Božična povest
| Božična povest. Anonimno |
| |||||||||||||
| Poglavja | 1. 2. • dno |
1.[uredi]
Približali so se zopet veseli božični prazniki. Vsak kristijan se jih raduje, vzlasti imajo otroci o Božiču mnogo nedolžnega veselja z jaslicami. Povsod po krščanskih družinah se pozna, da se bližajo lepi prazniki. Ako le mogoče, snidejo se ob tem času vsi udje družine pod domačo streho, da ondi pri gorki peči kramljajo o nekdanjih časih, ko so tudi sami imeli še toliko nedolžnega božičnega veselja, kakor ga imajo sedaj njih otroci.
Za družino rokodelca Ivana Vlaha, ki je prebival na severu v pomorskem mestu H., bili so pa ti prazniki polni britkostij, kakor nam pričajo ti-le dogodki iz njegovega družinskega življenja:
Bilo je nekaj dnij pred Božičem. Vse polno ljudij je zbranih na morskem obrežju. Ravnokar je zapustil parnik luko, da prepelje potovalce čez morje v daljno Ameriko. »Upanje« je ime parniku. Krasno odsevajo črke tega imena na ladiji. Pomenljivo ime! Da, upanje, poslednje upanje je bila mnogim popotnikom na ladiji ta pot v Ameriko. Njej so darovali zadnje svoje imetje, njej izročili svoje življenje, katero jim je bilo neznosno v starem svetu. Gospodarji razprodanih kmetij in ubožni rokodelci — teh je bilo največ na ladiji — iskali so rešitve sebi in družinam v novem svetu. Nadejali so se sreče v Ameriki in zato se pogumno izročili »Upanju,« ki sedaj tako ponosno plove po prostranem morju, kakor da bi same bogatine preseljevalo v Ameriko. Toda se li bodo ti upi, te nade izpolnile, to je drugo vprašanje. Res je! Mnogo jih je šlo v Ameriko iskat sreče in našli so jo; še več pa jih je, ki je niso našli, katerim je tudi splavala po vodi zadnja nada: videti še kedaj domače trate in gorice, počivati v domači zemlji! ...
Na bregu stoji mlada žena in britko joka. Žnjo plaka tudi milo dete v materinem naročju. Neprestano se ozira za ladijo, ki se vedno bolj oddaljuje od brega; tudi ta žena ima vse svoje nade na tej ladiji. »Oh, sedaj sem sama, zapuščena! Oj zakaj si me zapustil, zakaj si se ločil od svojega deteta?« vzdihuje vsa obupana mlada mati.
Zakaj jo je zapustil? Vedela je dobro, zakaj. Ni se ji izneveril, ni jo pregovoril ne zapeljal. Zvest mož ji je bil tudi tedaj, ko se je ločil od nje.
»Veš, draga moja,« govoril ji je pred odhodom, skupno sva dosedaj delila veselje in žalost in te je bilo mnogo več nego veselja. Poznaš me, da bi rad skrbel za-te in za drago mi dete. A razmere so ti znane; odkar je pogorela tovarna in so delo v njej opustili, jaz v tem kraju za svoje rokodelstvo ne najdem primernega dela. Po svetu torej moram iti in ker pravijo, da se v Ameriki dobro zasluži, poskusim tam svojo srečo. Prvi denar, katerega prislužim, pošljem tebi, da prideš z otrokom za menoj. — Med tem pa bo Petrovec, prijatelj moj od mladih nog, skrbel za-te, da boš imela najpotrebnejše; obljubil mi je pod prisego; njemu sem izročil naslov na-se, njemu bom tudi pošiljal denar, da ti ga oskrbuje iz pošte.«
Tako je tolažil mladi mož potrto svojo ženo, ki se je naposled vdala, češ, le malo časa in tudi jaz se popeljem z detetom v novi svet, v boljše življenje. — Najela si je v velikem mestu stanovanje pri drugih ljudeh in kar moč varčno gospodinjila s krajcarji, katere ji je mož izročil dotlej, da ji, kakor je upal, zdatnejših ne pošlje iz novega sveta.
Dolgo časa ni bilo nobenega pisma, denarja je bilo vedno manj, torej stiska vedno večja. Prijatelj Petrovec jo je začetkoma večkrat obiskal, a prišel je vselej brez pisma. Tedaj pa ga žena naprosi, naj mu on piše na kraj, kjer se je mislil ustaviti. Tako je poslala žena pismo prvo, drugo in tretje. — Težko je čakala odgovora, čakala nanj tedne in mesece, toda odgovora ni bilo nobenega. Naposled napiše obupno pismo, pojasnjuje v njem veliko svojo revo, da je popolnoma zapuščena, ter da bo morala vbogajme prositi, ako ji kmalu ne pošlje pomoči. Tudi na to pismo ni bilo odgovora.
Tedaj pa se je silna žalost polastila njenega srca. Vedno bolj jo je težila grozna misel: »Mrtev je!« Skoro bi bila obupala, da je ni na življenje vezala majhna Marica. Od deteta ni mogla, zato je ž njim prosila po mestnih ulicah. Tako je minulo leto dni; približali so se zopet božični prazniki in Vlahova žena jih je v silnih bridkostih praznovala sama kot — beračica! — In take božične praznike je obhajala še večkrat.
2.[uredi]
Pet dolgih, britkih let je minulo, polnih gorja za ubogo zapuščeno ženo. Kedor jo je videl pred petimi leti lepo mlado ženo v cvetju svoje dôbe in kedor bi jo bil sedaj spazil bledo, bolehno in starikavo ženico, prosečo milodarov, ne bil bi jo več spoznal. Pisala ni več v Ameriko. Petrovec je pisal, kakor ji je rekel, na vse strani, a vse pozvedovanje je bilo zastonj, nobenega odgovora ni dobila žena od svojega moža. — Vzlasti rada je lazila z otrokom na breg, pričakujoč ladij v luko. Tukaj ji je bilo seveda srce posebno britko. Toliko se jih je vračalo, a njega, po katerem je tako silno hrepenela njena duša, njega ni bilo od nikoder; »Upanje« se je vračalo, a zanjo nade ni donašalo.
V take misli vtopljena stoji uboga žena nekega dné na bregu ter gleda na neizmerno morje. Rada bi spazila tam za morjem vsaj grob svojega ljubljenega moža, a niti groba ne more škropiti s svojimi solzami.
Od daleč pa hitita konja vprežena v lepo kočijo. Uboga žena ne vidi, da se ji bliža voz. Sicer vpije voznik, a zamišljena žena nič ne sliši.
Voznik videč največjo nevarnost, dvigne bič ter šlene po tuji ženski. Udarec jo še le vzdrami, da zapazi voz ter se mu v naglici umakne. Ko pa pogleda v voz, strese se po vsem životu, v vozu namreč zapazi — svojega moža. Dà, prav on je, ki bogato napravljen sedi v kočiji, poleg njega pa mlada lepa ženska. Ta ravno išče denarja, da bi ga dala ubogi beračici, kateri se pozna na obrazu hud udarec od biča.
»Za božjo voljo!« vsklikne ubožica, vije z rokama in obstane kakor okamnela.
Opozorjen vsled krika pogleda tudi gospod iz kočije, ter v trenotku obledi.
»Kedo si, ženska?« zakliče.
»Torej ti, moj Ivan, moreš še le vprašati, kedo da sem jaz tvoja poštena žena, katero si ti zapustil v siromaščini, ter se ji nesrečnež izneveril,« odgovori beračica.
»Žena, draga moja žena!« vsklikne Ivan, hiti odpirat vrata pri vozu; precej je zunaj, kjer ves iznenaden objema in poljubuje svojo ženo.
»Marija, za Boga svetega, Marija, torej vendar ni res, da si umrla, ni res, da je umrla naša Marica. — Jaz prišel sem pomolit na tvoj grob!«
»Mrtva? Mrtva nisva, živiva še, a lakota kmalu ukonča dete in mene.«
»Moja draga Marica!« kliče Ivan ter pestuje v naročji svojo hčerko.
Gospodičina v kočiji pa je s čudovitimi čutili spremljala ta prizor; bila je namreč Ivanova nevesta!
Naposled ta vpraša Ivana: »Pojasni mi vendar, John, kaj vse to pomeni! Kedo je ta ženska in čegavo je to dete, ki je pestuješ v naročji?«
»Kedo pa je ta ženska v kočiji, ki se vozi s teboj, kedo je?« povprašuje Ivanova žena. — Ivan pa, kakor od strele omamljen, obstoji; veselje, da je našel ženo in skrb, kaj bo z nevesto, ta čutila mu polnijo srce.
»To je moja žena,« reče naposled v kočijo. »To je moja nevesta,« odgovori ženi.
Ni môči popisati čutil, ki so tedaj zavladala v srcu ubožice na cesti in v srcu gospodičine v vozu! Ubožica na ulici vzdiguje roko, kakor bi hotela groziti možu.
»Osleparil si me, pozabil si na-me, nezvestneš!«
»Tvoja Marija, tvoja draga, zvesta žena, katero si toliko ljubil in meni o njej toliko lepega pripovedoval in jo dve leti kot mrtvo objokoval, ona tedaj še živi!« govorila je Amerikanka. Stopila je tudi ona z voza k ubogi ženi: »Oh reva uboga, koliko pač si morala skusiti, koliko pretrpeti. Toda sedaj je konec tvojim poskušnjam. John ti je zvest ostal, on te ne bo nikdar zapustil. Bodi torej ž njim srečna!«
»Srečna ž njim zraven tebe?« vprašala je ubožica.
»Zraven mene? Kedo to pravi? Odkar je dokazano, da žena živi, mož nima pravice iskati si neveste. — Vendar, John, pojasni mi to uganjko, saj, ker si mene snubil, trdil si, da ti je žena pred dvema letoma umrla. Pokazal si mi tudi njen mrtvaški list, torej sem ti morala verovati.«
»Pač sem moral verjeti, da je pravi, saj mi ga je Petrovec, moj prijatelj, sam doposlal,« pravi Ivan.
»Kaj, Petrovec je to storil?« vsklikne žena Ivanova,
»Petrovec, ki se ni niti zmenil za-me, ki me je zapodil z grda od sebe, ako sem ga prišla prosit pomoči. Glej, Ivan, takemu prijatelju si ti izročil svojo ubogo ženo!«
»Je-li to mogoče?« vpraša Ivan. »Petrovcu sem pošiljal za-te denar dve leti, da se pošteno preživita. Tretje leto sem mu poslal denar za pot in sicer za-te in za otroka. Na to mi je odgovoril Petrovec, da je Marica nevarno bolna in da s tako mati ne more na pot. Ko mu zopet pošljem denar za pomoč v bolezni, piše mi, da je Marica umrla in da vsled tega tudi žena hira ter da se je bati najhujšega. In malo mesecev pozneje došlo mi je pismo od njega, da si res umrla. — Poslal sem mu zopet denarja za pogreb ter ga prosil, naj mi sporoči kaj o zadnjih trenotkih tvojega življenja, o pogrebu in kam da so te pokopali. — Vse to mi je doposlal in celo mrtvaški list, za katerega ga nisem prosil in katerega je, kakor se vidi, dal ponarediti.«
»Ta zlobnež peklenski,« reče žena, »toliko denarja je prejel in jaz sem medlela v pomanjkanju.«
»Tak je bil torej Petrovec, niti zlodej iz pekla bi ne bil mogel grše ravnati s pošteno, a zapuščeno ženo. In jaz, jaz kratkovidnež sem mu vse zaupal! Le počakaj, da mi prideš v pest! Razmlinčil te bom v prah, da prejmeš zasluženo kazen za svoje izdajalstvo!«
Komaj so potolažili razsrjenega Ivana.
»John, bodi srečen s svojo ženo, jaz se vrnem v Ameriko. Britko mi je bilo v trenutku pri srcu, a ko sem se sedaj prepričala, da si ti pošteno ravnal, da so vse te spletke zakrivili le drugi, sedaj se lahko ločim od tebe.«
Nekaj dnij pozneje odplula je zopet ladija v Ameriko in na njej se je vračala tudi amerikanska nevesta v svojo domovino, kjer je zaradi svoje poštenosti in pridnosti kmalu dobila ženina sebi všečnega.
In kaj je bilo s Petrovcem? — Ko so policaji, kamor je Ivan naznanil silno zločinstvo, prišli v njegovo stanovanje, našli so je prazno. Petrovec je izginil. Ljudje so govorili, da je bežal v Ameriko ter tako ušel svetni pravici.
Ivan pa se ni več vrnil v Ameriko. Prislužil si je toliko imetja, da je srečno živel v krogu svojih domačih, katerim je mnogo vedel pripovedovati iz Amerike. Žena je polagoma ozdravela in počasi so se zgubile rane prestanih grenkih poskušenj. Vsaki dan so hvalili Boga, da je osramotil nakane sovražnikov ter združil zopet srca, ki so si tudi ločena ostala zvesta.
Vzlasti o božičnih praznikih so se radi spominjali prestanih britkostij ter pripovedovali jih svojim otrokom.