Božič na Št. Gothardu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Božič na Št. Gothardu.
Anonimno
Izdano: Domoljub 1. januar 1891 (4/1), 3—7
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Med lepo Italijo in gorato švicarsko deželo dviga se proti nebu visoka gora Št. Gothardska. Od starih časov že vodi čez to goro strma in dolga pot popotnika v Italijo ali Švico. Pot ta je zelo nevarna, zaradi sneženih plazov, ki so neprevidoma v teku stoletij zasuli pod seboj v mrzli grob na tisoče popotnikov, in zaradi viharjev, ki pogosto srdito gospodarijo po gori sv. Gotharda. Sedaj so to goro prodrli, dovršili velikansko delo in z železnico skozi to goro je sedaj zvezana Švica z Italijo.

V srce je zabolela blage človekoljube vselej novica, da se je zdaj in zdaj zopet ponesrečilo, izgubilo, zmrznilo toliko in toliko ljudij na potu čez to goro. Krščanska ljubezen ni mirovala, dokler niso ustanovili na gori zavetišča s samostanom in cerkvico vrh gore. V sredi med večnim snegom, mnogo tisoč čevljev visoko nad človeškimi bivališči, oddaljeni od človeške pomoči in družbe živé tukaj redovniki ter v ime Boga opravljajo dela ljubezni, podpirani od blagodušnih dobrotnikov iz raznih krajev. Po gorovju št. Gothardskem razstavili so mnogo križev, palic, znamenj, tablic z napisi, kažipotov, da so zaznamovali natanko pot do samostana. Na vseh straneh visé tudi na teh kažipotih zvonci, da v sili ali potrebi popotnik tudi od daleč more dati znamenje, da je v nevarnosti, da je nujna hitra pomoč. Po noči in po dnevu samostanski bratje hodijo po gori ter iščejo ponesrečenih popotnikov ter jih krepčajo z vsem potrebnim. Da toliko vspešneje in ložje opravljajo svojo lepo a težavno službo, imajo tudi pri samostanu velike pse, katere izučijo iskati po gori izgubljenih popotnikov. Ako najdejo kakega mrliča, ne pokopljejo jih kmalu, marveč jih spravljajo v prostorno mrtvašnico kjer vsled trajnega mraza se vzdrže in jih njih domačini, ako jih pogrešajo, zamorejo spoznati.

Po tej nevarni poti čez Št. Gothard hodila je pred nekaterimi leti tisti dan pred svetim večerom uboga mati-vdova z dvema svojima otrokoma, osemletnim Antonom in desetletno Reziko. Hiteli so iz švicarske Stare vasi čez goro v svoj rojstveni kraj na Laško, ter upali še priti sveti večer domov. Mati se je opirala na debelo gorjačo ter nosila precèj težko culjo na hrbtu, otroka sta poleg nje urno stopala proti vrhu gore.

Zazvonilo je Ave Marija in mati je pomolila z otrokoma. Skrbeti je jelo mater, bodo Ii pred nočjo prišli iz nevarnejših krajev; otroka teh skrbi nista poznala; govorila sta o božičnih praznikih, o jaslicah, kaj bodeta dobila daril za božič in za novo leto; pripovedovala sta materi sto in sto svojih željá, katerih niti ene jima ni mogla izpolniti revna mati.

V tem pa se je nebo naenkrat stemnilo, megla se je vlegala po gori ter vedno dalje silila v nižavo. Do samostana vrhu gore sicer ni bilo več daleč vendar se je materi skrb vedno bolj množila, zakaj bala se je, da bi ne zabučal mahoma sneženi vihar ki bi jim zamedel pot ter jih oviral pri urni hoji. Zaupno je vzdihovala k Bogu, naj se usmili nje in njenih otrok ter naj toliko časa preneha z viharjem da pridejo do zavetišča. Otroka, ki sta do sedaj stopala prav krepko, jela sta pešati ter se drug z drugim oklepati svoje matere.

»Ali vaju zebe?« vpraša mati otroka.

»Zebe naju ne, ali lačna sva,« odgovori starejša Tereza.

»Ni čuda, da sta lačna; pot je dolga, zrak tukaj tako oster in hodili smo tako hitro,« tolaži ju mati ter pomoli vsakemu košček prihranjenega kruha.

»Ali sami ne bodete nič jedli?« vprašata otroka mater.

»Nisem posebno lačna,« vzdihne mati. Čemu, si misli, bi otroka vedela, da je bil to zadnji košček kruha, ki sem ga jima dala. Jaz že pretrpim, le da bi otroka ne obnemogla.

»Nocoj smo podobni sveti Družini,« reče mati otrokoma ter jima začne pripovedovati, kako sta ta večer tudi prenočišča iskala Marija in Jožef. Rada bi bila s pripovedovanjem te svete dogodbe zmotila otroka in sebe, da bi tem hitreje stopali in tem manj mislili na mrak, ki jih vedno gosteje zagrinja in na piš, ki ga napoveduje mrzel veter.

Debele snežinke jele so padati na zemljo, veter je začel silneje pihati, temno je bilo vedno bolj od minute do minute in popotniki so bili prisiljeni večkrat obstati, zavarovati se pred močnim pišem prepričati se z natančnim opazovanjem in tipanjem, so li še na pravi poti ali ne. — Pot se jim je pri taki hoji sevéda slabo odsedala.

Tako je šlo nekaj časa. A otroka sta jela pešati; strah ju je bilo po noči v sredi bučečega viharja. Jela sta zaostajati ter mater prositi, naj počaka, da se nekoliko odpočijejo od truda.

»Le stopimo urno, tolaži ju mati, »vsaj ne moremo biti več daleč od samostana, zdaj zdaj moramo zagledati lučice na samostanskih okencih.«

In zopet sta se osrčila otroka ter hitela dalje, a le za malo časa. Vihar je razsajal vedno hujše ter podil snežinke popotnikom s silo v obraz, pota pod nogami je bilo vedno manj, preveč ovir, da bi jih za dalje časa mogli zmagovati vtrujeni pogorski popotniki. »Mati, jaz ne morem več naprej, truden sem, počakajte, da se nekoliko vsedem in odpočijem,« začne Anton prositi mater.

»Meni se že po potu dremlje,« pristavlja sestra, »saj za kratek čas se tukaj vsedimo, potem bomo toliko ložje šli dalje.«

»Za božjo voljo vaju prosim,« pravi mati otrokoma, »ne sedajta mi v sneg, ne zaspita mi, to bi bila vajina smrt.« — S strahom je opazila, da sta otroka že vsa trda in onemogla od truda in mraza, in da jih zaloti gotovo smrt, ako se Ie vsedeta v sneg.

»UsmiIjeni Bog, ozri se milostno na ubogo mater in na nedolžne otroke in ne dovoli, da bi na sveti večer umrli tako žalostne smrti — v zametih.« Tako vzdihuje uboga mati.

Toda zdi se, da je vse zastonj, da Bog ne čuje njenih prošenj, da ne vidi njene strašne stiske.

Povsod silna tema; nič drugega na okrog, ko gosti oblaki, sneg in led; pri tem kako tuli vihar, kako razsaja piš, kaka mraznica se vlega na zemljo.

»Oh, mati, saj za trenotek dej, da postojmo!« zopet poprosi Anton.

»Ne, otroka, tega ne smete storiti, sicer več ne vstaneta živa iz snega.«

Mati zopet začne klicati na pomoč božjo Porodnico, ki je tudi ta večer veliko pretrpela, a slednjič vendar le našla zavetišče v priprosti pastirski »staji«.— Tudi otroka molita ter prosita božje Dete pomoči. — V tem pa Anton omahne in pade v sneg; nič se ne gane; precej je zaspal od truda in mraza.

Prestrašena skoči mati k njemu, zadene ga v svoje naročje, zgrabi krčevito z levo roko za hčerko ter se z zadnjimi skoro nadčloveškimi silami materine ljubezni zažene po potu naprej, sama ne vé, kam. Le to vé in čuti, da otroka tukaj ne smeta obstati, sicer umrjeta oba. Toda tako težka hoja in tako breme je presegalo moči utrujene matere. Kmalu jela je omahovali, stopala je vedno bolj počasi. tudi njej se je pričelo dremati od slabosti, zazdelo se ji je v trenutku, da je došla po dolgem trudapolnem potu domu, da se greje z otrokoma pri gorki peči. V tem se še enkrat vzdrami, stopi zopet nekaj korakov naprej in — omahne ravno pred nekim kažipotom, na katerem je bil pripet — zvon sile. Skoro že na pol v nezavesti poprime se nevede vrvi, na kateri je bil navezan zvon in ko se oslabljena zgrudi na tla, držéč se za vrv, zapoje zvon otožno in žalno tja v temno noč − pod njim pa omedleva uboga mati z otrokoma, sanja da je na gorkem doma, zaspava brez trpljenja v smrtni spanec, ako kmalu kmalu pomoči ne donese kak krilat rešilni angelj ...

* * *

V samostanu vrhu gore pa so se redovniki pripravljali, da dostojno obhajajo opravila svetoga večera. Daleč so ločeni od ljudij, visoko bivajo nad njimi, a bližje so Bogu in tudi ondi se leto za letom slovesno vršijo božični prazniki. Cerkvica pri zavetišču je sicer majhna in ne more se ponašati z nobenimi dragocenostmi. A za ta večer je vendar praznično okrašena in na oltarju so napravljene mične jaslice.

Ko so zvečer redovniki dokončali svoje molitve na koru ter po navadi ondotnega samostana k sklepu še pomolili za rešitev onih, ki so morebiti zgrešili pot goro, zbrali so se k skromni večerji na sveti večer.

»Miza je pripravljena,« spregovori samostanski prednik, »bo li nam božje Dete poslalo kakega gosta, da ga v njegovem imenu sprejmemo in pogostimo na sveti večer.«

Tedaj pa naenkrat zalajajo psi - čuvaji okrog samostana.

»Bratje, urno na pomoč,« rekel je oče prednik, »vidike, da nismo zastonj prosili.« — Poznal je lajanje psov in vedel je, da so zasledili človeka, ki ga niso mogli izvabiti za seboj in zato so prihiteli v samostan na pomoč.

Hasun — tako je bilo ime enemu izmed psov-čuvajev, začul je glas zvonca, za katerega je potegnila nam znana mati v tem, ko se je zgrudila nezavestna na tla na sneženo mehko odejo. Precej je bil pri kažipotu, a videč, da se nikdo ne gane, hitel je iskat pomoči ter s posebnim lajanjem naznanil veliko nevarnost.

Tako se odpravi nekaj bratov na pomoč. Dober četrt ure in bili so že pri znamenju. Urno zavijejo nezavestne v suknena ogrinjala, jih naložé na nosilnice ter nesejo v samostan. Čez dobre pol ure bili so že vsi trije zopet zavedni in pokrepčani tudi niso čutili nobenih posebnih slabostij. — In ko se je pričela polnočna slovesnost v cerkvici na Št. Gothardski gori, klečala je v cerkvi tudi rečena mati s svojima otrokoma, hvaleč Boga, da jih je čudovito in milostno otel gotove smrti.

Drugi dan so se pokrepčani vrnili v spremstvu dveh redovnikov na svoj dom, a pozabili nikoli ne bodo svetega večera, ki so ga prebili na gori Št. Gothardski.