Božič v prognanstvu — božič v domovini
| Božič v prognanstvu — božič v domovini. Ljudevit Zorzut |
| |||||||||||||
Pred dvemi leti ... ko smo še bivali kot begunci daleč od doma pod italijanskim solncem, ko smo še pisali pobotnice in prejemali begunsko podporo, ko smo hodili po stopnicah Municipija in smo se popraševali: kedaj ne bomo hodili več po teh stopnicah, — kedaj ne bomo videli več teh vrat; ko smo prosili in prosili in malo ali nič dobili. Skratka, slabo je bilo takrat ali vendar kaj se ne zdi, da vse naše žalostno begunstvo in ž njim združeno vse naše trpljenje v tuji deželi pri tujih ljudeh je že davno za nami, kakor bi nikdar ne bilo in so nam ostali komaj le spomini?
Naša begunska naselbina je imela odlične zastopnike iz Brd in iz Gor. Brici smo imeli vodilno ulogo, seveda: naš duhovnik je prišel iz Brd, nam ni bil ne g. vikar, ne g. kurat, še manj g. župnik, eno pa je le bil: gospod iz Orada. Brici so bili, ki so si osnovali domačo godbo na lok, zraven je prišla tudi briška pomoč: na »ramoniko«. Tudi tisti začasni učitelj je bil Bric, ki je zbiral okoli sebe male begunčke, da bi se kaj lepega in dobrega naučili in da bi ne pohajali preveč po laških umazanih ulicah. Ustanovili smo občino v občini in hoteli smo, da v begunski občini zavladajo vse naše stare navade in običaji kakor v domovini.
Vse cerkvene praznike in shode smo radi posvečevali in jih obhajali skoraj kakor doma.
Prišel je sv. Rok — shod v Kozani. In so rekli Kozanjci: »Počastimo našega patrona! Čeravno — kakor nam pišejo — so mu na stranskem oltarju izbili glavo, proslavimo ga kakor se spodobi! In so hiteli napravljat, da so praznovali njih praznik res skoraj kakor po navadi: zjutraj slovesna peta maša, katero je daroval gosp. iz Grada in pri kateri je pel domači pevski zbor. Popoldne smo šli v semenj na štruklje. Naša godba je svirala razne »kozanjske« in »biljanske« in »štajeriše«. In ker sv. Rok praznuje svoj god od polnoči do polnoči, smo mu tudi mi ostali zvesti do konca.
Prišel je sv. Mihael — shod v Biljani. In so rekli Biljanci: »Kaj bi samo Kozanjci obhajali sv. Roka, ki je brez glave. Lepši bo sv. Mihael — z glavo!« In so hiteli napravljat, da bi prekosili Kozanjce. Lep je bil sv. Mihael, ne rečem, zjutraj, ali lepši je bil sv. Rok popoldne.
Prišel je sv. Tilih — shod v Vipolžah. In so rekli Vipolžanje: Kaj samo Kozanjci in Biljanci — najlepši bo sv. Tilih. Lep je bil sv. Tilih — ne rečem, a lepši je bil sv. Rok zjutraj in lepši sv. Mihael popoldne.
Gorjanje, ki so bili v manjšini, so držali z vsemi in so se podvrgli briškim načelom posebno ob shodih popoldne. Za nje so bili sv. Rok, sv. Mihael in sv. Tilih — vsi enako lepi.
Prenehali so cerkveni shodi. Kar čez noč — kakor da je bomba počila, ena sama brzojavka: premirje, se je bliskoma raznesla po vsem svetu. Kakor da se je svet potresel: zvonenje, streljanje, godbe, šumenje in vrvenje ljudstva, vse vprek. V naših dušah se je takrat nekaj zganilo — izvršil se je nagloma velik preobrat. Kakor da se je zagrinjalo pretrgalo od vrha do tal in se je pred nami odprla ona slika, oni prizor, ki nam je bil do zadnjega skrit, zastrt. »Pojdemo domov!« so rekle ženske in tolažile otroke. Odtrgani od sveta, nismo veliko politikovali. Časopisi so nam malo povedali. Vedeli nismo veliko, ali nekaj smo mislili, da vemo: da kar je prišlo, ne bo nikdar prišlo. Razočaranje za nas velikansko, borba v naših srcih nepopisna. Onemeli smo in nismo več mislili ne o sv. Roku, ne o sv. Mihaelu in ne o sv. Tilhu. Toda ena misel, ena tolažba je bila v ti borbi, ena beseda: »domov!«
Kakor da je do tedaj spalo v naših srcih domotožje, se je hipoma vzbudilo in rastlo z vsakim dnevom vedno bolj in kakor da je utihnilo in zamrlo ono nesrečno geslo: »u boj, u boj!« in je zavladalo in zadonelo med begunci in vojaki po širnem svetu: »domov, domov!«
Približeval se je Božič, praznik miru. Četrti in zadnji Božič v tujini, ki naj bi prinesel mir vsemu božjemu svetu. Bo li ta Božič za begunce srečnejši in veselejši od preteklih Božičev? Kje so naši? Eno pismo, ena vrstica bo povedala ženi, ali jo bo ljubljeni mož še pozdravil doma, materi, ali jo bo nepozabni sin še poljubil doma, sestri, ali jo bo dobri brat še objel doma. Eno pismo bo povedalo.
Jeli bil že danes pismonoša? Bil, a je le mimo šel.
Jutri pride!
A ni ga bilo. Pa jutri pride! Hudi dnevi napetega pričakovanja, polni strahu in trepetanja.
In prihajala so pisma. Radko, Milče, Stanko so zadrveli in se kmalu pobili po stopnicah in so zagrabili pismonoši pisma. Se solzami veselja so močili ta pisma: žena in otroci pismo moža — očeta, katerega bodo zopet pozdravili doma, mati pismo sina, katerega bo zopet poljubila doma, sestra pismo brata, katerega bo zopet objela doma. Skoraj vsi so pisali.
V begunski občini je zakraljevalo veliko praznovanje, slovesnejše kot o sv. Roku, sv. Mihaelu in sv. Tilihu. Srečni Božič — zadnji Božič v tujini.
Sveti večer — družinski večer, a družine brez očetov, brez sinov, brez bratov; pač družina je bila, ena sama, velika: begunska družina. Božični večer! Tiče biti doma, a mi nismo imeli doma, pač dom je bil, en sam: begunski dom. Begunska družina v begunskem domu: sešli so se praznovalci treh svetnikov, da bi skupno praznovali sveti božični večer. Lepo so peli briški pevci, še lepše godli briški godci. Lepo smo znali Brici »tolč« orehe, lešnike in jesti suhe fige, še lepše znali vino piti v lombarju skuhano, v loncu zavreto, a niso bili to orehi, sklateni v domačih vrtovih — in niso to bili lešniki, nabrani v dobravah ob Končnarju, — ni bilo rujno vinčece rebulica iz Brega zelenega; bilo je vino iz grozdja, ki je zorelo v kleti, bilo je grozdje iz trt, ki so rastle v kleti.
Pa vsejedno je bilo skoraj kakor doma. In pravili smo naše štorije. Pa je Kozajnc hotel podražiti Biljance: Lep zvonik imajo tam v biljanski fari, le škoda da jim je prehitro zmanjkalo apna, tako, da še dandanes stoji brez obleke.
Biljanc se ni dolgo pomišljal in hitro zavrnil Kozancem: »Lep zvonik imajo tam v kozanski kuraciji, le škoda, da so vsi Kozanjci sami zapravljivci: kar imajo, vse za škante dajo in da jim je prehitro zmanjkalo denarja tako, da je še dandanes zvonik brez klobuka.«
Godba je udarila kozanjske — biljanske in med Brici je bil mir. Razšli smo se z božičnim .voščilom: »Bog daj, da praznujemo Božič drugo leto doma!«
Šli smo k polnočnici. Sijajna cerkev je razkošno oblečena, s tisočimi lučicami razsvetljena! Mašniško oblačilo kakor z biseri posuto! Koliko lepote in bogastva v italijanskih cerkvah! Motril sem ta veličastni, božji hram, a spomnil sem se besed iz pisma sestrične:
»Vem, da bi Ti raje poljubil mrzel kamen naših planin kakor gledal krasne cerkve in palače po Italiji.«
Mal, šibak možki zbor je prepeval »pastorale«. A kako doni lepše pri nas zborovo petje, vzvišenejše in bolj z občutkom. V tuji cerkvi sem se zavedal, da imamo mi bogato glasbo, da imamo zborove pesmi, s katerimi se drugi ne morejo ponašati. In spomnil sem se besed, ki mi jih je pisala domača pevka:
»Ali se ne vrnete že za Božič domov, da bomo peli tiste božične: »Prelepo nocoj nam žari se nebò«, ali »Zveseli se žalostna zemlja« ali »Božji nam je rojen Sin« in druge. Saj brez teh ni Božiča!«
V duhu sem si naslikal domačo cerkev v božični noči — stare božične so donele iz znanih grl ... Kako lepo je o Božiču doma! Pogledal sem po naših ljudeh, po naših otrocih, ki so klečali. Solza mi je kanila iz očesa. Naše oči so bile uprte v jaslice: v revnem hlevu nam je rojen Kristus, a komaj novorojeno dete mora bežati v Egipt! Kristusov beg v Egipt — naš beg v Italijo! Sveta družina begunci — naše družine begunci! Kristusovo gorjé je begunca tolažba!
Sedanja zgodovina lahko zaznamuje preveliko dogodkov in doživljaji posameznikov gredo le mimo nas. Skoraj vsak bi napisal knjigo o življenju trpljenja — a ljudi to ne zanima, svet sam je sedaj eno gorjé, eno trpljenje. Pa četudi se ne bodo pisale knjige o begunskem trpljenju, eno ostane, kar ne more izbrisati zgodovina, kar bomo povedali našim potomcem in ti poznejšim rodovom, da je naš rod v begunstvu veliko trpel, a ni obupal, da je bil izkušan, a je vstrajal in prestal. In rod, ki je znal prestati najhujše gorjé, ki je bil v stiskah, v potrebščinah, v boleznih, a si je znal sam pomagati, ki je jokal, a si je znal sam obrisati solze, tak rod je izobražen; rod, ki v svoji nesreči ne obupa in niti v tujini ne more živeti brez društvenega življenja brez šole, brez pevskega zbora, brez godbe, tak rod je omikan. Spoštoval je tuje, a ljubil svoje! Njegova vzgoja doma, je bila prava. In te njegove sile in moči ne zmaga tudi več kot štiriletno pregnanstvo v tujini.
Tako torej je bilo pred dvemi leti: Srečen Božič, zadnji Božič v begunstvu, a še srečnejši naj bo:
Štirikrat smo praznovali Božič v begunstvu, štirikrat smo si enako voščili, da bi ga obhajali drugo leto doma. Štiri žalostni Božiči — štiri žalostna dolga leta — a naše lansko božično voščilo se bo izpolnilo letos.
Domá! Z očmi poljubujemo našo rodno grudo in dihamo vanjo. Oče gospodar zopet koplje, žena mu kuha in otroci mu zopet nosijo kosilo v brajdo. Vsi gredo na polje, le starejša hči je za varuha doma in poklada kravici — popoldne bo »stolkla« mleko in skuhala polento za večerjo.
Domači zvonovi! Ko smo vas zapustili, ste tudi vi utihnili, ste molčali in žalovali z nami dolga štiri leta, a nismo pozabili vašega milodonečega glasù, ki nas je spremljal vedno in povsod. In ko smo se vrnili, ste bili vi prvi, ki so se slovesnim zvonenjem pozdravili ljubljene gospodarje.
In če so Bricu vzeli vse — njegovim zvonovom so prizanesli in prizanesli so mu veliko.
Solzé so močile našo zemljo, ko smo se od nje ločili, solzé so jo močile, ko nas je zopet sprejela za svoje.
Doma! Kako lepo je doma.
Sveti božični večer — doma pod rodno streho, od granat predrto, od gospodarja v sili popravljeno, pod katero je zopet sprejel v varno zavetišče svojo družino.
V predpasniku prinesejo orehov, pitanih lešnikov, ki so jih otroci nabrali v dobravah ob Končnarju — je suhih fig, ki so bile brane po naših brajdah.
V loncu se kuha vino rebulica, ki se je pretakalo iz rumenega grozdja, ki je zorelo na žlahtnih trtah, ki rastejo v Bregu zelenem.
Prijeten vonj se je razlil po hiši — mir in zadovoljnost kraljujeta v družini, zunaj kraljuje:
»Tiha noč, blažena noč!«
Božični praznik — družinski praznik — praznik mirù!
Družinski čut nas veže do družine, družinski čut nas spaja v medsebojni družinski ljubezni. Ali se vam ne zdi, da se ta družinski čut pri nas manjša in izginja? Pa saj pri nas bi se moral dvigati, ko smo tako blizu Italijanov, pri katerih je družinski čut tako globoko vkoreninjen?
Bric je po svojem značaju dober, gostoljuben, — posebno, če ga hvališ, ti sleče srajco s hrbta s kožo vred.
Pri Bricu družinski čut pada, bodisi da je to v krvi, bodisi, da so krive temu njegove življenske razmere, kakor prekupčevanje se sadjem po svetu, izseljevanje in drugo. Malokedaj je vsa briška družina zbrana pri skupni jedi, pri eni mizi. Oče sedi za mizo, mati je z otrokom na ognjišču, drugi so na pragu, in če stopi tujec v hišo, zbeži sramežljiva starejša hči sè skledico — na pod.
Mi ne ljubkujemo se stariši, a jih ljubimo: bratje ne poljubujejo sestrá, sestre ne objemljejo brate, a se imajo radi, posebno, če so narazen. Taka je pri nas navada, toda še več prisrčnosti do starišev, še več ljubezni med brati in sestrami!
Okoli domačega ognjišča se vrti naše življenje.
Ob domačem ognjišču je naš dom, naše društvo, naša šola, naša državica in naj si bo zunaj vihar in naj bo vedno tuj svet in vedno južno vreme, v našem hišnem kraljestvu naj vlada mir in blagostanje.
Sreča je tudi tam doma, kjer nimajo nobenih podpor, kjer ni kravice v hlevu, sreča je tudi v revni baraki!
Možje, očetje, bratje, ki ste se vrnili iz strelnih zakopov, ljubite svoje žene, otroke, sestre, ki so se vam vrnili iz begunstva!
Žene, otroci, sestre, ki ste se vrnili Iz prognanstva, ljubite svoje može, očete, brate, ki so se vam vrnili iz vojske!
Skoraj vsi smo se vrnili — ljubimo se vsi!
Srečni mi: Srečen Božič!