Blagoslovitev Triglavske kapele na Kredarici
| Blagoslovitev Triglavske kapele na Kredarici. Rožmanov France |
| |||||||||||
Slovenskim sinovom da v srce doni,
Da višje dolžnosti in slavnejše ni,
Ko za domovja čast,
Blagor in srečno rast
Delati, dokler naš Triglav stoji.
A. Semrajc
Slovenska turistika, ki je šele pred nekaj leti oživela, se je začela zadnji čas prav krepko razcvitati. Na vse načine izkuša nemški mogočnosti, ki je tolikanj nevarna naši domovini in narodnosti, zapreti sapo po lepih in krasnih slovenskih gorah ter tako obdržati od nekdaj slovensko last, kolikor je še ni izgubljene, v svojih rokah. Udje Slovenskega planinskega društva se sicer primeroma množe, vendar pa ne toliko, kolikor bi bilo želeti. Kje je vzrok tej mlačnosti, ni treba dolgo preiskovati. Priznati moramo, da nas Slovencev proti našim nasprotnikom ni veliko. Majhen je naš narod, a je čvrst. S samo srčnostjo pa še ne zmagamo vsega. Je še drug vzrok, ki ovira v rasti skoro vsako društvo, ta je: med Slovenci ni dosti bogatašev, ki bi mogli in hoteli gmotno podpirati narodna društva. Narodnih davkov imamo tudi že toliko, da jih že prav težko zmagujemo. Zato se skoro vsakemu društvu v gmotnem oziru godi bolj slabo, ker nobeno ne dobiva iz tujine pomoči, kakor naši nasprotniki, katerim nemške marke v vsaki sili ali nesili podpirajo oslabela rebra. Slovenska društva imajo le malo premoženja, a vendar smejo z radostnim srcem vzklikniti: Malo imamo, pa to, kar imamo, je naše! Naši darovi so to, a ne tuji!
Kakor sem sedaj splošno omenil o naših društvih, prav tako se godi Slovenskemu planinskemu društvu. Društvo deluje na vse strani po svojih močeh, a delovalo bi še izdatneje, ko bi imelo dovolj denarja. Zatorej je naša narodna dolžnost, da je v gmotnem oziru podpiramo, kolikor moremo, da se močno razširi po vsej mili slovenski domovini.
Slov. plan. društvo pa ne potrebuje samo gmotnih podpiralcev, tudi delujočih mu je treba. Dobilo jih je v vsakem kraju in za vsako okolico, kjer v resnici ne drže rok navzkriž, temveč se trudijo razširjati ljubezen in nagnjenje do planinstva. Med najbolj delavne ude v Julijskih Alpah smemo po vsej pravici prištevati vele-zaslužnega g. Jakoba Aljaža, župnika na Dovjem. Slov. plan. društvo ve delovanje tega gospoda najbolje ceniti, zato ga je tudi imenovalo za svojega častnega člana. Z vso gotovostjo in do dobrega prepričan o vseh okolnostih pravim: »Ako bi gospoda Aljaža ne bilo, bi bil sedaj Triglav v popolni oblasti nasprotnikovi.« Le previdnosti, bistroumnosti in ljubezni, katero goji ta vrli gospod do svojega naroda in do svoje mile domovine, se imamo Slovenci zahvaliti, da je slovenski narod še otel svojega očaka — sivi Triglav, da ni prišel pod tujčev jarem! Le malo je še manjkalo, in Slovenci bi morali kot resnični posestniki Triglava opazovati predrzno nemško oholost, ki bi se košatila po naši rodni zemlji. Gledati bi morali, kako se nam nekateri po sili Nemci vsiljujejo za očime in varuhe!
Po prizadevanju g. Aljaža je postavilo lansko leto Slov. plan. društvo na Kredarici na višini 2500 m prav tik vznožja Malega Triglava z velikimi stroški krasno planinsko kočo. Gospod prof. dr. Frischauf, ki je tudi častni član Slov. plan. društva, in ki je prehodil že veliko gora in prenočil v raznih kočah, se je izrazil dne 12. t. m v Triglavski koči podpisancu tako le: »Prav veliko planinskih koč sem že videl, a reči moram, da mi glede ličnosti, pripravnosti, razdelitve notranjih prostorov in lege nobena tako ne ugaja, kakor ta (namreč Triglavska).« Saj je pa vse to tudi res. Vsakemu, bodi si domač ali tuj turist, se precej prikupi. Ako potnik dojde k njej na večer pred solnčnim zahodom, kako krasen razgled ima, ako se potrudi na 5 minut oddaljeni vrhunec Kredarice! Skoro vse isto vidi, kakor na Triglavu, le tega ne, kar mu stari očka zakriva s svojimi širokimi plečeti. Celo Jadransko morje vidi, ako ga ne pokrivajo megle.
Gospodu J. Aljažu pa tega še ni bilo dosti, ni bil še zadovoljen s samo kočo na Kredarici. Drezalo ga je še nekaj v prsih. Mislil si je: »Do sedaj sem delal le za posvetno veselje pod vrhuncem Triglava, treba je še poskrbeti za dušni blagor.« Premišljeval je, kako bi tudi temu zadostil. Ko sta ga k temu izpodbudila še župnik Simon Ažman iz Boh. Bistrice in rajni mons. L Jeran, je sklenil še lansko leto dozidati poleg Triglavske koče še kapelo, v kateri bi mogli duhovniki, ki gredo na Triglav, brati sv. mašo. Hitro je poiskal stavbenskega mojstra, ki mu je po njegovih nazorih naredil načrt za kapelico. Kakor so se njegovi nazori pri sestavi načrta za kočo izvrstno izponesli, takisto izvrstni so bili tudi pri napravi načrta za kapelo. Trditi smemo, da je g. Aljaž v tej reči nekak veleum.
Ko je imel narejen načrt, je začel delati proračun, koliko bo kapelica stala. Načrt je kazal res le majhno stavbico, a na taki višavi, kamor je razen kamenja treba vse znositi in vso nošnjo drago plačevati, seže stavba, četudi le majhna, globoko v žep in še posebno, če pri delu nagaja vreme, kakor je ravno g. župniku oviralo delo. G. Aljaž je naredil proračun, a vedni dež mu je v pisanem proračunu številke tako po papirju razlil, da so postale trikrat večje. Vse to pa podjetnega g. Aljaža ni ustrašilo. Delal je dalje, kakor je mogel. Hotel je že v septembru lanskega leta dovršiti in blagosloviti kapelo, toda vremenarju se je pri obračanju listov v pratiki zgodila neka neprilika. Gotovo je imel smolne prste in obrnil je na enkrat dva lista. Vsled tega, ker mu je pratika že bolj proti koncu leta kazala, je poslal na zemljo hladen dež, ki se je, padajoč na gorske vrhunce, izpremenil v bele mušice in - sneg je pokril Triglav in vso bližnjo okolico. Gospod Aljaž je precej žalosten ostavil delo in počakal letošnje toplote.
Težko je čakal, da odleze sneg in omogoči potnikom priti na Triglav. Za kogar je zvedel, da je šel na goro, vsacega je poiskal in povpraševal, kako je prezimila nedodelana kapela. Vesel je bil, ko je zvedel, da je vse dobro ohranjeno, čeravno še ni bilo strehe na njej. Začudil pa se je, ko je doznal, da je kapela, katero so delavci pri odhodu s Kredarice dobro zaprli, odprta, in da manjka zunanjih vrat. O kakem hudodelstvu niti slutil ni, ker pozna ljudstvo ob vznožju Triglava in ve. da ni hudobno. Prišel je na sled. Silen veter, kakršen po zimi razsaja ob Triglavu, je zmaknil vrata s tečajev in izpod zapahov ter jih vrgel dve uri daleč navzdol na sneženo konto, da so se razklala. Tam jih je pokril sneg. Šele ko je spomladi odlezel sneg, so dobili delavci razbita vrata še na pol zametena. Koncem letošnjega julija je poslal g. Aljaž zopet delavce na Kredarico, da dokončajo začeto delo. In glej! vreme je zopet jelo nagajati. Navzlic neugodnemu vremenu so delavci do 12. t. m. razen tlaka vse dovršili, tako da se je isti dan določil za slovesno blagoslovljenje.
Ljudstvo v podnožju Triglava in še dalje na okoli je povpraševalo vedno, kedaj bo blagoslovljenje Triglavske kapele. Ko je bil razglašen določeni dan, je nastalo splošno veselje. Vse se je pripravljalo za imenitni praznik.
Glavni odhod iz Mojstrane je bil določen na dan 11. avgusta, zato so vsi tuji gostje že ta dan dopoldne došli v Mojstrano, kjer je bil pri Smercu pripravljen obed. Še pred 12. uro so se vzdignili tuji gostje na pot ter korakali veseli skozi dolino Kot na Kredarico. Nekateri so se tudi do konca Kota peljali. (Voz stane 2 gld. 50 kr.) Precej za njimi pa je odšlo več domačinov z Dovjega in iz Mojstrane. Prof. dr. Frischauf s starejšim sinom Hermanom je došel v četrtek zjutraj skozi Vrata. Nekaj tujih gostov, menda 12, je šlo še isti večer na Triglav, od koder so se ob ½8 vrnili z vrha nazaj v kočo na Kredarici. V kočo so dospeli med tem časom drugi romarji, ki so hodili bolj počasi. Zdaj je zavladalo v koči veselje, kajti nabralo se je na noč nad 100 ljudi raznih stanov. Tu si videl, kako se zna slovenski narod, bodi si gospod ali kmet, v družbi drug z drugim kratkočasiti. Petje, govori in smešnice, vse se je vrstilo, da se nikomur, čeravno je bil vsak utrujen, ni ljubilo iti počivat. Šele proti 11. uri so si začeli ljudje iskati ležišč. Vsi so lahko počivali. Bolj odlični gostje so spali v spalnicah, odločenih za imenitne goste, drugi pa tam, kjer leže vodniki, da še celo na vezeh pod streho so bila ležišča napravljena, da so mogli ljudje počivati.
Drugo jutro so odrinili precej ob 3. uri na Triglav. Nesli so s seboj slovensko trobojnico ter jo obesili na Aljažev stolp, kjer je vihraje oznanjevala širnemu svetu: Triglav je last Slovencev. Kako prijetno je bilo na vrhu! Nikacega mraza, ne vetra! Opazovali smo solnčni vzhod. Že več časa ni bilo tako krasnega dneva in ga gotovo tudi ne bo, kot je bil dne 12. avgusta. Razgled je bil po vrhovih daljnjih Turov prav veličasten. Dolomiti so se tudi nekoliko videli. Vidile so se notranjske in primorske gore. Doline pa niso bile popolnoma brez megle. Ako si pogledal proti Kotu, si zapazil, kako korakajo oni Dovški romarji, ki so šli šele na večer od doma in so vso noč - bila je svetla - hodili, da so zjutraj zgodaj dospeli na Kredarico. Nekaj jih je prišlo še na vrh, nekaj pa jih je ostalo na Kredarici. Do 6. ure se je na vrhu Triglava nabralo 70 slovenskih turistov in turistinj. Prišlo je tudi obilo Bohinjcev h kapeli in na Triglav. Ko je bila večina potnikov na vrhu zbrana, so zapeli Dovški pevci pod vodstvom ondotnega g. učitelja pesem: O Triglav, moj dom, katero je bil gosp. Aljaž že lani uglasbil. Daleč na okoli so se slišali čvrsti ubrani glasovi; odmevali so tako močno, da so jih culi do Dežmanove koče. Poleg teh pesmi so zapeli še druge narodne. Tako so se razveseljevali slovenski turisti vrhu Triglava.
Ob šesti uri se je napravila prva poskušnja z Aljaževim optičnim brzojavom. Na vrhu Triglava je Dovški učitelj g. Jegljič dajal z nalašč za to narejenim loparjem znamenja - črke, katere je na Dovjem v župnišču z daljnogledom opazovala gospodična Manica Žagarjeva. Da je ta optični brzojav lahko umljiv, se razvidi iz tega, da je gospodična vso brzojavko pravilno zapisala, čeravno se je poprej le 1 uro praktično vadila. Brzojavka se je sestavila na Triglavu, tedaj je vsakršno zavijanje izobčeno. Brzojavka je javila: »Dobro jutro! Danes bilo 70 popotnikov na vrhu. Razgled lep. Veselje veliko«.
Ob ½10. uri je č. g. dekan Novak iz Radovljice blagoslovil novo kapelo. Slavnostni govor je imel znani izvrstni turist č. g. kanonik Sušnik iz Ljubljane. Nato so bile v kapeli tri sv. maše. Prvo je daroval č. g. dekan Novak, drugo č. g. kanonik Sušnik, tretjo č. g. župnik Aljaž. Jako lepo so peli Dovški pevci pod vodstvom g. Jegljiča. Tudi drugi dan so bile v Triglavski kapeli tri sv. maše. Zbrano množico je na vrhu Triglava in na Kredarici ob blagoslovljenju kapele fotografoval g. akademik M. Zamik. Med blagoslovom in govorom so se videle mnogim romarjem solze v očeh. Vsi so šli v slovesnem obhodu okrog kapele. Kmetje so rekli: »Na Triglav ne pojdemo več, k Materi Božji na Kredarico pa še!« Na taki višavi (2500 m) se v Evropi nikjer ne bere sv. maša. Bohinjci so prosili, da bi se imenovala kapela "pri Mariji Snežnici", nekateri so pa hoteli, da bi se reklo "pri Triglavski Materi Božji". Vsi popotniki so bili hvaležni č. gospodu Aljažu, da je izvedel zopet tako izvrstno misel.
Pred tretjo sv. mašo so prebrali gg. kaplana Finžgar in Medved ter gospodična Schuller, učiteljica iz Bohinja, krasne pesmi, katere so bili zložili nalašč v ta namen. Naposled se je g. Finžgar zopet oglasil ter prečital spev, ki ga je sestavil g. Aljažu na čast.
Kapela na Kredarici je zidana iz rezanega kamena in portlandskega cementa. Široka je 1,70 m in 3,20 dolga. Nad pročeljem ima železen, odprt zvonik, v katerem visi 14 kilogramov težak zvon jako milega glasu. Zvonikov strelovod je zvezan s strelovodom koče in drži v vodo pod ledenik 200 m daleč. V oltarju je 1,05 m visok kip Lurške Matere Božje. Bohinjski pastirji z Velega Polja so okusno okrasili kapelo s pečnicami (planikami) in drugimi gorskimi cveticami.
Vse je bilo lepo v redu, le nečesa je manjkalo tam gori, namreč miz in nastav, na katerih ob takih prilikah prodajajo kramarice lesene in medene konje ter druge take reči. Gotovo bi bil marsikdo rad kupil kacega konja, da bi ga nesel domov za odpustke. No, čeravno pri kramaricah nismo kupili odpustkov, brez lepega cvetja pa le nismo prišli domov.
Prihodnje leto, to je ob obletnici se zopet snidemo na Kredarici. Do tiste dobe pa, dragi sopotniki, navdušujte še druge ljudi, da pridejo pohodit Kredarico in Triglav. Živeli!