Božičnica "Planinskih Piparjev" (1897)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Božičnica "Planinskih Piparjev"
Izdano: Planinski vestnik 25. januvar 1897, leto 3, štev. 1, str. 9-10
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kakor vsako leto, tako so „Piparji" tudi letos priredili božičnico. Izbrali so si za ta večer Šmarno Goro. Na praznik sv. Štefana ob štirih popoldne so se odpeljali iz Ljubljane in z njimi dva prijatelja. V Vižmarjih so počakali vlaka, kateri jim je iz Beljaka pripeljal drazega planinskega prijatelja, potem pa z njim vred odkorakali, obloženi z raznim nakitjem za božično drevesce in z darili za Piparje in prijatelje.

Tema je že nastala, ko so začeli lesti v goro. Komaj četrt ure so lazili, ko so se jeli razlegati streli s Šmarne Gore — pozdravi domačih fantov. Hoja je bila jako prijetna; niti vedeli niso, kedaj so dospeli na sedlo, kjer se jim je pokazal jako lep večerni prizor. Še nekaj korakov, in stali so v čedno opravljeni sobi na Šmarni Gori.

V kotičku so slonele po stari šegi preproste jaslice, pod njimi pa je stala krasna smreka, čakaje umetnega nakita. Piparji so pričeli hitro okraševati drevesce, in črez pol ure se je lesketalo od zlata, srebra in drugih okraskov, da je kar vid jemalo. Cerkovnik je pokadil in poškropil sobo s kadilom in z blagoslovljeno vodo, Piparji pa so prižgali svečice na smreki in jaslicah, na peči pa umetalni ogenj.

Nadpipar je potem otvoril večer, iskreno pozdravil „Piparje" in goste, na kratko omenil pomen današnjega večera in pohvalil vzgledno in vztrajno vzajemnost „Piparjev". Nato je razdelil gostom in domačinom božična darila. Piparji pa so med seboj za darila — žrebali. Ko se je malo polegel veseli „šunder", katerega so bila provzročila darila, je Nadpipar pozval vse izletnike za mizo, želeč, da bi se nekaj ur prav srčno zabavali. Pred večerjo so zapeli veselo planinsko pesem. Ob prvem posledku med obilo večerjo je izpregovoril Nadpipar, omenjal lepi pomen družbe »Planinskih Piparjev", ki jo je ustanovila ljubezen do narave in krasote mile domovine in jo trdno veže srčna želja za prospeh „Slovenskega planinskega društva". Da bi se to prelepo, koristno in idejalno »Slovensko planinsko društvo" širilo, uspevalo in doseglo vzvišene svoje namene, tej iskreni želji je veljala prva napitnica in provzročila praznoto vinskih kozarcev. Vrstile so se nadaljnje napitnice v Ljubljani, na Dunaju, v Gornjem Gradu in po drugod bivajočim planinskim prijateljem.

Da domačih, pri takih večerih običajnih iger ni manjkalo, to se umeje samo ob sebi. Ko pa so začeli veseli gostje dovtipe razdirati, je pa radost dospela do vrhunca. Vsak jih je toliko vedel, da je nekateri prišel komaj na vrsto.

Ne da bi vedeli kedaj, je prihitel kazalec na uri na ½3 zjutraj. Sedaj pa so stopili izletniki v zgornje prostore k počitku. Ko so ravne dobro zaspali, je bilo treba že vstati, zajutrkovati in oditi zopet v dolino.

Tako so „Planinski Piparji" preživeli svoj božični večer, katerega se bodo še dolgo radi spominjali.

Nadpipar.