Božični mir na bojnem polju
| Božični mir na bojnem polju. Črtica iz svetovne vojne. F. Rožnik |
| |||||||||||||
Že so dva tedna grmeli topovi ob južnovzhodni meji avstrijske monarhije in že več ko teden dni pokale puške tudi na severu, ob avstrijsko-ruski meji, ko se je tretja avstrijska armada, kamor je tudi spadalo največ slovenskih polkov, odpravljala na severno bojišče v Galicijo.
Prišla je ura ločitve. Fantje in možje so se zbirali po bližnjih mestih, pri svojih polkih iskali vstopa, a vojašnice so bile kmalu tako prenapolnjene, da so vojaške oblasti morale moštvo nastaniti tudi v privatna poslopja. Ljubljana, Gradec in Maribor je bilo središče zbiranja tretje armade. Ta, kakor še tudi mnoga druga mesta, so bila tako napolnjena z vojaštvom, da je bilo skoro nemogoče kje najti še prazno stanovanje. Tudi mnoga javna poslopja, kakor šole in drugi zavodi, so bili zasedeni z vojaštvom.
V mesta so tudi prihajali mnogi civilisti, prijatelji in sorodniki vpoklicanih mož in fantov, da so se od njih poslavljali. Kolino je bilo joka; koliko solza je preteklo, toda vse skupaj ni nič pomagalo. Kruta železna roka je segala po bolečih srcih ter jih razdvojila — za vedno. Neizprosno povelje se je glasilo: “Naprej! Naše geslo je: železo za kri.”
Vse je bilo pripravljeno. Bojni rog je zatrobil žalostno odhodnico “zadnjikrat domovini v slovo. Godba je zaigrala bojim pesem, da so nje akordi pretresali že ako boleča srca, kakor bi oznanjevali — “zdaj se vidimo zadnjikrat.”
Na kolodvoru v Ljubljani se je trlo vojaštva. poleg tega pa se je zbralo tam še toliko civilnega ljudstva, da je bila prava gnječa. Redarji so morali s silo pel za višje častnike, ki so prihajali in odhajali na postaji.
Dolgi vlaki so se pričeli pomikati dalje. Največ transportov je zapustilo Ljubljano od dne 10. do 15. avgusta 1914. Zadnji vlak. ki je vozil prve odhajajoče čete 3. arm. zbora, je bil krasno okinčan z zelenjem in cvetlicami. Lokomotiva je zatulila z zamolklim piskom, kakor da ima za sabo preobilen tovor: potem se je pa dolga vrsta vozov zganila in pričela pomikati proti severu. Z vozov so prihajali zadnji pozdravi, vojaki mahajoč s čepicami, so klicali zadnje besede svojim dragim: žene in dekleta so si pa na postaji z robci pokrivale svoje obraze in pretresu joče plakale. Ni je bilo tolažbe, ki bi mogla utešiti bolesti njihovih src. Iz vozov se je čulo pesem: “Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo, nazaj še pridemo.”
Ni manjkalo poguma. Slovenski junaki so odhajali pevajoč pesmi in v nadi, da se vrnejo, morda še pred Božičem; toda žalibog, niso vedeli — kam gredo. Odhajale so najboljše moči — ki se pa niso vrnile več.
Vse železniške proge, ki so vodile v Galicijo, so bile tako napolnjene, da so se vlaki komaj vrstili eden za drugim. Celo potovanje je bilo zanimivo, krasno, čeravno je največ moštva moralo potovati v navadnih živinskih vozovih.
Civilno prebivalstvo je vojake navdušeno pozdravljalo; na vsaki postaji pa je tudi naneslo toliko darov, da je vse vojaštvo dobilo vsega dovolj.
Posebno je bilo zanimivo potovanje skozi ogrsko planjavo, ko je bilo na vsaki postaji zbranega polno civilnega ljudstva in so klicali: Eljen! Eljen!
Ogrski prebivalci so se najbolj zanimali za slovenske vojake, “Planinske strelce št. 2”, (ali Lir. 27). Občudovali so krasno uniformo, katere, kakor so trdili, niso še nikoli poprej videli. Prosili so za planinke. katere so imeli strelci našite na ovratnikih. Ker strelci niso imeli rezerviranih planink, so iste potrgali iz ovratnikov in jih dajali civilistom, oni so jim pa za povračilo dajali vsakovrstne darove. Na mnogih postajah je igrala tudi godba vojaštvu v pozdrav.
Tako so končno cele armade dospele na gališke poljane. Tam se je kmalu pričelo nečloveško strahovanje. Avstrijski častniki v bliščečih uniformah so s krutim kričanjem in z revolverji v rokah tiščali svojo armado naprej — v pogin. Klicali so:” Zdaj ni pardona! Vojna je!” Pa žalibog niso vedeli, kaj je vojna. Najboljše armadne moči so bile izgubljene, uničene radi neprevidnosti, neizkušenosti.
Najbolj grozen je bil dan 26. avgusta, ko je bila tretja armada skoro popolnoma uničena — izgubila je polovico najboljših moči. Gališke poljane je rudečila kri slovenskih junakov, katerih je tisoče obležalo prvi dan splošnega spopada z Rusi.
Ruski naval je nadalje postajal tako močan, da je bilo nemogoče ustavljati se proti premočnemu sovražniku, čeravno je avstrijska armada od pričetka postavila na celo rusko črto v Galiciji nad 800.000 vojaštva. Rusi so prodirali dalje in kmalu zavzeli skoro vso Galicijo.
Med avstrijskim vojaštvom se je kmalu raznesla novica: “Poraženi smo. Zdaj je konec vojne. Dela se premirje. Poslani bomo domov. Božične praznike bomo že praznovali pri svojih dragih, v krogu svoje družine.” Usoda pa je hotela drugače. Potekli so štirikrat božični prazniki, katere je moral praznovati na bojnem polju, kdor jih je preživel.
Trdnjava Przemysl je bila trdna, nedostopna sovražniku. Ko je bila drugič od Rusov obkoljena, tedaj pa se je pričelo pravo trpljenje. V trdnjavi je ostalo le toliko posadke, kolikor je bilo potrebno za obrambo; vsa ostala avstrijska armada pa se je pomikala proti Karpatom, kjer je moštvo umiralo od mraza in gladu.
Prava nadloga vojne je postala potem, ko je po neprestanem deževju pričelo snežiti in so vojaki v sneženih jarkih, napol v vodi, morali stražiti svoje postojanke.
Srečni v nesreči pa so bili oni, katerim je vojna služba dopuščala, da so ostali v neposredni bližini v zaledju, kjer so si mogli privoščiti streho in gorko stanovanje. Kdor se je mogel na toplem naspati, si je mislil, da je najsrečnejši človek na svetu.
Bližali so se božični prazniki. Marsikdo se je spominjal nazaj, kako je bil srečen pred enim letom, ko še ni vedel, kakšno trpljenje bo moral prenašati v prihodnjem letu. Bridki spomini navdajajo človeka tedaj, ko se spominja nazaj, da je bil enkrat srečen, a potem — v neznosnem trpljenju — primoran, a si ne more pomagati. Marsikoga so na božični večer zalile solze, ko se je zamislil nazaj — v srečne dni. Marsikje pa se je tudi čula zarotna beseda — “prokleta Avstrija, mi se nahajamo pod jarmom suženjstva.”
Ker so Rusi videli, da se j v avstrijski armadi nahajalo največ katoličanov, katerim je božični dan, 25. december, najbolj svet praznik, so obljubili, da na ta dan ne bodo nič streljali ali napadali. In res, Rusi so držali besedo. Izjemno, po mnogih postojankah je zavladal božični mir. Ravno tako se je zgodilo tudi v trdnjavi Przemysl, kjer so še par tednov poprej divjali najljutejši boji. je za božične praznike zavladal mir.
Tudi Avstrijci so se Rusom hoteli izkazati hvaležne tako, da so jim voščili vesele božične praznike, katere Rusi obhajajo po pravoslavnem običaju dne 6. januarja.
Na ta dan so jim dali mir in jim z voščilom poslali tudi božična drevesca z darili v njihove postojanke.