Božičnica "Planinskih Piparjev" (1898)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Božičnica »Planinskih Piparjev".
Črtica je objavljena pod imenom Nadpipar
Izdano: Planinski vestnik 25. februar 1898, leto 4, štev. 2, str. 23-24
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kakor druga leta, tako so Piparji tudi dne 25. grudna l. 1897. sebi in prijateljem priredili božičnico in sicer na gori sv. Jošta pri Kranju.

Tema je že bila, ko so Piparji z nekaterimi prijatelji zvečer malo po peti uri iz vlaka izstopili na postajici Sv. Jošta. Težko obloženi z raznimi darili in krasom za božično drevesce, korakali so na goro. Malo so se držali pota in steza, kajti hoja po debelem trdem snegu je bila mnogo prijetnejša. Raz sv. Jošta so odmevali streli in pozdravljali prišlece, ki so odzdravljali s planinskim vriskanjem. Kmalu potem se je lesketala lepa smreka v zlatem in srebrnem krasu. Veje so se šibile vsled obilih daril, razsvetljenih ob svitu mnogobrojnih lučic.

Na to je povabil Nadpipar Piparje, povabljene prijatelje in domačo obitel v sobo in otvoril slavnost s tem, da je pozval hišnega očeta k molitvi.

Po molitvi je pojasnil pomen piparske božičnice, povdarjajoč, da se hribolazcem vsekako spodobi to slavnost praznovati le na kakem hribu, kajti vse leto se radujemo na gorah, tedaj se radujmo i danes na gori. Pozdravil je potem drage mu „Piparje", zastopnika odbora „Slov. plan. društva" in došle prijatelje. Potem je razdelil gospodarju in njegovi družini darila.

Glasna radost, katera se je lotila vseh obdarjencev, je veselila „Piparje". Prišli so po tem na vrsto ,,Piparji" — vabljenci, ki so žrebali za darila. Darila, večji del turističnega pomena in tudi šaljiva, bila so radostno sprejeta.

Med tem jo bila večerja pripravljena, in so se udeležniki rade volje vsedli k „bogati mizi". Pri tej priliki se je spominjal Nadpipar v imenu Piparjev in vseli zbranih „Slov. plan. društva" in povdarjal njega vzvišeni namen, ki vsacega slovenskega hribolazca, posebno pa Piparje, tako navdušuje. Povzdignil je prvi kozarec pristne kapljice v procvit „Slov. plan. društvu".

Še jedenkrat je Nadpipar povzdignil kozarec, spominjajoč se izostalih dveh prijateljev, — kar se duri odpro in v sobo stopi prijatelj iz tužne Koroške, ki je bil radostno sprejet. Vozil se je od zjutraj, a na vsaki postaji je bilo toliko zamude, da je šele ob 1/2 10. uri zvečer dospel k Sv. Joštu.

Vabljeni prijatelji so napivali uzorni in vztrajni vzajemnosti „PIaninskih Piparjev".

Gledali smo na okrašeno smreko in priproste domače jaslice v kotičku sobe in prepevali planinske in domače pesmi. Za naše Slov. planin, društvo so navdušeni vdeleženci zložili tudi malo zbirko prispevkov za društvene namene.

Preurno so tekle radostne ure in treba je bilo, da smo se podali k počitku. V spalnicah pa še dolgo ni bilo miru, kajti smeh nas je vzbudil, ko se je dolgi hribolazec trudil, da prilagodi svoje dolge ude kratki postelji; mirni in počitka potrebni pa je dobil hudomušnega za vsako burko pripravljenega „Piparja" poleg sebe. Prilegal se je pa počitek vsem, četudi je bil kratek.

Zgodaj zjutraj smo se vzdignili in podali k zajutrku. Potem smo nesli okrašeno smreko pred hišo, prižgali sveče, postavili se okoli in tedaj nas je amater fotograf upodobil. Kmalu potem smo se poslovili od gostoljubne hiše, stekli po hribu, vsedli se na vlak in dospeli veseli in zdravi v Ljubljano.