Božična noč v Sakramentovej dolini
| Božična noč v Sakramentovej dolini. Kalifornska povest. Bret Harte |
Spisal Bret Harte, poslovenil Vinko.
| |||||||||||||
Deževalo je v Sakramentovej dolini.
Severni tek stopil je čez svoje bregove in čez Klopotačjo reko priti bilo je popolnem nemogoče. Skale, ki so pri Simpsons-Crossingu kazale, kje je je poletni prehod, izginile so pod veliko vodeno ravnino, sezajočo tja do predgorja Sierre Nevade. Od juga prihajajoči poštni voz ustavil se je pri Grangerji. Zadnja pošta je obtičala mej močvirnimi rastlinami in poštar se je moral plavaje rešiti.
„Pokrajina, tako velika, kakor vsa država Massachusetts, je zdaj pod vodo,“ omenil je „plaz sierrski“, z nekovim lokalnim ponosom.
V predgorji vreme nikakor ni bilo boljše. Na cesti, ki je držala čez goro, bilo je globoko blato. Tovorni vozovi, katerih niti fizična moč niti nravstvena razvnetost nesta mogli potegniti iz globokih kolovozov, v katere so bili zagazili, zapirali so pot v Simpsons-Bar. Sicer pa ni nikdo mogel zgrešiti pota proti temu kraju, ako je šel za zlomljenimi ojesi in kletvicami. In če je šel malo dalje, je v resnici ugledal Simpsons-Bar; nedostopen, zaprt pred ostalim svetom, od dežja premočen, od vetra glajen, od vihre pretresovan, od naraščajoče vode čedalje bolj stiskan kakor lastavičje gnezdo držeč se skalnatega napustka in glave mizastega gorovja ... Torej na sveti večer 1862. leta ...
Ko se je noč spustila čez naselbino, zabliščalo je par lučic skozi meglo iz par oken na obeh straneh velike ceste stoječih koč. Po cesti so zdaj tekli protipostavni tokovi, razrivajoči jo in viharni vetrovi so se podili po njej.
K sreči je bil večjidel prebivalcev zbran v Thompsonovej krčmi, kjer so se pričujoči gnetli okolu razbeljene peči s kahlami, po katerej so molče pljevali. To se je mogoče da godilo po sklenenem dogovoru in je bilo nekakova društvena zabava, pri katerej je bilo bržkone vsako govoričenje odveč. In res so bili v Simpsons-Baru skoro vsi pripomočki, kratkočasiti se, že davno pošli. Visoka voda je zaprečila navadna dela v rudnikih in ob reki, in iz tega nastalo pomanjkanje novcev in whiskyja je skoro vsem zabavam vzelo prijetnost. Celo gospod Hamlin je bil vesel, da je mogel ta kraj ostaviti s petdesetimi dollarji v žepu. To je bilo v istini vse, kar mu je bilo ostalo od velikih svot, ki si jih je bil pridobil s srečnim izvrševanjem težkega svojega poklica.
„Ako bi me kdo prosil,“ dejal je pozneje, „naj mu povem kakovo mestece, kjer bi mož, ki se želi odtegniti svetu in mu ni toliko za denar, mogel imeti delavno roko, bi mu takoj Simpsons-Bar imenoval. Za mladega moža, ki mu je rediti veliko obitelj in je popolnem navezan na sad svojega dela, pa se na tem mestu ne izplača.“
Ker so bile gospoda Hamlina rodbina po večem ženske, ki so že odrastle otročjim letom, teh besedij ne navajamo toliko zato, da bi označili obilnost njegovih dolžnostij, marveč da bi opozorili na velikost humorja njegovega.
Tako velika je bila malomarnost zlatokopov, ki so bili nocoj tam zbrani, da jih celo nenadno peketanje konjskih kopit ni vzdramilo. Samo Dick Bullen jo prenehal brskati iz svoje pipe ter dvignil glavo. Sicer pa nikdo od te skupine ni pokazal s kakovim znamenjem, da je moža, ki je vstopil, spoznal ali zanimal se zanj.
Sicer pa je bil došlec vsej družbi znan. Sploh so ga imenovali „starega“. Bil ju morebiti petdeset let star. Njegovi malo redki lasje bili so sivo namešani, sicer pa je bil čvrst, mladosten videti. Njegov obraz je bil zelo gibljiv, če prav ne posebno simpatičen in vrhu tega bila mu je lastna nekaka kameleonska zmožnost, odsevati brzo menjajoče se razpoloženje duše in čuvstva. Podoba je bila, da je ravnokar ostavil kakšno veselo družbo. Zato ni o prvem hipu opazil resnobe, ki je vladala mej zbranimi ter najbliže sedečega udaril v šali po rami.
„Ravnokar,“ dejal je, zagnavši se na stol, „ravnokar sem slišal nekaj tako mičnega, da si kaj bolj mičnega ne morete misliti, fantje ... Saj poznate Smileya tam-le ... Jim Smiley ... največji veseljak daleč okrog ... No, ta Jim mi je ravnokar pripovedoval tako mično —“
„Smiley je bedak,“ preseka mu besedo neki neprijazen glas.
„Pravi smrduh,“ doda drug glas z istim votlim glasom.
Po teh določnih izrekih nastane molk.
Stari s pogledom švigne čez družbo. Potem se mu na obraz polagoma uleže drug izraz.
„Tako je,“ pravi čez nekaj časa zamišljeno; „istina, on je nekakov smrduh in v gotovem obziru tudi bedak ... Vsakako.“
Nekaj časa preneha, kakor bi bil utopljen v mučno premišljevanje o topoglavosti nepopularnega Smileya.
„Slabo vreme, kaj ne da?“ nadaljuje, to pot po polnem prepričan, da se z vladajočimi čuvstvi ne bode več sprl. „Sila slabo vreme za dečake po jamah ... Slaba kupčija zdaj; malo zaslužka letos ... Jutri je pa božič.“
Ta novica vzbudi gibanje mej pričujočimi, to pa ni bilo jasno, ali iz zadovoljnosti ali iz nevšečnosti.
„Da,“ nadaljuje stari z votlim glasom, s katerim je zadnje minute nehoté jel govoriti, „da, jutri je božič in nocoj je sveti večer ... Da, vidite, fantje, mislil sem nekam — to se pravi, prišlo mi je tako na misel, ko sem šel baš tu mimo, — da bi vas morebiti bila volja nocoj tja k meni priti in prav prijetno jedno urico prebiti pri meni ... To vas pa bržkone nič kaj ne mika? ... Gotovo nemate nič pravega veselja do tega, he?“ pristavi prilizljivo ter strmi svojim tovarišem v obraz.
„Nu, ne rečem,“ odgovori Tom Flynn nekako živahno. „Morebiti nas vender mika ... a tvoja žena, stari? ... Kaj pa ona pravi k temu?“
Stari ne odgovori precej.
Njegove zakonsko izkušnje neso bilo preveč srečne, in to je vedel ves kraj. Njegova prva žena, nežna brdka majhna ženska, morala je na tihem pretrpeti mnogo ljubosumnosti in nezaupnosti svojega soproga. Ta je naposled nekega lepega večera ves Simpsons-Bar povabil v svojo domačijo, da bi v pričo vse srenje dokazal njeno nezvestobo. Ljudje so prišli, a našli so sramežljivo malo ženico mirno in tiho opravljajoče domače dolžnosti svoje. Zaradi tega so jo morali osramočeni in zmešani potegniti. Tankočutna ženica pa je jedva pretrpela zbeganost, v katero jo je spravilo to brutalno osramotenje. Le z veliko težavo se je zopet toliko zavedla, da je ljubimcu svojemu pomagala iz predala, v katerem ga je bila skrila, ter da je potem odbežala ž njim. Zapuščenemu soprogu v tolažbo ... Sedanja žena starega bila je njegova kuharica. Bila jo okorna, zvesta in bojevita.
Predno je mogel odgovoriti, opomni Joe Dimmyck jako pikro, da je vender hiša starega in nobenega druzega. Prisegajoč na nebeške moči, trdil je, da bi on na njegovem mestu povabil ljudij, kolikor bi jih le hotel, tudi če bi s tem v nevarnost spravil vzveličanje svoje. „Zlobne sile,“ pristavil je, „bi se zaman borile z menoj ...“ Vse to je izrazil s popolnostjo in krepkostjo, ki se je se vé da izgubila v opisu, ki je bil tu potreben.
„Se vé da! ... To se umeje! ... Tako je,“ dejal je stari zadovoljno nabirajoč čelo v gube. „Od te strani tukaj ni nobene zapreke ... Hiša je moja, sezidal sem jo čisto s svojima lastnima rokama ... Nje se le nikar ne bojite, fantje ... Morebiti malo vzraste ... kakor imajo že babine navado ... a se bode že skrčila.“
Doslej Dick Bullen, proročišče in vodja Simpsons Barski še ni govoril. Zdaj vzame svojo lulo iz ust.
„Kako pa je kaj s tvojim Johnnyjem, stari, to povej. Meni se zdi, da ni bil nič kaj zdrav videti, ko sem ga zadnjič dobil na cesti, kamene lučajočega za Kitajci ... Prav tak je bil videti, kakor bi ga nič kaj ne veselila ta zabava ... Kaj sem že hotel reči: včeraj je tam gori ob reki utonila cela truma Kitajcev ... Precej mi je Johnny prišel na misel; ta jih bo gotovo zelo pogrešal ... Morebiti je pa vender mogoče, da bi ne prišli prav, ako je bolan, kaj?“
Očetu je bilo videti, da je ginen, — ne samo od ginljivega opisa, ki ga je podal Dick o izgubi, katera je zadela Johnnyja, temveč tudi od govornikove lepe nežnočutnosti. Hitel mu je zatrjevati, da je Johnnyju boljše, in da ga bo malo šale brez dvojbe razvedrilo. Po teh besedah ustane Dick, strese se ter velí:
„Zastran mene le ... Hodi naprej, stari ... Kvišku, stopaj!“
Nato poskoči, karakteristično zatuli ter plane ven v temo.
Grodoč skozi prednjo sobo vzame z ognjišča goreče poleno. Drugi storé ravno tako ter se ustopijo tesno drug na druzega. Predno se je začudenemu lastniku Thompsonsove kramarije razjasnilo o nameravanji svojih gostov, bili so že vsi izginili.
Noč je bila sila temna. Prvi veter je upihnil njih improvizovane baklje in le rudeči lesovi, ki so v temi plesali in skakali kaker pijane vešče, kazali so, kje gredo. Pot jih je peljala navkreber po smrekovej soteski. Na njenem zgornjem konci bila je široka, nizka, z drevesnim lubjem pokrita koča na pol potisnena v gorsko rebro. Bil je dom starega in ob jednem uhod v prerov, v katerem je delal — če je sploh kaj delal. Tu se je družba za jeden hip ustavila, in sicer z nežnim ozirom na svojega gostilnika, ki je sopihaje in stokaje pritekel za njimi.
„Morebiti bi bilo bolje, ako bi vi hoteli jeden trenutek počakati tu zunaj. Jaz grem pa noter pogledat, je li vse v redu.“ Tako je dejal stari z nekovo malomarnostjo, katere pa v resnici kar nič ni čutil. Predlog je bil prijazno vsprejet, vrata so se odprla ter se zopet zaprla za starim. Gostje so se molče s hrbti uprli ob steno, poslušajoč in čakajoč, da se vrne.
Nekaj trenutkov ni bilo čuti druzega nego vodo, kapljajočo s strehe in hrščanje in pokanje od nevihte majanih drevesnih vej v njih bližini. Potem so možje postali nemirni in domnevanja in nezaupljive opombe šle so s šepetom od ust do ust.
„Bržkone mu je takoj ubila bučo!“
„Ali pa ga je zvabila v prerov in ga noter zaprla.“
„Ali pa ga je v poboji dobila pod sé in zdaj sedí na njem.“
„Morebiti kakovo nemarast kuha, da nam jo izlije na glave ... Proč od vrat, fantje!“
Ta hip se premakne kljuka, vrata se počasi odpró in neki glas reče:
„Pridite noter — kaj stojite tu v dežji!“
To ni bil niti glas starega, niti žene njegove. Bil je glas majhnega dečka — glas, kojega prvotno fino zvenenje je bila uničila nenaravno hripavost, katero more prouzročiti le v nežnej starosti pričeto potepinsko življenje in ž njim združena potreba, pred časom v vsem biti samostojnim. Bil je obraz malega dečka, ki je zrl kvišku v nje — obraz, ki bi bil mogel biti prijeten, celo lep in blag, ako bi bil malo bolj snažen, otročji in menj bolesten. Deček je imel odejo okolu pleč in je ravno vstal iz postelje, kakor je kazalo.
„Pridite noter,“ ponovi, „a ne delajte hrupa ... Stari je notri in govori z materjo,“ nadaljuje, kažoč sosednji prostor, kjer je bila po podobi kuhinja. Glas starega je precej proseče prihajal tam ven. „Spusti me,“ pristavi deček nejevoljen, obrnen k Dicku Bullenu, ki ga je bil vzel v naročje, ter se delal, kakor bi ga z njegovo odejo vred hotel vreči v ogenj, „spusti me, vragovi stari norec! ... Ali slišiš?“
Na ta opomin poslavi Dick Bullen Johnnyja dobrovoljno smejé se zopet na tla. Drugi možje pa vstopijo ter posedejo okrog dolge mize iz nepooblanih desek, ki je stala sredi sobe. Johnny potem resno stopi k majhnej shrambi ter vzame iz nje razne stvari ter jih postavi na mizo.
„Tu je whisky ... in mornarski suhar ... in prekajen slaník ... in sir.“
Na zadnje imenovane reči vzel je na poti k mizi jeden košček zase.
„In sladkor.“
Spotoma vzame ven majhen košček s svojo malo, zelo umazano roko.
„In tabak ... Tu-le gori na polici stoje tudi suha jabolka, a tega bi vam ne svetoval ... „Tako,“ sklene, „le srčno segajte in ne zmenite se nič ... Mene nič ne briga stara tu notri ... Meni nič mari ... Lahko noč.“
Stopil je bil k uhodu v malo sobo, katera se je komaj mogla imenovati pregraja. V začetku je bila del večje sobe, v katerej so bili možje, in zdaj je bila v njej majhna postelja. Tam jeden hip postane ter gleda po družbi; gole noge so mu gledale izpod odeje. Potem pa pokima.
„Glej ga, Johnny! Menda vender ne pojdeš zopet v posteljo ... Kaj?“ vpraša Dick.
„Se ve da pojdem,“ odgovori Johnny odločno.
„No, kaj pa ti je, prijateljček?“
„Bolan sem.“
„E, bolan!“
„To se pravi, mrzlico imam ... pa prišč ... in trganje,“ odgovori Johnny ter izgine v malem prostoru.
Po kratkem molku nadaljuje iz teme in bržkone izpod odeje:
„In želodec me tišči!“
Osupelost in molk nastane. Možje pogledajo drug druzega, potem pa ogenj. Vkljub vabljivim jedem pred njimi je kazalo, da se jih je iz nova lotila tista brezdušnost, v katerej jih je bil stari našel v Thompsonovej pivnici. Glas njegov, ki je postal neprevidno glasan, prihajal je zdaj k njim, še vedno proseč in moledujoč:
„Gotovo, žena, ti imaš prav!“ ... „Da, tako je ... se ve da neso nič druzega nego drhal lenih, izpitih postopačev, in Dick Bullen, ta je najhujši mej njimi ... Da jim kaj takega pride na um ... ulomiti v hišo, kjer je bolezen in nič jesti ... Saj sem tudi njemu to povedal — ... Bullen, ti si gotovo pijan do nezavesti ali pa nor, da le misliti moreš na kaj takega! ...! Staples,“ dejal sem, „ali se to spodobi, Staples? Bodi vonder pameten in ne hodi vrišča delat v hišo, kjer so bolni ljudje! ... A na vsak način hoteli so semkaj ... na vsak način! Pa saj ni druzega pričakovati od take soderge!“
Glasen smeh v sobi sedečih mož oglasi se temu nesrečnemu razlaganju. Se je li to čulo v kuhinji, ali pa če so družici starega pošli vsi drugi pripomočki, s katerimi se izraža nevolja in zaničevanje, tega ne morem povedati, a najedenkrat so se neka vrata zadaj na vso moč zaprla. Jeden hip pozneje se je stari zopet pokazal — srečen, da ne ve za uzrok, ki je bil vzbudil zadnji pojav veselosti, in zategadelj prikupljivo smehljajoč se.
„Moja stara je rekla, da gre malo tja h gospé Mac-Faddenovej kako stvar pomenit se ž njo.“ Tako jim razloži z bodro malomarnostjo ter sede k mizi.
Čudno, uprav tega veselega dogodka je trebalo, da je prešla zadrega, ki je že jela mučiti zbrane dečake. Ž njih gostilnikom vrnila se je tudi prirojena jim veselost.
Moja namera ni, opisati veselje tega večera. Zvedavi čitatelj naj bode zadovoljen z zatrdilom, da je zabavo bolj pozno zvečer označevala ista duhovita finost, ista blagočestna vzdržljivost, isti fini ukus, ista govorniška določnost in ista logična pičlost, ki jednaka moška društva odlikuje v civilizovanih deželah in pri ugodnejših razmerah. Ker ni bilo nič kozarcev, jih tudi nič pobili neso; in ker žganih pijač ni bilo na prebitek, te reči tudi neso nič po nepotrebnem razlivali po mizi in po tleh.
Bilo je že blizu polunoči, ko so se prenehale gostí.
„Čuj!“ velí Dick Bullen s povzdigneno roko.
„Oče! Oče!“ oglasi se Johhnyjev klic tožeče iz sosednjega prostora.
Starec plane kvišku ter izgine v pregraji. Takoj na to se vrne.
„Trganje ga zopet hudo muči,“ razjasni jim; „treba ga bode drgniti.“
Prijel je veliko steklenico za whiskv, ki je stala na mizi, ter jo potresel. Bila je prazna. Dick Bullen svojo kositerno kupo smehljaje se v zadregi porine od sebe. Ostali storé ravno tako. Starec pregleda vsebino kup ter pravi tolažeč:
„Mislim, da bode to popolnem zadosti ... saj tako malo potrebuje ... Zdaj se pa jeden hip sami zabavljajte, jaz se takoj zopet vrnem.“
S temi besedami je izginil v malem sosednjem prostoru s staro flanelasto srajco in whiskyjem. — Vrata so se slabo zapirala in zato je bilo slišati sledeči razgovor:
„No, sinček, kje pa te najbolj boli?“
„Časih tukaj-le, časih pa tukaj-le ... najbolj pa od tukaj pa do tukaj ... Tukaj drgnite, oče.“
Za tem nastali molk je nekako pravil, da je stari imel opraviti z drgnenjem. Potem je Johnny nadaljeval:
„Ali vam je kaj kratek čas notri, oče?“
„Da, kratek čas, sinček.“
„Jutri je božič, kaj ne da?“
„Da, sinček ... Kako ti je zdaj?“
„Boljše ... drgnite malo niže ... Kaj pa je prav za prav ta božič? ... Kakšen praznik pa je to?“
„O, to je kar tako nekakov — dan.“
To jedernato razlaganje bilo je zadostujoče: Johnny je umolknil in le drgnenje bilo je še slišati.
Najedenkrat deček nadaljuje:
„Mati pravi, da si ljudje povsod drugod, samo tukaj ne, o božiči darila dajo ... in ravno zavoljo tega se je razhudila nad vami ... Pripovedovala mi je, da živi neki mož, katerega zovejo Sante Klaus;[1] veš, bel človek prav za prav to ni, ampak nekak Kitajec, in ta pride na božični večer skozi dimnik v hišo ter prinese otrokom — nekako tako majhnim dečkom, kakor sem jaz — darila ... natlači jim ž njimi čevlje in nogovice! Vidite ... le pomislite, kaj takega je hotela, da bi verjel! ... Ne, ne, oče kaj pa drgnete tukaj? ... To je celo uro od pravega mesta ... Kaj ne, da se je vse to zmislila, da bi naju jezila? ... Tu nikar ne drgnite, oče!“
Mej molčanjem, ki se je bilo spustilo nad hišo, pa je bilo razločno slišati stokanje bližnjih smrek in šum deževnih kapelj. Johnnyjev glas je bil čuti malo zamolkel, ko je čez nekaj časa nadaljeval:
„Kajne, da bom kmalu zopet čisto zdrav ... Kaj pa oni počno notri?“
Stari odpre malo vrata ter pogleda noter. Njegovi gostje so še priležno sedeli skupaj, samo to je bilo, da je na mizi ležalo nekaj srebrnih novcev in precej ohlapna denarna mošnja.
„Stavijo o tem in onem ... ali pa malo igrajo ... prav izvrstno se zabavljajo,“ odgovori dečku ter iz nova prične drgniti.
„Jaz bi tudi rad jedenkrat igral ter malo denarja pridobil,“ veli Johnny čez nekaj časa za očeta zamišljen.
Stari je potem prizanašljivo ponavljal, kar je bil gotovo njegov navaden odgovor: da bode Johnny dobil sila mnogo denarja, samo počaka naj, da on stari v svojem rudorovu najde zlato žilo itd. itd.
„Da,“ odgovori Johnny, „a tega nikoli ne boš storil ... sicer pa je vsejedno, ali dobiš zlata pri kopanji ali pa pri igri, saj je vsemu temu le sreča uzrok ... Božič, to je pa vendar prav čudno ... kaj ne da? ... Zakaj pa se pravi božič?“
Stari je na to odgovoril tako tiho, da njegovih besed neso mogli slišati v drugoj sobi, morebiti zato, ker je po naravnem nagonu nežno uvažaval predsodke svojih gostov, ali pa vsled kakovega čuvstva za spodobnost.
„Da,“ pravi Johnny, kateremu se je radovednost vidno znatno zmanjšala, „jaz sem že poprej slišal o ‚njem‘ ... Tako, zdaj je dovolj, oče, zdaj me dosti menj boli nego prej ... Zdaj me pa zavijte v odejo ... tako ... zdaj pa,“ pristavi šepetaje, „sedite sem k meni, da zaspim.“
Da bi se prepričal, je li uslišal njegovo željo, pomoli otrok jedno roko izpod odeje, prime svojega očeta za rokav ter se uleže, da bi spal.
Malo časa je dobri mož potrpežljivo čakal. Ker pa je nenavadna tihota v hiši vzbudila njegovo radovednost, je s prosto roko previdno odprl vrata ter pogledal v glavno sobo. Zelo se začudi, videč, da je prazna in temna. Vendar ta hip tleč kos lesa na ognjišči pade skupaj. Svetel plamen dvigne se kvišku in o njegovem svitu uzre Dicka Bullena, sedečega pri ugašajočem oglji.
„He!“
Dick se zgane, vstane ter gre malo nestalno proti njemu.
„Kje pa so drugi?“ vpraša stari.
„Po soteski gori so se šli malo ohladit ... vsak čas pridejo sem nazaj ... jaz jih tukaj čakam ... kaj pa tako zijaš, stari?“ pristavi s prisiljenim smehom. „Misliš li, da sem pijan?“
Starcu bi ne bilo zameriti, ako je res to domneval, kajti Dickove oči so bile mokre in obraz mu je žarel. Počasi se vrne k ognjišču, zazija, strese se, odpne si suknjo ter se reži.
„E, za to nam nesi bil dal dovolj pijač, stari ... Ne, le sedi,“ nadaljuje, ko se je stari ganil, kakor bi svoj rokav hotel osvoboditi Johnnyjevih rok. „Ne prizadevaj se biti uljudnim; le ostani, kjer si ... že grem ... so že tukaj.“
Nekdo previdno potrka na vrata. Dick Bullen hitro odpre, pokima svojemu gostilniku „lahko noč“ ter izgine.
Starec bi bil rad šel za njim, da ga ni roka njegovega sinčka še zmirom držala za rokav. Lahko bi se bil osvobodil; kajti roka je bila majhna, slabotna in suha. Morebiti pa je baš zavoljo tega, ker je bila majhna, slabotna in suha, pustil v nemar svoj sklep, stol pomaknil bliže k postelji ter svojo glavo položil nanjo. Tako tukaj sedečega iznenadili so ga učinki pijač, katere je bil poprej jedenkrat vzel v sé. Očrti sobini zlili so se ter uhajali njegovemu pogledu; potem so se vrnili, iznova postali nerazločni, vnovič izginili ter ga zapustili spavajočega.
Mej tem je bil Dick Bullen vrata zaprl za sabo ter se zopet združil s svojimi tovariši.
„Ali si gotov?“ vpraša Staples.
„Da,“ pravi Dick. „Koliko je ura?“
„Dvanajst je proč,“ bil je odgovor. „Ali boš res to storil? ... tja in nazaj je skoro dve milji.“
„Mislim, da,“ odgovori Dick na kratko. „Kje pa je kobila?“
„Bill in Jack držita jo na razpotji pripravljeno.“
„Še malo naj jo držita,“ pravi Dick.
Obrne se ter zopet tiho stopi v hišo. V svitu ugašajoče sveče in skoro dogorelega ognja vidi, da so vrata v malo spalnico odprta. Po prstih pristopi ter pogleda noter. Starec je nazaj nagnen ležal v svojem stolu ter smrčal, imajoč nezmožni nogi iztegnem v istej višini s skrčenimi pleči in klobuk potegnen čez obraz. Na majhnej, lesenej postelji poleg njega ležal je Johnny, trdno zavit v odejo, ki ga je skrivala vsega, izvzemši zgornje čelo z nekolikimi kodri, ki so bili čisto premočeni od potú. Dick stori še jeden korak naprej, potem pa neodločno obstane ter čez ramo pogleda v prazno sobo. Vse je tiho. Z urno odločnostjo si velikanske brke pogladi iz ust ter se nagne čez spečega otroka. A isti hip, ko je to storil, potegne skozi dimnik poreden veter, ki je bil v zasedi, ter iz oglja na ognjišči upiše svetel plamen. Vsa soba se je posvetila z nesramno jasnostjo, tako da se je Dick preplašen spustil v beg.
Njegovi tovariši so ga na razpotji že čakali. Dva izmej njih sta se v temi borila s čudno brezobrazno maso, katera je, ko se je Dick približal, dobila podobo velikega rumenega konja.
Bila je nesigurna kobila. Prav lepa ravna ni bila. Od njenega rimskega nosú do štrlečih ušes, od upognenega hrbta, skritega pod mehikanskim sedlom, do debelih ravnih, koščenih nog ni trohice lepega ni bilo na njej. Njene skoro oslepele ali kaj zlobne oči, njena viseča spodnja ustnica, njena grda barva, vse je bilo znamenje grdobe in zlobnosti.
„No, fantje,“ pravi Staples, „varujte se njenih zadnjih nog. Ti pa ne pozabi, kar sem ti povedal: zgrabi jo za grivo, potem pa brzo v desni stremen! ... Tako ... saj si že gori!“
Skok, kratek boj mej konjem in jezdecem, silen skok naprej, divji razlet okolo stoječih, drdranje kopit, par poskusov jezdeca vreči raz sebe, zvenenje ostrog in bliskovita premikanja, silen vzlet in potem Dickov glas nekje v temi: „Dobro gre, fantje!“
„Nazaj gredé kreni na spodnjo pot samo, če bo zelo sila! Ne brzdaj jo po klanci navzdol! Ob petih te pričakujemo pri pregazu ... Srečno pot! ... Hop, hop! mula!“
Vršenje, vnovič peketanje kopit po kamenitih tleh in Dick je izginil.
Poj, o Muza, o Riharda Bullena junaškej ježi! Poj, o Muza o viteških možeh, o visokem poslanstvu, o srčnem činu, vročih bojih, pogumuej ježi in strašnih nevarnostih cvetice Simpsons-Barske! ... Ali oh, ona jo presramežljiva, ta muza! Ona noče ničesa imeti opraviti s to hudobno, trdokostno živalijo in s tem okornim, razcapanim jezdecem. V preprostej prozi moram torej pač iti za njima ...
Bilo je ob jedno čez polunoči in vender je bil prišel stoprav do Klopotačje gore. Saj pa tudi Jovita mej tem ni bila pozabila pokazati mu vse svoje slabe navade in izvesti vse svoje hudobije. Trikrat se jej je izpodrsnilo. Dvakrat je rimski svoj nos pomolila visoko v zrak in se posmehovala uzdi in ostrogam, na najhujši način brcajoč. Dvakrat se je vzpela in se je pri tem ravno tolikokrat usedla na zadnjo plat; dvakrat se je spretni Dick nepoškodovan zopet prav usedel v svojem sedlu, predno se jej je posrečilo, zopet spraviti se na svoje zlobne noge. Jedno miljo dalje, v vznožji dolzega brdja, bila je Klopotačja reka. Dick je vedel, da mora tam napraviti skušnjo, je li zmožen zvršiti svoje podjetje. Ljuto je stisnil zobe, potisnil svoji koleni konju v boka ter od defenzive preskočil k najživahnejši ofenzivi. Stiskana in mučena pričela je Jovita dirjati po griču navzdol, in zdaj se je prebrisani Dick delal, kakor bi jo nazaj držal kričeč robate kletvice in prave pravcate bojne klice. Odveč bi bilo pristavljati, da se je Jovita očividno baš zaradi tega splašila. Tudi mi pač ni treba poudarjati hitrosti, s katero se je izvršil tek po klancu navzdol: vse to je zaznamenovano v kroniki Simpsons-Barskej. Dovolj naj bo, da opomnim, da je dirjalec naslednji trenutek — vsaj Dicku se je tako zdelo — čofotal po poplavljenih bregéh Klopotačje reke. Kakor je Dick pričakoval, mu tempo, v katerega je bil konj prišel, ni dovoljeval ustaviti se. Kolikor mogoče „zbral“ ga je za strašen skok, in na hip je bil sredi deroče reke. Potem ko je Jovita nekaj minut bila okrog sebe, čofotala in plavala, mogel se je Dick na nasprotnem bregu zopet prosto oddahniti.
Pot od Klopotačje reke do rudeče gore bila je precej ravna. Jovita čezmerne svoje moči ni več zapravljala v razposajenih muhah svojih, bodi-si, da je kopel v reki potolažila nje otrovni ogenj, bodi-si da jo je ubod, s katero jo je bil pognal v vodo, prepričal, da jej je njen jezdec v hudomušnoj potuhnenosti kos. Jedenkrat ga je pač še poskusila raz sé vreči, a to se je zgodilo le iz stare navade; tudi splazila se je še jedenkrat, a temu je dala povod na novo barvana kapelica, stoječa na razpotji. Jame, jarki, groblje, s travo poraščene planote — vse je bežalo izpod njenih potekajočih kopit. Pričela je na neprijeten način hrkati; parkrat jo je posilil lahek kašelj; a zapustila je ni niti moč niti hitrost.
Ob dveh je Dick dospel do rudeče gore in zdaj se je pričela ježa navzdol v dolino. Deset minut pozneje videl jo voznik, peljajoč hitro pionirsko pošto, nekega jezdeca švigniti mimo sebe — povsem nenavaden dogodek — in o polu treh se je Dick dvignil v svojih stremenih ter od veselja na glas zakričal. Zvezde so se svetile skozi pretrgane oblake in daleč v daljavi, onostran ravnine, vzdigovala sta se dva stolpa, zastavin drog in nepravilna vrsta črnih stvarij. Dick zarožlja z ostrogami ter zavihti svojo riato, in Jovita jo ureže hitreje nego kedaj poprej. Par trenutkov in pridrla sta v mesto Tuttleville ter se ustavila pred „gostilno vseh narodov“.
Kar se je to noč dogodilo v Tuttlevillu, ne spada strogo v našo povest. Vender hočem prav na kratko omeniti, da se je Jovita izročila zaspanemu hlevskemu hlapcu, katerega je z jedno brco takoj vzbudila v popolno, a neprijetno zavest. Kar pa Dicka zadeva, šel se je z možem, ki je stal za točilno mizo v gostilni, takoj izprehajat po spečem mestu. V raznih pivnicah in igralnicah so se še luči svetile. A teh sta se ogibala; šla sta naravnost k raznim prodajalnicam, in s svojim stanovitnim trkanjem in dobro rabljenimi glasnimi klici posrečilo se jima je njih lastnike spoditi iz postelj ter prisiliti jih vrata odpreti in blago pokazati. Večkrat sta bila nočna potovalca vsprejeta s kletvicami, po večem pa s postrežljivostjo in nekakšno skrbljivostjo, ustreči njijinim potrebam, in pobotanje se je vsak pot končalo s srčno pijačo.
Tri je bila ura, ko se je končala ta prijetna pot. Dick se je z majhnim, z gutaperčo ovitim zavojem, katerega si je bil trdno privezal na hrbet, vrnil nazaj v hotel. Skočil je v sedlo ter po samotnej cesti dirjal na še bolj samotno ravan, kjer so luči, temni očrti hiš, stolpi in drogovi za zastave za njim zopet pogreznili se v tla ter izgubili se v dalji.
Vihar je bil oblake spodil z nebá, vzduh je bil svež in mrzel, okolica okolu in okolu kazala se je v razločnih črtah. Bilo je že polu štirih proč, ko je Dick dospel do kapelice in na razpotje. Da bi se izognil strmih brežin, napravil je bil ovinek, in zdaj se je Jovita pri vsakej stopinji noter čez kopita pogreznila v potuhneno blato. To je bila slaba priprava za pet milj dolgo, navkreber peljajočo pot, katero je imela še storiti. A Jovita je bila previdna, lotila se je je s svojo navadno brezpametno besnostjo, in pol ure pozneje je prišla na dolgo, ravno pokrajino, ki je peljala h Klopotačjej reki. Še pol ure in dospela sta do te reke! Dick je pustil vajetom, da so viseli kobili po vratu, zdaj pa zdaj izpodbijajoč kriknil ter pričel peti.
Najedenkrat se Jovita splaši ter odskoči v stran, da bi bil kakov menj vajen jezdec gotovo telebil ob tla. Človeška postava, dvignivša se s plazine, obesila se jej je bila za brzde, in isti hip pokazale so se na poti pred njima temne črte konja in jezdeca.
„Udaj se!“ velela je druga prikazen ter zaklela.
Dick je čutil, da se je konj pod njim tresel in trepetal. Zdelo se mu je, da se bode zgrudil na kolena. Vedel je, kaj bi to bilo, in bil je na vse pripravljen.
„Nazaj, Jack Simpson! ... Poznam te, prokleti zlobnež! ... Nazaj, če ne —“
Ni izgovoril. Jovita se vzpne na zadnjih nogah, naredi grozen skok, z jednim samim gibom svoje poredne glave postavo, ki se jej je bila obesila na brzde, zažene od sebe ter potem s pogubonosno ljutostjo plane proti drugi zapreki pred sabo. Kletev, strel iz samokresa in konj in ropar se zvalita na tla. Jeden hip pozneje bila je Jovita že sto čevljev od opasnega mesta. A krepka desna roka njenega jezdeca visela je, razdrobljena od kroglje, nezmožna ob strani dol.
Ne da bi oviral nje hitri tek, vzel je povodec v levico. A nekaj trenutkov pozneje je bil prisiljen obstati ter privezati podprogo, ki se je bila mej prasko odvezala. Zavoljo njegovega stanja trebalo je za to precej časa. Ni se bal, da bi ga kdo preganjal, a ko je pogledal kvišku, videl je, da so na vzhodu zvezde že jele bledeti, in da so daljni gorski vrhovi izgubili pošastno beloto svojo ter se zdaj črno črtali na svetlejšem nebu. Dan se je začel svitati. Ves navzet jedne same misli, pozabil je svojo bolečo rano, zopet skočil v sedlo in oddirjal proti Klopotačjej reki. A Jovita je bila zdaj upehana; pričela je stokati in tudi Dick je omahoval v sedlu — in nebo je bilo svetleje, čedalje svetleje!
Srčno, Dick Bullen! Leti, Jovita! Čakaj, čakaj še, dan!
Jelo mu je šumeti pred ušesi. Ali je bila onemoglost vsled izgubljene krvi, ka-li? Slabo je videl in v glavi se mu je vrtelo, ko je dirjal po klancu navzdol in okolice ni mogel več spoznati. Ali je bil krenil na napačno pot, ali pa je to v istini Klopotačja reka?
Da, bila je! A tuleči tok, skozi katerega je bil pred malo urami svojemu konju dal plavati, je bil narastel. Vode je bilo zdaj dvakrat toliko, deroča in nepremagljiva reka valila se je mej njim in mej Klopotačjo goro. Prvi pot v tej noči je Dicka zapustil pogum; valovje, gora, jasno nebo na vzhodu, vse se je zlivalo drugo v drugo. Zatisnil je oči, da bi se zavedel. Ta kratki hip pričarala se mu je pred oči vsled čudnega dušnega delovanja mala soba v Simpsons-Baru z bolnim otrokom in spečim očetom. Divje je zopet odprl oči, zagnal suknjo, samokres, čevlje in sedlo od sebe, dragoceni svoj zavoj trdneje si privezal na pleča, oklenil se Jovitinih golih bokov z golimi koleni, ter se z divjim krikom zagnal v rumeno reko.
Krič je zadonel z nasprotnega brega, ko sta se videli nad vodo dve glavi, ki sta se nekaj časa borili zoper mogočno reko, potem odplavali sredi s koreninami izruvanih dreves in plešočega plavja.
Stari se zgane ter so vzbudi.
Ogenj na ognjišči je bil ugasnil, tudi sveča v glavnej sobi je bila že davno dogorela. Nekdo je potrkal na vrata. Odpre jih, a s krikom se umakne nazaj pred premočeno, polunago osobo, ki se je omahovaje naslanjala na podboj.
„Dick!“
„Pst! ... Ali še spi?“
„Da ... Dick, ali — —“
„Jezik za zobmi, norec stari ... rajši mi daj malo whiskyja — le hitro!“
Stari odhiti ter se vrne s — prazno steklenico! Dick bi bil rad zaklel, a ni imel dovolj moči. Omahoval je, — zgrabi za kljuko ter staremu pomigne.
„Tu v zavoju je nekaj za Johnnyja,“ pravi s slabim glasom ... „Vzemi ... jaz ne morem.“
Stari mu odveže zavoj, ter ga položi pred onemoglega moža.
„Odpri — urno, urno!“
Stori, a prsti se mu tresejo. Notri je bilo samo nekaj revnih igrač — vse ceno in okorno, a polno bliščobe in svetlih barv. Jedno je bilo ubito, drugo je voda, bojim se, nerešljivo poškodovala in zopet na drugem — oh, na drugem je bil grozen krvav madež!
„Preveč sijajno sicer ni, kaj?“ jeclja Dick malodušno ... „A boljšega nesem mogel dobiti ... Vzemi to šaro, stari, in namaši mu jo v nogavice in reci mu ... reci mu ... saj veš ... drži me, stari!“
Stari zagrabi onemoglo telo, ki se počasi sesede na tla.
„Reci mu,“ pravi Dick, mrklo smehljaje se, „reci mu, da je bil Sante Klaus tukaj ...“
In tako je prišel Sante Klaus v Simpsons-Bar, omadeževan od blata in krvi, razcapan, nepočesan in s prestreljeno roko, ter se je na pragu prve hiše nezavesten zgrudil na tla.
Jutranje solnce božičnega dne je počasi prišlo za njim, daljnih gorskih vrhov dotikajoče se z rožnobojno, neizrečeno ljubko gorkoto. Tako nežno je gledalo dol na Simpsons-Bar, da je zarudela cela gora, kakor bi jo bil kdo iznenadil pri kakšnem blagem činu.
- ↑ Amerikanski Jezušček