Božič (Jože Zavertnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Božič
Jože Zavertnik
Izdano: Proletarec, Chicago, 1907.
Viri: Proletarec, 1907, št. 15.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Že pet tednov je, odkar so skoro vse tvornice zaprte. Delavci pohajajo trumoma po mestu in ponujajo svojo delavno moč na prodaj tvorničarjem, ki še niso ustavili dela.

Pred božičnim tednom ja snežilo; sedaj pa piha oster severozapad, ki prepiha človeka, da ga zebe do kosti.

Ljudje, katerim ni treba na ulico, sede doma pri zakurjeni peči.

Klančnikov Ivan, oče šesterih otrok je že 4 tedne doma. Kriza je. Kjerkoli upraša za delo, povsod mu reko, da bodo odslovili delavce, ne pa jih sprejeli v delo.

On teka od putra do večera, od tvornice do tvornice. Zaman!

Povsod dobi enak odgovor.

Kedar stopa proti domu, kako težko mu je pri srcu. Zopet nič!

Doma pa šestero gladnih otrok in bolna žena.

Prosjačiti ga je sram.

»Pošten delavec sem, vedno sem delal, čemu bi prosjačil?« tako je razmišljal, kedar mu je nek notranji glas veleval, naj se obrne na milosrdnost drugih ljudi.

Že preti enim tednom je porabil zadnji cent. V prodajalni, kjer je vedno kupoval, mu je trgovec rekel, da radovoljno dovoli kredit za en teden, češ, saj bode potem plačal, ko bo zaslužil.

»Teden je minol, jutri je pondeljek, potem torek— sveti tečer.« tako je žalostno razmišljal Ivan v nedeljo večer, v mrzli nezakurjeni sobi. »Še jutri in pojutranjšnem poskusim. In potem – – –

* * *

V pondeljek in torek je Ivan zopet hodil od tvornice do tvornice. Zaman! Povsod so mu povedali, da ne rabijo delavcev.

Mrzla zimska noč je že razkrila svoja temna krila preko mesta, ko se je v torek vračal truden domov.

Šel je ob železniški progi. Nakrat se mu zaiskri v očeh. »Tako, tako je treba,« je govoril poluglasno, »in vseh muk bode konec.«

Stopil je proti železniškemu vozu, ki je naložen z bukovim ogljem stal na stranskem tiru, in čigar vsebino je razsvetljevala visoko na stebru pritrjena električna obločnica.

Potegnil je robec iz žepa, splezal na voz in napolnil robec z bukovim ogljem. Brzo se je spustil na tla in naglo zavil v bližnjo temno ulico, da ga ne opazi kak železniški čuvaj.

»Ata je prinesel kruha,« je zaklical najmlajši deček, ko je videl, da ata nese nekaj zavitega v ruti.

»Kruha, kruha je prinesel,« so ponavljali drugi otroci.

Ivanu se je utrnila solza v očeh, ko je gledal gladne majhne mučenike.

»Nisem ga prinesel, a prinesem ga takoj,« je rekel Ivan in zginil je po stopnjicah navzdol.

Šel je k trgovcu in ga prosil, naj mu da vsaj eno štruco kruha, malo sladkorja in čaja na upanje, ker bu po praznikih začel delati.

Po daljši prošnji se je trgovec udal.

Vesel se je Ivan vračal domov, med potjo pa razmišljal: »Vsaj se siromaki ne bodo preselili gladni v večnost, kjer ni trdosrčnih kapitalistov, ne brezposelnih delavcev.«

Kmalu je zaplapolal ogenj v ognjišču Otroci so veselja jokali, ker so imeli košček kruha, pa skodelico toplega čaja.

Ivan je ponesel tudi svoji bolni soprogi čašo čaja. Tolažil jo je, da bo po praznikih bolje, češ, da je dobil delo. Priporočal ji je, da naj le mirno zaspi, saj se bo sedaj vse obrnilo na bolje.

Žena je zaspala. Ivan je pa pričel pisati pismo — svojo dramo.

V bližnji katedrali so oznanjevali zvonovi: »Mir ljudjem na zemlji, ki so dobre volje.«

Ivan je dokončal pismo. Šel je v kuhinjo, stresel je bukovo oglje v lonec in ga zažgal, potem pa z bridkim usmevom postavil lonec v sobo in legel v posteljo.

Kmalu se ga je oprijela lahka omotica in zaspal je.

* * *

Ko so drugo jutro sosedje opazili, da je pri Klančnikovih vsa mirno, dasi je že poldne, so šli v sobo. List na mizi, pa nekaka zelenkastna jasna megla, ki se je vlačila po sobi, sta jim povedala vse. Odprli so naglo vsa okna. Mali mrliči so ležali na kupu slame drug poleg druzega. Najmlajši je imel mala usteca malo odprta, kakor da bi hotel reči ljudem, ki so prišli gledat to dramo: »To ste zakrivili vi!«

Kmalu se je skozi radovedno množico, ki je bila čimdalje večja preril tudi reporter kapitalističnega dnevnika. Prečital je list na mizi, potem pa odšel.

Dva dni kasneje so pa prinesli kapitalistični časniki vest:

Ivan Klančnik, strojnik po poklicu, len in malomaren delavec, ki je vedno popival po gostilnah, je na svet večer umoril samega sebe in svojo družino s tem, da je postavil lonec tlečega oglja v sobo.«

Kapitalistični časniki so še po smrti blatili delavca, ki je v boju za obstanek omagal, da so zakrili zločin, katerega oče je bil kapitalizem.