Pojdi na vsebino

Božična bajka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Božična bajka.
Sanje.

Ivan Seljan
Izdano: Mladika 1/9 (1920), 208–209
Viri: dLib 9
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Marija je zagledala svoje mesto med oljkami in trtami, med cipresami in rožnimi vrtovi, mesto, ki je vpilo v razvalinah, v bedi in v ponižanju. Na ulicah je bilo veliko ljudi; hiteli so vse križem, ljudje, ki so prišli od bogvekodi, čudni in neznani, zakaj povelje se je tako glasilo in povelje je bilo sveto od nekdaj, bolj sveto kot Bog in njegova postava.

Marija je šla od hiše do hiše; vrata so ji zapirali in govorili: »Hiša je polna tujcev, pisano in podpisano povelje imajo, ne moremo in nočemo se braniti.«

Marija je bila žalostna, naslonila se je na podboje vrat in je dejala: »Bila sem vaša in čula sem dan in noč, in sem vam vračala zdravje, mir srca in ljubezen. Ali so bile vaše zahvale gola hinavščina? Kdo mi je razdrl hišo, v kateri sem prebivala?«

Tak je človek, da ne posluša rad svoje obsodbe in tudi te ni poslušal do konca. — Marija je šla dalje, njena noga je drsala po razdrti cesti, kot bi iskala ljubezni na tleh.

Vse hiše so bile zaprte, luč je sijala iž njih, pesem je donela na ulice, taka pesem, ki ni spodobna ob takem trenutku.

Marija je prišla do male hiše, za silo zbite, ubožne in temne, iž nje je gledal plamenček blede luči in tiho je bilo v nji.

Zena je prišla odpirat: »Kdo je?«

»Marija sem, begunka, Jezusa bi rada položila in ga uspavala, s pesmijo bi ga ogrela in s pogledom varovala.«

Zena je dejala: »Hudo je! Ubogo in mrzlo je naše ognjišče, naša beseda je tiho. Toda — blagor tistemu, ki najde zadovoljstvo v našem uboštvu in radi ga sprejmemo.«

Marija je položila dete in se sklonila nad njim. Strop in stene so se sklonile, mrak se je nagnil iz kotov in gledal v Jezusa kot z velikimi temnimi očmi. Vse je bilo tiho.

Marija je dvignila pogled. Njene oči so bile globoke kot zarja, ki se odpira z vrha gore v nedogledne globine. Spregovorila je z glasom, podobnim psalmu.

»Kdo ste in od kje ste? Med temi ljudmi ste kot tujci in vendar so oljke na vaših obrazih, oranže v vaših očeh. Čemu molčite, kot da ste kaj zakrivili in trepetate, da bi se ne izdali; greha ne berem na vašem čelu, delo je pisano v vaših dlanéh ...«

Molčali so. Plaho so zrli na okna in duri. Nato je spregovorila mati z otrokom pod srcem, zakaj od vekomaj že so matere najbolj pogumne in najmodrejše, ker ne govori iz njih srd kot iz moža, ampak gorka ljubezen.

»Nismo tujci. Živeli smo tu, naša hiša je bila opletena z božjim bogastvom, naša usta so pela v jeziku, ki sta ga dala mati in Bog. Treščilo je sovraštvo nad nas in nas je razgnalo po svetu. Kod nas je vodilo, to ve sam Bog in komaj mi, ki nam je ležala tujina na duši kot breme gnjusobe in smrti. Vse dolge noči smo jokali po solncu in po trti, tako dolgo, da smo se vrnili. In ... prišli smo v množico, ki nas je zrla kot tujce, le stene, vse gole in uboge, so nas pozdravile ...

Moj Bog in ta hip sedimo tu, ki smo dali vso kri za to zemljo in čakamo božje pravice, zakaj človeška nam ni dodeljena. Ne upamo si peti, zakaj pesem bi bila tožba, ne upamo si govoriti, zakaj govorica bi bila protest. Gradimo kot Izraelci tempelj: v eni roki kladivo, v drugi meč. Ali ni tudi naša molitev prepovedana? Kot da smo zabredli tedaj, ko smo se vračali domov, v tuj kot zemlje, na las podoben prejšnjemu. Prva beseda, ki nas je pobožala v tem težkem času, je Tvoja ...«

Mati je umolknila. Nočna straža je šla mimo okna in je slišala besede; ni se upala vstopiti, zakaj Marija je sedela ob vratih. Marijine oči so pogledale v obraz Jezusa, tisočkrat bičanega in zasramovanega. Nato so dejala njena usta:

»Čula sem. Vaša usoda — kot da je moja. Imela sem bivališče, kje je zdaj? Imela sem verna srca in danes, kot da sem stopila med malikovalce in krivičnike. — Najbolj ponižani, najbolj teptani me je sprejel, ki nisem imela drugega kot sina, o katerem vem, da bo bičan in križan ter končno vendar vsem v odrešenje. In vi? Ali boste predali ljubezen? Hranite pesem in besedo v svojem srcu za čas, ko vam bosta zemlja in nebo pomagala peti. Zakaj, kaj drugega naj pride za žalostjo, če ne radost? Mati, otrok, ki ga nosiš, vam bo v odrešenje.«

Vse je bilo tiho. Srce je bilo polno in je pelo v upanju. Od nekje se je glasila pesem in gosli so jo spremljale tako razuzdano, kot bi po strunah ne švigal lok ampak meč, ki je prevpil pesem angelov: »Mir ljudem na zemlji ...« Slišala so jo vendar vsa uboga, najbednejša srca in vse žejne duše.