je slišala, da teta že iz cerkve pride, naglo pismo zvila in skrila v kraj, kakor si Tirtelj ne bi bil mogel boljšega želeti, namreč — v nedrje.

V[uredi]

Pol ure od Ambolj je bil na Ratiji nov krčmar gospod Božidar Tirtelj.

Spravil je bil vse svoje imetje vkup, slovo dal mestnim kavarnam in nakupil se tu v obližju Meškotla in njegove hčere, da bi se ženil.

»Koga? Koliko je?« vpije popotni sedlar Mazinec v sredi dveh pijanih tovarišev v Tirtljevi hiši.

»Koga? Kaj nisem vsega plačal? Ti bos mene goljufal, ti kosma če mestno ti! Jaz te bom tako napletel, da boš belo gledal ko zaklano tele.«

Tirtelj je strmel. Vedel je, da ni nobene plače dobil niti za vino niti ne za ubite kozarce. »Vi ste goljuf in malopridnež; plačajte in poberite se ven!«

»Kdo goljuf? Kaj goljuf?« kriči Mazinec. »Moža, jaz vaju zapričam, kaj mi je ta dejal. Le dobro vedita, da sem jaz goljuf. Tožil ga bom na kontumac in na štemplje.« 

»Ali ne boste plačali?« vpraša spet krčmar Tirtelj.

»Ni božjaka ne. Spat pojdi, pa te bo ta bolezen minila brez zdravnika. To ti pa povem, jaz vem, kaj se bere v cesarski postavi; jaz nisem goljuf in vsi Mazinci do zadnjega očeta niso goljuf je. Zapiši si to. Zaprt boš pa kakor bela. Mojduhaj, da bi se jaz dal takemu mlečnjaku!«

Se več takih in enakih prizorov in Tirtlju se pristudi krčmariti na deželi. Ali misli si: potrpljenje, potrpljenje; kadar Micko za ženo dobim, poj de vse drugače; drugo sonce bo sijalo.

In na polju je novi kmet vse obsojal po bukvah, delal po zapisanih pravilih. Ali tega ni znal, da bi bil lastno skušnjo s tujo edinil, in marsikje mu je napak hodilo. In naposled je revež še nesrečo imel, da so mu poljski tatovje veliko odnesli, da je slana na njegovem polju še bolj požgala ko kje drugje in kar je še več nadlog od Boga — vse so prišle ubogemu Tirtlju čez glavo.

On pak se se vendar ni dal pošibiti. Mesec za mesecem so bili stroški večji od dohodkov; ali mislil je Tirtelj, saj drugače se biti ne more, kjer gospodinje ni. Ženska, ta dobra stvar, tri ogle hiši podpira. O, da bi Tirtljeva že enkrat tako podprta bila!

Kadar je skrb in nadloga Božidarja posebno zmogla, tačas je vse doma pustil dekli in hlapen, napregel lep majhen voziček in kobilico rjavko in se na južino peljal v Ambolje k Meškotlu, da bi vendar enkrat določno in za gotovo zvedel, ali mu dado Micko ali ne.

Oče Meškotel je na pragu stal široko razkoračen, golorok in nepodvezan pod koleni, z dolgo pipo varaždinsko v zobeh in klobuk po strani. Čudno je namežikal možanec, zagledavil snubača svoje hčere, in nasmehnil se, bogve ali zato, ker je lepo sonce sijalo ali ker je bil snubca vsekdar vesel ali ker je vedel, da gospod Tirtelj več vina plača, kot ga sam izpije. Naj bo, kar in kakor če, ob taki priliki je Meškotel vselej roke iz žepa snel in sam v svoji kremarski in gospodarski osebi hlapca od prišlega voza odpodil ter lastnoročno Tirtljevega konja razpregel, razkomatal in pod streho spravil; potem pa gosta za mizo posadil pod orehom, velik ključ iz globokega žepa izvlekel ter stopal v klet, od koder je pritresel najboljšo kapljo, vedno nekako smeje se, kakor bi hotel reči: jaz sem jaz, drugi so pa, kar so.

»No, kako je kaj?« dejal je Meškotel, ko je ravno njegova hči iz hiše prišla na Tirtijev poziv enkrat pit. »kaj ste pa ta teden sejali po valih časnikih — ali kakor že pravite tistim patentom, katere po pošti dobivate, za drag denar, menim — ali ste sejali ptičje seme ali kozji grah ali papeško pritlikovino ali česminove jagode?«

Ubogi Tirtelj ni čutil, da se mož šali; tudi ni vedel, da vseh teh semen ni. Hotel se je pa Meškotlu pokazali, da ga je volja vsega učiti se, kar je njegovemu zetu treba; zato je zvesto popraševal, kako to in ono naštetih reči raste in cvete in rodi. Oče Meškotel je bil tolikanj poreden, da mu je resnobno razkladal vse, in hvalo mu moramo dati, da si je vrlo dobro izmišljal.

Tirtelj bi bil rad videl, da bi bila domača hči zraven njega malo posedala, in oče Meškotel ji je sam veleval, ali vedno je kako opravilo našel, da je morala zdaj tjakaj, zdaj semkaj po kaj iti, tako da Tirtelj vendar ni mogel govoriti z njo.

In kadar je Božidar napeljal govorico na ženitev, nasmehne se oče Meškotel in prikima: »To je pa to, ženske niso za drugo, kakor da se može in nam preglavico delajo. Pa moramo vendar le gospodinje imeti. To je prav, le ženite se.«

Tirtelj je menil vselej, zdaj je pravi čas, in malo po ovinkih poprašal starca, ali bi bil pri volji dati hčer.

Poredni oče Meškotel pak ni rekel ni bev ni mev, svojo hčer malo pohvalil in sam sebe in včasi še Tirtlja povrhu in umetno napeljal govor na vino, kupčijo z voli in kmetijo.

Pridružil se je jima navadno še kak mož, pili so vsi in napili se tudi. Nazadnje je Tirtelj — da se ne bi reklo, da je skopuh in stiskavt — vse plačal sam in odpeljal se z zaljubljenim pogledom po deklici in revež — ne da bi bal zvedel, ali jo bo dobil ali ne.

To se ve, da mu je doma med tem časom vse križem šlo. Hlapec in dekla sta za svoj žep tržila in točila in dobro živela za Tirtljevo premoženje. On vsega tega ni zapazil, ker je vse svoji misli puščal — že vemo kje; in da se naravnost pove, če se mu je tudi vcasi malo zdelo, kako in kaj se godi, bil je predobrosrčen. da bi bil kaj rekel.

Tako je minil čas za časom in Tirtelj ni bil oženjen in je toliko vedel, kdaj bo in če bo, kakor nas eden ve, kdaj umijemo. Dostikrat se je namenil, da bo očeta trdno in trdo za besedo ubral, da mu mora naravnost povedati. Za deklico ga ni skrbelo. V svesti si je bil, da ga ima vsaj malo rada, vse drugo pa da stanovitnost.

Toda vseh teh dobrih namenov ni spolni]. Včasi je bil preboječ, beseda mu je v grlu ostala, včasi je kdo vmes prišel, včasi pak mu je oče Meškotel nekako imponiral, kakor je sam svojemu prijatelju Šimnu Peharju pisal.

VI[uredi]

Pač žalostno na tem svetu, da človek veliko tega, kar si je v mladosti pridobil ali pravzaprav — kako bi dejal — s seboj prinesel, v poznejšem času izgubi. Tako lepe čednosti in lastnosti ima, a nekaj jih sam utopi, nekaj mu jih hudobni svet odpravi — lepo vero ima do samega sebe, svojih moči in svoje veljave, vero do sveta in njegove dobrote.

Tako smo tudi Tirtlja pohvalili zlasti v dveh rečeh: prvič, da je bil dober rodoljub, drugič, da je na ženski spol veliko zidal in menil, da ga bo ena Evinih hčera prav prav srečnega storila.

Njegovo rodoljubje smo že nekaj opisali, vendar se nam potrebno zdi tukaj nekaj še pristaviti, da bo častiti bralec našega moža drobneje poznal in utegnil razsoditi, kako je iz nadalje še razloženih dogodb prišlo, da je Tirtelj ves svoj demokratizem izgubil.

Resnično moramo povedati; Božidar Tirtelj ni pomagal svojega časa narejati, čas je bil njega naredil. Še več: Tirtelj marsikatere ideje našega časa ni razumel; vendar, ker je videl, da se najboljši možje potezajo za svobodo, narodnost, izobraženje na najširši podlagi, t.j. izobraženje vsega naroda brez razločka stanov, trdil je še on za njimi.

Tako je prišlo, da je on ravno zaradi tega narod prav konkretno ljubil, kar je gotovo velike hvale vredno. Vendar je morda tako celoto zamenjaval preveč s posamnimi. Tirtelj je potemtakem za prvega, kar je živel na kmetih, posamnim veliko dobrega storil, posojal in daroval. Veroval je pa zraven tega v hvaležnost in vrednost prejemkov. Poslušal je prav rad in veselilo ga je, če so ga možaki, mladi in stari, pri vinu hvalili, in ni vedel, da se mu za hrbtom nekateri smejo, da je neumen in da preveč lahkomiselno ravna s svojim ne preobilnim premoženjem.

Neko nedeljo popoldne si Tirtelj prav za trdno nameni, da bo poslednjo besedo govoril z očetom Meškotlom zastran ženitve. Ker se je bil že prej prepričal, da to ne gre tako lahko, kakor bi človek mislil, in ker je vedel, da vino šele da pravega poguma, nameni se tudi povrhu, da se bo enkrat malo napil in si jezik bolj razvozlal.

Ves vesel se pelje sam proti Amboljam.

Tam je bilo mnogo kmetov na pijači in cela krdel mladih fantinov.

Tirtelj se usede mednje in govori zdaj s tem, zdaj z onim.

»Micka!« pravi glasno eden mladeničev krčmarjevi hčeri, »zakaj se ne usedeš k svojemu ženinu, temu gospodu. Če te bo ta vzel, boš v senci sedela pa dobro živela.«

»Če boš imela kaj,« dostavi drugi in smeh nastane po vsej hiši.

To je Tirtlja razžalilo. Pogleda očeta Meškotla. Ta pa je v tem hipu ravno fantom pomežiknil, naj ga še malo pikajo. Božidarja mraz pretrese, ko to vidi: »Tedaj norca se delajo tukaj iz mene in tako dolgo,« misli si. »In takile ničvedci, ki ne vedo in ne znajo drugega kakor motiko nositi k še več nevšečnih je moral slišati. Odgovarjal ni nič. Meškotel je bil proti njemu tak kakor vselej. Ali Božidarju so se bile oči odprle. Razlagal si jo njegovo obnašanje od nekdaj. Hotel je kar vstati in oditi, ali sedel jo kakor pribit in pil.

Deklica pride kake dvakrat k njemu; on jo milo pogleda in proseče, kakor bi hotel reči: vsaj ti, ti no misliš in ne sodiš tako kakor drugi. Pa tudi ona mu odgovori le s tistim smehljajem, ki je bil očetu lasten, v katerem jo Tirtelj včasih bral ljubezen, danes pa - vse kaj drugega.

Obupan in omoten vstane Božidar že v trdnem mraku izza mize in gre napregat.

Preden se odpelje, odšlo je bilo tudi nekoliko mladih fantinov iz krčme. Tiho so se med seboj pogovarjali in nekaj ukrepali.

Tirtelj ne bi bil šel od Ambolj, ko bi bil to pogovore slišal. Pletlo se je o tem, kako bi ga nocoj oženili, da bi ne hodil več okrog kmečkih deklet. Nobenega ni bilo mod njimi, ki bi bil to surovost odvračal, in ubogi Tirtelj se odpelje od krčme, sicer jezen in žalosten, vendar v svesti, da jo varen ponoči kakor podnevi.

Kako dobro četrt ure od Ambolj ga na samotni cesti ustavijo štirje. Tirtelj ni nobenega poznal bi i udi ni utegnil poznavati jih. Prvi udarec, ki ga jo prek glave dobil, prebrnil ga je po vozu in drugo jutro se jo poln ran probudil doma iz omedlevice.

VII[uredi]

Kakor krotek in pohleven človek si je Božidar Tirtelj tudi na kmetih med »omikanimi« nekaj prijateljev ali znancev pridobil.

Med le-te je spadal tudi zakotni pisač ali kmečki doktor, kakor se je sam imenoval, gospod Trtar, ki je bil nekdaj študent, pozneje vojak, žandar, kanclist, papežev soldat in še bogve kaj, preden je začel za kmete pobotnice, kupilna pisma itd. narejati. Ker mu je bilo v tem svojem novem stanu velikokrat pijačo brez denarja treba, seznanil se je s Tirtljem kmalu potem, ko jo bil ne kmete prišel in krčmariti začel. Ta gospod Trtar jo dobro poznal slabosti človekove, pa ne, da bi bil še svojo skušnjo obračal v lastni poduk, pazil jo, da si je iz nje kaj za život pripridil. Od dobrosrčnega Tirtlja pak se je dalo marsikaj ožeti, da te mu je še malo prikupoval in mu upanje dajal, da gotovo ni drugače mogoče, kakor da le on in nihče drug ne more dobiti Meškotlove hčere.

Tirtelj se jo bil ravno od dolgo bolezni okreval. Bil je predpustni čas. Drugi ljudje so se veselili, ženltvo in možitve v mislih imeli, ubogi Tirtelj pak je sam sedel pri peči svoje prazne krčme in mislil s Prešernom:


... da svoj čoln po sapi sreče, komur sovražna je, zastonj obrača.


Iz teh misli ga zbudi omenjeni zakotni pisač Trtar. Tirtelj mu da postreči z vinom in kruhom. Čudno pak se mu zdi, da zdaj nekaj časa sem ta Trtar ne spregovori ničesar o Meškotlovi hčeri. Vprašati ga pa ni mogel, ni vedel zakaj ne.

»Močno te je bila bolezen pojezdila,« govori pisač.

»No bi mi bilo niti za to, ko bi me bila za vselej,« odgovori Božidar Tirtelj.

»Kaj ti govoriš! Takega poštenega in dobrega človeka je za ves svet škoda. Jaz, postavim, kakor sem tak, imam te prav rad, rajši ko vso druge, kar jih poznam.

Glej, danes bi bil lahko šel na »svatovščino, pa sem rajši k tebi zavil. Pri tebi mi je le najbolje,«

»Kam, na svatovščino?« vpraša Božidar,

»Glej ga, kaj si sam tujec v Jeruzalemu?« odgovori Trtar,

»Nič ne vem.«

»Da, saj res. V cerkev ne morel le hoditi in nisi slišal, da je bila na oklicu zadnje tri nedelje in danes zjutraj poroka. Kdo bi si bil mislil, da bo to storila; stari jo je menda posilil.«

»Kogá?« vpraša Tirtelj in malo prebledi, »I nu, tvojo poprejšnjo nevesto, Melkotlovo. Glej, glej, ko bi bil jaz vedel, da ti ni ta reč nič znana, povedal bi ti bil že pred. Kako, da ti ni nihče povedal?«

Ker pisač odgovora ne dobo, pogleda od kozarca proti Tirtlju in vidi, da je glavo pobesil in da mu solze po licu teko. Jame ga tolažiti, žaljivo in resno skazuje, da taka reč ni vredna, da bi se človek ozrl, da deklica ni bila zanj, da je morda sama sreča, ker se je tako naredilo itd.

Toda vsega tega Tirtelj ni poslušal. Vstal je bil, preden je pisač dokončal svoja dokazovanja, in šel ven.

»Osliček!« godrnjal je dobrosrčni Trtar, »naj se malo na kisa kakor baba, ki je jajca pobila, in zopet ga bo pamet srečala, če ni že od nekdaj pozabila nanj.«

Rekli, izpije poslednje ostanke iz kupe in, malomaren za vse bolečine in težave vsega sveta, kadi mirno svojo pipo tobaka do bližnje vasi.

VIII[uredi]

Kdor je pred tremi leti v jesenskem času belo Ljubljano obiskal, domisli si le krdel iz vseh dežel nabranih vojakov, katerim je ljudstvo reklo, da so »mesikajnarji«.

V prostorni krčmi blizu kolnice železne ceste je bila nekega večera zbrana velika množica teh ljudi. Veselo so rajali in peli, kajti večina izmed njih je imela nocoj odriniti v tujo, neznano Mehiko.

Le eden je tiho sedel med dvema tovarišema v civilni opravi. S pobešeno glavo je zrl na mizo, in kakor se je videlo, malo poslušal, kaj mu onadva naročujeta in pravita.

Dva izmed te trojice sta nam znana, eden je Božidar Tirtelj, dobrovoljni vojak mehikanske vojske, eden pak njegov znanec Šimen Pehar.

»Glej, Tirtelj,« pravi Pehar, »zaradi tebe mi je žal, da se le jaz nisem vpisal. Lepo bi bilo, ko bi šla midva oba tjakaj in bi vsak kako bogato divjakinjo dobila. Ti se pa nemara da kesal?«

»Nič, storjeno je storjeno,« odgovori Tirtelj, toda nekako žalosten.

»Tako je prav. Nekateri, ki ti misliš, da so bili tvoji prijatelji, dejali so večkrat, da nimaš nobenega poguma. Jaz sem te pa vedno zagovarjal. In zdaj si nam očitno dokazal, da dobra kri po tvojih žilah teče. Bog te živi, Tirtelj, da bi srečno zopet nazaj prišel in nas ne pozabil, ki smo poštenjaki; kajne, ti?«

»Bog te živi!« pravi tretji in vsi trčijo.

»Šimen, nekaj te bom prosil,« pravi čez nekaj časa Tirtelj.

»O, kar hočeš; ne moreš prositi, da bi ti jaz ne storil, če le morem.«

»Ne bo zastonj. Potje so ti plačani dobro. Poterjaj moje dolgove in imej ti denar. Ni veliko sicer, pa nekoliko je se raztrošenega po kmetih, kjer sem svojo kmetijo prodal, kakor ti je znano.«

»Saj si prav storil. Kdo se bo upiral, če treba ni. Ti si za kaj boljšega rojen, kakor da bi plužne in črtalo popravljal. Mars, bog vojakov, ta je bil mož; kmetje so pa babnico molili in častili. Zato si prav storil. Ti si rojen vojak, jaz vem. Dolgove bom pa že poterjal in denar shranil. Samo kako pooblaščenje mi daj.«

»Imam vse pripravljeno. Na! To pa še ni vse. Še nekaj mi boš storil. Pojdi h kmetu Meškotlu in govori na samem z mlado gospodinjo. Saj veš vse. Pozdravi jo v mojem imenu in povej, da ji želim tisoč sreč in da ji ne bom nikdar več nadlege delal, ker me ne bo več videla, če hoče, naj se me včasi domisli.«

Šimnu se je zdelo, da Tirtelj ne more več povedati. Zadnje besede so mu nekako goltanec zaprle. To je še Šimna majhno ganilo.

»Bom, bom. Na svoje poštenje ti obljubim, da bom vse to opravil, še bolje kakor ti sam.«

»Zbogom za zdaj. Počakajte me potlej na kolodvoru, da se poslovimo, mislim, da — za vselej.«

Rekši, Tirtelj odide. Tovariša še posedita precej dolgo. Ko menita, da je čas, ob katerem ima Božidar odpeljati se, napotila se proti železnici. Ko prideta do tja, vidita, da sta Tirtlja že zamudila, kajti vlak se je ravno jel pomikati. Komaj sta ga zagledala, da iz okna na vagonu z roko miga. Vozovje se odpelje in od tedaj ni Tirtlja nihče več videl.