Bošnjaki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bošnjaki.
Ciril Jeglič
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/35 (1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vozili smo se ponoči in v dežju, in kolesa so udarjala ob tračnice, da je votlo bobnelo po vagonu. Kadar se tako voziš v tujini, ubog in nadložen, brez bližnje tolažbe v srcu, ti nevidna roka neprestano trka s prstom na senca ter ti vsledtega kljub vsej omami ni mogoče zaspati; in če cvileč zaškrtajo zavore, se zdrzneš in skušaš zbrati misli; a ne premisliš ničesar, zapreš veke in spet ti neznana roka kuje na sencih ...

Kupe, že itak tesen, nesnažen in zasmrajen, je vsled preobilne natlačenosti postajal neznosnejši od ure do ure. Enajst oseb nas je ždelo v tem ozkem prostoru in trudna telesa, stlačena drugo ob drugem, so se kljub zoprni dušljivosti komaj upala geniti. Na policah so ležali blatni nahrbtniki, razcapane vreče in obrabljene malhe, pod klopema in med nogami so tičali opraskani leseni kovčegi, umazani, da se ni mogla razločiti prvotna barva.

»Okno otvori!« je zahropel star rezervist, ki ni mogel vriniti svojih pleč med rame svojih sosedov, dasi je v tej mučni, poveznjeni pozi vztrajal že eno uro, morda dve, ali bogvekako dolgo. Težko je potegnil vase sapo in z nasršenih obrvi se mu je pocedila potna kaplja. Bil je očividno najstarejši med nami, obenem pravcat velikan, ki so se mu izpod štrlečega čela srepo bliskale črne, nikakor ne zlobne oči, izražajoč ljuto, prikrivano onemoglost. Tridesetletnik, ki je sedel pri oknu in so mu veljale te besede, je imel edin med tovariši glavo odkrito; neostriženi lasje so se mu ščetinasto razraščali v vihrah, a njegov obraz se ni v ničemer posebno razlikoval od drugih, izražal je samo velikopotezno trdost, ki na prvi pogled nisi o njej vedel, ali bi jo sličil malomarnosti ali privajenemu molčanju, ki nima besede ni v največjem gorju.

»Čuješ, Pero, okno otvori!« je ponovil velikan in zganil z rameni, da sta zastokala njegova soseda. »Tako ti povem, pri duši moje majke, ta trenutek bi te ubil, ko bi te ne ljubil kot rodnega brata. Ali, ker se mi zdi, da smo bratci, prizanesem tebi in sebi. Razumeš, smiliš se mi, jadni, nesrečni Pero.«

»A, Nikola!« se je hladno odzval Pero, kakor bi hotel reči: »Kaj čemo, prestar si, Nikola, in se ti ne spodobi nepotrebno čvekanje!« A sicer niso nikogar vznemirile Nikolove besede.

Pero je odprl okno in naslonil nanj glavo, da mu je dež plaskal v lice in za vrat. V za- dehli kupe je buhnil vlažen, mrzličast zrak, ki je hipno osvežil dremotično razpoloženje. Nikola se je vzravnal in stopil na kovčeg; z glavo je udaril ob strop in toliko, da ni ubil steklenega obloka, ki je v njem brlela sajasta železniška svetilka. Potem si je prižgal na stenju cigareto in poželjivo požiral dim ogabno dišečega tobaka. Tudi ostali so pričeli kaditi. Pero, ki ni imel cigarete, je potegnil iz žepa umazan cuker in ga ponudil sosedu:

»Grgo, daj mi polovičko!«

Grgo je molče spravil cuker, dal Peru ostanek cigarete, ki mu je lepela na ustni, in si zvil novo. Tako so vsi kadili, vlekli dim vase, da so se jim globoko udirala lica, zrli predse s temnimi očmi in niso rekli besede. Ko sem gledal te sloke postave v zanemarjeni obleki in oguljenih fesih, te mračne ljudi s koščenimi, poraščenimi obrazi, z ravnodušnim, trdim, da, skoro zatepenim izrazom, sem v resnici opazil neko brezprimerno podobnost in sorodnost med njimi. Ta sorodnost je bila predvsem duševna in se je najbolj javljala v njih mrkih, navidezno mirnih očeh. Da, bratci, zadovoljujoč se s tihim čuvstvom, ne želeč si genljivih odkritij ...

»Kam se peljete?« sem vprašal.

»Idemo na Italijana,« je odgovoril Nikola. »Bili smo v Galiciji, zdaj se moramo zglasiti v Celju. Kje je to Celje?«

»V dveh urah boste tam. Še niste bili nikdar v Celju?«

Nikola je skomizgnil z rameni. »Vidiš, 32 mesecev se prevažam po svetu in pobijam Ruse, Srbe, Italijane, ljudi, ki jih nisem nikdar prej videl. Bil sem tam in tod, a resnično, ne poznam ničesar in nikogar. Kako naj vse to razumem? Ničesar ne vem, ničesar, dasi sem videl veliko in storil veliko ...« Vdihnil je s slastjo dim cigaretnega ogorka in zamižal. »32 mesecev nisem videl doma in vsem tem ljudem se godi enako. Bošnjaki smo ubogi ljudje. Pravijo nam tudi, da smo neumni ljudje. Res, jaz ne znam brati, tudi Djuro ne ume, ne Pero, ne Stjepan, ne Grgo. Toda, če nismo učeni ljudje, kaj se naj to pravi? A nas hvalijo, da smo hrabri ko levi. Povem ti, mnogo ljudi sem že ubil, kakor mimogrede sem zabodel nož v srce ... Moj Bože, a da bi zdajle ugledal svojo ženo, bi se ji zgrudil pred kolena! Kakor sem star in se mi ne spodobi solza, bi se zjokal in bi postal otrok, ki ni zmožen zle misli in so mu neznane vse strahote, ki se gode po svetu ... Vidiš, tam pri oknu sedi moj prijatelj Pero. Stanujeva v istem selu, to se pravi, včasih je tako bilo. Ta človek na primer je tako ubog in usmiljenja vreden, da bi se kamen prekotalil, če bi Pero enkrat vzdihnil in povedal ...«

Pero se je zganil in ošinil Nikolo s temnim, odločnim pogledom.

»Čuješ, Pero, pripoveduj svojo zgodbo!« je dejal Nikola.

»Zakaj venomer blebečeš?« je zavrnil Pero in spet brezbrižno zamahnil z roko. Dasi mu je dež razrušil lase in obraz, si je kakor v vročici odpel obleko do srajce in se še niže sklonil skoz okno, strmeč v brezkončno, pusto noč.

»Ali si jezen, Pero?«

Toda oni ni odgovoril in Nikola je umolknil. Počenil je na kovčeg in zaril prste v lase pod fesom. »Kaj čemo?« je zamrmral in nato sem dolgo slišal, kako težko in zadušeno je hropel iz svojih širokih, orjaških prsi.