Božičnica na Kredarici
| Božičnica na Kredarici. L. Rogl |
| |||||||||||||
Že celo vrsto let vlada med strastnejšimi hribolazci navada, da preživijo na tem ali onem vrhu, v tej ali oni koči božični večer. To navado so uvedli znani „Piparji". Dandanes pa ni na božični večer pred hribolazci varna nobena koča, in naj stoji še tako visoko. Tako je imela minole božične praznike tudi koča „Slov. plan. društva" na Kredarici pod Triglavom svoje posetnike: pisca teh vrstic in pa gg. Milana Ferliča, Franja Jesiha in Oskarja Skuška. Za to turo smo se že v poletju ob prvem posetu koče na Kredarici domenili in takrat obenem pridobili tudi vodnika Franceta Urbasa iz Mojstrane za spremstvo. Krasno, ne premrzlo vreme pred Božičem nas je za dovršitev te ture še bolj utrdilo.
Preskrbevši se za tako nenavadno turo z dvojno gorko obleko, s krpljami, derezami, cepinom in seveda tudi s fotografskim aparatom, smo se odpeljali v soboto dne 23. decembra ob desetih po noči proti Gorenjski. Na Dovjem smo izstopili v tako krasno zvezdnato noč, da nas je mikalo kar takoj dalje stopiti. Vendar nas je pregovoril vodnik, da smo zaradi dolge ture legli pri Šmercu za par ur ter se odpočili. Ob polšestih zjutraj smo jo pa že ob svitu zvezdic in dveh svetiljk rezali proti Krmi.
Previdno in polagoma stopamo po ledeni cesti, kar s podkovanimi črevlji ni baš prijetno, in srečavamo ljudi, ki hitijo k maši. Pri zadnji hiši v Radovini zapustimo cesto in krenemo na sneženo odejo, ki nas dobro drži. Med tem se pa prične daniti. Spočetka obšvigne zasnežene vrhove nekaka rumenkasta senca, ki se obdrži še dokaj časa. Nato se izpremeni v belo, ki jo pa takoj oblije rožnata plast, katera postaja vedno bolj in bolj rdeča, in v kratkem žarijo vrhovi v jutranjem solnčnem ognju, ki je v zimskem času veliko efektnejši nego po leti in se tudi dokaj dalje drži. Posebno krasna je bila v tem svitu Kepa, ki se v začetku Krme tako lepo vidi. Oko kar pije to opojno naravno lepoto in se ne more ločiti od nje. Po redkem gozdu hitimo dalje in dalje. Pri vsakem koraku zabrnijo po snegu ledeni kristali in ritmično škripljejo naši črevlji v zmrzlem snegu. Tuintam naletimo na krmišča divjih koz, okrog katerih je vse polno sledov. Za dve in pol ure smo pri lovskih kočah. Pa ne privoščimo si počitka. Šele, ko pričnemo stopati v strmino, se nekoliko pokrepčamo. Vsled nagle hoje smo se skoraj malo ugreli in morali smo kar naprej, da se nismo prehladih. Kakor je sneg dosedaj držal, nas je navdajalo upanje, da ostane tudi nadalje tako. Toda naši upi se niso obistinili. Čim više smo prihajali, tem bolj je bil sneg presušen in tem bolj se nam je udiralo in težavnejša je postajala hoja, tako da nam nazadnje ni preostajalo drugega, kot navezati si krplje. Ob tem odmoru smo si urezali precej košato smrečico, ki nam je kasneje v koči bila za božično drevesce. Vsi razen vodnika smo imeli krplje prvič v življenju na nogah navezane; zato smo bili radovedni, kako nam bodo služile. In glej, dočim se nam je udiralo poprej do kolen, smo se sedaj pogrezali samo par prstov globoko in to nam je hojo znatno lajšalo. Prvi je seveda največ trpel, to pa radi tega, ker je bila gornja plast zmrzla, a vendar ne toliko, da bi zdržala telesno težo, ter se je udirala. Le v zametih je bila trda. Vsled tega smo se v vodstvu menjavali. Jako nerodna je bila hoja povprečno ob strminah navzgor.
Počasi, ustavljaje se vsakih dvajset korakov, da se je pomirilo prehudo valovanje krvi, smo prišli popoldne do pastirske koče blizu Krmskega prelaza. Zlezli smo vanjo in si ob prasketajočem ognju ogreli od snega premrle noge ter se nekoliko pokrepčali. Po polurnem odmoru pričnemo gaziti proti Krmskemu sedlu. Kdor pozna pot, ve, da niti po leti ni posebno prijetno hoditi okoli različnih robov in kasneje naravnost navzgor. Pa v poletnem času stopaš z nogo vsaj naravnost na stezo, ali po zimi, ko ni nikake steze, ko so strma pobočja popolnoma gladko zametena, je hoja v krpljah, posebno kadar je prestavljati notranjo, proti strmini obrnjeno nogo, jako mučna in težavna. Pa kaj! Spričo tako krasne narave in teh strmih vrhov in robov, prekrasnega vremena in čistega, mirnega zraka smo vse težave mimogrede pozabili, na bodoče pa sploh vsled občudovanja niti misliti nismo utegnili. Oko je kar begalo od scenerije do scenerije in le misel na prekrasen razgled, ki ga bodemo ob čisto jasnem nebu uživali, nam je zopet pospešila korake. Tako smo Krmski prelaz kar z naskokom zavzeli. In zopet se nam prikažejo nove slike, ena krasnejša od druge. Pod nami Velo polje, od leve strani Draška vrhova, Vrnar in Tolstec, od zgoraj nas pa pozdravlja Mali Triglav, na katerem smo opazovali velikanske zamete. Sedaj smo torej šele stali neposredno pred Kredaričnimi vrhovi. Dve je popoldne, štiri ure pa še imamo do koče, torej bo šest, ko prispemo na cilj. Kar hiteti bo treba. Napravimo si v prvi vrsti nekak načrt, kako bi najlaglje prelezli to zadnjo, najhujšo in najdaljšo strmino. Smer poletenske poti ob značilnem skalnatem rogu se nam je zdela vendar nekoliko prestrma, in ako bi zadeli na trde plasti, kakor smo nekoliko v Krmskem prelazu, bi bilo hudo, posebno če bi nas zalotila tema. Po nasvetu vodnikovem in lastnem preudarku se odločimo za desno smer proti skalnatemu vrhu takozvane Rži in potem v serpentinah proti levi, tako da bi po vodnikovem mnenju dospeli nekoliko nad kočo na plan. Začnemo torej krepko stopati v serpentinah navzgor. Pot je bila spočetka še primeroma dosti zložna. Zadeli smo tudi na mnogo trdih mest, toda kar nenadoma se je hudo dvignila in ni nam kazalo drugega, kakor zaviti še bolj v desno ter v dolgih serpentinah strmino premagati. Ali to delo je bilo jako težavno; le jako počasi smo se dvigali. Vedno gosteje so bile tod trde plasti in moral je cepin pomagati. V strmini s krpljami na trdem snegu, bližajoča se noč, cilj pa še kaki dve uri oddaljen, to ni karsibodi! Da bi torej laglje in varneje hodili, nam nasvetuje vodnik, naj si raje navežemo dereze. Dva sva še dosti hitro odmotala oledenele trakove, kar v strmini ni posebno lahko, in si navezala dereze, toda tovariša tega nista mogla. Vrvice in različni vozli so tako oledeneli, da bi jih morala le porezati, kar pa zopet ni kazalo. Tako sta si morala pomagati, kakor sta si vedela in znala. V dolini se je med tem pričelo mračiti. Od vzhoda proti zahodu, od tal proti nebu je razširjal mrak svoja krila. Barv, ki so se ob tej priliki razvijale in spajale, ni možno popisati. Ako bi slikar tako naslikal ta pojav, kakor se je nam kazal, bi ga zvali pretiralca. Vsa nižina je bila kakor povita v tajinstvene barvaste megle. Med tem, ko je nad Ljubljano in dalje proti vzhodu bila že razgrnjena noč, so zadnji žarki poljubljali snežene vrhove. Tajinstvene sence so pa tudi okoli nas jele švigati in posvetila je zvezda večernica. Nekako tesno mi je postalo ob misli na današnji večer, na sveti večer. Trud, tema, misel na božični večer, to vse me je nekako deprimiralo in postal sem nehote apatičen. Polagoma in molče smo stopali od Rži pod strmimi, navpičnimi rebri Kredarice v levo smer. V mehkem snegu smo se brez krpelj udirali črez kolena, in ker smo se nahajali v hudi strmini, kar smo drugi dan na povratku nekako s strahom ogledovali, smo cepine zaradi večje varnosti vedno globoko zasajali. Bila je že sedma ura zvečer, pa še vedno nismo dospeli na cilj. Nad Triglavom je plavala nekaka vijoličasta barva, ki se je pa polagoma pogubila. Ko smo že dokaj časa prečkali okoli robov in celo še precej višine zahodili, vodnik vendar zavije na kvišku. Trd sneg, namet, začutimo pod nogami, ostra sapa nam zapiha nasproti, še kakih deset minut — dereze služijo izborno, dočim onadva v krpljah od napora sopeta — in že stojimo pred kočo, pri kateri takoj nato zapoje zvon. Hvala Bogu, na cilju smo! Zadnja strmica nas je ugrela. Hitimo k vhodoma. Vhod pri kapelici je popolnoma žameten in oledenel, drugi na severni strani je še slabejši. S cepinom se ne da nič opraviti. Kar skozi okno bo treba. Zastavim cepin. Žreblji odstopijo. Okno je pa odznotraj dobro zapahnjeno. Cink — steklo se razsuje. Planinsko društvo nam gotovo tega ne zameri.
V koči smo. Ko prižgemo luč, smo naenkrat vsi oživeli. Živahno vrvenje zavlada po prijetnem zavetišču. Okno urno zamašimo z odejo ter slečemo dereze, krplje, črevlje in se preobujemo. Med tem pa kuri Urbas po vseh močeh, kajti v koči je bilo malo črez 4° C pod ničlo, gotovo ne posebno prijetna temperatura. Pri čašah, pravzaprav litrih čaja se nekoliko otajamo. Želodec, ki smo ga od dvanajstih dalje popolnoma zanemarili, se oglaša. Naš nadkuhar, ki je ves teden pred Božičem študiral »Slovensko kuharico« in drugo enako literaturo, se hitro spravi nad ognjišče in skoraj nam zadiši prijetni vonj pečenke. S slastjo, za katero bi nas lahko zavidal vsakdo, poručamo odzunaj lepo zapečeno, znotraj sicer malce rožnato pečenko, prirejeno po angleškem načinu, kakor nam razlaga naš kuhar. Ob prižganem drevescu in dobri kapljici so bile vse težave tega »turistovskega« življenja kmalu pozabljene. Vnela se je prosta zabava, za katero je doprinesel naš kantušminister Kljuka znatni svoj del. Enajsto uro je kazalo, ko nas je vodnik enega za drugim zagrinjal v pogrete šesterne odeje. Kdor je že na Kredarici kdaj po štirinajsturni hoji prenočil, ta bo vedel, kaj se pravi spati. Spanje pravičnega je proti spanju na Kredarici prava ničla! In to še v tako gugastih, mehkih posteljah! Da smo solnčni vzhod zamudili, nam po taki turi v zimskem času nihče ne more v zlo šteti. Ko smo se izmotali iz vseh odej, nas je objel precejšnji hlad in nas tako zdramil, da smo bili hitro zopet opravljeni. Toda nesreča ne počiva. Pri obuvanju črevljev se je izkazalo, da so se črevlji sodruga Jesiha pod ognjiščem tako skrčili, da bi jih niti otrok ne mogel obuti, vrhutega pa so bili trdi kot rog, da jim sploh ni več pomagala nobena mast. Brez črevljev, na Kredarici, pa še po zimi, to niso mačje solze! Bistra glava našega vodnika pa je vendar pravo ugenila in po preteku treh ur je g. Jesih že gravitetno korakal v — coklah. Dobro bi bilo, take cokle omisliti za vse slovenske planinske koče, ker človek v navadnih klobučinastih cipelah ob mokrotnem vremenu še iz koče ne more. Med tem pa mi drugi nismo držali rok križem. Naš kuhar je svojo spretnost poskušal s kosom govejega mesa in se trudil na vsak način ga spraviti v golaš. To se mu je deloma tudi posrečilo.
Midva s Skuškom sva pa zlezla prav na vrh Kredarice in od tam uživala razgled, kakršnega v poletju sploh ni. Dolomiti, Visoke Ture so se nama kazali v popolni jasnobi. S prostimi očmi je bilo lahko opaziti obliko vsakega posameznega vrha. In potem pa obližje! To se je kazalo pred teboj, kot bi bilo naslikano. Proti jugu se je pa plazila megla in bilo je videti, kakor bi ležala pred teboj velikanska snežena ravan, iz katere so moleli višji vrhovi kot otoki. Zajezena je bila megla pri Draških vrhovih in njih podaljških, tako da je bila Krma jasna. Ta krasni razgled je odtehtal vse težave te ture in z radostjo in zadovoljstvom se je vedno spominjam. S fotografskim aparatom sem povzel panoramo od Triglava do Škrlatice. Le škoda, da sem vzel fotohromatične plošče, ki sem jih imel še od poletja. Bile so že nekoliko slabe in slike niso tako čiste, kakor bi morale biti.
Hitro so nam pretekle ure in treba je bilo misliti na odhod. Pospravili in posnažili smo kočo in vse dejali v red. Eno popoldne je bilo, ko sem tovariše ob koritih v spomin še na kontrofe udaril. Potem pa hajdi navzdol! Nazaj grede pa nismo šli po prejšnji gazi, ampak ubrali smo jo kar po strminah navzdol. Dokler je bil sneg mehek, je že še šlo. Toda ko smo zadeli na trd sneg, je bilo treba obilo opreznosti. Vkljub njej je Urbas kar naenkrat zdrsnil po snegu in le njegovi izurjenosti je pripisovati, da ni švignil črez rob. Vendar se je na robu vdrl z nogama globoko v sneg, vsled tirajoče sile pa se nato prekopicnil in z glavo zaril v sneg. Žalega se mu ni zgodilo nič. Slabeje se je vedlo našemu coklarju. Ta se z lesenimi, nepodkovanimi podplati ni mogel vzdržati na snegu. Zdrčal je tako nesrečno, da si je zvil v kolenu nogo. Vendar je še do Mojstrane hodil. Po šesturni hoji smo srečno prijadrali ob sedmih zvečer v Mojstrano, kjer smo prenočili pri Šmercu.
Lepo je sicer v gorah v zimskem času, pa doma pri gorki peči je tudi prijetno. Taka izprememba po zimi ni napačna, toda premisliti si jo je treba natančno. Sicer pa ne svetujem v zimskem času napravljati takih tur, ki jih majhna vremenska izprememba lahko napravi usodne.