Božič (Vitomir Feodor Jelenc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Božič
Vitomir F. Jelenc
Izdano: Slovenski narod 23. december 1905 (38/293)
Viri: dLib 293
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Božična noč je plavala zunaj, zvonovi so zvonili, a njih glasovi drhteli v ozračju ...

Midva pa sva sedela sama, zapuščena od vseh, v predmestni krčmi ...

Ah, kak je bil ta Božič!

Težak in zadušljiv zrak zakotne predmestne beznice je plaval nad menoj, ko sem sedel na dolgi klopi ob vegasti mizi s svojim prijateljem igralcem Milanom Pavličem.

Težak zrak je plaval nad nama, nasičen s tobakovim dimom in izhlapinami politega vina. Molče sva sedela, gledala naokoli po prazni sobi. Sama sva bila v sobi, le v kotu je dremala mlada natakarica, zanemarjena, oblečena kakor kaka cestna vlačuga, rdečekrvavih in mokrih oči, ozkih, upadlih in stisnjenih prsi.

Mučen in skoro neznosen nama je bil ta molk.

Poskušala sva govoriti, a danes nisva mogla ... najine misli so plavale tja v preteklost, do nekdanjih dni mladosti in sreče!

In porajali so se v duši oni lepi dnevi, polni poezije ... izgubljeni ... prokleti.

Med zvonenje božičnih zvonov se je naenkrat vmešalo divje hripavo in oddaljeno petje ...

Midva pa sva sedela mirno in tiho, v kotu je dremala natakarica, na steni je polglasno tiktakala ura ... Zunaj pa so brneli božični zvonovi ...

Približavalo se je petje in razločevali so se že posamezni glasovi, ki so bili pijani in zadrti ... V gostilno je prišlo nekaj mladih delavcev, ki so z velikim hruščem posedli okoli mize.

In takrat, kakor da bi oživela natakarica, planila je pokonci in šla brzo k novim gostom; dolgo so se pogovarjali, predno so se odločili, kaj bodo pili, vmes pa zbijali svoje kosmate dovtipe na račun natakarice, ki se jim je surovo smejala in jim primerno odgovarjala. Prinesla jim je pijače in sedla med nje ... Pila in pela je ž njimi, smejala se in govorila ...

In delavci so gledali v napol pijano natakarico in iz oči vseh je blestela divja strast in njih pogledi so prodirali v njo ... ona pa se je smejala in vabila ...

Smejali so se delavci, objemali jo, ona pa se je naslanjala na mladega jetičnega fanta, objemala ga in poljubovala kakor divja ...

Dan in noč se vidijo taki prizori po zakotnih beznicah, tako vsakdanji so, a vendar gnusni, ne gnusni radi greha in enakih neumnosti, a gnusno za one, ki še verujejo v življenje, v cilje svojega življenja ...

Življenje, ona mogočna in velika borba, nima danes več svojih ciljev, a kako more imeti človek, prazen in brez ­ pomemben atom v tem kaosu življenja, svoje cilje?

Ali je življenje kaj drugega, kakor objemi in strastni poljubi cestne vlačuge mlademu jetičnemu fantu?

Moralo je človeštvo napisalo v veliko knjigo, zapečatilo jo s sedmerimi pečati in jo zagnalo visoko pod strop na črvivo polico med zaprašene pozabljene akte! ln ako se zdaj in zdaj oglaša še kdo doli raz polico, kdo se bo menil zanj!

Pustite človeštvo na svoji poti, saj drvimo vsi v neizogiben propad, ustaviti nas ne morete, pustite nas torej na miru in ako vam nismo všeč, pojte vi svojo pot!

Pavlič je gledal to objemanje in poljubovanje dolgo časa, nato se je obrnil k meni in rekel: »Vidiš, to je življenje! Ti žive in delajo tako, kakor razumejo in po svoje a mi pa zopet po svoje! Ali vendar naša pot je ista, ki vodi do istega konca! In kaj misliš o ti ženski?«

»Kaj mislim? To je njeno življenje, njen vsakdanji kruh! Saj ona živi v tem, da gre za prvim, ki ji da par grošev!«

»Ali bi stopila ona na drugo pot, da bi prišla v druge razmere, da bi živela v drugih okolnostih? Ne! Ona se je vživela v svoje živ-življenje, in ločiti se od tega življenja, bi bil zanjo pogin!«

»In ali je to življenje!«

Smeje sem pripomnil: »Kako je pa naše življenje! Ali se v bistvu kaj razlikuje od njenega?«

Molčal je nekaj časa, potem pa rekel: »Da, prav praviš! Kako je naše življenje, temno, mračno, nikjer luči, ni ­kjer pota!«

Prenehal je, izpil kozarec vina in polglasno nadaljeval:»Toda vendar se v vsem tem življenju najde enkrat, samo enkrat luč!«

»A kaka je ta luč?«

»Ljubezen!«

Zasmejal sem se na glas.

Pikro je pogledal Pavlič in rekel: »Ti se smeješ! Ali vendar je to res! Ljubezen je luč, ki trenutno posije v raztrgano in blatno življenje, da za hip osreči človeka ... «

»Mogoče!«

»Toda ta ljubezen je navadno tako kratka; ali pravzaprav to ni ljubezen, to je le nekako otroško koprnenje po lepoti, po idealih! In kaj so vsi ti ideali? Hrepenenje po lepoti, sreči, bodočnosti; ideali in razna visoka stremljenja, to je le tanko prozorna prva jutranja megla; ki izgine in se razkadi, ko zasije sonce! In to sonce je življenje! A to upiranje megle, ki jo hočejo razkaditi prvi sončni žarki, ta boj med soncem in meglo ni ničesar drugega kakor borba za obstanek! V tem boju zmaga življenje in megle izginejo ... «

»A vendar se vračajo vsako noč.«

»A zakaj? Zato, da jih drugo jutro razžene zopet sonce!«

Uvidel sem resnico njegovih besed, spoznal sem pa tudi, da so vse te besede sad življenja, trofeje borbe, ki jo je prestal; prašal sem ga: »si poprej o svojem temnem in mračnem življenju, omenil si hipno luč, žarek! Kaj si mislil s tem?«

»Prijatelj, to je povest mojega življenja! Nedokončana igra, ki se je pri­čela s tragedijo, a se bo končala s komedijo.«

Postal sem radoveden, in rad bi zvedel povest njegovega življenja ... velikokrat sva bila sicer skupaj, pogovarjala se o raznih stvareh, a nikdar ni niti z najmanjšo besedo omenil svoje prošlosti. Bil je čuden človek, vedno je bil sam, skrival se po zakotnih beznicah, kakor da bi ga bilo strah ljudi ... Vsem, ki so ga poznali, je bil živa, nerazloživa zagonetka!

Še enkrat sem ga vprašal: »Povej mi povest svojega življenja!«

»Danes sem veliko pil, pijan, sem malo, in takrat, ko sem pijan najraje in lahko govorim! Nikomur nisem ničesar povedal o svojem življenju, ker vem, da bi se mi vsi smejali, a mene bi ta smeh tako bolel. Toda tebi hočem vse povedati! Mogoče da te bo zanimalo ono življenje, ki sem ga preživel, mogoče te bo tudi dolgočasilo! Toda poslušaj me!«

Šinil si je parkrat v svoje razmršene lase, naslonil se na roke in nekaj časa premišljeval ... potem pa se je nenadoma zganil, duškoma spil dva kozarca vina in začel pripovedovati:»Nastopil sem pred več leti svoj angažma na nekem provicijalnem gledališču; mlad sem bil, poln idealov in hrepenel po lepoti. Umetnost je bila cilj mojega življenja. In kadar sem na stopil na odru, nisem spoznaval več v sebi sebe, ampak osebo, ki sem jo igral. Oživel sem v umetnosti.

Imel sem koleginjo Marto; bila je to krasna ženska, še danes se tako živo spominjam trenutka, ko sem jo videl prvikrat ... Bilo je nekega zimskega popoldneva. Sedel sem v garderobi in študiral neko vlogo ... Slučajno jo prišla k meni Marta ... Na bujnih kodrastih, kostanjevih laseh ji je po nosno čepela bela kepica ... Okoli vrata je imela dolgo belo boo ... Bil sem takorekoč razočaran ... Gledal sem jo kot kako eterično prikazen, ko sem začul njen nežni glas, opojen in sladak, mehak kakor svila, doneč kakor tiha melodija zaljubljene punce.

Tisti trenutek sem se zaljubil v Marto ... Ali ta ljubezen, moja prva ljubezen ni bila taka kakor se navadno predstavlja pojem ljubezni. Ta ljubezen je bila le tiho koprnenje po sreči, ta ljubezen je bila lahen žarek poln toplote in luči, ki je zasijal v meni.

Skoro vsak večer sva igrala skupaj z Marto. In kadar sem bil ob njeni strani, sem igral z vso svojo dušo, kadar sem ji šepetal besede ljubezni, kadar sem jo poljubil, sem bil srečen. Nisem se menil za ploskanje občinstva, zrl sem samo v Martine oči in sem ji bil hvaležen, ko sem bral v njenih toplih, globokih pogledih pritajen izraz zadovoljstva in sreče. Vse me je hvalilo, a jaz sem vedel, da je le Marta vsemu temu kriva, kajti ona, njeni pogledi so me takorekoč šiloma priganjali, da oživim v svoji vlogi, da igram tako kakor bi bila resnica, da stojiva z Marto sama, da naju nihče ne vidi ...

In tako je teklo moje življenje ... mirno in lepo je bilo, in jaz sem bil neskončno zadovoljen, niti besede nisem nikdar omenil Marti o svoji ljubezni do nje; kajti zdelo se mi je, da bi s svojimi besedami oskrunil pojem in in bistvo svoje ljubezni.

Ustvaril sem si v sebi ideal ženske, psihično sliko, ki sem jo nosil v svojem srcu, in to sliko sem obožaval kakor svojega največjega boga, in ako je ta slika nosila poteze Marte, je bilo naravno, da sem ljubil Marto.

Prišli so mi zdaj in zdaj težki trenutki, ko sem se čutil tako osamelega in zapuščenega.. Kolikokrat sem se odločil, da stopim k Marti, da ji po­vem, kako jo ljubim, da naj bo moja.

Toda premagal sem se. Tako hud boj je življenje ... In ono, kar privre iz globin človeškega srca, izgine, ko stopi v življenje. In greh se mi je zdelo uni­čiti sliko svojega srca.

Mogoče, da je bilo ono, kar sem bral v Martinih očeh, ljubezen, mogoče samo iskreno prijateljstvo; da sem povedal Marti, da jo ljubim in da me ona zavrne ... tedaj bi moral uničiti oni kip, ki sem ga do sedaj obožaval, uničiti bi moral one poteze, ki jih je nosil ... jaz sam pa bi se zgrudil na razvalinah svojih misli!

Tega nisem hotel, tega nisem mogel.

Mogoče da je smešno in otročje to moje koprnenje, mogoče da me Marta ljubi!

Strašila me je ta negotovost!

A pomagati si iz nje nisem mogel!

Kajti jaz priznam samo ljubezen in sovraštvo! Eno ali drugo se mora uresničiti, naj bo že to ali ono! In ta moj položaj je trajal cele mesece! Čutil sem, da me tako tišči ta negotovost, bal sem se pa v resnici trenutka, ko se razprše vse moje nade v sip, ko se zvali oni psihični kip raz svoj podstavek, da se razdrobi in me podsuje, bal sem se trenutka, ko se prepričam: Marta te ne ljubi!

Vedel sem, da je oni trenutek osodepoln moment mojega življenja, da z onim trenutkom umre v meni vse, kar me je sedaj vodilo, dvigalo ... In bil sem prepričan, da pride ta trenutek prej ali slej in, dasi sem čutil, da mora priti do tega, slutil, da me ta trenotek zadene tako nepričakovano, da pride tako nenadoma, da se ne bom mogel niti spoznati v svojem položaju ...

Nekega večera sva sedela v loži in poslušala neko opero. Vesela in razposajena je bila Marta, opazke in pripombe so se ji sipale iz ust ...

Govorila sva o najraznejših stvareh in ne vem, kaj mi je prišlo na misel, da sem vprašal naenkrat Marto: »Marta, ali si že kdaj ljubila?«

Začudeno me je pogledala in čez nekaj časa odgovorila: »Nisem še!«

Jaz pa sem prašal: »Mogoče pa sedaj ljubiš?«

In po teh svojih besedah sem videl v njenih očeh nek tajen blesket, ki ga ne morem nikdar pozabiti ...

Odgovorila mi je tiho in polagoma: »Da, ljubim, ljubim!«

Trak veselja je prisijal v mojo dušo in hitro, strastno sem prašal: »In oni, ki ga ljubiš?«

Ni mi odgovorila!

Naslonila se je na rob lože, za­krila si z rokami lice in polglasno vzdihnila.

Nisem razumel njenega pritajenega vzdiha, na vse načine sem si ga razlagal ... Marta ljubi morda nekoga, a njena ljubezen je brezuspešna morda ljubi nekoga, a z onim zdihom pomiluje mene, ker mogoče ve, da jo ljubim jaz ...

Začel sem govoriti o drugih stvareh, a ona se je naenkrat tako spremenila, jedva da mi je odgovarjala, a ti njeni odgovori so bili tako prazni in kratki, da sem si mislil, da jo dolgo­časim in nadlegujem s svojimi prašanji; nisem mogel več govoriti ...

Oni pritajeni vzdih mi je vedno šumel v ušesih, vedno sem videl pred sabo oni nenadni blesket v njenih očeh ...

Spremljal sem jo po predstavi domov, a tudi sedaj je molčala ... Le včasih se mi je zdelo, kakor da se je nenadno zgenila, kakor da bi hotela pripovedovati, kakor da bi hotela govoriti dolgo in veliko ... a rekla ni ničesar ... Tiho in počasi je šla poleg mene in zrla v tla, kakor da bi nečesa iskala.

Poslovila sva se pred njenim stanovanjem kratko in naglo ... stekla je po stopnicah navzgor, jaz pa sem še dolgo stal pred hišo ...

Nato sem se napotil proti doma; ko sem prišel do svojega stanovanja, sem se obrnil in šel nazaj proti mestu. Tako prazno in pusto je bilo v meni ...

Zavil sem v park in tam sedel ... vedno sem premišljeval njen vzdih, a razumeti ga nisem mogel ...

Tiha, temna noč je vladala okoli mene, jaz pa sem sedel omamljen in nisem vedel, kaj se je zgodilo, kaj se godi; v vejah dreves je drhtelo nekaj tako strašnega uničujočega, težkega ... bledi lunini žarki so prodirali in se plazili po pesku ...

Tedaj pa je zapihljal hladen vetrič ... in vejevje se je zganilo, sence na pesku so strepetale in zdelo se mi je, da prihajajo neznani strahovi, divje pošasti. Postalo me je strah!

Vstal sem in bežal v mesto ...

Toda domov nisem mogel.

Šel sem v prvo kavarno, stisnil se v temen kot in pil, veliko pil ...

Težko mi je bilo v glavi, tiščalo me je k tlom, tiščalo v sencih, kakor da bi mi hotela počiti glava ...

In vedno sem čul pritajeni vzdih, vedno videl oni tajni blesket njenih oči.

Zdelo se mi je, da se bliža oni zadnji trenotek mojega hrepenenja, da se bliža hip, ko se zvrne raz podstavek moj kip, da me pokoplje ...

Čutil sem se uničenega, potrtega ... a vedno sem še plaval v oni negotovosti ... zakaj si nisem razrešil uganke? Saj bi to lahko storil! Zvedel bi svojo usodo, zvedel pot svojega življenja!

Toda nisem mogel!

Svitalo se je že, ko sem šel domov! Vrgel sem se oblečen na posteljo in se nemirno premetaval semintja ... Dušilo me je, kakor da bi se zgrnil nad mano gost oblak, kakor, da bi mi primanjkovalo zraka ... Igrali smo »Romea in Julijo«; Marta je dobila vlogo Julije, jaz Romea.

Odločil sem se, da koncu predstave razkrijem Marti svojo ljubezen. Napeto sem pričakoval dneva, ki je slednjič dospel ... Zbral sem vse svoje moči, ne da ugodim občinstvu, ampak da morda zagledam v Martinih očeh oni pogled veselja, zadovoljstva. Prišel je prizor, ko stopim s svojimi prijatelji v Capuletovo dvorano ... In nastopila je Julija-Marta!

Tedaj sem pa pozabil na igro, pozabil, da stojim na odru pred brojnim občinstvom; nisem najmanje mislil, da sem igralec, bil sem Romeo ... in prišel je trenotek, ko poljubim Julijo, dolg divji in strasten je bil moj poljub; čutil sem, kako je Marta strepetala po vsem telesu in dolgo slonela na mojih prsih ... najraje bi imel, da bi sedaj nenadno padel zastor, da bi lahko po ­tem govoril Marti ne Juliji, jaz, ne Romeo, kako jo ljubim!

In ko me je Julija prosila, da naj ji s poljubom zopet odvzamem greh ... poljubil sem jo zopet ...

Pogledal sem ji naravnost v oči ... ali njene oči so se mi zazdele na ­enkrat tako motne in njen pogled tako prazen, a zame tako uničujoč! Gledal sem jo nekaj časa, a ona je povesila oči ... Stopil sem korak od nje ... a ona se ni ozrla več name ...

Kako me je to bolelo!

Edino upanje mi je še bilo, da spregovorim po predstavi z Marto ono, kar me je že tolikanj časa težilo ... V časih tega koprnenja sem skoro pozabil na svojo psihično sliko, ki se je polagoma spremenila v meni v Marto ... ono nekdanje tiho in čisto koprnenje začelo se je razvijati v meni v divjo strastno ljubezen ...

Vse svoje življenje, srečo, bodoč­nost, vse bi žrtvoval za samo za en hip, kratek hip divje sreče ...

Občinstvo je ploskalo, po celem gledišču so doneli klici ... toda jaz nisem slišal, ne videl ničesar, mehanično sem prihajal na oder in se priklanjal.

Pred očmi mi je bila samo Marta ...

Zaželel bi se je pri sebi... Kakor kralj Salomon posul bi pot, kjer naj bi stopala, z dehtečimi lilijami, ko je pričakoval Belkisse ... Tudi Marta bi stopala po teh belih lilijah do mene ...

In vrhunec mojega življenja bi bil, da bi videla Marta, ko bi šla od mene, da se poznajo na belih cvetovih krvavo lise, da bi šla svojo pot od mene po krvavih lilijah.

Koncem četrtega dejanja sem šel v garderobo, da se preoblečem za zadnje dejanje. Ko sem se oblekel, šel sem počasi po napol razsvetljenem hodniku. Ko sem šel mimo Martine garderobe, zdelo se mi je, da čujem pritajeno govorjenje. Postal sem in poslušal ...

Čul sem glas svojega kolega Kovača: »Kako krasna si bila danes, Marta!«

In Marta mu je odgovarjala: »Ali sem ti bila všeč?«

»Ah Marta, kako te ljubim!«

»Moj Ivan!«

In slišal sem glasne poljube, vesel smeh ... Dosti mi je bilo, več nisem hotel slišati, vedel sem dosti!

Zbežal sem na oder ...

Ne vem, kaj se je godilo na­prej ... ničesar nisem videl okoli sebe. Ne vem, kako sem igral ...

Komaj je padel zastor, bežal sem v svojo garderobo, hitro se preoblekel in odšel ...

Šel sem v park ...

Sedel sem na prvo klop in zaplakal, grenko zaplakal! Spoznal sem, da sem ljubil neko psihično sliko, ki pa je danes umrla ... umrla za mene za vekomaj ...

Mislil sem, da sem ljubil žensko, da sem ljubil Marto, toda danes sem videl, da je bilo zastonj moje koprnenje.

Plakal sem, a nisem plakal za Marto, plakal sem za ono psihično sliko, ki sem mislil, da je Marta; in to psihično dekle mi je danes umrlo! In grenko sem plakal zanjo, plakal za izgubljeno sliko! ...

Marte sem se od onega dne izogibal, branil sem se vlog, ki bi v njih moral nastopati ž njo ...

Marta je zapazila to, gotovo je slutila, da jaz vem vse; tudi ona se me je izogibala ...

Izbegaval sem vsako družbo, z nikomer nisem govoril ... po cele noči sem popival, da bi v pijači potopil vse spomine, vsa hrepenenja.

A nisem mogel... še danes mi je ostalo vse to v duši, še danes mi je Marta neskončna zagonetka! Ah kaj je to, ženska duša? Kaka duša je to, ki pozabi hipno vso sladkost, ki trenotno izbriše iz spomina vse veselje, ki sem ga ji dal jaz, ki ga je dala ona!

Izgubil sem veselje do življenja umetnosti, sploh do vsega , kar me je nekdaj dvigalo.

Čutil sem, da nimam v sebi več moči, da bi ustvaril kaj velikega ...zanemarjal sem vloge ...

Vse me je spraševalo, kaj mi je naenkrat, kje je oni ogenj, ki je nekdaj na odru plamtel v meni .., a jaz sem molčal, molčal do danes. Šele tebi sem povedal. Toda čuj nadalje! Povest mojega življenja še ni končana.

Kritika me je pričela grajati,toda kaj malo sem se menil za vse to ... Plakal in žaloval sem za svojim umrlim psihičnim dekletom ...

Sklenil sem, da zapustim koncem sezone svoj angažma in grem kam daleč.Posrečilo se mi je dobiti novo mesto in tistega dne sem odpovedal. Prišla je zadnja predstava v sezoni, predstavljal se je Hamlet, naslovno vlogo sem igral jaz.

Mirno sem se lotil vloge. Ko je prišel dan predstave, sem odposlal vse svoje stvari naprej na svoje novo mesto. Ravnodušno sem šel zvečer v gledališče; hitro sem se oblekel in sedel v črni, žalostni obleki v svoji garderobi. Tiho sem gledal predse, kakor je bila moja navada. Odkar mi je umrlo moje psihično dekle, spremenila se je moja razburjenost v ravnodušje in hladnokrvnost. Zadonel je zvonec, in hitel sem na oder ... Uvodna scena je bila gotova in izpregovoril sem svoje prve resne besede oči uprte v tla ... Sam sem se ustrašil svojega glasu in sem pogledal naokoli ... gledališče je bilo natlačeno polno.

Tedaj pa se je naenkrat spremenilo moje ravnodušje v ponosno samozavest, sedaj zadnjikrat sem hotel po ­ kazati, kaj morem, polastila se me je zavest moči in poguma ...

Marta je igrala kraljico, a Kovač kralja. Mene je prevzel čut ponosa in samozavesti, ko sem ju obsipal s Hamletovimi sarkazmi ...

Najbolj se me je dojmila ona scena z duhom! Uganka smrti, ki me je tako mučila v moji dosedanji bolesti, mi je postala veličastna in našel sem v sebi glasove naravne žalosti, svoje moči ... In prišel je prizor, ko pride Hamlet k materi kraljici. Ko sem prišel k nji, se mi je zdelo, kakor da ni ona kriva smrti mojega očeta, ampak smrti moje slike. Bližal sem se ji, kakor da jo hočem ubiti, krčevito sem jo zagrabil za roko, videl sem kako je prebledela, kako se me je bala, umikala se mi je, in v veliko zadoščenje mi je bil ta njen strah ...

Prišlo je zadnje dejanje ...

Želel sem,da bi bil v čaši res strup, ki bi ga spila Marta-kraljica ... Z neskončnim veseljem sem planil na Kovača kralja, in ga davil, zvijal se je pod mojimi rokami; hotel je vstati, toda jaz sem začutil v sebi neznano moč, z vso silo sem ga porinil nazaj na prestol, ki je zaškripal ...

Veliko in plemenito se mi je zdelo ta trenotek moje maščevanje ... maščevanje Kovaču, Marti in občinstvu, kajti gledališče je donelo ploskanja. In ko sem padel umirajoč, zdelo se mi je, da vidim pred sabo mrtvo sliko svojega koprnenja, svoje lju­bezni ...

Zastor je padel ... ne vem kolikokrat sem prišel na oder, a moj obraz je bil ponosen in poln zaničevanja ... Vsi tovariši so mi čestitali — ravnatelj me je prosil, naj še ostanem tam, toda zahvalil sem se mu ... Šel sem v garderobo in se preoblekel; Marto sem poiskal v garderobi, dal ji roko in odšel ...

Šel sem naravnost na kolodvor in se s prvim vlakom odpeljal! Pavlič je prenehal pripovedovati, naslonil se je na mizo in zrl predse, nato se pa zganil in rekel: »To je samo prvi del moje povesti! Ali hočeš še naprej?«

»Govori!«

Delavci ob sosednji mizi so še vedno peli, pili, objemali in poljubovali pijano natakarico, ki je s hreščečim glasom kričala in se smejala.

Bili so že vsi pijani in oni jetični fant, ki je slonela in napol ležala na njem natakarica, se je smejal, tako neumno smejal in pokašljeval; njegove izbuljene oči pa so gorele divje strasti in zdelo se mi je, da se trese po vsem telesu ...

Pavlič pa je nadaljeval povest svojega življenja.

Temno in mračno je bilo zanaprej moje življenje, brez ciljev in idealov sem se potika naokoli; nikjer nisem imel več obstanka; tujec sem si postal, tujec vsemu svetu; bal sem se ljudi, bal se vsakega, ki se mi je hotel približati ... ali potolažiti se nisem mogel; oni ponos, ona samozavest, ki me je naenkrat prevzela, je izginila zopet, kakor je prišla, polotila se me je zopet ona bol in otožnost.

Morda bi bilo bolje za mene, da sem si pognal kroglo v glavo,ali nisem imel več moči, tako slab in neznaten sem se čutil, izmozgane in izsesane so bile moje moči, padel sem na nivo pouličnih pijancev skrival sem se po gostilnah, ničesar nisem vi­del okoli sebe, mrtev sem bil za svet in svet je bil za-me mrtev.

Včasi, ko sem videl na ulici slučajno kako lepo dekle, sem se spomnil na Marto.

A, Marta, Marta!

In bolj ko sem mislil na njo, skipevala je v meni nova ljubezen. Toda ta ljubezen ni bila več tiho in blaženo koprnenje, ta ljubezen je bila divja strast, močna in silna... In premagala me je popolnoma. Potikal sem se po obskurnih ulicah s pijanimi vlačugami in zadoščal svoji divji ljubezni.

Toda tudi v tem svojem življenju nisem pozabil Marte ...

Marta mi je postala bog malik, ki sem k njemu molil v groznih trenotkih svojega obupa, svoje propalosti ...

Bila je svetla zvezda, ki sem se oziral po nji v blatu in močvirju svojega življenja, ki sem stezal proti nji svoje roke. Tako visoko je stala ta zvezda in jaz nisem mogel do nje.

Preklinjal sem svoje življenje, preklinjal svet. Kolikokrat sem zagrabil za revolver in si ga prislonil na sence.

Po kosteh me je pretreslo, ko sem začutil mrzlo cev, toda nisem imel toliko moči, da bi pritisnil petelina, da bi izprožil ... vrgel sem revolver na tla in bežal v temne ulice popivat in uživat strastno in divje svoje izgubljeno življenje.

Srečen človek sem bil včasih, delal sem tiho in nerazburljiv, ker delo je bila sreča, in veselega in zadovoljnega sem se čutil, da morem stopiti drugi korak za prvim, tretji za drugim.

A sedaj je bilo vse končano!

Izgubil sem spoštovanje do dela! Izgubil sem zavest človečanstva; a najhuje mi je del pri vsem tem čut in zavest moje nemoči, slabosti.

Nekega dne mi je pravil moj kolega, kako da je v mene zaljubljena koleginja Alma.

Alma je bila članica našega gledališča, mirno, tiho in pošteno dekle. Zasmejal sem se, ko sem to čul, toda sčasoma so mi začeli pripovedovati to tudi drugi, pravili so, kako vedno pripoveduje o meni. Nisem se menil dosedaj za nikogar, tudi za Almo ne, toda od onega dne sem se moral ozreti večkrat nehote nanjo. In vedno sem videl njen ljubeznivi pogled ...

Izogibati sem se je začel; toda vedno, kadar sem šel v gledališče k skušnjam, sem jo srečal kje in šel ž njo. Tihi in ponižen je bil njen glasek, njeni pogledi tako odkritosrčni in poverljivi ...

Toda ljubiti je nisem mogel!

Žaloval in plakal sem vedno za svojo umrlo psihično sliko ... in moje srce ni moglo več ljubiti ...

Marta, Marta!

Tebi sem daroval svoje življenje, pred tvoj oltar sem položil na žrtvenik svojo dušo in srce ...

In ti si sprejela mojo daritev ...

Ko sem pa spoznal, da sem ljubil neko psihično sliko, sem čutil, kaj sem izgubil!

Na žrtvenik pred kipom, ki je nosil tvoje poteze, Marta, sem položil svojo dušo, svoje srce, in daritev si sprejela in umrla!

In umrlo je moje srce, umrla moja duša ...

Marta, ali pojmiš, kako velika je bila moja žrtev, žrtvoval sem ti vse! Tako velika je bila moja žrtev in ta žrtev je zahtevala tudi svojih žrtev.

In žrtev moje žrtve je bila še večja, bilo je v cvetu uničeno življenje!

Marta, glej, to sem ti žrtvoval, a plamen moje žrtve se ni dvigal kvišku, plazil se je hinavsko in zavratno po tleh... in me zavil v neprodoren dim.

Marta, žrtev moje žrtve je bila tako grozna in divja!

Bila je navada na tamošnjem gledališču, da so se koncu sezone sestajali v manjših družbah in se tako poslovili. Dobil sem več vabil od kolegov, da naj pridem k njim, a odbil sem vse, ker sem hotel, da ostanem sam.

In res sem sedel onega večera sam v svoji sobi; naenkrat začujem trkanje in na moj poziv vstopi postrešček, izroči mi pismo in molče odide.

Malomarno odprem kuverto in se začudim, ko preberem listek.

Alma me vabi, da naj pridem k nji! Pričakuje me zagotovo! Začudil sem se! Nisem se mogel odločiti, ali naj grem ali ne! Bal sem se vsake družbe, ali vendar mi je bilo težko, da bi jo pustil tako čakati. Slednjič sem se odločil, da grem, mislil sem tudi, da je pozvala tudi druge ...

Šel sem!

Bila je sama, ko sem vstopil v njeno sobo, sedela je na divanu v beli domači obleki, razpuščenih las! Vesela je stopila k meni in mi podala roko.

»Vendar ste prišli! Mislila sem, da Vas ne bo!«

Siloma me je potegnila k sebi na divan, da sem sedel poleg nje! Dolgo časa sva se pogovarjala; prišla je njena gospodinja, pripravila mizo in prinesla večerjo.

Po večerji sva sedela pri mizi in se zopet pogovarjala. Opazoval sem jo natanko, kot dosedaj še nikoli, bila je lepa ... in vedno, kadar sem jo pogledal, sta se srečala najina pogleda.

In zdelo se mi je, da vidim v njenih pogledih nekaj tako miloprosečega in vabečega.

Smililo se mi je ubogo dekle; mislil sem si: Ti me ljubiš, ljubiš! A kaj ljubiš? Morda moje izgubljeno življenje, mojo uničeno srečo ...

In zopet sem se spomnil Marte!

Kako ponosen in zavesten bi bil, da bi ti, Marta, sedela tako pri meni ... a to so le sanje ...

Moja pot gre nizdol in jaz drvim v velikih korakih po nji do konca ... da doprinesem svoji psihični sliki — Marti svoji zadnjo žrtev, da položim na žrtvenik svoje strte nade in ideale, svoje propalo življenje ...

Zopet sva sedla na divan; Alma je sedla tik mene, da se me je tiščala z vsem svojim mladim, vitkim telesom.

Čutil sem njen težki, topli dih, grudi so se ji strastno dvigale in zdaj in zdaj jo je prešinil po vsem telesu drhtaj in takrat se je vselej ozrla vame, prijela me za roko, čutil sem, kako krčevito se stiskajo njeni prsti. Naenkrat mi položi roko okoli vratu in me strastno privije k sebi, položila je mojo glavo na svoje prsi, mlade, svete in bujne ...

Nato pa mi je zopet dvignila glavo in me poljubovala dolgo in vroče.

Iz ust ji je prihajalo samo nerazločno hropenje divje, strastno in omamno ...

Nisem se ji branil, pustil sem ji, da me je poljubovala, privijala k sebi.

Nato se ji je pa iz grla iztisnil glas:

»Ah, Milan, zakaj me ne ljubiš?«

Zakaj te ne ljubim, dete?

In takrat sem izpregovoril veliko laž svojega življenja, takrat, Marta, sem žrtvoval žrtev svoje žrtve.

Odgovoril sem: »Saj te ljubim, Alma!«

In sklonil sem se k nji ter jo poljubil!

Stresla se je po vsem telesu, ovila svoje roke okoli mene in jecljala: »Ti me ljubiš, ljubiš!« In zopet me je poljubovala!

»Tvoj a sem, Milan! Tako divje te ljubim! Ljubi me, Milan! Tebi se žrtvujem, tvoja sem, na, tu sem, tvoja, tvoja!«

In privila me je k sebi!

In, Marta, žrtev je zahtevala žrtve, prišel je trenotek, ko sem potrdil s žrtvijo svojo življensko laž!

Prišel je trenotek, ko prestane volja, ko človek postane bog ali žival!

In jaz sem postal žival ...

Vstal sem in se ozrl nanjo.

Ležala je pred mano na divanu, razmršeni in v neredu so ji padali črni lasje na belo blazino, razgaljena, prsa so se ji divje in nemirno dvigala .... napol zaprte in mokre oči so balile tako divje in strastno v me, a na ustnih ji je igral top, brezizrazen nasmeh.

Polastila se me je nekaka groza, zbal sem se je, ko je ležala pred mano v svoji strasti slaba, onemogla.

Spoznal sem, da je ona zame žrtvovala veliko in plamtečo žrtev, da jo žrtvovala to žrtev ona, ki je nisem ljubil; žrtvovala se je v misli, da v ljubezni ni greha, a spoznal sem jaz greh, velik greh, ki se je razstrl nad mano.

Ljubezen ne pozna greha, toda jaz nisem ljubil Alme, in to je bilo prokletstvo, to je ona grozna žrtev žrtve.

Stopil sem bliže in se sklonil k njenemu obrazu, zagrabila me je z obema rokama in privila k sebi, a njena zardela ustna so blazno sopla.

»Ah, pridi, pridi!«

Njeno tanko telo je drhtelo, a iz dušnika ji je prihajal dih, zastali a omamljiv, polu strasti, divje ljubezni, a v njenih očeh sem bral divjo duševno omamo.

In ne vem, kaj je bilo, da se me je polastil momentano brezmejen stud in zaničevanje do te ženske.

Pahnil sem jo od sebe, kakor pahneš pocestno vlačugo, ki se te oprijemlje v temni ulici, da je bolestno zaječala in me plašno pogledala ...

Zagrabil sem svoj klobuk in bežal skozi vrata po stopnicah, čul sem, kako me je klicala, a jaz se nisem menit za to, bežal sem na cesto ...

Temno je bilo naokoli, ko sem šel domov razburjen in plašen ...

A Alme od onega časa nisem videl več, pripovedovali so mi, da je zbolela in me napravljali, naj jo obiščem, ali tega nisem storil.

Mogoče je bilo to edino prav in dobro, kar sem storil v svojem življenju.

Kmalu sem odšel iz onega mesta! Kakor Ahasver se sedaj potikam po svetu brez miru in življenja! Nikjer nimam obstanka, čutim, da mi pešajo moči, jaz pa čakam in se veselim konca!«

Pavlič je prenehal pripovedovati, naslonil se je na roko in se zamišljen igral s kozarcem.

Jaz pa sem molče sedel poleg njega in v srcu se mi je obudilo nekaj tako toplega in pomilovalnega ...

Nisem mu mogel ničesar odgovoriti, ko me je čez nekaj časa vprašal, kako mi ugaja povest njegovega življenja; dostavil je: »Vidiš, to je bila tragedija! Velika duševna tragedija uničenega življenja, sedaj je konec tragedije in začno se komedija! Mogoče bo imela ta komedija tragičen konflikt, a zame bo le komedija!

Pokazal mi je na pijane delavce in na natakarico ter rekel: »Vidiš, ti-le tam ne pojmijo tragedije življenja, ki jim je komedija, glupa burka! Tak sem postal tudi jaz!«

Nato je zopet umolknil ...

Postalo mi je dolgčas in rekel sem:»Pojdiva!«

»Da, res, pojdiva od tod! Greva kam drugam, bolje se bova zabavala!

Poklicala sva natakarico, ki je prišla k nama, plačala sva in odšla, na poti pa mi je rekel Pavlič: »Dobro, da sva odšla, samo motila sva jih.« Zasmejal sem se. Hodila sva nekaj časa po mestu, potom pa zavila v ozke in temne ulice, ki se po njih plazijo sence kakor strahovi in temne nočno pošasti. A božični zvonovi so brneli nad mestom.