Božični večer (Zofka Kveder)
| Božični večer Zofka Kveder |
| |||||||||||
Po vseh drevesih, ki so stala v dolgih vrstah po ulicah in v gručah med nizkim grmičevjem v parkih, je cvetelo ivje. In kakor beli čudeži iz neverjetnih, sladkih pravljic so stala ta drevesa med visokimi, dolgočasnimi hišami. Še tisti siti, debeli ljudje, ki se nikdar ne začudijo lepoti, so dejali: »Glejte, kaka krasota!« In dame, ki ne delajo nič drugega, kakor neokusno vezene preproge za spalnico in še bolj neukusne kvačkane zvezde na vse stole in garniture, so vzdihnile: »Ko bi mogel človek postaviti tak bel, leskeč grm v kot v salon, kaka izvanredno fina dekoracija!«
Sredi trgov pa je ležal mlad gozd. Same smreke, ki so čakale, da jih kdo kupi in jih nakiti s steklenimi biseri in migljajočimi lučkami, da umirajo v toplih sobah v samem sijaju in v sami sreči. Cele kupe je bilo teh smrek, nekatere so stale na belih lesenih nogah in od daleč je bilo videti, kakor, da so čudovito čez noč zrasle iz kamnitega tlaka mestnim ljudem v veselje, ki jih nikdar ne vidijo zeleneti na prostih hribih in bregovih zunaj v široki, prostrani naravi. Bile so zelene in samo lahno nadahnjene od belega ivja.
In Vojanov Ciril, slovenski študent, ki so ga te smreke spominjale na daljni dom, jih je gledal z ljubeznijo in si je mislil: »Glej, ni na njih ivja, mrtve so sirote, nimajo gorkote, ki bi zmrzovala.« Pogledal je na belo drevje, čudovito belo drevje v parku in rekel je skoro glasno: »Kako je udihano!« In vesel je bil, ker je bil tudi sam udihan, celo uro je že brodil po ulicah, s hitrimi koraki, kakor da bi se mu nekam žurilo, jako žurilo. Lasje, ki so mu bujno silili izpod klobuka, so bili, kakor posipani z rahlim, blestečim pudrom, mudilo pa se mu ni nikamor. In zopet se je spomnil, da je danes božični večer. Bilo je še le devet ura v jutro a misel na ta Božič in na ta večer ga je vznemirjala, odkar se je bil prebudil.
Kam pojde? Nikamor, doma bo. Prijatelji so ga pozvali, da gre na večer ž njimi, v neki predmestni vinarni prirede imenitno božično zabavo. »Pili, pa peli bomo.« Ali zahvalil se je in se zlagal, da je povabljen. Kdo bi ga povabil? Smešno! Zaskrbelo ga je, kaj bo delal sam cel večer. Taki večeri so dolgi in ne dajo človeku spati pred polnočjo. »To je vzgoja, navada še iz otroških let,« je zamodroval. Nakrat pa se je odločil in sklenil je:»Spominjal se bom in premišljeval bom.« Skušal je misliti na druge stvari, zakaj ako bi pustil mislim svojo pot, bi zvečer ne imel nobenih spominov več in nobenih novih sanj.
Mimo je prišla gospodična v drago kožuhovino zavita, da se skoraj niti rdeči nosek ni videl ven in na obeh rokah je imela uataknjene mične zavitke. »Božični darovi«, si je povedal in grenka zavist ga je ugriznila v dušo. Zastokal je, kakor od fizične belečine in prevzela ga je vsa pusta, neznosna trpkost bednega siromaštva. Še nikdar ni nikomur dal božičnega daru. In rad bi bil dal. Že v letu je mislil na te božične darove in lepo mu je bilo pri takih mislih. Ali še nikdar ni dal nobenega daru, sploh nikdar nobenega. Niti dobil ni nikoli daru, lepega, ki je lep in dragocen, ker je dau z ljubeznijo, z mehko laskajočo roko, v radost, v veselje. Tisti darovi, ki jih je dobil, so bili trdi, kakor kamen, ostri in mrzli, žalili so in niso zbujali sreče v srcu, ampak grenkost. Poniževali so ga, ker so bili dani, kakor če vržeš psu kost, morda še lepo kost z mesom, a ga suneš z nogo: »Na, mrha, žeri!«
Kadar mu je mačeha poslala kaj od doma, ali teta, vselej je bilo pisano v pismu: »Pa se najej enkrat, saj si potreben!« In med vrstami je bilo brati: »Vidiš, kako smo dobre, ne moramo, ali me smo dobre in zato nam moraš biti hvaležen, samo si zapomni, hvaležen, hvaležen!«
Da, taki so bili njegovi darovi in še tistih ni bilo vselej. Na primer, lani. Domenili so se s tovariši, da bodo skupaj praznovali božični večer in da vsak prinese to, kar dobi od doma. In ker je imel največjo mizo od vseh, so se domenili, da pridejo k njemu. Prišli so in vsak je nekaj prinesel. Potico, klobase, šunko, vino, ruma za čaj, jabolka, orehe in sladčice, eden več, drugi manj, eden boljše, drugi slabje, ali noben ni prišel prazen. Samo on ni imel ničesar, kar bi bil dal. Pozabila je mačeha nanj, pozabila je teta in njega je bilo sram, ne zato, ker ni imel ničesar, ali ker je bil tako pozabljen; živa duša ni mislila nanj, živa duša ne. Smejal se je tisti večer in strašno se je delal veselega, ali najraje bi bil sam v temi ležal na svoji postelji, da bi ga srce bolelo v miru in tihoti in ne tako pri zlagani veselosti in neodkritosrčnih šalah.
In sploh, če je mislil na vse te božične večere, kar jih je doživel, niti na enega se ni mogel spomniti, niti eden mu ni ostal.