Božična slika
| Božična slika. A. Podgorec |
| |||||||||||||
Bilo je rano v jutro. V vlažni, mrzli kleti prebudil se je deček. Njegova suknjica je bila tenka, tresel se je mraza in glada ... ure so minevale ... in prihajal je k slabemu ležišči bolne matere. Kaka usoda pripeljala jo je semkaj? Najbrže je prišla z dečkom iz tujega mesta in tu nepričakovano zbolela ... Prazniki so pred vrati, zato so se drugi stanovalci kleti odstranili, le tamkaj v kotu zdihovala je osemdesetletna žena, katero jo mučilo trganje; vzdihujoč in godrnjajoč jezila se je nad dečkom tako, da si le ta ni upal priti blizu nje. Pijače prinesel si je iz dvorišča, toda nikjer ni mogel najti skorjice. Bilo mu je tako tesno v temi; že davno je bil večer. Tipal je obraz materin in čudil se, da se ona nič ne gane in da je tako mrzla kot stena. Mrzlo je tu, mislil si je, držeč roko na rami mrtve ... Potem pa je dihal v prstke, da bi jih ogrel, in ko je našel čepico na ležišči, zmuzal se je na tihem iz kleti. Odšel bi bil že poprej, toda bal se je velikega psa na stopnicah, kateri je celi dan lajal pred sosedovimi vrati. Sedaj ni bilo več psa in deček je prilezel na cesto.
Bože, kako mesto! Kaj takega še svoj živ dan ni videl. Koliko nasprotje z onim krajem, od koder je bil prišel ... Bože, da bi si le mogel glad utolažiti s skorjico kruha ... Vrvenje in ropotanje! Koliko luči, ljudij, konj in voz ... in mraz ... Oj, rad bi jedel deček, samo če bi kaj imel! In sedaj, kako ga bolé prstki.
In zopet druga, široka cesta! Tu ga bodo pohodili! Kako vsi kriče, trče ... in luči, toliko luči! Kaj je to? Veliko steklo in za steklom soba, sredi sobe drevesce do stropa — to je božično drevesce s zlatimi papirčki in jabolki! Okrog božičnega drevesca pa različne lutke in konjički. Po sobi se drve otroci, lepo in snažno oblečeni — smejó se, igrajo, jedó in pijó. Tu — deklica pleše z dečkom, krasna deklica! Tudi godba se čuje. Siromašni deček gleda vse to, čudi se in smeje. Sedaj začno malega dečka boleti prstki na nogi in ročici sta mu rdeči postali. Bridko zajoče in odtrči dalje. Pri drugem steklu zagleda zopet sobo z božičnim drevescem. Na mizi so razni kolači, okrog sede štiri bogato oblečene gospe in vsakega, ki pride, obdarijo s kolači. Mali se priplazi do vrat, jih odpre in stopi v sobo. Hu, kako kriče nad njim ter mu migajo, naj odide. Jedna gospa stopi k njemu, mu stisne v roko novčič in vrata odpre. Kako se je revček prestrašil. Denar mu je padel po stopnicah, saj ga ni mogel držati, ker so mu prstki prezebli. Hitro, hitro je bežal od tod — sam ne vedoč kam. In tekel je, tekel in dihal v ročici. Pa kaj je tu! Ljudje stoje in gledajo: na oknu za steklom so postavljene tri male lutke. Kdo ne bi mislil, da je to živo. Star možiček sedi na stolu in miga z ramo, ko da bi igral na velik bas; dve drugi lutki stoje in drgnejo na gosli, kimajo z glavo, se gledajo, njihove ustnice se premikajo, govore, da, govore, samo ne čuje se jih, ker so za steklom. Mali je verjel, da so žive. Ko pa je končno spoznal, pa so le lutke, se je smejal. Nakrat se mu zdi, da ga nekdo vleče za suknjico in tu opazi zlobneža poleg sebe, ki ga udari po glavi in mu vzame čepico. Deček se zgrudi. Ljudje zakričé. Sedaj se prestraši, vstane in beži, beži — Bog ve kam — na tuje dvorišče, kjer se skrije za kupom lesa. Tu je tema, misli si, nihče me ne more videti. Stisne se skupaj, strahu si dihati ne upa ... nakrat pa mu je tako prijetno, ročice in nožice ga več ne bolé ... zaspal je. In ko v sanjah gleda lutke, se smehlja. Prav kakor živo mej tem, ko so lutke godle, zdelo se mu je, da mu peva mati pesenco pri zibeli. — Mamica, jaz spim. Oj, kako je prijetno tu spati. — Pridi k meni, božičnemu drevesu, deček, govori nad njim mil glas. Nekdo se pripogne k njemu in ga objame v temi. Joj, kakšno božično drevesce! Ne, to ni drevesce. Še nikdar ni videl takega drevesa. Vse se sveti in blešči okrog lutke. Ne, to so dečki in deklice v svetlih oblačilcih, ki prihajajo k njemu, ga poljubljajo, vodijo seboj ... Njegova mamica ga gleda smehljajoč se prijazno. Mamica, mamica, kako prijetno je tu, mamica! In zopet ga poljubljajo otroci, on pa jim pripoveduje o lutkah za steklom. Kdo ste dečki in deklice, uprašuje jih smejoč se in poljubljajoč jih.
To je božično drevesce Kristovo, odgovarjajo mu. Na ta dan napravi Krist božično drevesce za siromaške otroke.
In mali čuje, da so bili ti dečki in deklice taki otroci kot on. Nekateri so umrli zaradi mraza, drugi lakote, tretji vsled udarcev, četrti, ker niso imeli postrežbe v bolezni. Vsi so sedaj tu, vsi kot angelji, vsi pri Kristu, ki blagoslavlja nje in njihove matere. In matere stoje ob strani, spoznajo svoje dečke in deklice, hite k njim, jih poljubljajo, brišejo solze ter prosijo, da naj ne jočejo, ker tu je tako dobro.
V jutro našli so hlapci malega dečka zmrznenega za kupom lesa.
A. Podgorec.