Božična pesem (Vigred)
| Božična pesem Cirila |
| |||||||||||||
Alenčica in Tinica sta baš prižigali svečke na drevescu, ko je začelo snežiti.
»Ne bo ga« —
Omahnila je Alenčici bela roka. Bledo je vrgla lučka žalosten pramen čez tihe oči, ki so čakale. Tinica se je sklonila k njej in ji pošepetala:
»Mogoče pride. Na sveti večer.«
»Sneži. Ne bo ga.«
Prižgali sta svečice krog in krog in sta se gledali v sijaju lučic in zvezdic, in sta bili roži v rajanju kresnic.
»Lepa si, Alenčica!«
»Lepa si, Tinica, sestrica!«
»O, kako je lepo!« — sta vzkliknili obe in se v smehu sesedli na divan ob steni.
»Njega pa ne bo« —
»Ne bo.«
In sta bili žalostni: sklonila se je Tinica k Alenčici do temnih las, ovila dlani krog vratu in sta sanjali v sijaj lučic in se bali senc, ki jih je metal žalobni blišč po tleh in stenah.
»Tako sva sami, kraljičini zakleti« —
Zunaj je naletaval sneg. V težkih kosmih. Veje kostanjev so v teži padale na ledene šipe in se otresale vanje. Kot črn vran, ki kljuje. Črn vran na srce —
Zažarelo je lice Alenčici in je šepetala kot mehko povest:
»Zunaj naletava sneg — ko sem prižgala prvo svečko, se mi je zdelo, da mi je nagnil že davno izsanjani obraz nad čelo in dahnil v lase: Danes pridem! Pa obraza nisem videla. Prižigala sem drugo svečko — zunaj je naletaval sneg — in roka mi je trepetala, ko sem mislila: V snegu blodi moj dragi, že gre pot k meni Alenčici-kraljičici. V rokah pa nosi svoje srce kot lučko božično in jo pripne na naše drevesce, da bi lahko ves večer zrla vanj. — Pa je tako gorko srce in hodi, pa ne zna poti. Morda je že pred vrati, samo odprl bo in bo vstopil. — O, in v meni je toliko ljubezni, da bi mu jo dajala! In jaz bi mu dala svojo dlan na dušo, on bi mi pravil zlato povest. — Srce njegovo bi pa gorelo kot lučka na drevescu — zunaj bi naletaval sneg, v sobi bi bil sveti večer in on bi govoril tisto zlato besedo, ki je ne poznam, pa jo sanjam — «
»Ljubim« — je dahnila Tinica.
»Ne bo ga.«
»Ali — «
Iz kuhinje je pridrsala starka in oči so se ji smejale od lučic in nakitja.
»Mati!«
Na srce jima je kljunilo kot črn vran:
»Pozabila sva jo in sva mislili na kraljeviča.«
Pridrsala je k njima:
»Sneg je zunaj, otroka. V sobi pa je solnce! Vedve pa ste lučki, ki mi gorita na sveti večer.«
In sklonila se je prav nad nje:
»Dajta, otroka, da vaju poljubim, da bosta vedela, kako ljubi mati na sveti večer.«
»Ljubi?«
Zasanjali sta bili besedo in zdaj sta jo čuli. Za vrati se je zganilo, kot da se je človek popotni okrenil in skril srce pod plašč. — V njiju pa se je dvignilo nekaj iz globočine in sta dihnili vanjo:
»Mati!«
»Ali naj Ti izpojeva vse?«
Zaigrala je Alenčica na klavir in zvoki so padali kot težki kosmi snežink, Tinica pa je pela, da so ugašale lučke na drevescu — in se je mati, pogreznjena v mehke blazine divana, solzila — na sveti večer.
In sta peli, kako je deklica želela zlatih sanj in je venela kot brez vode lokvanj, in čakala, kdaj se odpre dver ... Pa je še večja radost, ko mati poljubi hčer, in je še ena sladkost: sveti večer.
Ječale so tipke pod opojnostjo zvokov in ledene rože na šipah je tajala pesem.
Potem sta stekli k materi in ji čebljali v naguban obraz in sta videli v njem vse bolesti in neizmerno ljubezni.
In sta videli še, kako druga Mati polaga Sina v jasli in mu poje uspavanke. Sin pa je Sin-Bog, in pastirci mu pojo molitve-uspavanke. Sin-Bog pa je tisti, ki se je dajal vsega in vsem in ni ničesar jemal zase in so ga za to bičali in križali. On pa se je rodil, da je mogel trpeti in je v smrti, ko so mu prebodli srce, dahnil: Ljubim —
»Ljubim« — se je dvignilo v tretje v njiju iz najglobokejših globočin.
In sta sklenili bele dlani v bele cvetove ter sta zapeli v naletavanju snega in zvonjenju polnočnih zvonov: