Blagovestnika
| Blagovestnika Ivo Pregelj |
Povest iz pokristjanjevanja s Slovencev.
| |||||||||||
Tujec.[uredi]
Zahajajoče solnce je igralo v mladem bukovem listju, sipalo zlatih pramenov skozi orjaške veje silnih hrastov in bukev v mehki mah. Vonj cvetja in vlage je vel vsepovsodi. Sedajpasedaj se je zgenilo listje v rahli sapici jugovega vetra, zašumelo je po gozdu in sto in sto listov je igralo v solnčnem svitu. Šoja je kljuvala nekje v goščavi, smuknila je veverica z veje na drugo, pogledala je srna zvedavo skozi grmovje in že je bila izginila. Visoko nad gozdom je krožil v drznem poletu sokol, vse ožje kroge je delal, bližal se bolj in bolj žrtvi, katero je opazilo njegovo oko. Sedaj se je zazibal na perotih, samo za hip, da se vrže s toliko večjo naglostjo na nič slutečo žrtev. Toda, prej še, ko je mogel napasti, zaplahutal je s perotmi in s šumečim perjem je padel z višine in utonil v bujnem vrhovju hrastov. Že dolgo je prežalo nanj bistro lovčevo oko in skrbno izstreljena puščica strla je ptiču življenje v hipu, ko se je hotel pognati na rop.
»Dobro si meril, Stojan,« viknil je krepak mož svojemu dokaj mlajšemu drugu, ko je ptič padaje skozi vejevje telebnil s šumom lovcema pred noge, s prestreljenim vratom in krvavim kljunom.
»Ali misliš, Nepokor, da bi ga ti ne bil,« odvrnil je mlajši, »saj si me ti učil natezavati tativo in izstreliti tedaj, ko je roka povsem mirna.«
»Dobro znamenje,« odvrnil je starejši, »glej, naravnost skozi grlo mu je šla puščica.« Mož se je bil sklonil nad ptico in jo dvignil in z zadovoljnostjo lovca opazoval učinek puščice.
»Še prekosil me boš, Stojan —,« dejal je nato smeje, »tako je prav, potreba nam je bistrih oči in mirnih rok.«
»Pri Peruhu, Nepokor, meniš li, da je težji zadeti Laha, kot sokola?«
»Vem, da se ne boš bal, a ljubi moj, Lah je zvit. Pride, ko nimaš puščice pri rokah, in preden se zaveš, te je vrgel in te drži.«
»Lahi so psi in boječi so. Ali i si zabil že, kako so tulili, ko so jih napadli naši očetje? Sam njih vojvoda je bežal in pustil na polju čelado.«
»Ti govoriš prešerno, boj se jih, oni imajo težke vojske in težke meče, in za trdnimi zidovi se krijejo. Ko bi bili plašljivci, posedovali bi Sloveni še sedaj ono lepo polje tam doli, kamor solnce zatone, oni so močni; Stojan, ker njih bog je večji od naših.«
»Nepokor, ne govori kaj takega, boli me in zdi se mi, kakor da se ti morajo znositi bogovi. Moj brat si, jaz sem mlajši od tebe, zato te cenim in ljubim, a da si od tedaj, ko si bil na jugu, ves drug, ves boječ, to ni lepo! Ko bi vsi mislili tako kot ti, šli bi takoj nazaj v domove, odkoder so nas privedli naši dedje.«
Starejši se je rahlo nasmehnil.
»Stojan, kako ti mene slabo, umeš. Ne, Nepokor ljubi svoje brate, ljubi prostost in bogove in črti one nasilnike, ki trgajo dan za dnevom zemljo našili ljudi, zato pa se tudi boji, ker pozna moč onih in ve, da jim daje to moč njihov bog.«
»Nas bodo ščitili naši bogovi, zato jim prinašamo v dar žita in mesa, in zmeli bodejo tujce. Morajo, morajo,« odvrnil je mladenič navdušeno, a starejši se je zopet samo rahlo nasmehnil in odvrnil:
»Ti to misliš, Stojan, a jaz že davno ne verujem več v to!«
»Kaj,« odvrnil je burno mlajši, »in se nič ne bojiš? Ne veš več, kako je bilo tedaj, ko je prišel oni tujec v naše selo in je govoril tako čudne reči. In ko ga je videl Krutiboj, je šel in je rekel: Bogovi ga bodejo kaznovali še to noč. Ali se ne spominjaš več, kako so ga našli potem pastirji mrtvega v prepadu nad selom? Bogovi so se znosili nad njim, ker je trdil, da jih ni, in Krutiboj je vedel že naprej —.«
»Pusti to, Stojan,« odvrnil je Nepokor; videlo se je, da ga je pretreslo to, kar je slišal iz bratovih ust in nič več ni ugovarjal.
»Idiva,« je rekel, in mladeniča sta zadela svoj plen in se spuščala polagoma proti dolini. Večer se je bil začel delati, in v gozdu se je oprijemal mrak sivih hrastov in v goščavi nekje je tulila sova. Molče sta šla mladeniča skozi gozd proti dolini. Ravno sta bila lovca dospela v dolino in stopila iz goščave, ko se je razlegal onstran pašnikov krik in klicanje na pomoč.
»V nevarnosti je nekdo,« dejal je Nepokor, in vrgel raz rame mogočno srno, katero je bil ustrelil, in z malim kijem v roki skočil preko travnika na ono stran, iz katere je prihajalo klicanje. Brat je storil isto in hitel za Nepokorom. V velikih skokih sta premerila trato in tedaj je opazil Nepokor človeka, ležečega na tleh in z zadnjo močjo se borečega z velikim merjascem, ki je ves divji zagnjal se v ležečega. Kos zlomljene sulice je tičal živali v tilniku, z zlomljenim ročajem se je branil mladi mož. V hipu je stal Nepokor za zverjo, zažvižgal je kij v zraku in padel zveri na glavo, da je na mestu padla ubita. Ležeči se je skušal vzdigniti, a je omahnil od utrujenosti in omedlel, na nogi in na roki je lahko krvavel in preko lica se mu je vlekla črna lisa, kjer ga je bil zadel zob merjasčev.
»Ali je mrtev,« dejal je Stojan, ki je bil ta hip prihitel.
»Daj medovke,« dejal je brat in pripognivši se nad nezavestnega, vlival mu iz podane mu čutare medovke v usta.
Ranjenec je izpregledal in se oziral začuden okrog in zašepetal:
»Kje sem?«
»Pri dobrih ljudeh,« odvrnil je Nepokor; »ali si močno bolan, zver te je dobro obdelava. Glej in ni šala, tak velikan.«
Tujec je opazil šele tedaj zver, ki je ležala ob njem, in se nasmehnil.
»Hvala vama,« je dejal, »brez vaju bi me bila končala.«
»Čula sva klicanje na pomoč in te rešila v zadnjem hipu.«
Tujec je bil sedel, bil je utrujen in polagoma so se mu vračale moči.
»A kje je Vlah?« vprašal je lovca, ki sta ga gledala, vprašaje, kaj hoče. Toda isti hip se je privlekel izza grmovja mal človek z velikim tovorom na hrbtu. Toda ko je Nepokor pogledal bolje, videl je, da je človek grbast. Stojan pa se jej skoro prestrašil, ko se je okrenil in ugledal nenadoma človeka, z velikimi usti in črez vse mere širokmi lušesi, stisnjeno ščetinaste brade pokrito obličje. — Mož pa je tedaj skočil k tujcu in ozrši, da je ta živ, začel od veselja poskakovati in poljubljati noge svojemu gospodarju.
»Hvala Bogu, hvala Bogu, moj gospod živi,« vikal je kakor iz sebe in se vrtel in skakal in iznova poljubljal tujcu roke in noge.
Začudena sta gledala mladeniča ta prizor, tujec pa se je obrnil k pritlikavcu in dejal malo jezno, malo v šali:
»Sedaj vpiješ in se veseliš, prej si me pa zapustil, pa vendar si imel orožje in bi mi bil lahko priskočil.«
»Odpusti, gospod,« začel je vzdihovati ta, »vse sem pozabil strah me je bil popadel, nič nisem vedel, kaj naj naredim.«
»Drl si se, kot bi te devali iz kože,« dejal je Nepokor.
»O, prijatelj!« odvrnil je grbec, »vidim, da imaš močnejšo roko kot pamet, toda to si zapomni, če bi se jaz ne bil drl, ti bi ne bil nič vedel, kadar bi bila zver mojega gospoda odrla.«
Nepokor se je nasmehnil, ugajal mu je ta človek, dasi je bila njegova postava vse drugo kakor lepa.
»Vlah,« dejal je tujec tedaj, »glej krvavim, obveži.«
»O ubogi gospod, ubogi, huda rana, ena, dve, tri hude rane, a ne boj se, gospod, vse znam jaz, gotovo te izlečim. Vode, vode,« — obrnil se je nato k lovcema.
Nepokor je skomignil z ramo in dejal:
»Ni je pol ure naokrog, a do sela ni daleč, ko bi bili tam, bi bilo vse dobro.«
»Prenesem,« odvrnil je tujec in vstal; a videlo se mu je, da trpi.
»Vsaj kri ustavim, gospod,« dejal je grbavec in obvezal rane tujcu, ki je vstal in naslonivši se na Nepokorja poskušal hoditi. Šlo je.
»In sedaj se ti zahvalim še enkrat, brat, da si me rešil!«
»Sloven nikogar ne zapusti v sili,« odvrnil je Nepokor.
»Kriste ti plačaj, brat, tudi jaz sem Sloven!«
»A odkod prihajaš in kam gre tvoja pot, ali hočeš biti naš gost, dokler ne ozdraviš?«
»Stregomil sprejme vabilo svojega brata,« odvrnil je tujec; »toda ker še nisem bil v teh krajih, naj mu brat pove, kako je ime selu, kjer stanuje in kdo je najstarejši v vasi?«
»Moj oče,« odvrnil je Nepokor, »bogovi mu dali še veliko pomladi. Jaz in ta tukaj,« pokazal je na Stojana, "«sva brata. Imava sestro, Radoslava ji je ime, osemnajsto pomlad je doživela.« Medtem se je bila pojavila skupina hiš pred njimi in Nepokor je stegnil roko in dejal: »To je selo Mirišče, tam je dom mojih očetov.«
V tem so se bili približali vasi in šli mimo ograjenih vrtov in polj. Šli so črez mogočen jarek, ki je čuval ljudi in živino pred napadi divjih zveri, volkov in medvedov. Tema je padala na selo, ko so se ustavili pred obširnim poslopjem, zidanim iz kamenja in pokritim s slamo in deskami. Mogočen val dima se je valil iz hiše, žar plamenic je seval na prostrano dvorišče, obdano od mogočnega zidu, zbitega iz hrastovih hlodov. Ko so bili prišleci stopili na dvor, zalajal je pes ob vratih in za hip se je pojavila deklica, s plamenico v roki na vratih.
»Zdrava, Rada,« rekel je Nepokor, »pridi in pozdravi goste, ki jih dovodimo.« — Deklica je stopila naprej in vzrši tujce, stopila, k Stregomilu in dejala:
»Vstopi in se odpočij; kar je naše je tvoje!«
»Hvala ti, lepa hčerka Radoslavova,« odvrnil je tujec in vsi so šli v hišo. Za velikim ognjem na kamenitih sedežih je sedela domača družina, Radoslav in žena, njegova, dalje domači hlapci in služinčad. Radoslavu na strani je sedel nič manj siv, nič manj upognjen od let mož velike rasti, s silovitimi obrvmi, pri njegovih nogah je slonela mlada deklica in začudeno gledala na vstopivše.
»Goste vodimo,« dejal je Nepokor, »sprejmi jih oče.«
»Bogovi jih čuvali, naš kruh je njihov kruh!«
Radoslav se je dvignil izza ognja, za njim so se dvignili vsi in pozdravili tujca. Čudili so se vsi malemu Vlahu, ki je že komaj čakal, da pride do besede.
Tujec se je začuden ozrl na moža, ki je sedel ob Radoslavu, razširile so se mu oči in ves vesel je zaklical »Stric, stric!«
Obličje nagovorjenega rje prebledelo, s presunjajočim pogledom je motril mladeniča in dejal nato hladno:
»Stric mi praviš; pri Svetoviku, ne poznam te!«
»Ti nisi Vragočrt,« vprašal je mladenič.
»Krutiboj me imenujejo,« odvrnil je mož.
»Motil sem se, oprosti,« dejal je mladenič. Krutiboj pa je vstal in šel, za njim je šla deklica, ki je slonela pri njegovih nogah.
»On je čuden,« dejal je Nepokor tujcu, »a deklica je njegova hči.«
Ko so bili pripravili gostoma postelj, legel je Stregomil. Vlah mu je obvezal rane, zaspal je trdno in kmalu, in v sanjah je videl nad seboj obličje Krutibojevo in ni se mogel domisliti, kje je že videl to obličje, pred davnim, davnim časom je moralo biti kje.
Ko se je po noči, šlo je že proti jutru, prebudil, opazil je ob svoji strani Vlaha.
»Ti ne spiš?«
»Ne smem, nevarne rane, gospod, in če se prisadijo, boš trpel. Vlah čuje!«
Mladenič je molčal, čutil je hvaležnost do tega vernega sluge.
»Čuješ, Vlah,« dejal je nato, »sanjal sem o Krutiboju.«
»Tudi jaz sem mislil, da je on Vragočrt, a on te ne pozna.«
Mladenič ni odgovoril in vzdihnil.
»Spi,« dejal je grbovec, »še daleka je najina pot!«
»Oče, oče!« viknil je mladenič.
»Umiri se,« dejal je tovariš, »če še živi, ga najdeva in rešiva ali pa pogineva, Kriste nama pomagaj!«
In sta umolknila, mladenič je iznova zaspal in v sanjah je videl obličje Radoslavino in je sanjal, da hodi ž njo po zeleni trati. A naenkrat je zapadel sneg vso poljano in njena slika je izginila, zagledal je pred seboj visoko dvignjeno postavo Krutibojevo.
Potem pa je vse izginilo in mladenič ni sanjal nič več, nič več čutil.
Vlah ob njegovi strani si je bil pomel in del roko na glavo ranjenčevo in preplašen vzkliknil:
»Mrzlica,, o Kriste, pomagaj –!«
Na vzhodu se je delal dan.
Krutiboj.[uredi]
Ko je prišel Krutiboj s hčerko domov, velel ji je naj leže, sam pa je oblekel nase plašč iz medvedje kože in se odpravil.
»Kam greš, oče,« dejala je hčerka in skoro na jok ji je šlo.
»Pojdi spavat, dete, kmalu se vrnem!«
»Ne hodi, oče, bled si in treses se, lezi, skuham ti zelišč, da bo sladek tvoj spanec.«
»Umiri se, dete, in lezi, saj pa ne grem.«
»Mene je tako strah, ko ni tebe, oče, in vedno se bojim za te, ti pa hodiš v gozd, kjer so volkovi in besi!«
Medtem je bila deklica legla, oče je sedel ob njenem ležišču, z rokami si je podprl glavo. Svitoslavo, hčerko Krutibojevo, pa je začel objemati sen in ko je začul Krutiboj njeno lahko dihanje in je videl, da spi, vstal je in se ogrnil zopet z medvedjo kožo in nalahko, je odšel iz hiše.
Mesec je bil ravno prisijal izza obraščenih vrhov gora in razlil vsevprek po dolini svoj medel sijaj, globoko nekje v goščavi je tulila zver, mehka sapa je vela od juga, šumelo je v gozdu tiho in plaho.
Krutiboj se je zavil v medvedovko in njegova sključena postava je izginila v gozd. Jasno seje odbijala mesečina od njegovih srebrnih las, podoben je bil bitju, ki ni iz tega sveta. Njegove oči so bile napol zaprte, polagoma so se odpirale njegove ustnice, mrmral je nekaj v brado. Počasi in ne ozirajoč se ne na levo, ne na desno, stopal je starec skozi gozd navkreber. Večkrat je utrujen obstal.
Visoko gori nad selom je štrlela visoka stena proti nebu, globok prepad je zijal pred njo, mala steza se je vila mimo nje onstran doline. Po tej stezi stopal je sedaj Krutiboj, in ko je bil dospel nad prepad, je obstal in njegova sključena postava se je zravnala, veter, ki je vel iz doline, zavil se je v njegovo brado in lasje.
Starec pa je sedel tik nad prepadom in njegove oči so strmele v globino, veter je spodaj šumel v gozdovju.
Tiho je vse naokoli, kamenček se je bil sprožil izpod Krutibojeve noge in jasno je slišal, kako je padel s skale na skalo. Stresel se je in povesil je glavo, globoko se sklonivši nad prepad.
»Ali spiš sladko, Ognjevit?« mrmral je tiho, sam za se. — Šumenje gozda mu je odgovarjalo iz globeli.
»Ali spiš sladko, Ognjevit?« ponovil je iznova in vstal. Oko mu je sevalo čudnega strahu in zamahnil je z roko pred se, kakor da se hoče ubraniti nekoga.
»Saj si bil sam kriv, Ognjevit, čemu me preganjaš, ali me nisi tedaj dovolj. Pomisli, brat, tisto noč, zima je bila in ti si prišel z vojaki na me, ker sem branil pravice tvojega očeta in pa bogove. Izdajica si bil, Ognjevit, izdajica, in na lastnega brata si šel kot na divjo zver. Tisto noč je zaprisegel Vragočrt, da se ti maščuje, tisto noč, ko je bežal z ženo in otrokom. Volkovi so mu jo strgali, čuješ, Ognjevit? Tedaj sem te sovražil in znosil sem se! Iskal si hčere svoje in sva se srečala, glej, ravno tukaj je bilo, ko sem te prijel za ramo in si se ves ustrašil, ha-ha, nisi se me bil nadejal. A mene je prijela bolečina tedaj, in ti si padel tu doli. Zakaj me preganjaš še sedaj, sam si si bil kriv, sam!«
Starec je pogledal iznova v globel in molčal, potem pa začel iznova govoriti:
»Tvoje telo je strohnelo, tvoja duša pa tuli v nočeh, ker jo boli krivica, Ognjevit, a jaz sem ti davno že odpustil, brat, in ti me preganjaš Ognjevit, star sem, pusti mi spanec v nočeh. Glej, ni slabo tvojemu otroku, Svitozori, oče sem ji, morda boljši kot ti.«
Starec je zopet prenehal in naslanjal glavo na roke. Potem se je zravnal in viknil z bolestjo:
»Ognjevit, čuješ, tvoj sin je v selu!«
Tiho je bilo v globeli, tedaj pa se zdramil tam doli ptič in frfotal z veje na vejo.
»Ali se bojiš, Ognjevit; spavaj mirno; umrlo je v meni maščevanje, ne storim mu žalega!«
In ptič je bil obsedel in tiho je bilo iznova. Krutiboj, je vstal in šel s povešeno glavo po stezi v dolino. Zvezde so ugašale na nebu, ko je dospel Krutiboj v vas. Tedaj je pridrl iz domovja Radovanovega grbovec in ugledavši Krutiboja, začel se je tresti.
»Usmili se, usmili se!«
»Kaj iščeš?« vprašal je Krutiboj.
»Moj gospod je bolan, mrzlico ima, huda bolezen, težka bolezen, pomagaj mi, če moreš, ali imaš trave proti tresavici?«
»Pojdi z menoj!« odvrnil je Krutiboj, in sta šla. Ko je Krutiboj dal grbovemu zelišč, opazil je ta, da nima mož desnega plača, in odskočil je in široko odprl oči.
"Ti si, ti si Vrago-, Vragočrt –«
»Molči!« viknil je starec, »pri bogovih, prisezi, da molčiš —«
»A zakaj, a zakaj? Ali ne veš, da je Stregomil sin tvojega brata, in sedaj iščeva očeta, o katerem smo zvedeli, da je ujetnik Avarov?«
»Moj brat, ujetnik Avarov?« vprašal je začuden Krutiboj. »Ni res, ni mogoče, ni mogoče.«
»Kako ni res, če je to pravil človek iz njegovega sela, ki je bil pred mesecem ušel onim pesoglavcem. Sedaj pa greva in ga rešiva.«
»Ognjevit je umrl,« odvrnil je mirno Krutiboj, »Ognjevit je umrl, prisegam, ti pa ne govori, kdo sem.«
»Ne bom, ne bom!« dejal je Vlah in ves se je tresel, ko je prihitel zopet k Stregonilu. Groza ga je bila pred Krutibojem in sklenil je, da bo pazil na svojega gospoda. Da bi mu povedal, kar je bil izvedel, si ni upal.
Stregomil se je bil prebudil ali bolje zavedel in čutil je v glavi težkočo in mraz ga je stresal.
Nepokor in Stojan in Radoslava so bili vstopili in ko so ugledali vdrte in plahe oči Vlahove in bledo lice Stregomilovo, so se prestrašili.
»Mrzlico ima,« šepnil je Nepokor sestri, Radoslava se je stresla in prebledela in rekla:
»Ali je nevarno?«
»Kakor je,« odvrnil je brat, »mnogokrat je, mnogokrat ni!«
Dekle je pristopilo k ležečemu Stregomilu in mu voščilo lepo jutro. Mladenič se je nasmehnil in njegove oči so z ljubeznijo počivale na nji.
»Hvala ti, a glej, ponoči se me je dotaknila bolezen.«
»Vsi ti bomo stregli, da ozdraviš,« odvrnilo je dekle, in kakor da jo je sram svojih besed, obrnila se je v stran in odšla. Odšla je k Svitozori in tam se je začela deklica jokati, a sama ni vedela zakaj.
Potem pa sta odšli deklici k materi Veri in jo prosili naj jima pove pravljic. Mati Vera ju je s solzami v očeh sprejela, vselej je jokala, ker stara je bila in v nogah jo je trgalo. Deklici sta jo tolažili in ji delali družbo.
Bolnik.[uredi]
Žalost in strah je bilo v Radoslavovi hiši, med smrtjo in življenjem je visel gost; zvesti sluga se ni odmaknil od njegove strani. Prihajal je tudi Krutiboj k bolniku in njegova izurjenost v zdravilstvu je mladeniču kmalu pomogla.
»Tvoj učenec sem bil, a tebe ne doseže nihče, Vragočrt,« dejal je Vlah nekega dne; toda isti hip je bil odprl oči ranjenec in začudeno pogledal slugo. Krutiboj je zakašljal.
»Na tvojega strica, gospod, sem se bil spomnil, pri Bogu, gotovo ozdraviš, če te on zdravi!«
»Saj mi je že bolje, a vama hvala za vajino skrb in potrpljenje.« Mladenič je podal roko slugi in starcu, kateri je pa ni vzel in se obrnil v stran, kakor da ne more prenesti mladeničevega pogleda.
»Ali meniš, da sva midva sama skrbela za te, gospod. Kaj še; ti niti ne veš ne, kaki angeli so ti stregli; glej, eden ravnokar prihaja,« dejal je Vlah in pokazal na vstopivšo Radoslavo.
Mladeniču se je razveselil obraz in oko mu je živo zasijalo, a nič ni vedel, kaj naj stori. Deklica je stopila k njemu in položivši okusne in močne jedi pred Vlaha, lahko zardela in dejala:
»Jej!« Njene oči so se odmaknile Stregomilu.
»Tudi jaz bi jedel,« dejal je mladenič, »bolje mi je!«
»Takoj dobiš, toda ali ti ne bo škodilo?«
Krutiboj je zmajal z glavo in dejal: »Prinesi!«
Deklica je odšla.
Za hip se je vrnila in položila posodo k mladeniču. Ker pa je bila njegova desna roka v ovojih in si z levico ni mogel veliko pomagati, pokleknila je deklica k njemu in ga pitala. Njune oči so se srečavale in deklici se je tresla posoda v rokah.
V tem so bili prišli v sobo Nepokor in Svetovit, za njimi je zvedavo pogledala Krutibojeva hčerka.
»Kaj je s teboj, sestra,« viknil je Stojan, »ali imaš tudi ti mrzlico, da se treseš?«
»Kaj še,« odvrnilo je dekle, »kdo se trese?« A nesreča je hotela, da se je isti hip stresla roka in grižljej namenjen Stregomilu je padel na tla.
»Nepokor,« dejala je tiho Svitozora in se dvignila za mladeničem na prste, »glej, jaz pa vem, kaj ji je, ona, ona ... se je tako bala zanj.«
»Kaj vse veš, da zakaj ravno meni praviš to?«
»Ti si vedno tak, kakor medved. Kaj sem pa storila, da me tako gledaš.« Deklici se je nabrala žalost na obrazu. Mladenič jo je rahlo prijel za roko in ji jo stisnil in vprašal nagajivo:
»Ali si huda name, Vita?«
»Saj sem lahko,« odvrnila je deklica, »ko bi le mogla.«
Medtem se je bil Stregomil nasitil in Radoslava se je dvignila. Oči mladeničeve so ji sledile in bile so polne ljubezni. Vsi so posedli v sobi in govorili so o lovu in zgodnjem mrazu.
Kmalu pa se je zasukal pogovor in Vlah je začel govoriti o krajih in ljudstvih, ki jih je videl.
Krutiboj pa je bil sedel k Stregomilu in govoril ž njim.
»V par tednih vstaneš in kaj misliš potem?« vprašal je.
»Očeta iščem, čul sem, da je ujetnik pesoglavcev.«
»Ali misliš, da ga rešiš?«
»Odkupnino nesem zanj.«
»Njega ne dobiš,« dejal je Krutiboj, »on je umrl.«
»Kako ti to veš?«
»Poznal sem tvojega očeta, v mladosti sva se pobratila, ko mi je rešil življenje, ko sem spremljal črede naših ljudi v italske pašnike. Takrat so nas napadli sovragi in nam odvedli živino. Ranjen sem obležal v gozdu, ko me je našel tvoj oče in me vzel na dom. Pred leti pa sem ga videl, ko je prišel todi. Poslovila sva se, drugo jutro pa smo ga našli mrtvega. Ali hočeš, da ti pokažem njegov grob?«
»Moj oče mrtev, mrtev!« dejal je bolno mladenič in zakril obličje z roko in zajokal, da so utihnili vsi od, začudenja.
»Ti pa se vrni,« nadaljeval je Krutiboj, »zaman bi bila tvoja pot.«
»Kako je to mogoče,« govoril je mladenič, »oče, oče, morda si se motil?«
»Da bi se bil,« vzdihnil je Krutiboj in smrtna bledota mu je pokrila obličje.
»Kaj je tebi, oče,« vzkliknila je Svitozora in skočila k očetu, toda ta, kakor da je ni razumel, obrnil se je k mladeniču in rekel:
»Žalost sem ti napravil, toda napravim ti tudi veselje, poglej to deklico, to ni moja hči, to je tvoja izgubljena sestra. Ali veruješ, ali moreš verjeti?«
Prstopil je Vlah in dejal:
»Poznal sem jo, ko je bila še otrok, na levi nogi ima rdeče znamenje nad členom, ker ji je bilo nekdaj padlo goreče poleno na nogo.«
»Svitozora,« dejal je Krutiboj mirno in kakor da govori iz groba, »objemi svojega brata!«
»In ti, ti nisi moj oče, zakaj nočeš več Svitozore, kaj sem ti storila; jaz nočem drugega očeta kot tebe,« plakala je deklica, medtem ko je mladenič molčal in strmel v Krutiboja in sestro.
»Kako naj ti verujem, saj moja sestra je mrtva, odnesli so jo roparji, ona je pa gotovo umrla v sužnosti.«
»Svitozora, pokaži nogo,« dejal je Krutiboj in v veliko začudenje vseh imela je deklica nad členom rdeč obrastek.
»Ona je, ona,« viknil je Vlah, »gospod veruj, jaz vem, da je res!«
»Kako ti veš?« odvrnil je mladenič.
Vlah pa je skočil k bolniku in začel jokati in vpiti:
»Saj bi rad povedal, a ne smem, ne smem!«
»Govori,« dejal je mirno Krutiboj, »premislil sem, ne branim ti!«
Vlah je poskočil od veselja in zarjovel Stregomilu na ušesa:
»Čuješ, to je tvoj stric Vragočrt, veruj mu!«
Mladenič je prebledel, tako nenadno je prišlo vse nadenj, in izgubil je zavest!
Svitozora je pogledala Krutiboja in planila k bratu.
Krutiboj je šel iz hiše s sklonjeno glavo, kakor razbojnik.
Ne ubijaj![uredi]
Stregomil je bil okreval in v lepem miru so mu potekali dnevi. Vlah se je bil privadil v hiši Radovanovi in bil vesel in razposajen; bilo je, kakor da se je naselilo novo življenje pri Radovanu. V večerih je sedela za ognjiščem družina in Stregomil, pripovedujoč o svojem Bogu in ljubezni njegovi do vseh ljudi. Polagoma je padalo seme v srca vseh, in ko sta Radoslava in Svitozora samevale včasih, premišljale sta gostove besede. Tudi Nepokorja so ganile besede, ki jih je govoril gost, saj mladi mož je davno uvidel, da so njegovi bogovi brez moči. Potrdila ga je v tem zgodba Stregomilova, ko je pravil, da pri njem na domu molijo davno že Boga, a da ni nesreč, niti besov nad ljudi. V ta srca, ki so bila polna strahu in nezaupljiva, vlivale so besede Stregomilove tolažbe in zadoščenja in ljudje, ki so izprva strahoma poslušali mladeniča, so od dne do dne postajali nestrpnejši in bili bi vedeli radi več in več.
Saj niso nikoli čuli takega, da bi se bil Bog ponižal med ljudi in trpel za nje, da je moč besov in pekla brez moči, da je pripravljeno večno veselje onstran smrti.
Samo eden je bil, ki je postajal od dne do dne mračnejši, bil je Krutiboj. Z vso ljubeznijo in vsem največjim spoštovanjem se mu je bližal Stregomil, zahvaljujoč ga, da je rešil sestro; da je govoril Krutiboj resnico, o tem ni dvomil, dasi je vedel, da je moral Krutiboj bežati z doma pred tujimi vojaki, katerim je bil pobil nekaj tovarišev, črteč jih, ker so pritiskali na brata njegovega, naj se da krstiti. Vlah je bil Stregomilu povedal vse to in tudi iz ust svojega očeta je čul večkrat, kako trdovratno se je ustavljal Krutiboj novi veri in napadel zato iz sovraštva vojvodino spremstvo, ki je pripeljalo duhovnikov v vas. Sam oče Stregomilojv je moral iti nadenj in ga zapreti, ker sicer bi se mu bili znosili tujci. Ponoči pa je bil Krutiboj pobegnil. V zimi je bilo in ker je vso noč snežilo, niso vedeli, kam se je obrnil. Odtedaj niso čuli nič več o njem, in ko je Stregomil tako nenadno našel strica, ni vedel od veselja kaj; bolelo ga je, da mu je oče ponesrečil, obiskal je njegov grob, verjel je Krutiboju vse, kar je pravil, dasi si ni mogel pojasniti vsega. Krutiboj pa je postajal zamišljen in čemeren in boječ. Ogibal se je ljudi in včasih, ko je sedel ob Radoslavu in je Stregomil govoril o Bogu in postavah na gori Sinaj, Vstal je nenadoma in odšel.
Mladenič ni opazil, da je vstal, in govoril:
»In Bog je rekel Mojzesu: Peta zapoved je: Ne ubijaj in ne prelivaj krvi; ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe!«
Vlah pa je povesil oči in mrmral v brado:
»On je ubil, ubil, zato beži.« Sam ni vedel, kako mu je prišlo to na um, spomnil se je onih vojakov, katere je bil pobil Krutiboj. In dotaknil se je ramena Stregomilovega in dejal:
»Hudo si storil stricu!«
Mladenič je uganil, kaj misli Vlah, in vstal ter odšel za Krutibojem. Videl je, kako je stopal mož z upognjeno glavo proti gozdu. Noč je bila mirna in tiha. Mladenič je z nekim strahom zrl za Krutibojem. Tedaj pa je ta sedel in naslonil glavo na roke. Tiho se mu je bližal Stregomil in dotaknivši se ramena njegovega dejal: »Stric!«
Dvignil je glavo mož, solze so lesketale v njegovih očeh.
»Stric, ali ti je hudo?« dejal je mladenič.
Ta je prijel Stregomilovo roko in dejal:
»Prijatelj, ti veruješ v Boga in kar je zapovedal?«
»Verujem!« odvrnil je Stregomil.
»In veš, da kaznuje nje, ki so prestopili njegove zapovedi.«
»Verujem.«
Starec je vzdihnil, mladenič pa je dejal:
»Umiei se, poznam tvojo bridkost, toda Bog je dober in odpušča.«
»A meni ne more!«
»Odpustil je razbojniku na križu!«
»Toda Kajn je proklet, proklet!« viknil je starec in vstal in mladenič je z negotovostjo odšel in bilo mu je, da se zjoče.
Vrnil se je in našel zbrano vso družino. Svitozora je slonela ob Radoslavi; govorili so o Bogu. Ko je vstopil mladenič zganili so se in videlo se je, da so radovedni.
»Brez strica prihajaš,« rekla je Svitozora.
»Moli zanj, sestrica, moli,« odgovoril je mladenič in se začel jokati.
Ko je Svitozora prišla domov, našla je strica-očeta na vratih, sedel je nepremično in ves se je tresel.
»Pojdi spavat, oče, bolan si,« dejalo je dekle, katero ni ljubilo manj strica, kakor je prej očeta.
»Ne morem, dete, ne morem, težko mi je!«
»Oče!« dejala je deklica in ovila svoji roki okrog njega.
»Oh, dete nedolžno,« odgovori starec, »bodi srečnejša kot jaz.«
»Kaj je, oče,« dejala je deklica, »čudno govoriš nocoj.«
»Ali se me bojiš, dete?«
»Zakaj bi se te bala, ko si dober!«
»Dete, moje dete, kmalu bom zaspal v smrti, ti pa pojdi z bratom in odpustita stricu tedaj, kar vama je storil žalega!«
»Oče, ti si bolan, lezi; glej, brat je rekel, naj molimo za te.« Starec je dvignil glavo.
»Moliti, za me? O! Ne, ne, za me ni rešenja, ni miru, nikoli, nikoli.«
In starec se je zjokal kakor otrok.
Blagovestnik.[uredi]
Mlado jutro je bilo posijalo preko ravni. Stregomil se je bil prebudil in stopil na plan. Radoslava je prišla za njim, ukročena srna je prihitela za njo, jemaje iz njenih rok krmo. Mladenič je ugledal deklico in se ji približal.
»Pozdravljena, najdražja!«
Deklica se je nasmehnila in dvrnila pozdrav. Šla sta potem drug ob drugem proti gozdu.
»Glej, kako lepo je jutro; tako mi je, kakor da nisem videl nikoli zime in viharjev, srce mi je veselo.«
»Tudi meni je dobro,« odvrnila je deklica, »toda včasih mi je hudo, ko se spomnim, da bom zapustila kmalu te kraje in jih ne bom videla nikoli več.«
»Pri meni boš, in vse kar je mojega, bo tvoje, Radoslava, toda prej mora izmiti voda svetega krsta iz tebe vse maroge, da boš vsa lepa kakor lilija.«
Deklica je mladeniču stisnila roko in oko ji je zasevalo: »Ah, saj verujem Vanj, ki je odrešil ves svet, in ti si dober, tako dober, Stregomil.«
»Z menoj pojdeš in sestrico vzameva s seboj.«
»O ne,« odvrnila je lahko se nasmehnivši deklica, »Svitozora ne pojde, ona poj de za Nepokorom.«
»In jaz, njen brat, niti vedel nisem?« odvrnil je nagajivo mladenič — toda že se mu je zmračilo lice.
»Kaj si postal otožen,« dejala je deklica in prašujoče pogledala Stregomila.
»Strica mi je žal, on veliko trpi.«
»Zanj moliva s Svitozoro in mu streževa, on pa ima tako težke sanje ...«
Mladenič se je zamislil.
V tem ga je prijela deklica za roko in pokazavši mu vprek ravnine, dejala: »Glej —.«
Mladenič je dvignil oči.
Vrsta popotnikov se je bližala, dvoje mož je šlo naprej, za njimi so šli mladi možje v potnih oblačilih. Čudna resnost in dobrotnost je sevala iz obličja in postav, ki so šli po dolini, pojoči glasno pesem. Sedaj so utihnili in ugledavši deklico in mladeniča, dejal je eden izmed moških, ki so šli v prvi vrsti:
»Pozdravljena v imenu Gospoda našega, Krista!«
»Amen!« odvrnil je Stregomil in opazivši svečeniško obleko na možu in njegovem spremljevavcu, je potegnil deklico za seboj in poljubila sta plašče popotnikoma.
»Vstanita, brata, in vedita nas v selo, da odpočijemo,« dejal je starejši s črno, mogočno brado, medtem ko rje mlajši, obrnivši se k deklici, vprašal:
»Tudi tukaj govorite jezik Slovenov?«
»Mi smo Sloveni,« odvrnila je deklica, »a odkod ste vi, ki umete našo govorico?«
Mož se je rahlo nasmehnil, eden izmed mladeničev, ki so sledili tema dvema, pa je dejal:
»Hčerka Slovenov, vedi, da smo tvoji bratje, od daleč prihajamo in daleč gre naša pot. Pred njim pa, s katerim govoriš, pripogni se in poljubi njegovo odelo, zakaj velika moč mu je dana od Boga!«
V tem so se bili približali selu in Stregomil je vedel tujce v Radislavovo dvorišče.
»Vstopite,« dejala je deklica. Na vratih se je pojavil Nepokor in vzrši došlo družbo, ni vedel kaj.
»Brat,« viknila je deklica, »upogni koleno in pozdravi njih, ki so prišli.«
»Vstopite,« dejal je mladenič in moža, eden z velikimi knjigami pod roko, drugi v dragoceni posodi noseč svetinje velikega svetnika Klementa, sta vstopila v hišo; za njimi so šli učenci in spremljevavci.
»Mir tej hiši in blagoslov njenim prebivavcem,« dejal je mlajši od mož.
»Tako bodi,« odvrnili so tovariši.
»Sedite in odpočijte se,« dejal je Nepokor. Posedli so in, glej, prišla je Svitozora in mati Radoslavina in stari Radoslav. Obstali so na vratih, zakaj spoštovanje je obšlo ljudi, ko so videli moža, ki sta sedela med mladeničimi.
Že so donesli gostom jedi in pijače. Vstal je mlajši izmed mož in dvignil roko in blagoslovil mizo, potem so sedli in so jedli.
Medtem je šumela skozi selo novica, da so prišli čudni ljudje, in že se je polnil dvor in predveža v Radovanovi hiši.
Mož s črno brado je vstal in se ozrl na svojega tovariša, svojega brata.
»Konštantin!«
»Kaj hočeš, brat Metod?«
»Čujem šumenje ljudi, moje srce pa je žalostno, ker ne vidim v hiši križa, ne znamenja o Bogu.«
»Govori, brat, kakor si govoril, ko sva oznanjala Boga ljubezni na severu, govori, moj ljubljeni brat, glej, pripravljena so tla.«
Dvignil se je Ciril, bledo lice, obraščeno od črne brade, je bilo polno veselja in vere. Vstal je in njegov glas se je razlegal kakor prošnja po sobi.
»Hvala ti, gostitelj, da si okrepil tujce, toda sedaj povej, odkod ta šum v pred veži?«
Radovan ni razumel, ker je bil malo gluh, odgovoril pa je Nepokor, ob čigar strani je stal Stojan in Stregomil.
»Govori, gospod, ali hočeš, da pokličem svoje brate, ki so zvedeli o velikem dnevu, ko so nas počastili bratje od daleč?«
»Pokliči ljudi,« odvrnil je Ciril, »ker dobre vesti prinašamo.«
Soba se je napolnila, stali so možje in žene tu, tišina je zavladala krog in krog. Cirilu pa so zardela lica in v rokah mu je zablestel križ, visoko ga je dvignil in rekel:
»Glejte znamenje rešenja in življenja!«
Tišina; mraz je stresel poslušavce in vse oči so gledale na križ. Ciril pa je začel govoriti o Bogu in svojem življenju, govoril o velikem delu, ki čaka njega in brata daleč, daleč gori, odkoder prihaja zima. Govoril je o svojih potih, ki so ga vedle mimo rek in preko hribov, ko je spel iz domovine, da oznanja vero in pravega Boga.
»Bratje, glejte, Bog je prišel na svet, da odreši ljudi in da se ljubijo med seboj, da izgine žalost in tema iz sveta in iz src, da zakraljuje na svetu mir in pravičnost. Dolgo je čakal človeški rod v temi na prihod Odrešenika, on je prišel in se dal pripeti na sramotno drevo križa. Tretji dan pa je vstal in poslal z nebes Svetega Duha, da razsvetli njegove učence in da gredo v svet in oznanjajo njegovo smrt in vstajenje.
Bratje moji, in mi smo čuli njegov glas in smo šli, da oznanujemo njegov uk, zapustili smo domačine in prijatelje, ker On je velel, da naj zapusti človek svoje domovje in gre za njim. In sedaj nas vede pot v mesto Rim, kjer kraljuje njegov namestnik in kateremu se pokloniti in pokoriti je dolžan vsakdo. Dolga je pot, a nismo se je bali, gremo, da položi veliki apstol roke na trud najinega dela!« In tu je odprl knjigo Ciril in se poklonil in začel je citati:
»Molimo, bratje! Oče naš, iže jesi na nebeseh, da sveutit sen ime tvoje, da bondet volja tvoja, jako na nebese i na zemi.«
Sklonile so se glave in srca so utripala. Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Svitozora, sloneča za Nepokorjem, stopila je k možema in pokleknil in, klicala:
»Verujem, verujem!«
In Ciril se je nagnil nad deklico in položil roko na njeno glavo:
»Pozdravljena, sestra v Kristu, velim ti, da vstaneš!«
Deklica pa ni vstala in začela je jokati in govoriti:
»Gospod, gospod, ne zavrzi me, usliši me, reši mi očeta!«
»Kaj je tvojemu očetu?« odvrnil je Ciril.
»On umira, a njegova duša je obtežena in polna gorja in obupa; pridi in položi nanj roko in mu bo dobro, kakor je meni!«
»S teboj grem, sestra!«
Razmaknila se je množica, ko sta šla. Na bratovo mesto pa je stopil Metod in dejal z zvenečim glasom:
»Bratje, ali dvomi kateri o resnici besed mojega brata?«
Tišina.
»Ali je nejasno komu, kar je govoril moj brat?«
Tišina.
»Ali verujete, bratje, v besede mojega brata?«
»Verujemo!« viknil je Stregomil in nekaj glasov iz množice. Drugi so povešali oči, niso umeli vsega, niso vedeli, kaj naj odgovore. Metod pa se je obrnil k svojim tovarišem in dejal: »Molimo, ker velik je ta trenotek in božja milost nam je potrebna!«
Mraz in nepojmljivi strah je stresel vse in so se nevede pregibale ustnice: Oče naš, iže jesi na nebeseh. ... Še niso bili domolili, ko je stopila v sobo Svitozora in velela Nepokoru in bratu, naj ji sledita.
Šli so v dom Krutibojev in začudili so se, ko so stopili pred starčevo ležišče in je bilo njegovo oko mirno in jasno njegovo lice.
»Govori, kar si sklenil, brat Krutiboj!« dejal je Ciril.
In starec se je dvignil in začel tiho, komaj slišno:
»Stopite bliže in bodite priča moje vere; o brat, oblij moje čelo z vodo krsta!«
S hitrimi koraki je stopil Ciril h koritu in zajel vode. Sklonil je glavo Krutiboj in šepetal: »O Bog, verujem, verujem!« Dvignil je k nebu oči apostol Slovenov in molil. Potem pa je izlil vode na starčevo glavo:
»V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha te krstim!«
Vsi navzoči so bili pokleknili in Ciril je začel moliti na glas. Vsi so molili ž njim. Ko so odmolili, je Krutiboj dvignil glavo in dejal:
»Sedaj pa poslušajte. Smrt mi je blizu, ah, tako že koprnim po njej, ker sedaj je mir v mojem srcu. Vi pa čujte in ne obsodite grešnika, molite, da dobi usmiljenje pred Gospodom. Stregomil, pridi, daj mi roko in odgovori, kar te vprašam.«
»Vprašajte, stric!«
»Ali si ljubil svojega strica, Stregomil?«
»Ljubil sem ga.«
»Ali bi ga še ljubil, če bi ti bil storil kaj žalega, recimo, da bi ubil tvojega prijatelja?«
Mladenič ni vedel, kaj bi odgovoril. Ciril pa je odvrnil:
»... odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo, in kdor ne odpušča, mu ne bo odpuščeno.«
»Odpustil bi ti,« odvrnil je mladenič.
»Torej čuj. Daj roko, otrok! Ali si ljubil svojega očeta? Gotovo, ker si ga iskal; njega pa je dotekla smrt. Stregomil, jaz sem bil njegov brat in on mi je bil storil zlo. Bežati sem moral pred njim in mojo ženo so strgali volkovi, zato sem mu zaprisegel, da se mu maščujem, in glej, odvedel sem tvojo sestro. Ali ga je bolelo? O da, in zato jo je iskal in je našel po dolgem, dolgem času mene. Tam gori pod ono skalo, pod katero spi, sva se srečala. Kaj vem, kaj sem storil. Skočil je k meni in vpil: Daj mi hčer, samo ti si jo odvedel. Meni pa je zalila jeza srce in sem viknil: Brat si mi bil, sedaj te ne poznam več, odkar je moja mrtva žena med menoj in teboj! On pa je pokleknil pred me in me zaprisegal pri Bogu. Toda trdo je bilo srce. Hotel sem oditi, on me je objel in me ni izpustil. Otresel sem se ga in ga pahnil od sebe in tedaj je, je padel ... Bežal sem, njega pa so našli mrtvega; brat ga je pahnil v smrt. In sedaj govori, ali moreš odpustiti?«
Mladenič je molčal. Svitozora je bila prebledela.
»Stregomil,« dejal je Krutioj s prosečim glasom, »koliko sem trpel, in po pravici sem bil jezen nanj, toda sedaj mi je žal!«
»Bog ti je odpustil, ker si se kesal,« dejal je Ciril.
»Hvala, hvala!« viknil je Krutiboj in pritisnil apostolovo roko na svoje ustnice.
»Ali mi odpustiš, Stregomil? Govori, glej, bliža se trenotek, o mi bo oditi!«
Mladenič je bil zajokal in ponavljal:
»Umri v miru, stric, umri v miru!«
Tedaj se je zravnal starec in velel Svitozori, naj pristopi.
»Otrok moj, tvoj oče umira, ali mu moreš odpustiti?«
»Ti si mi bil vedno dober, ničesar ti nimam odpustiti, samo ne umri mi.«
»Dete,« advrnil je mehko starec, »z Bogom, dete.«
Nepokor je pristopil:
»Položi na me in na njo svojo roko, najina srca so zvezana!«
»Ljubita se!« rekel je Krutiboj in padel na ležišče. Zaprl je oči, kakor bi spal. Medtem so stopili v sobo Metod in ljudstvo in vse je strmelo na čuden prizor.
»Njegova duša odhaja,« dejal je Ciril bratu.
»In ti si mu prinesel miru?« odvrnil je Metod.
»Miru in življenje, hvaležno bodi ime Gospodovo!«
Starec je odprl oči in pogledal po ljudeh. Nasmehijalo se mu je lice in šepetal je:
»Z Bogom, bratje, jaz grem, ker sem truden; ljubite se in odpuščajte!«
»Ljubite se in odpuščajte!« ponovila je množica. Starec pa je zaprl oči, vztrepetal in vzdihnil, visoko so se dvignile prsi — Krutiboj je umrl.
»V miru počivaj, brat!« dejal je Ciril, in vsi so pokleknili in so molili zanj.
Odšla sta sveta brata in blagovestnik Ciril je kmalu za Krutibojem odšel v nebeško kraljestvo; vrnil se je Metod in sejal seme ljubezni v srca Slovenov. Nikoli več ga niso videli naši znanci, ne Stregomil ne žena njegova, Radoslava, ne Nepokor, ne Svitozora. V Mirišču pa je zavladal Bog ljubezni in iz src ni izginil spomin na brata, ki sta bila donesla luč svete vere Slovenom. Verno slovensko ljudstvo ju časti in jima je hvaležno, velikima, priprošnjikoma Slovencev — svetima bratoma Cirilu in Metodu.
KONEC.