Božične zgodbe
| Božične zgodbe Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Vsa tista literatura, ki je namenjena spodobnim in dobro vzgojenim ljudem, je polna božičnih, velikonočnih in vsehsvetskih zgodb. Človeku je slabo, če se sprehaja po tej papirni aleji, rodoljubno počesani, guvernantsko genljivi, in še bolj mu je slabo, če se spomni, da je bil tudi sam vzgojen pod bridko palico te božično-velikonočne akuratnosti.
Zaradi umetnosti bi človek ne trosil besed; saj je tudi v vsakdanjih zgodbah ni veliko, v tistih namreč, ki so namenjene spodobnim in dobro vzgojenim ljudem ... Troje urednikov je bilo, ki so me letos vabili, da naj jim napišem »božično zgodbo«. Najprej sem stvar takole razdelil:
1. Izgubljeni sin: Zunaj naletavajo snežinke (v vseh božičnih zgodbah naletavajo snežinke); družina sedi za mizo; v kotu jaslice; na mizi sredi izbe božično drevesce; darila; štimunga; ginjenost; sreča družinskega življenja; domače ognjišče itd.; odpro se duri; vstopi razcapan človek; poklekne; joka; osuplost; spoznanje; solze; objemi; izgubljen človek je bil, popoten umetnik, pa se je spokoril natanko na sveti večer, oblekel dostojno suknjo ter postal rodoljub ...
2. Ljubezen do bližnjega: Pred izložbo, bogato razsvetljeno, stoji siromašen otrok (v vseh božičnih zgodbah stoje siromašni otroci pred izložbami); mraz; snežinke; glad; svetle otroške oči; pohlepnost; noč; onemoglost; omedlevica; pride rodoljub; čestitljiv; debel; postane; vzdigne otroka iz snega; spozna; se razjoka: nezakonski sin; prime za roko; povede v trgovino; kupi božično drevesce: »Vzemi to skromno zeleno vejico in spominjaj se, da je nekdo mislil nate!« In ginjenost in solzen konec in štimunga ...
3. Bog je usmiljen: Beraška rodbina (v božičnih zgodbah so skoro vse rodbine beraške); vlažna izba; polumrak; oče bolan; mati bolna; otroci bolni; vsi lačni; mraz; snežinke; obup; smrt; strup; duri se odpro; pride dama; prinese božično drevesce; skromno zeleno vejico; hvaležnost; svetloba; sreča; veselje ...
Ne samo troje, stotero urednikov bi me bilo lahko vabilo in zdi se mi, da bi ne bil v posebni zadregi. Zdaj mi je žal, da nimam pisača; povedal bi mu naslov, drugo pa bi on že opravil na svojo roko ...
Ni je gnusnejše stvari na svetu, nego je tista božična sentimentalnost. Dolgo sem mislil, odkod ta spolzka in nemarna kílavost, in zdi se mi, da sem jo dodobrega spoznal.
Vsa ginjenost, vsa sentimentalnost, vsa tista nezabeljena in neosoljena »poezija« ni drugega nič, nego plaho opravičevanje; opravičevanje, hinavstvo in laž. In kadar berem to tiskano ostudnost, mi je prav tako, kakor da bi stal pred menoj debel kujon ter se nerodno smehljal: »Saj je res, da sem kanalja, ampak drugače je moje srce dobro; če ugrabim sosedu hišo, mu vrnem vsaj škornje — za božič! ...«
Tudi meni je svet in drag božični čas. Kolikor sem okusil grenkobe in kolikor studa — kadar je blizu sveti večer, me prešine sladko, kakor otroka. Prešine me sladko, toda veliko je bolečine in srda v tej sladkosti. Veliko sem doživel svetih večerov, ki so bili tako žalostni, da bi bil omahnil, če bi ne bilo v mojem srcu srda in humorja. Veliko sem jih doživel, ko sem čutil: sam si, ne bil bi bolj sam, če bi stal sredi ledene pustinje! In sem se ozrl in sem videl daleč naokoli in se nisem jezil na Boga vsegamogočnega, da mi je na tako bolesten način dodelil spoznanje ...
Najprvo, kar sem ugledal, je bil strahovit eksces dobrotljivosti in sočutja. Nikoli ne razgrajata ljudomilost in človekoljubje na tako nesramen način kakor o božiču. Društva, komiteji in odbori, ki človek do božičnega tedna ni vedel zanje, ožive nenadoma in vznemirjajo poštene ljudi. Vse debele dame, vsi rejeni filistejci začutijo mahoma, da se jim topi tolšča okoli srca. In kuga dobrotljivosti začne razsajati po deželi ...
Ugledal sem to grdo stvar in sem pomislil: kje njen studenec? Ni treba premišljevati dolgo, samo gledati je treba.
Nikoli se strahotnost družabne krivice, groteskno razmerje med delom in bogastvom ne razodene tako očitno, v taki goloti kakor ob božičnem tednu. Lepo je in koristno, da še v vseh naših srcih živi misel o ljubeznivi blaženosti svetega večera; zakaj iz te misli se poraja strašno spoznanje: jaz, ki grem gol in lačen skozi to alejo bogastva, jaz, ki stojim pred tem svetlim paradižem, zaklenjenim zame — kaj nisem jaz ustvaril tega bogastva, ne jaz sezidal tega paradiža? Vaši otroci, ki stoje v zakurjeni izbi pred jelko, v lučih žarečo — kaj niso ukradli mojim otrokom vso to žarko srečo? Gorje vam in otrokom in vnukom! ... Kristus, ki ob prvem svojem večeru ni našel prenočišča in je ležal v hlevu, Kristus je premagal svet; vnuki Herodovi, ki se je gostil v palači, begajo brez doma, zaničevani ...
To so jako koristne misli in zato se mi zdi, da je šega svetega večera in svetega dne izmed najlepših šeg na svetu; zakaj v Betlehemu bo zibka poslednje revolucije, kakor je bila v najglobljem pomenu tudi zibka vseh poprejšnjih ...
Debela dama in rejeni rodoljub nista premišljevala o teh stvareh; ampak slutnja spoznanja se je bila prerila tudi skozi tolščo teh mirnih src — zato tisto na pol smešno, na pol ostudno razgaljanje dobrotljivosti in človekoljubja. Poluspoznanje resnice, poluzavest velike krivde — in poluzaveden strah. Družba je zaslutila, da je na ugrabljeno mizo postavila ugrabljeno jelko in ugrabljene darove ter hiti s smešno nerodnimi, capljajočimi koraki, da bi se opravičila. To je strah, ki gleda iz vseh genljivo-solznih ekscesov svetega večera.
Na čudovito neroden način se razodeva to plaho opravičevanje. Namesto da bi človek zagrnil svojo krivdo z dolgo suknjo, jo šele naširoko razgali. Doživel sem tole nevarno farso: Neki odbor se je bil namenil, da obdari za božič delavske otroke z obleko in čevlji, pa ni povabil na slavnostno razdelitev samo otrok, temveč tudi očete, delavce; bil sem v dvorani in čutil sem, kako mi je bušnila kri v lica, ko so se prikazali očetje in otroci; ozrl sem se na debelega gospoda, ki je stal tam v dolgi črni suknji, z rdečo rozeto na prsih, ter sprejemal beraške goste; toda gospod je bil najbrž slep, zakaj svetlo se mu je smehljal ves obraz; strahoma sem se ozrl tudi na debelo damo, ki je šumela v židi in ki je bila pripeljala s seboj svoja otroka, da bi se učila usmiljenosti; stala sta tam, fant in dekletce, oba zlatolasa, oblečena v rdeče suknjice z belim kožuhom, in sta gledala osupla na jetično drhal, ki se je prikazala med durmi; ozrl sem se na damo, ampak tudi ona je bila najbrž slepa. Vsi so bili slepi, kolikor jih je bilo debelih in spodobnih; jasno so razločevale samo tiste velike, jetične, udrte oči ...
Naposled je tudi to lepo in koristno, da se razodevata strah in krivica na tako neroden način. Pred sto leti bi se ne bil fevd tako ropotoma zgrudil, da ni bil slep in neroden. Tudi on je po svoji maniri stavil jaslice za drhal, pa so mu jih nehvaležni povabljenci nenadoma razdrli ...
To dobrotljivo hinavstvo, iz hude slutnje porojeno, ta sočutna laž, porojena iz tihega strahu, si piše vsako leto sama svoj klavrn dokument, ki samo za tistega ni dolgočasen, kdor bere še dalje, še tisto, kar ni napisano in kar se bo izvršilo nekoč brez velikega pisanja. Če bere človek božične zgodbe, kakor jih piše v tinto potopljeni, življenju tuji literat, so res zelo neumne in časih celo ostudne. Ampak pomisliti je treba, da v svoji naivni poluzavednosti, v svoji jokavi nerodnosti razodevajo natanko tisto, kar razodeva »odbor za božično obdarjenje siromašne dece« ...
Berimo torej božične zgodbe, kakor so; zakaj vse je na svetu lepo in koristno urejeno in jaz praznujem svoj sveti večer z veselim upanjem v daljno prihodnost.