Božično pismo (Marija Kmet)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Božično pismo
Marija Kmet
Izdano: Ženski svet, letnik II, 1924. str. 271.
Viri: Ženski svet, letnik II, 1924. str. 271.
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Ali še veš?

Nizka soba, začrnelo tramovje nad teboj, v kotu »sveti duh«, ki se vrti in vrti in se ziblje. Pod njim deščica z mahom, na mahu pastirčki in angelci in Jezušček in Marija in Jožef. Lučke podrhtevajo, sanja svetilka pod stropom in dremlje in na beli mizi so potice in v njih je cimet in žafran in peteršilj in kakor oddaljena oaza – tam daleč nekje v kotu testa – osamljena rozina, ki se trudoma ozira po svojih tovarišicah. In suhe hruške in krhlji in kakor grahki drobne češnje v skledi. Pri vratih je ogromna peč vsa zgovorna, toplota puhti in govori iz nje, in v polumraku tekajo besede iz kota v kot, od mize do peči in na peč in zapeček. Pa se priziblje plaha pesmica in se dvigne gor do »svetega duha« in se pozibava z njim in popeva o pastirčkih in angelcih in o Jezuščku in Mariji in svetem Jožefu.

In vsem je lepo in dobro.

Ali še veš?

Zunaj reže mraz. Sneg je trd, da dela »stric-ujc« pod nogami. Še nebo je mrzlo, kakor drhteče ivje so zvezde in na luni, se zdi, je tudi mraz. Pa se spomniš Betlehema in hlevca in Marije in drobnega, drobnega deteta v jaslicah in hudo ti je, ko ju zebe in sitno ti je, da je tebi tako gorko pri peči. In pomisliš na oslička in volička, ki dihata v Bogca, in si zadovoljen, da je vsaj nekaj. Pa hitiš v cerkvico in zvonovi podrhtevajo s holmcev in gričkov in iz dolin se oglašajo na široko. Nič ni spanca, v cerkvici so lučke vse žive, orgle so nedeljske in na stežaj zapojo o angelcih in pastirčkih in o Jezuščku in Mariji in svetem Jožefu. In poklekneš in zahvališ Bogca, da je prišel in pokazal v nebesa pot.

Ali še veš?

Tedaj se nam ni niti sanjalo o božičnih drevescih in o bogatih darilih božičkovih nam ni nihče pravil. Vse to je prišlo kasneje, kasneje, tedaj, ko nam oko ni bilo nič več odprto za pastirce in angelce in »svetega duha«; tedaj, ko smo imeli vse drugačno učenost o Jezuščku in Mariji in svetem Jožefu v sebi; tedaj, ko so bile potice kakor puh voljne in rahle in smo si želeli bonbončkov in pomaranč in rdečih nageljnov sredi zime.

In taki smo ostali.

Toži se nam po jaslicah, ki so v kotu začrnele sobe, toži se nam po zgovorni peči in besedah, ki se pretakajo v polumraku iz kota v kot, toži se nam po božičnih pesemcah in se nam toži po Jezuščku iz hlevca. In predvsem se nam toži po miru in lepoti.

Zdaj je nemir v nas in razburkane so naše misli in želje. Strma so pota, navkreber, navkreber nas vodijo, mrzla so srca, mrzle so duše. Sam si in ne veš, komu bi roko podal v pozdrav.

Tako je – zdaj veš?

Pa čakajmo, čakajmo Jezuščka! Pride, angelce privede s seboj in pastirčke in oberoč nam prinese miru; miru za telo, miru za dušo in srce, miru za ta in oni svet.

Da nam bo lepo.