Božični prazniki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Božični prazniki.
Narte Velikonja
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/18 (1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Visoka vojašnica se je dvigala nekam v meglo, ne spominjam se, da bi ji bil kdaj videl streho, tudi se ne spominjam, da bi bil kdaj pogledal kdo na dvorišču proti nebu. Tisto čudno strmenje oči naravnost predse, ritmično gibanje mišic samo po predpisih se je polastilo tudi obraza. In neokretni rekruti smo dvigali roke in noge kakor možiček na vrvici. Kolikokrat sem se vprašal, Bog ve, kaj misli oni tam s svojo veliko ploščnato roko, z zastrašenim obrazom, možak, ki je bil tem bolj neroden, čim bolj se je trudil, da bi roka prišla res po predpisu h kapi v pozdrav.

In pred njim je stal osemnajstletni poddesetnik, ki so ga mišice ubogale kakor za veselje, ter mu po dolgem razlaganju dejal:

»Janez, ti si neroden!«

Na obrazu nerodnega rekruta se je za hip razbrala neizmerna žalost kakor otroku, ki je bil karan radi šolske naloge, nato se je pojavil na ustnicah smehljaj zadrege in opravičevanja.

In res, človek je prve dni tako neizmerno neokreten: ne znaš ne hoditi, ne sedeti, ne jesti, in gorje ti, če ne greš v vrsti k menaži. Če ti je le dano, se ogneš častniku v velikem ovinku, in korporal, ki gre na oni strani ceste, se že od daleč smeje tvojemu četverokotnemu pozdravljanju. Postiljal sem si posteljo že v zavodu in pregrnil jo, da je bilo veselje. V vojašnici pa mi je prekucnil četovodja slamnico in z nepopisno radostjo dognal, da sem slabo zvil odejo. In drugemu isto; tretjega je bil pohvalil in neskončna zadovoljnost se je razlila pohvaljencu čez obraz.

Postali smo čez dan in noč otroci, in z nekim začudenjem sem vsak večer ogledal svoj civilni jopič v kovčeku. Toda ne samo stati, sedeti, tudi govoriti nismo znali — če je koga narednik Pikpokar vprašal, se mu je zaletel jezik in v obraz mu je bušila kri. In narednik se je okrenil in menil proti četovodji:

»No, da, pa je pravdni doktor!«

In četovodja je odvrnil:

»Ta je pravde vodil in priborjeval z jecljanjem.«

Tako smo stali — veliki otroci — v vrsti na dvorišču in čakali, da nam razdele dopustnice za božične praznike. Zraven mene so stali profesor z dolgo, črno brado, advokat in že sivolasi učitelj.

Stali smo brez besede, v srcu sladek občutek pričakovanja, v mislih nam je bila daljna domovina.

Narednik Pilkpokar je korakal pred nami gor in dol, gor in dol; stali smo v blatu in luži in nezavedno privzdigovali zdaj levo nogo zdaj desno, kakor bi poizkušali, če se nam še ni prijela tal. V roke in lica je grela radostna nestrpnost, da nismo čutili mrazu, ne drobno prašečega dežja.

Narednik pa je stopal gor in dol, pred vrsto od konca do konca.

»Pozor!«

Vrsta se je strnila in okamenela.

»Zdaj!« je zakipelo skozi misli. Pričakovali smo, da nam takoj razdeli bele pisane liste; niti v prvem razredu nisem s tako nestrpnostjo čakal izpričevala.

Bral je dnevno povelje, tolmačil ga s tikami slovenskih končnic in jaz sem bil hvaležen, da je tako obogatel naš jezik. Po prečitanju je stopil dva koraka nazaj in se obrnil proti krilu, kjer smo stali: advokat, boječ in občudujoč narednikovo oblast, profesor, ostro zroč vanj, učitelj in druga družba iz sedma sobe.

»In sedma soba naj pomni! ...«

»Dobra je,« sem si mislil, kajti drugače nas je imenoval z milostnim nasmehom »inteligenčna soba.«

»Da boste vedeli, kaj je točnost, da boste razumeli, was pünktlich, da večerno povelje ni niti kavarna niti kantina, kamor greš in ne gledaš na uro ... Kaj je točnost? Sedem let po smrti se mi prigugate k povelju.« — Tistikrat nas je streslo, kajti zavedali smo se, da smo parkrat zamudili in se priklopih vrsti, ko je narednik že bral. — »Ali ste v kasarni ali v hlevu? Jaz mislim, da ste v kasarni in niste ovce. Torej — kako stojite, kakor bi kostanje pekel?« — je zavpil nad debelušnim Zevcem, ki je bil nekoliko odprl usta in se za spoznanje premaknil. Zevec je bil naše sobe šaljivec, mož je imel gimnazijo, a pustil študije in se naselil na domačem posestvu.

— »Torej, da ...« pomolčal je bil za trenutek, nato nadaljeval. »Da boste vedeli, kaj je ura pri vojakih, in vendar ste izobraženi ljudje, bi lahko vedeli ... Za praznike ostanete tu in boste držali službo kar zapovrstjo!«

Med nas je udarilo, kakor bi bilo treščijo. Čutil sem, da se je nekaj zamajalo nad nami, in zdelo se mi je, da se je dvorišče nekam zasukalo.

»Gospod ...« je nekdo začel v prvem hipu.

»Tiho, zdaj ste v vrsti!« 

In na ta dokaz je dotičnik umolknil, kajti ta zavest, da je v vrsti, je razodela vse.

Ozrl sem se čez hip v advokata, in zdelo se mi je, da tišči solze, na levi je stal profesor in si grizel ustnice, učitelj pa je samo hrkal, kakor bi se mu bila zaletela mušica.

Mene je obšla čudna misel: torej če bi stal izven vrste, vsaj par stopinj, ali dober korak, bi lahko govoril, šel na dopust, bi bilo vse drugače. To, da stojiš v premici tik zraven drugega, to je tisto, in nihče ne spozna tvojega obraza, nihče tvoje misli.

Človek stoji, a nima kljub vsemu spoznanju niti polovico toliko moči, da bi napravil korak naprej. Samo korak in bil bi oproščen vse tiste neizmerne more, ki te dela otroka, nerodnega nebogljenca z nerodnimi mislimi, naivnimi čuvstvi ter topim smehljajem.

In izven te vrste bi bil spet svoboden samostojen mož, svobodne besede, moških misli? Bog večni vedi, kaj bi tam mislil in kako bi čutil?

Šlo je mimo mene samo za hip, daljno razmišljanje je udušilo povelje:

»Razhod!«

Narednik je udaril s sablo in odšel v pisarno.

Ko smo stopali žalostni, s povešenimi pogledi v prvo nadstropje, je narednik stal na vratih in držal v roki šop papirjev; na daleč smo videli, da so dopustnice. Srce nam je začelo naglo biti; stari advokat in učitelj sta preskočila par stopnic. Ena edina misel je zagnala kri v srce in vsak je bil trdno prepričan, da se je narednik šalil ter nas samo oplašil.

Moj Bog, dopust za božične praznike! Nikdar nisem občutil tako silnega hrepenenja po znanih, dobrih, prijaznih obrazih, po domači cerkveni pesmi, sploh po onem smejočem blesku domače hiše in sreče polnem trenutku, ko vse sedi za hip tiho, mirno, obrnjeno vase okoli mize, kakor bi se nekje v daljavi iskale sveže misli in radostna srca. In ko se najdejo, se zasmehljajo oči in lica.

»Molimo rožni venec!«

Ko smo hiteli v naivnem pričakovanju kot otroci po stopnicah, je advokat vzklikal, profesor si brisal oči.

»Nate za spomin in opomin!«

V naše misli in pričakovanje je pljusknila črna bolest. Dopustnice, ki nam jih je izročil narednik, so bile raztrgane in brez podpisa.

In otroške misli so bile polne bridkega razočaranja.

Kot bi nas bila polila mrzla voda. V prvem hipu sem mislil, da bodo pritekle solze. Segli smo po papirjih in brali z nerazumljivo radovednostjo in zadrego opis lastne osebe; tupatam se je slišal polglasen vzklik — —

Tisti večer ni šel nihče po kavo; smeli smo k polnočnici. Prihajali smo mirno in tiho v sobo, in ko sem legel na slamnico, sem položil roke pod glavo in strmel v noč.

Iz kota sem slišal rahlo šepetanje: debelušni Zevec se je prisiljeno smehljal in trepal soseda po rami.

»Nikar no, kaj hočeva! Bodiva vesela in ne otroka!«

Pri tem mu je trepetal glas.

»Glej,« je nadaljeval »tri otroke imam, ki so dva meseca znašali mah za jaslice — kaj hočeš, v kasarni smo! Da, tri bosopete paglavce!«

Rahel šepet v odgovor, nato se je tudi Zevec zavil v odejo in se pogovarjal, kakor bi govoril sebi:

»Vidiš tri in žive kot srebro.«

»Tiho!« se je glasil korporalov glas.

Tega božičnega večera ne bom nikdar pozabil. Kdo bi mogel zabrisati hipe, ko je bil človek spet otrok brez volje in vrhutega nesrečen?!