Božična zgodba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Božična zgodba.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski ilustrovani tednik, 1913
Viri: Glas naroda, 22. december 1914 (22/299), str. 3 jpg (ponatis)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bilo je blizu pred Božičem, ko sva govorila z znancem o tistih genljivih, s solzami namočenih božičnih zgodbah, ki jih beremo vsako leto v svobodomiselnih in židovskih časopisih.

“Nikar me ne zasmehuj!” je rekel znanec. “Jaz berem tiste zgodbe vse povrsti; kolikor bolj so neslane, toliko bolj me ganejo ... Nič drugače ni, kakor z onimi zaničevanimi in opljuvanimi šundromani. V družbi človek po iškarjotsko zataji, na stranišču pa jih bere. Ne pomaga nič! Saj vem, da je vse skupaj grehotna neumnost, ali človek je po svoji naturi bolj k neumnosti nagnjen nego k pameti ... In še nekaj drugega je vmes, nekaj resnega. Bral sem take bridko storijo in toliko, da nisem razjokal. Kaj da so počeli in kako da so se ljubili v tisti bridki storiji, več ne vem. Genila me je ena sama beseda, ki jo je bil lačni študent napisal najbrž čisto ponevedoma. To je namreč vsa skrivnost teh zgodb: človeku je treba besede začetnice, treba mu je šepetalca, da začno v njegovem srcu razločno govoriti stare, sladke otroške bajke. Takih besed začetnic ni v resničnem življenju, tudi v umetnosti jih ni. Resnično življenje te pobije s kolom na tla, umetnost ti razgali dušo v ogledalu. Edini šund pozna te blagoslovljene besede, ki se jih sramujeta umetnost in življenje.”

Znanec je pil v dolgih požirkih, cmokaje in z zatisnjenimi očmi; nato pa je pravil:

“Poznam božično zgodbo, ki je od kraja do konca resnična. Zato ni prava božična zgodba, ni genljiva in ne pretresljiva; treba bi bilo šele, da bi jo spretna roka lačnega študenta preustvarila v šund ...

* * *

Starec sedi za pečjo in čaka, da mine polnočnica. Vsakih pet minut zapoje zamolklo veliki zvon od farne cerkve svetega Pavla.

“Mislim, da so že pri povzdigovanju!” pravi starec; skloni glavo, potrka se po prsih ter se pokriža. Noge ima preko kolen ovite z žakljevino. Pred seboj na mizi, kjer se dimi dremotna svetilka, ima tobak, pipo in steklenico žganja. Peč je še topla, v izbi pa je mraz.

Starec je zaspan in lačen. Soseda mu je bila obljubila, da mu koj po polnočnici prinese pečeno krvavico.

“Ali kedaj bode že pri kraju! zavzdihne žalosten. “Zdaj so šele pri povzdigovanju in polnočnica se vleče, vleče!”

Vajen je bil samote in dolgčas mu ni bilo nikoli. Tisti večer pa ga je obšla misel, da bi ne bilo neprijetno, če bi imel poleg sebe mačko ali psa. Mlado, belo, mehkužno mačico, ki bi mu predla v naročju; ali črnega psa, ki bi dremal v klopčič zvit za pečjo, ozrl se časih nanj s svetlimi očmi ter narahlo pozibal z repom.

Prižgal si je pipo, da bi ne zaspal. Vzel je poleno izpod peči in ga je skrbljivo potehtal v roki. Drva so draga in zima je dolga. Spustil je poleno na tla in se je ovil z žakljevino tesneje krog kolen.

“Da bi človeka noge ubogale! Stopil bi malo in se koj ugrel!”

Potegnil je močno iz pipe, da so se mu lica globoko udrla, ali pipa je zamolklo zažužljala v cevi ter ugasnila; ker je ni maral več prižgati, jo je položil na mizo. Nato je sklenil roke v naročju, povesil glavo in zadremal.

V poldremavici so mu prihajale v dušo misli, počasi, presekoma, posamezno v gručah, kakor hodijo ljudje od maše.

“Čudno je, oj čudno, da sem tako sirotno sam pod svetim Bogom! Še sneg, ta mrtvi sneg se pogovarja s solncem, jaz pa nimam s kom!”

“Kako bi zameril tebi, ti družica moja, ubožica, ki si šla tako zgodaj, šla počivat, ker si bila trudna! Štirje so te misli, jaz sem šel za njimi in nisem nič jokal; nič nisem jokal, grešnik, le v blato sem gledal, ki se je mrežilo po cesti. Ali zdaj me vidiš, vidiš me skozi okno, saj ni zagrnjeno!”

“Kako bi zameril vam, tovariši, prijatelji moji! Segli smo si v roke, nič nismo rekli; zdavnaj je že. Koderkoli blodite, kjerkoli samujete pod snegom in križem, pozdravljeni!”

“Ali kako šele bi vam zameril, sedmeri vrabci moji!”

“Sedmero vrabcev sem imel: ko so bili godni, so sfrfotali bogvekam, gnezdo je veter razdejal.”

“Prvenec moj, klical sem te mnogokrat, ali si me slišal? Pot je dolga in zamudna. Če si me slišal, ne zameri starcu, da je nadležen in cmerav. Zdaj si gospod, nosiš črno suknjo. Oženjen si, otroke imaš, bele metulje, vesele. Nocoj ste v topli izbi, luč gori pred jaslicami, otroci kriče, ti plešeš z njimi, ziblješ jih v naročju. Rad bi vas videl, vsaj skozi ključavnico. Ne bodi hud, če ti potrka na okno ta moj spomin!”

“Drugi moj, ti si gospod še večji, roko ti poljubljajo; tudi jaz bi jo poljubil, da bi mogel do nje. Ali kam bi s temi bolnimi nogami?”

“Oj vsi moji, vseh sedmero! Saj vas ne vabim v gnezdo, godnih, kakor ste! Le časih bi vas rad videl, kako frfotate pod svetlim solncem. Ali, je omeni, tudi oči so mi že opešale, ne vidim tako daleč!”

“Ne zameri pa mi ti med vsemi, zadnja moja, najljubša, ne zameri mi, da sem tako sam in da bi te rad videl. Prav pohlevno pridem, prav spodobno te pozdravim ... Mein Kopliment. gnaedige Frau! ... Le tvoje oči bi rad videl, tiste plave, le jamice v tvojih licih ... saj je še vse tako, kakor je bilo, čeprav si oblečena v žido. Potrkam ti na okno, prav narahlo, samo z nohtom, da se malo začudiš .... tenk .... tenk ...

“O, bog, hudo si udaril človeka, grešnika, z marsikatero boleznijo in nadlogo; najhujše pa si ga udaril s samoto!”

“Krojač sem bil, ej slab krojač, ne-preudaren! Blago, kolikor mi ga je bilo dano, sem bil razrezal na sedmero kosov, za sedmero toplih sukenj; zame ni ostalo nič. Zdaj si pokrivam ta stara kolena z žakljevino ... z žakljevino ...”

Soseda ga je stresla za rameni, starec se je vzdramil. Na mizi je stal krožnik s prijetno dišečo pečeno krvavico.

“Kaj se vam je hudega, sanjalo? Tako milo ste zdihovali, da se je človeku srce paralo!”

“Hude sanje, botra, hude sanje! Bog nas odreši takih sanj ... hujše so od bolezni in hujše, mislim, od same smrti!”

* * *

Taka je bila božična zgodba, ki mi je pravil znanec. Ko je dovršil, je hlastno posegel po kozarcu in oči je imel nabrekle od solz; jaz pa sem se začudil.

“Ta zgodba res ni, da bi človek jokal!”

“Kaj zgodba!” je zamahnil široko. “Saj sem rekel, da ni zgodba ... čisto navadna, vsakdanja strahota je! Tisti starec je moj oče, a in jaz sem tretji med sedmimi!” — — —