Blanka

Blanka. Anonimno

Izdano:	Domoljub 2. julij 1891 (4/13), 146–153
Viri:	dLib 13
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Str. 146: nejasno

Hipoma Blanko nekaj vzbudi iz njenih turobnih mislij. Ljubeznivo dekletce kakih 12 let priskoči k njej ter jo prime za roko, rekoč:

»Mila Blanka, kaj si tako zamišljena, bodi vesela!«

Blanka pogleda dekleta – bila je njena sestrica Lenica – in tudi na njenih licih se že poznajo prva znamenja gobove bolezni. Stoži se Blanki o tem pogledu, obraz se ji zopet stemi, in gorjupo zavrne sestro:

»Vesela! Ha, ha! To bi bilo lepo, gledati gobovega človeka in – veselega! Vesel – izvržek človeštva! Ha, ha!«

»Draga sestra, to sedaj ni več tako hudo, odkar je naš dobri »makua« (oče) na otoku.«

»Pusti me pri miru s svojim »očetom«. Ne maram ničesar slišati o njem; umaknem se mu s pota, kjer le morem.«

V tem pa se zasliši iz bližnje vasi z imenom »Kalavao« petje, ki se je posebno milo razlegalo v večernem mraku.

»Kaj je to?« vpraša Blanka, »pesem se razlega na našem otoku? Kdo pač more še peti na otoku gobovih?«

»Da petje!« pravi Lenica. »Odkar je prišel oče Damien duhovnik na otok, zbira vsaki dan okrog sebe 40 otrok-sirot ter jih uči peti. Tudi jaz se jim pridružim; Blanka, pojdi še ti z menoj!« – Toda Lenica odide, a sestra še ostane. Blanka se zopet zamisli. Zadnji glasovi otročjih pesmi so se že davno izgubili v skrivnostnem mraku, a Blanka je še vedno slonela ob palmi ter se gotovo z bridkostjo spominjala nekdanjih srečnejših dnij ...!

II.

Lepo je bilo jutro drugega dne. Na vse zgodaj že se je glasil zvonček od kapelice kalavajske, vabeč prebivalce k daritvi, v kateri večna Ljubezen na Golgati pričeti krvavi dar skrivnostno nadaljuje v spravo zadolženega človeštva.

Pač je ni cerkve na svetu, v kateri bi se zbirali okrog altarja taki verniki, kakor tukaj v kapeli, katero oskrbuje pater Damien Deveuster.

Že so skupaj; vseh je kakih 600 katoličanov, mnogo jih je med njimi tudi druge vere, kateri tudi pridejo, da vidijo svojega ljubeznivega očeta Damijana. Tudi mala Lenica je v kapeli. – Tu se pri zbranih gobovih bolnikih lahko spoznava, kako se gobova bolezen polagoma razvija na nesrečnih bolnikih. Znotraj in zunaj cerkve jih je mnogo klečalo, ki so bili na videz še popolno zdravi in cvetoči; le ako jih natančneje pogledaš, opaziš jim na obrazu črnikaste lise. Drugi zopet imajo polno turov; pri nekaterih so se ti že razpustili in taki so vsi polni ran. Za njimi so tudi taki. katerim je bolezen že razjedla cele dele života; nekateri so brez ušes drugi brez rok itd. Živi že morajo gojiti nesrečneži in ta bolezen opravlja pri njih posel, ki ga imajo sicer črvi v grobu.

Vsi torej, do zadnjega vsi okrog kapelice zbrani so gobovi, obsojeni v bližnjo smrt, zakaj ta bolezen nikogar ne izpusti iz svojih krempljev. In mrliški duh napolnjuje vso kapelico. Tedaj pa stopi v kapelo − angelj ljubezni, čudoviti apostol, ki ju posvetil svoje življenje tem nesrečnim bolnikom. V mašni obleki stopi oče Damien k altarju, da daruje sveto mašo. Cvetočega obraza, v najlepši moški dôbi je, gosti lasje pokrivajo mu glavo in obličje mu je nebeško milo. Tak stopi pred oltar še z neizmerno lepšo dušo, da vnovič poroči svoje srce v krvi Gospodovi z občino gobovih, s katero je sklenil živeti in – umreti.

Po evangelju obrne se k ljudstvu ter začne oznanovati nesrečnim veselo oznanilo – evangelij. Zgovorno jim pojasnjuje, da je sicer huda nesreča, ki jih je zadela, a da najhujša še ni. Dasi namreč je telo ostudno in izročeno v smrt, vendar je njih duša lepa in odločena v večno življenje; ravno bolezen je marsikomu olepšala dušo. In govoril jim je, da niso zapuščeni, ako tudi so ločeni od svojih domačih in od rojstnega kraja. Bog prebiva med njimi, da jih tolaži in krepča v bolezni. Pazljivo so poslušali gobovi besede svojega duhovnika; marsikateremu so so svetile solze v očeh; tudi naša znanka, Lenica, si jih je otirala iz lepih očij.

Dobro uro pozneje bilo je že vse po otoku pri delu. Vsak je hotel tako lepo belo hišico imeti, kakor jo je napravil oče Damien in z njegovo pomočjo že tudi nekateri drugi; ona otožnost je izginjala in prebivalci so med delom pozabljali svoje gorjé. Pridno so gradili koče, napravljali okrog njih vrtiče in jih skrbno dan za dnevom obdelovali. Oče Damien pa je bil povsod med njimi; in kamor je prišel, vse se ga je razveselilo, celo najhujše prizadeti bolniki so vsaj za trenotek pozabili svojo revo.

O krščanska ljubezen! Redkokedaj si svojo lepoto razvijala v tolikem blesku in v tako nebeški milobi, kakor na otoku gobovih!

Le jeden obraz se ni nikoli razvedril. To je bila zamišljena Blanka. Sedaj sedi pred svojo hišico zopet zamišljena. V mislih ji je trenotek, ko se je morala pred štirimi tedni ločiti od očeta in matere, ko so jo s silo odtrgali od onega lepega in ponosnega mladeniča, s katerim je bila zaročena, odtrgali – za vselej! Še je čula v duhu vpitje svojih domačih, še je slišala resni glas stražnika, ki jo je vlekel na ladijo, kjer je obležala nezavestna. Ko se je vzbudila, bilo je njeno rojstno mesto že daleč, na okrog pa samo neizmerno morje ...

»Bog s teboj, Blanka!« nagovori jo nenadoma oče Damien. Blanka je hotela zbežati v hišico.

»Zaupaj na Boga in veruj v večno življenje!« reče ji duhovnik in hiti memo nje, ker dolžnost ga kliče k umirajočemu; vsaki teden jih namreč pokoplje kakih deset do dvanajst.

III.

Minulo je že nekaj tednov, odkar so prvikrat otroci zapeli pod vodstvom očeta Damiena. Sedaj že znajo lepo peti. In treba je, da znajo, kajti približal se je praznik sv. R. Telesa in pevci bodo peli pri slovesni procesiji, česar do tedaj še ni bilo na otoku gobovih. – Lepo se je razvrstil sprevod. Za križem in zastavami so šli oni, ki so bili tudi po svojih bolečinah bližje križa, za njimi so šli pevci in glasno prepevali slavo Odrešeniku pričujočemu v sv. R. Telesu. Za temi pa je pod nebesom stopal oče Damien z Najsvetejšim in solze so mu lile po obrazu; ali solze veselja ali hvaležnosti ali sočutja ali ljubezni, kdo ve?

Deklice so posipale pot s cveticami, med njimi je bila tudi Lenica, ki je vzlasti molila za svojo sestro Blanko, katera ni hotela priti k procesiji. – Po dokončani slovesnosti je pripravil oče Damien udeležencem praznično kosilo; stregel je pričujočim oče Damien sam. Le videti bi ga morali, kako je hodil sem in tja, kako hvalil pevce in gladil deklice, ki so pri procesiji potresale cvetje na pot; za vsacega je imel poleg živeža tudi prijazno očetovsko besedo.

Lenica je hitela domov; srce jej ni dalo počivati, dokler Blanki vsega ne pove, kar je lepega danes videla in okusila. Bil je že skoraj večer, ko je prišla do hišice. Čudno se ji je zdelo, kako da Blanke ni na vrtu. Nemirna je hitela v hišico, iskala sestro ondi, a tudi v hiši je ni bilo. Urno skoči proti znanemu nam palmovemu drevesu, kamor je vzlasti zvečer rada Blanka zahajala. Lenica jo kliče po imenu, a od nikoder ni nobenega odgovora. − V tem se je zmračilo in težki oblaki so prepregli nebo, jelo je bliskati, in grom je udarjal; bližala se je huda ura. Lenica je prišla že blizo skalnatih pečin, katere se dvigajo sredi poljan, in ki hranijo v svoji sredi malo jezerce. Ko tjekaj dojde deklica, zdi se ji, kakor da bi čula nekoga glasno govoriti.

»Kaj mi hoče to žalostno, nesrečno življenje? − Ali naj čakam, da mi ta ostudna bolezen razjé moja lica, in da naj kot gnjijoč mrlič tavam okrog podobna mrtvim, katere glojejo črvi? − Kaj pa še imam na svetu, kar bi me tukaj zadrževalo? Ženina? – No ta bi bil vesel, ako bi me videl čez par mesecev v strašno razviti bolezni!? ...«

V tem trenotku se je zabliskalo, in Lenica, ki je to govorjenje poslušala, zagledala je nekega človeka stati ob robu jezera; zagledala je pa tudi, da se neka lučica približuje od druge strani. Takoj je spoznala na robu jezera svojo sestro Blanko. Urno in s silo, sama ni vedela, kako, hitela je med pečinami navzgor, in ravno ko jo dospela na vrh, čula je, da je nekaj zaplosknilo v jezero – sestre več ni bilo na robu. V tem se zopet zabliska in ona zagleda Blanko v valovih jezera. Vsa prestrašena zakriči in vpije na pomoč, in res sta kmalu pri njej dva moža; bil je oče Damien in cerkvenik, ki sta šla k umirajočemu z Najsvetejšim. V trenutku skoči cerkvenik v vodo in posreči se mu, ker se je neprestano bliskalo, da je prinesel Blankino truplo na suho. Sestrica pa je v tem trepetala in iskreno molila, da bi Blanko še živo rešili.

Položili so jo na trato. Oživljali so jo in naposled se Blanka zave. Ob svetilnici, katero je nosil cerkvenik, zagleda Blanka svojo sestro in očeta Damiena. Z obema rokama pokrije svoj obraz; najbrže da se je sramovala svojega dejanja. – Cerkvenik in Lenica sta peljala Blanko domov, za njimi pa je šel pater Damien z Najsvetejšim.

IV.

»Ali si že slišal, da prihodnjo nedeljo pride škof iz Honolula k nam?« pravi deček svojemu tovarišu, ki sta čakala na pevsko uro pred kapelico očeta Damiena.

»Da, saj nam je oče Damien že povedal. – Takrat bodemo zopet nove pesmi peli.«

Res se je kmalu to uresničilo. Gobovi so večinoma vsi pričakovali blizo kapelice prihod škofov. Njim na čelu pozdravi došlega škofa oče Damien s prisrčnimi besedami. V slovesnem sprevodu peljejo na to škofa v kapelico, ki je bila posebno praznično ozaljšana za to slovesnost. Tam pa proti sklepu slovesnosti spregovori škof Herman te-le besede: »Oče Damien, Njega Veličanstvo kralj Kalakava I. mi je naročil, da ti s tem znamenjen ozaljšam tvoje prsi.« – Na to pripne iznenadenemu duhovniku velik vitežki križ na prsi. Neizmerno veselje zavladalo je med gobovimi, ko so videli, kako tudi kralj časti njih dobrotnega očeta. P. Damien pa ni imel rad te odlike in le iz pokorščine je nosil toliko časa vitežki križ, dokler je bil škof na otoku.

Pri tej prelepi slovesnosti pa ni bilo male Lenice; čuti je morala doma pri svoji nevarno oboleli sestri Blanki. Pač je čula v svojo hišico veselo petje, ki se je razlegalo iz kapelice, pač bi se bila rada udeležila slovesnosti, a ni si upala tudi za trenutek zapustiti Blanke.

V tem težavnem poslu podpiral je Lenico oče Damien, ki je vsaki dan prišel obiskat bolnico. – Blanka je imela vročinsko bolezen, in se ji je dolgo časa blêdlo. Ko je prvikrat spoznala o. Damiena, videlo se ji je, da se sramuje. – »Kdor se sramuje, že obžaluje,« tolažil je duhovnik Lenico, ki mu je tožila sestrino žalostno osodo.

V.

Približalo se je poletje; Blanka je bila še vedno bolna; tedaj pa se je na otoku pripetilo zopet nekaj nenavadnega; prišle ste namreč po vzgledu o. Damiena dve redovni sestri sv. Frančiška na otok gobovih, da jim strežeti in če treba zanje tudi svoje življenje darujete. O. Damien takoj jedno pošlje Blanki v postrežbo, Lenčica je bila neizmerno vesela, Blanka pa je bila od početka nezaupna do nje.

»Škoda,« rekla je Lenčici, ko je sestra-postrežnica odšla iz hišice, »škoda, da bo tudi ta lepa cvetoča sestra v kratkem nosila na svojem obrazu črnikaste lise.«

Te besede pa je slišal o. Damien, ki je ravno v hišo stopil ter urno spregovoril: »Ali méniš, Blanka, da je še kaka večja sreča na svetu, kakor iz ljubezni do gobovih gobov postati, da bi jih pridobil za Kristusa?« – Te besede so mogočno vplivale na Blanko. – Zadnji čas je pretrpela že mnogo hudih poskušenj; njena duša se je vedno bolj čistila in milost je spreobrnenju pot pripravljala.

Ko se o. Damien poslovi, tedaj Blanka prime sestrico za roko ter pravi: »Vem, draga moja, da si za me veliko molila in veliko trpela, moč za to si dobivala v kapelici pri o. Damienu. – Tudi jaz želim tebe posnemati. Cerkev, ki rodi take angelje ljubezni, kakoršni ste o. Damien in sestra Ana in – ti, ne more nam hudega želeti. Sedaj tudi jaz spoznavam časno življenje in njegov namen. Izgubljajo se mi redno bolj sanje, ki sem jih sanjala o slepotni časni sreči. – Gob na telesu mi je bilo potreba, da se ozdravim gob na duhu.« – Neki nebeški sijaj obdajal je obraz Blanke, ko je te besede govorila. Tedaj pa je obmolknila in zajokala. Z njo je jokala sestrica, a bile so to solze najčistejšega veselja.

Drugi dan je prišel o. Damien s sv. obhajilom in po končanem opravilu rekel pričujočim: »Taki trenotki poplačajo me obilno za cela leta stisk in trpljenja. O kako Bog bogato plačuje dela, ki jih iz ljubezni do njega opravljamo.«

VI.

Par let pozneje in zelena trava jo rastla na grobu, ki je kril dvoje ljubečih src – Blanko in Leno. Ne dolgo za njima vlegel se je tudi o. Damien v grob počivat. − Pet let je že glodala gobova bolezen na njem, naposled je postal tudi ta junak – žrtev smrti. Deset let je bival na otoku, dné 15. aprila 1889 pa jo izdihnil svojo plemenito dušo. Iskreneje pa niso še nikoli žalovali in hvaležnejši točili solzá na prezgodnji grob, kakor so to storili gobovi bolniki ob pokopu svojega očeta ... Najlepše cvetice, kar jih cvetè na otoku, krasijo grob očetov.

Vsaki dan zvečer kleči nastotine gobovih ob grobu o. Damiena, žalost jim polni srce, a z njo se druži tudi upapolno veselje; saj gobovi tako hitro padajo drug za drugim v grob, a v trdni nadi, da ondi nad zvezdami zopet najdejo svojega ljubljenca – o. Damiena.