Blagodejna zvezdica (1893)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Blagodejna zvezdica. Novela.
Pavlina Pajk
Izdano: Zbrani spisi Pavline Pajkove (1893), 188–256
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII.dno

I.[uredi]

Tedaj gospodična Ada, Vi nočete odstopiti od svojega sklepa in nas hočete po vsej sili zapustiti?

Te besede je govorila debelušna štirideset ali petdeset let stara ženska, vsakdanjega obraza, priprostega vedenja. Kroj njene obleke in njeno počesanje je bilo edino, kar je kazalo, da spada k boljšim stanovom.

Oseba, ktero je ogovorila, bila je vitka postava sedemnajstletne devojke. Bila je v črnej žalujočej obleki, bledega lica, na kterem so bili močno izraženi utisi otožnosti ali nezadovoljnosti, menda pa obojega. Ta izraz lica, ki je tako malo pristojal njenim letom, priprosta, že močno ponošena črna obleka in pa njena zanemarjena vunanjost sploh, to vse je bilo krivo, da se je Ada na prvi pogled zdela nelepa in neprijetna. Ko bi jo bil pa kdo na tanje opazoval, našel bi bil, da so njene modre, a vedno mrkle oči imele nenavadno milobo, da, tanke poteze njenega obraza bi oživele, ko bi jih rudečica le nekoliko oblila, in slednjič bi njene ustnice, ko bi se hotele nasmejati, dajale vsemu obrazeku nekov čar, kajti odkrile bi vrsto belih zobkov in jej delale na licih ljubeznjivi jamici.

Ljuba gospa Barbara, odgovori potem Ada na njeno vprašanje z nežnim jej lastnim glasom, ko bi vedeli, kakó bridko je sedeti dan za dnevom za tujo mizo, prebivati pod tujo streho s čuvstvom, da je vse, kar potrebujem za življenje, le dar Vašega dobrega srca, in da Vam tega darú ne morem povrniti in tudi nikdar ne bodem vrnila, ne bi mi toliko ugovarjali, da si hočem iskati službe.

Oj ti ljubi Bog, reče zdaj nekoliko razžaljena gospa Barbara, ali sva vam jaz ali pa Feliks kdaj očitala, da živite pri nas zastonj? Koliko pa vi tudi potrebujete za svoje potrebe? Kakó malo n. pr. vi jeste! Ali vas jaz ne ljubim, kakor bi mi bila lastna hči? Ali vam ni moj Feliks iz celega srca udan? — dostavila je bolj s tihim glasom.

Rudečica nevolje pri tem oblije Adino bledo lice, a samo za trenotek, in postalo je še bledeje, nego je bilo prej.

Gospa Barbara se je vedla, kakor da bi ne bila zapazila Adine zadrege. Začela je torej polglasno šteti šive na nogovici, ktero je plela. Potem ko se je dvakrat nalašč uštela, da med tem Adi časa pusti se pomiriti, zvila je pletenico in jo položila v jerbašček za ročna dela, ki je ležala pod mizico. Zdaj se Adi približa, prime jo za obe roki in z glasom dobrotnice poreče: Zadnja želja gospoda stotnika, vašega očeta, je bila, da moram njegovej Adi puščati svobodno gibanje v življenji. Le iz tega vzroka se nočem dalje zoperstavljati. Povejte torej, kakó se neki mislite v bodoče preskrbljevati? V čem bodi vaša služba?

Ko je Ada videla, da je gospo Barbaro resna volja jej pomagati, da doseže svoj namen, zadobi srčnost in takoj odgovori: Upam, da onih sedem let, ktera sem prežíla v zavodu, ni bilo brez sadú.

Oči so se gospe Barbari naenkat zasvetile, usta so se jej še bolj razširila začuvšej Adino opazko, da ona reče veselo iznenadjena: Kaj res, Ada, vi ste tedaj takó učeni, da bi bili zmožni postati učiteljica, v kakej imenitnej rodbini? —

V tem trenotku je gospa Barbara pozabila, da je na skrivnem gojila vse druge namene za Adino bodočnost, a njeno nenavadno dobro srce je vselej zaduševalo želje in naklepe, ktere si je stavilo, kader koli je sprevidela, da one ne osrečujejo bližnjega. Da pa Ada ni srečna v njenej hiši, sprevidela je gospa Barbara uže davno, a vedela in našla ni drugega pripomočka, da bi jo razvedrila, nego da jo še bolj po svoje ljubi in da sili svojega sina Feliksa enako storiti. Toda Adino čelo se je še bolj zmračilo pri toliko pretiranej ljubeznivosti. Uboga gospa Barbara si je noč in dan trla glavo, kaj bi bil vzrok Adine nezadovoljnosti! Ko jej je Ada po njenem večkratnem vprašanji, ali menda čuti v njenej hiši kakšen primanjkljaj, slednjič v zadregi odkrila, da jo je sram živeti od tuje miloščine in da si želi sama svoj kruh služiti, zadela jo je ta vest jako neprijetno. Da bi Ada, stotnikova hči, služila, zdelo se jej je nezaslišano. V svojej napetej dobrodušnosti predstavljala si je takoj Ado kot eno svojih robatih dekel: boso, z navihanimi rokavi, umazano; in težave so jo skoro obhajale pri teh umotvorih svoje domišljije. Zato jej je zdaj, ko je Ada omenila svoj sedemletni uk v zavodu, šinilo naenkrat v glavo, da bi bilo Adi mogoče služiti brez poniževanja pod stan, v kterem se je narodila.

Za odgojiteljico, odgovorila je Ada nekoliko v zadregi, upam biti sposobna. Da bi pa tudi moje znanje zadostovalo za odgojevanje otrok imenitne rodbine, jako dvomim.

Ali Ada, človek, ki se je bavil sedem let z ukom, ta mora že nekoliko znati. Jaz sem hodila v šolo samo osem mesecev in nekaj dnij, a dozdaj še nisem nikdar prišla v zadrego zavoljo pomanjkanja znanja.

Bojim se, da v godbi nisem dovolj spretna. Tudi angleški jezik mi bo delal nekoliko ovire, dostavi Ada bolj tiho.

Dobro, pa idite za odgojiteljico malih otrok. Pri teh ni treba takó visokega znanja. A to vam povem, da samó dovoljujem, da v hišo plemenitašev moja Ada v službo vstopi.

Ali, reče Ada bojazljivo in skoro si ni upala nadaljevati, bojè se razkačiti svojo varuhinjo z vednimi ugovori, jaz se nisem nikdar bavila z otroci. Kakó se bom tedaj znala z njimi vesti?

Gospodična Ada, zagrmel je zdaj zapovedujoči glas gospe Barbare, vi ostanete za naprej pri meni, ker vam niso moji nasveti po volji. Odraslih si ne upate odgojevati, z otroci pa bi se ne znali vesti, kakor pravite! Ali mislite, da bodem morda dovolila, da postanete hišinja? Poglejte na svoje nežne ročice! Kaj menite, da bi one li znale in zamogle opravljati težkih in brezštevilnih dél hišinje? Te njene besede pa je spremljal pomilovalen pogled na Adine majhne roké.

Adi, prestrašenej nekoliko vsled nenadejane razkačenosti gospe Barbare, nekoliko pa razžaljenej po robatem načinu njenega govorjenja, stopile so solze v oči. V srci pa je takrat sklenila, da noče na nobeden način dalje ostati pod obrambo in uplivom sicer dobre, a surove gospe.

Ni torej dala prostosti solzam. Premogši jok vzdigne glavo in z neustrašenim glasom poreče: Gospa Barbara, predno se določim stopiti v nov stan, hočem ga preudarki in pregledati na vse strani, da se prepričam, ali bi znala tudi vse dotične naloge izvrševati ali ne. Tega mi ne smete zameriti. Kaj bi si na primer vi mislili o meni, ko bi po kratkem prebivanji v novej službi dobila nepričakovano slovó?

Kaj bi mislila? odvrne gospa Barbara s čutom, kakor da že vidi Ado iz službe pregnano. Vesela bi bila. Vsaj bi potem bili prisiljeni iskati pri meni zopet zavetja, ker bi se ve da z odprtimi rokami in ganenim srcem sprejela svojo golobico. Oh, Ada, dostavila je po kratkem premolku z mehkim glasom: Kaj se boste neki klatili po svetu? Ostanite pri nas, ki vas vsi ljubimo! Kakó bi rada videla, da postanete — moja hči!

Prestrašena je Ada uprla svoje oči v gospo Barbaro. Že se je mislila blizu svojega cilja, službe, a zadnje besede gospe Barbare so jej kazale, da še nikdar ni bila takó daleč od njega.

Postati Barbina »hči«? Da! ravno ta strah jo sili iz njene hiše. Ne, ni mogoče, rekla je potem skoro obupno. Ako mi vi nočete pomagati, da si najdem dostojno službo, prevzamem prvo, ki se mi ponudi. To rekši vstane, da bi sobo zapustila.

Zdaj je prišla na gospo Barbaro vrsta, da se ustraši. In prestrašila se je res Adinega odločnega vedenja. Približa se jej torej, da jej brani oditi, iti z glasom, ki je kazal, da obžaluje svoje besede, dejala je: Ljuba Ada, za vas rada vse storim, da le zopet prijazneje gledate. Tako hude vas še nisem videla. Vi tedaj želite postati učiteljica v kakej premožnej, a ne aristokratskej hiši. Jelite? Za tako rodbino bi potem vaše znanje gotovo zadostilo. Jelite? Le odkritosrčno mi povejte svoje mnenje. In takó govoreč božala je kakor mati detetu Adino lice.

Moja želja je postati družbenica pri kakšnej bolj starikavej, a na samem živečej gospe, ali kaj enakega, pristavi Ada kratko.

Kakor je vaša želja, Ada. Takoj se grem preoblačit, da pojdem k našemu gospodu učitelju. Tam zloživa notico v smislu vaše želje, ktero pošljem potem kot inserat vsem časopisom glavnega mesta.

Četrt ure pozneje koračila je gospa Barbara proti stanovanju šolskega učitelja, nališpana, s klobukom po strani, govoreč sama s seboj, mahaje z rokama, kakor bi bila vinjena. Ljudje, ki si; jo srečavali, govorili so med seboj: No, gospa Barbara, je ali dobila terno v loteriji, ali je pa srečno našla nevesto svojemu Feliksu, ker je danes takó živahna in brzih nog!

Osem dnij pozneje se je čitala po raznih časo¬pisih sledeča notica:

»Mlada gospodična, sirota, iz dobre rodbine, z izvrstno odgojo, vzglednega obnašanja išče službo pri kakšnej na samem živečej dami ali starikavej gospe. Ne bi se gledalo toliko na visoki honorar; želi se pa, da bi občevanje v hiši bilo dostojno, da se gospodična, vzgojena v duhu krščanstva, ne bi popačila. Ponudbe naj se blagovolijo poslati pod naslovom: 'Sirota', poste restante v trgu N. na Goriškem.«

Ta inserat sta zložila gospa Barbara in učiteljeva modrost.

II.[uredi]

Adino mlado življenje ni pomnilo nobene srečne, vesele dobe. Celó nad spomini njenih otročijh let se je razprostiral neki mračen utis osamelosti. Ob enem ko je Ada zagledala luč svetá, ugasnilo je njenej materi življenje. Njena mati, Angličanka po rodu, bila je še le leto dnij omožena z njenim očetom, ki je pa bil takrat še le lajtnant. Živela je z njim v skromnem, a srečnem zakonu. Po njenej izgubi neutolažljiv je mladi vdovec in oče dal krstiti svojo hčerkico po imenu izgubljene drage ženice. A novorojenka Ada ni mogla izpolnjevati v očetovem srci one praznote, kjer je prej dvajsetletna Ada kraljevala. Ubogi oče se je spočetkoma v nekem oziru celó čutil vselej nesrečnega, ko je pogledal svojo hčerkico. Ona ga je še bolj živo spominjala njegove nenadomestljive izgube. Ker pa mladi častnik in njegov strežaj nista umela baviti se z drobnim detetom, a njegovi dohodki niso bili toliki, da bi si še mogel varuhinjo vzeti, izročil je s težkim srcem hčerkico nekej sorodnici v oskrbljevanje. On sam pa je moral, kakor je njegov stan zahteval, po svetu. Prešla so mu včasih leta, da ni videl svoje Ade.

Ko je Ada vzrastla iz otročjih let, sprevidel je oče, da je treba skrbeti za njeno izobraženje. Po prošnjah in priporočbah je izročil Ado imenitnemu dekliškemu zavodu, kjer je za njo plačeval le četrti del tega, kar so druge gojenke plačevale. Takó je upal, da dobi Ada skrbno odgojo, s ktero se bode kot edino podporo po njegovej smrti mogla na dostojen način preskrbljevati.

Med tem je oče živel samo svojemu poklicu. Slovel je kot hraber in izvrsten vojak. V šlezvig-holštajnskej vojski, kamor je na čelu svojega oddelka stopal proti Dancem, dosegel je lavorov venec slave, a tudi izgubil levo nogo. Bil je potem povzdignen v stotnika, a ni bil več sposoben za službo. Deli so ga v pokoj. Odslej se mu je tesno godilo. Pri vsem skromnem življenji, ktero je zdaj imel, ni mogel več od mirovnine prihranjevati določene svote za Adino odgojo. Da si pomore iz zadrege, določil se je odslej živeti na deželi, kjer je upal pri manjših stroških izhajati. Izbral si je najbližnji trg poleg mesta, kjer je Ada obivala odgojo in se tam za vselej naselil. Da bi še ceneje živel, najel je sobo s pohištvom že opravljeno in sicer pri gospe Barbari, ktere hiša je bila edina v trgu, ki je, da-si ne gostilna, imela nekoliko sob na razpolaganje. Tu je ob enem dobival hrano in postrežbo in to vse jako dobro primeroma za majhno plačilo. Takó je živel stotnik zadovoljen z gospó Barbaro in s svojo usodo, ob enem srečen, kakor ni bil že davno, ker je zdaj pogošče videval svojo hčer.

Gospa Barbara je že bila več let vdova premožnega, a na pol še kmečkega posestnika. Kakove rodbine je ona bila, nihče ni vedel. Ko se je nje rajni mož ženil, bil je iz doma širinajst dnij, in potem s seboj pripeljal gospo Barbaro, ktero je predstavil kot svojo ženo. Nekoliko časa so bili ljudje jako radovedni, od kod je njegova nevesta, ali ima kaj dote itd. A ker od njiju ni bilo nič zvedeti, zadovolili so se na zadnje z raznimi sodbami, ki so si jih sami o njej delali.

Gospa Barbara je bila jako čudovitega značaja. Radodarnost, postrežljivost, usmiljenje bile so njene glavne lastnosti. A imela je tudi svoje slabosti. Bila je namreč silno radovedna; utikala se je rada v tuje zadeve in ako jej je kdo njenih znancev odrekal zaupnost, maščevala se mu je s hudim obrekovanjem. Kdor pa si je njo izbral za prijateljico in zaupnico, temu je bila sama dobrota. Svet bi bila preobrnila, da bi kakšno uslugo storila. In res, le malokdaj jej je spodletelo, da ni dosegla svojega cilja. Zato je gospa Barbara uživala pri svojih tržanih čast poluadvokata in poluspovednika.

Gospa Barbara je bila jako zgovorna. Govorila je vselej mnogo in hitro in pri tem kretala z životom in mahala z rokama. Na sprehodih je nosila navadno skoro celo leto pihalko; med potom je govorila sama s seboj in pri tem se večkrat ustavljala sredi ceste. Tuj izobraženec, ki jo je slučajno srečal, izogibal se je, meneč, da je prismojena. Tržanom pa so ravno te njene navade vzbujale spoštovanje do nje, ker so jo smatrali za učeno in pametno.

Adinemu očetu se je gospa Barbara prizadevala bolj ko mogoče prikupiti. Bila sta obadva vdovca, obadva v enakih letih in rada bi ona bila prezrla njegovo leseno nogo, samó da postane stotnikova gospa.

Stotnik ni našel ugodnosti v njenem društvu, a ker mu je mnogo dobrot storila, bil jej je hvaležen in prijazen, prizadevajoč si prezirati njene prenapetosti. Nekaj nad štiri leta je bil stotnik nje gostač, a naenkrat je postal žrtva neke splošne bolezni. Umrl je še le petinštirideset let star, priporočivši svojo Ado gospe Barbari v varstvo.

Ko je Ada postala sirota, bila je v šestnajstem letu. Njeno izobraževanje ni bilo še dovršeno, a ker zdaj ni imela nikogar, ki bi za-njo plačeval, morala je iz zavoda stopiti.

V hiši gospe Barbare našla je srčen sprejem. Gospa Barbara, pretirana v vsakem svojem početji, bila je pretirana tudi v ljubezni do Ade. Ada, ki je po sedemletnem bivanji v zavodu še le zdaj zopet prišla med svet, opazovala je z začudjenjem in z neko plašljivostjo živahno obnašanje svoje varuhinje. Vajena občevati samo z izobraženimi učiteljicami in nežnimi součenkami, čutila se je tujo in osamljeno tudi sredi obljudjene hiše, v ktero je prišla. Prepričala se je namreč vedno bolj, da se nje odgoja in nazori nikakor ne strinjajo z društvom, s kterim občuje. Čutila se je zató jako nesrečno, a privadila bi se bila s časoma svoje usode, ko bi jej ne bila neka slutnja napravila neprenesljiv njeni uže dovolj neugodni položaj v hiši gospe Barbare.

Gospa Barbara je imela sina, ki je bil pet let starejši od Ade. Telesno in duševno pravi sin svoje matere je Feliks v svojem življenji obhodil nič manj kot četvero gimnazij in dve realki. A ker se je mati prepričala, da so se vsi profesorji zarotili zoper njenega sina, ker so mu dajali same dvojke in trojke in bili celó tako drzni, da so ga dvakrat bacnili iz šole, vzela ga je naposled na dom. Bil je dvaindvajset let star, zapravil je bil materi nekoliko tisočakov in ni znal še v svojem maternem jeziku pravilno pisati! Majhne osebe, dobro rejen, pasel je zdaj lenobo doma, nazoroval delavce na polji, dekle dražil ter bil »sladki križ« gospe Barbari, kakor ga je sama imenovala.

Gospa Barbara se je vedno bolj prepričevala, da iz njenega Feliksa nikdar ne bode kaj prida, da se ne bo nikdar resno prejel dela. Zato je menila, da mu je treba poiskati pridne družice, ki bode znala po njenej smrti njega in gospodarstvo voditi. A da se jej je zdela kakor navlašč stvarjena, da bi prevzela to nalogo. Bila je tiha, poslušna in postrežna. Se vé da se jej je Ada zdela nekoliko previsoko izobražena za njega, a sčasoma, takó si je mislila, bode že pozabila, kar se je naučila, in po njenem vzgledu izučena postala nje vredna naslednica.

Odkrila je Feliksu svoje naklepe, a on ni bil s početkoma z njimi nič zadovoljen. Ada mu je bila prefina in prebojazljiva. Že takoj s kraja ga je razžalilo, da se ona ogiblje njegovega društva. Vendar pa vajen vselej slušati svojo mater, začel se je prijazneje Adi približevati. Kmalu je mati Barbara z veseljem zapazila, da se Feliksovo srce resno vnema za Ado.

Ko je Ada začela slutiti, kam merite prijaznost gospe Barbare in Feliksova udanost, prestrašila se je svojega nevarnega polažaja. Feliksu je takoj dala čutiti, da je razžaljena po njegovem postopanji. Da bi je pa še hvaležnost ne vezala na nikogar, sprevidela je, da si bode treba poiskati primerne službe, da more potem hišo svoje varuhinje zapustiti. Dolgo se ni upala odkriti gospe Barbari svoje želje. Na zadnje pa je to vendar storila, spoznavši ta pot kot edini, da si pridobi svobodo.

Gospa Barbara ni s početka hotela nič vedeti o Adinem sklepu. Nerada je videla, da bi njeno upanje, združiti enkrat Ado in Feliksa, splavalo po vodi, na zadnje pa, kakor smo videli, jej ni bilo več mogoče dalje se zoperstavljati, in ponudila je Adi pomoč, da se jej želja čem preje izpolni.

III.[uredi]

Sredi sobe leži odprt kovčeg, pred njim pa kleči Ada in va-nj pospravlja svoje perilo in druge malenkosti. Skrbno še zavija v papir nekoliko jej ljubih spominkov od svojih prijateljic iz zavoda. Zdaj vzame v roko majhen album, površno pregleduje drage jej slike, ktere je va-nj shranjevala, na zadnje pa poljubuje ne brez bridkosti sliko mlade ženske, svoje matere, in sliko zarujavelega, a prijaznega obraza, podobico svojega očeta. Dejala je album vrh drugih rečij in kovčeg zaprla. V njem je bilo vse Adino imetje.

Ko je svoje delo skončala, očisti si s krtačo novo črno obleko, zadnji dar gospe Barbare, dene si klobuk na glavo in z gotovimi koraki sobo zapusti.

V veži pričakujeta potujočo Ado gospa Barbara in Feliks, obadva praznično oblečena, a čemernih, otožnih obrazov. Hlapec je dejal mali Adin kovčeg na ramo, potem pa korakajo vsi skupaj za njim proti poštnemu poslopju. Ada je imela še dobro uro vožnje do kolodvora.

Ko je poštni kočijaš povabil Ado, naj stopi v voz, poda ona gospe Barbari rokó v pozdrav. Ta pa jo objame takó krepko in srčno, da je Ado skoro zabolelo. Med jokom in poljubi še jej šepeče nekoliko svarjajočih besed in jej pokriža čelo. Zdaj se obrne proti Feliksu, ki je rudeč kakor kuhan rak stal zamišljen za materjo, mencaje klobuk, kterega je pozdravljaje v roki držal ter gledal pred se.

Ali Feliks, kaj ne veš ničesar povedati gospodični Adi v slovo?

Feliks se je tako prestrašil materinega opomina, da spusti klobuk na tla. Podal je potem v zadregi Adi roko, mrmraje med zobmi nerazumljive besede.

Voz je oddrčal in izginil med drevjem, a gospa Barbara je pozdravljajoč še vedno mahala z belo rutico za njo. Ko je pa zapazila, da je nje trud zastonj, obrisala si je z ruto še solzne oči in globoko vzdihnila. Zdaj obrne svojo pozornost na sina, ki je tiho stopal poleg nje. Opazovala ga je en čas molčé, potem pa ga s pihalko udarila rahlo po lici rekoč: Ali si Ado že močno ljubil? Kaj? Ti bebec!

Feliks ni dal odgovora. Sklonil se je proti tlom in utrgal cvetico, ki je rasla na poti. To pa je storil le zato, da si mej tem iz očesa otre solzo.

A sokolskim očem gospe Barbare ni ta solza ušla. Usmilil se jej je. Le potrpi, Feliks; ko bode Ada poizkusila, kakó grenek je zasluženi kruh, rada se bode povrnila. Svet jej bode že pregnal prevzetnosti. Vama obema pa bode koristilo, da se nekoliko časa ne vidita. To je govorila z nekakim preroškim glasom in godrnjaje nadaljevala svoj pot.

Kar se je poštni voz pomaknil, Ada ni imela več očij za Barbine pozdrave. Nje pogled je iskal na majhnem pokopališči, mimo kterega se je ravno vozila, priprosti križ, ki je znamoval kraj, kjer so jej očeta pokopali. Kmalu zagleda križ in to vsled cvetličnega venca, ki ga je v jutro na-nj obesila. Privzdigne se nekoliko, da ga more bolje opazovati, potem pa se sklone nazaj in bila je močno ganena.

Kaj bode za naprej z manoj, je vzdihnila! Bolje bi za-me bilo, ko bi tudi jaz poleg očeta spala večno spanje! In zamislila se je v neznano jej bodočnost, v ktero je danes s prvim korakom stopila.

A pomladansko solnce je sijalo danes takó veselo po lepej planjavi, po kterej se je vozila, ptički so takó skrivnostno žvrgoleli skakljaje po vejah, na kterih je sililo nežno lističje iz debelih zelenih popik, da so se tudi njene misli nehote razvedrile. Ker pa žalost ne najde trdnega prostora v mladostnih prsih, zato se je z njenimi mislimi tudi njeno srce razvedrilo.

Privzdignila je glavo in pogledala v modro nebo. Postajala je vedno mirnejša. Upala je z neko gotovostjo, da dobrotni stvarnik, ki je toliko lepot v prirodi stvaril človeštvu v veselje, ne bode zapustil sirote, ki mora po svetu, med tujimi ljudmi si iskat zavetja. Ko bi jo bila zdaj videla gospa Barbara, čudila bi se bila Adinej hitrej spremembi. Zadovoljnost, da se jej je posrečilo iznebiti se Feliksovega snubljenja, udanost v svojo usodo, upanje, da najde mir in zadovoljnost v opravljanji svojih dolžnostij v rodbini, kamor je bila napotjena, vse to je dajalo njenemu obrazu zopet življenje. Adino lice je naenkrat izgubilo ono resnobnost in nezadovoljnost, ki ste jo v hiši gospe Barbare delali navidezno starejšo in nepriljudno.

IV.[uredi]

Potovalec, ki se vuzi po južnej železnici, ne more prezreti na nekej postaji na spodnjem Štajerskem jako romantično dolino, ki se nenadejano očém prikaže: visoke gore, obrašeene z bukovjem in hrastovjem, na njihovem vznožji gosta vrsta vedno zelenih gozdičev, sredi njih pa bela kopica velikih poslopij. Gost dim, ki neprestano puha proti nebu, mu svedoči, da je ta prijazni kraj obrtnosti posvečen. In res, skozi dolgo vrsto let že tu marljivo opravljajo svoj posel fužine tvrdke: »Berthold in tovariši«. Njihov ustanovnik je bil Bruno Berthold starejši, sedanji vodja in glavni gospodar pa Bruno Berthold mlajši. Na desnej strani vasi, kakih sto korakov oddaljeno od fužinskih tovaren, stoji ukusno poslopje, okinčano z velikim vrtom, kjer stanuje Bertholdova rodbina.

Gospod Berthold starejši, ki pa je zdaj vsled mertvuda, ki ga je ob eden del života zadel, nezmožen fužine nazirati, bil je svoj čas jako sposoben za svoj posel. Užival je skozi celih štirideset let spoštovanje in zaupanje svojih družnikov in udanost podložnikov. Oženil se je v poznih letih z jako mlado mestno krasotico. A mlada soproga, že od otročjih let razvajena, dolgočasovala se je neizmerno v majhnem kraju, sredi šuma živahnega delavnega življenja. Zbežala je torej večkrat mej letom k svojim sorodnikom v bližnje mesto, kjer se je mudila po cele tedne.

Tam je nadaljevala svoje prejšnje razkošno življenje na račun moža, ki se je domá rad trudil in ubijal, da ni odrekal ugodnostij svojej nežnej zakonskej polovici. Darovala mu je tri sinove, in s tem se je stari Berthold tolažil, mené, da je žena njemu, priletnemu, dolgočasnemu možu dovolj storila. Gospa Bertholdova pa je soproga zagotavljala, da ima za otroke in vodstvo hiše vestno oskrbnico in zanesljivo varuhinjo, da se torej sme brez skrbij nekoliko odtegovati prozaičnim prizorom rodbinskega življenja.

Ko je gospoda Bertholda zadel mrtvud, bil je v petinsedemdesetem letu, njegova soproga pa še le v petinštiridesetem.

Bruno Berthold mlajši, naslednik svojega očeta, bil je sedemindvajsetleten mladeneč, resnega obnašanja, skrben in neutrudljiv, ter je v teku enega leta, kar je bil prevzel vodstvo fužin, delal čast svojemu prednjiku.

Hugo, drugi Bertholdov sin, vrgel se je po materi. Lahkoživni mladeneč ni maral nadaljevati svojih študij na univerzi, kakor je bila očetova želja, temveč določil se za vojaški stan. Ker je bil Hugo največi gizdalin, vedel je dobro, da husarska uniforma bolj pristoja njegovej lepej osebi nego pa doktorski klobuk. Potrpežljivo je sedel vsako jutro pol ure v zaduhlej sobici svojega brivca, da je ta njegovemu dekliškemu obrazu uredil še kodraste lasi. Hodil je povsod spremljan od velikega buldoga, ljubil konje ter bil strasten jezdec, žvižgal celi dan operetne napeve in dvoril gledališčne igralke. Na očetovem domu se je prikazoval samo tedaj, kader so mu upniki preveč nagajali. Domá pa se je materi takó dolgo prilizoval, dokler mu ni ta pri očetu izprosila denarja za poplačanje dolgov.

Oskar, najmlajši sin, bil je nesrečnik že od rojstva. Narodil se je hrom in bil takó potrtih udov, da ni mogel sam na nogah stati niti žlice k ustom donašati. Poleg tega je bil vedno bolehen, in zdravniki so mu prorokovali kratko življenje. Sedel je vedno v vozeku, imel slugo, ki ga je stregel, in družbenika, ki ga je nekoliko izobraževal in kratkočasil. A ker je bil Oskar vsled bolezni jako siten, ni noben družabnik pri njem delj časa ostajal nego po eden mesec.

Gospa Bertholdova, ki nikdar ni mnogo marala za svoje otroke, ker je preveč sebe ljubila, čutila je do Oskarja celó neko zopernost. Sramovala se je, da je nje otrok tako spačen človek. Držala se je daleč od njega, bolj ko mogoče. Ni tedaj čuda, da se je že bila naveličala iskati vedno novih družabnikov za sina. Ko je torej slučajno črtala v novinah znano nam Adino notico, domišljevala si je, ali ne bi menda mlada ženska imela več potrpljivosti z bolehnim čemernim šestnajstletnim fantom, nego moški. Ni se dolgo opotavljala; hotela je poizkusiti. Pisala je takoj na dotično mesto. Ta ponudba sicer ni bila po Adinem ukusu, ker pa se ni med tem nobena druga oglasila, sprejela jo je vendar in hitro odpotovala, ker jej je gospa Bertholdova še enkrat po brzojavu naznanila, da je nujno potrebuje.

V.[uredi]

Bertholdova rodbina je uže bila povečerjala.

V prostornej obednici, močno razsvetljenej po velikej plinovej svetilnici, ki je visela sredi sobe, ostala je rodbina ta večer še nekoliko časa združena. Pričakovali so novo družabnico. Na nizkem naslonjači v desnem kotu sobe, proč od luči obrnen, sloni med blazinami in odejami v dveh gubah stari Berthold.

V drugem kotu pri malej mizi sedita Bruno in Hugo kvartajoč, da jima čas hitreje preide. Hugo nosi levo roko zavito v črno svileno ruto, ki mu z vrata visi. Vsled nekega dvoboja, ki mu je vsekal globoko rano na roki, bil je zdaj domá na trimesečnem dopustu.

Na blazini sredi sobe sloni gospa Bertholdova vidno razjarjena, leno potezajoč iglo iz batistnega prtiča, kterega je vezla.

Njej nasproti sedi ukusno opravljena lepa gospodična in prikimava vsakej gospenej besedi. Njen obraz, ki ima grški rez, je brez dušnega izraza; njene krasne, temne oči gledajo medlo; na lepih njenih rudečih ustnicah se vedno ziblje neki zoperni nasmeh. Človek, ki je z njo občeval, čutil je opazujoč njeno dovršeno lepoto, enako kakor kader opazuje umetno izdelani grški kip: utis kamenite lepote.

Vi ne bi verjeli, Kornelija, vzdih ne gospa Bertholdova izpustivši delo iz rok in tipaje si sence, kakó so danes moji živci razdraženi! Ta nesrečni fant! Koliko nam je v jednem tednu napravil sitnob! Nikdo mu ne more zadovoljiti. Da bi vsaj nocoj prišla njegova družabnica! —

Ali je pisala, da pride? pravi z nasmehom Kornelija. —

Na moj brzojavni poziv ni bilo odgovora. Ali že prej nam je bila naznanila, da bode petnajstega ali šestnajstega gotovo tu. Ker pa imamo danes šestnajstega, pričakujem jo gotovo. —

Kornelija zeha in opazuje jekleno spono, ki se je svetila na njenem svilenem obuvalu.

Kornelija je bila jedini otrok soseda in sodružnika Bertboldovih fužin. Ker je mater rano izgubila in gospa Bertholdova ni imela hčeri, bili ste vedno skupaj. Bertholdova gospa se je brigala za njene toalete, vodila jo v društva in z izgovorom, da nadomestjuje ubogej Korneliji mater, nadaljevala svoje razkošno življenje, brez kterega bi, kakor je trdila, ne mogla živeti.

Kornelija, pusto, dolgočasno dekle, pustila se je od nje voditi in je občudovala njene ničemurne nazore. Razven tega je že bilo davno med Kornelijevim očetom in Bertholdovimi skleneno, da postane Kornelija enkrat Brunova soproga. Takó bi se združilo v enih rokah dvojno veliko premoženje.

Kornelija je že stopila v svoje petindvajseto leto, a Bruno, kakor se je videlo, niti mislil ni na ženitev. Zastonj mu je mati prigovarjala, da se naj vendar s Kornelijo vsaj zaroči. Bruno je na to vselej kratko odgovarjal, da še ne vidi nobene sile. Živel je sploh samó za svoje opravke, prezirajoč mater in Kornelijo.

Korneliji, brezčutnej proti vsemu, kar jo je obdajalo, bil je vendar Bruno jedina stvar na svetu, za ktero je čutila nekoliko zanimanja. Ona ni mogla razumeti, zakaj se Bruno tako malo briga za njo, svojo bodočo soprogo. Da bi jo pa bila Brunova hladnokrvnost žalostila ali pa celó žalila, kaj takega ni Kornelija v svojej maločutnosti niti čutila. Bila je pa zató tem bolj pogostoma pri Bertholdovih, da bi Bruna s svojo navzočnostjo spominjala roditeljevih naklepov, ter je potrpljivo pričakovala dne svoje rešitve.

Bruno ni nikdar maral za Kornelijo. Videl jo je z malega, poznal vse njene slabosti, takó da ni ona imela za-nj nobenega čara, ki bi ga naj bil privabil v ljubezenske spone. Tudi njeno lepoto gledati se je bil že naveličal. Da bi se pa poročil po roditeljevih željah z devojko, do ktere ni čutil najmanjšega nagnenja, zdelo se mu je, da ne bode nikdar prepozno. Bruno, ob kterej uri pa pride večerni vlak? —

Ob devetih in sedmih minutah, mama, odgovori hitro Hugo namesto Bruna. —

Zdaj pa je že kmalu pol desetih, pravi v skrbeh gospa Bertholdova in postaja nemirna. —

Črez nekaj časa pa zopet povzame besedo: Bruno, ali si pazil, da bi kočijaš ne zamudil vlaka? —

Vse je v redu, mama; le brez skrbi bodite, oglasi se zdaj Bruno. —

Odkar je nesreča zadela starega Bertholda, začela je njegova žena nekako spoštovati sina Bruna. Od njega je bil zdaj odvisen obstanek in pomnožek rodbinskega premoženja. To je mati dobro vedela; zató se mu je hotela prikupiti s tem, da je le njemu zaupala, le njega za svet popraševala, le njega odlikovala, kader in kolikor je mogla.

Na dvorišči se je začul ropot prihajajočega voza. —

Družabnica je že tu, pravi Hugo zadovoljno, pusti kvartanje, natakne si jednoočnik na oko in se obrne proti vratom, da bi bolje opazoval prihajajočo gospodično.

Hugo, ti si v vsem svojem početji pretiran, pravi svarljivo mati. Česa pričakuješ od revne sirote, ki mora služiti, da se preživi? —

Ali mama, odvrne veselo Hugo, ime Ada je tako poetično, da si tudi njeno osebo mislim tako. —

Poetičnost iščeš na človeku, ki se je mučil celi dan na potovanji? — pravi Bruno z nasmehom. Prašna bode od nog do glave, lice in roke jej bodo črne od dima in dišala bode po premogu. Zdaj imaš sliko poetične prikazni, ktero tako praznično pričakuješ. — Rekši vzame časopis in se vá-nj uglobi.

Kornelija se je nehótoma smejala Brunovej opazki in radovedno gledala proti vratom.

Dveri se odpro in hišinja naznanja prihod Oskarjeve družbenice. Takoj za njo pride Ada, oziraje se boječ po sobi.

Le bliže, gospodična Ada, dobro došla! Kako težko sem vas že pričakovala, poreče gospa Bertholdova s tankim glasom, ki je pa pri njej bil vselej znamenje zadovoljnosti. —

Ada se je skazala prav tako, kakor jo je Bruno naslikal. Vrh tega pa je bila še silno bleda vsled boječnosti. Približa se gospe in se jej nekoliko nerodno pokloni. Vedela je, da jo radovedno navzoči opazujejo, in to jo je motilo.

Ali ste dobila moj brzojav? nadaljuje gospa, da jo osrči. —

Dá, milostiva gospa, odgovori na to Ada še precej krepko, ker je čutila, da se je treba ohrabriti, da bi ne napravila slabega utisa, — toda takrat še nisem za potovanje bila pripravljena in nisem utegnila prej odpotovati nego to jutro. —

Da pridemo k stvari, deje gospa Bertholdova in pretrga Adino govorjenje; videlo se je, da jej ona ne dovoli zaupno vesti se z njo. Vaše opravilo v našej hiši, kakor sem vam že pisala, bode to, da družbo delate bolnemu fantu in da čitate zvečer, ko on zaspi, časopise gospodu Bertholdu. Oskar, povem vam koj odkritosrčno, je jako siten in neprenesljiv vsled bolezni. Zato sem menila najeti mu družbenico mesto družbenika, ker ste menda ve mlade ženske bolj potrpljive od moških. Prizadevajte si torej, da se v potrpežljivosti odlikujete od svojih prednjikov. To vam pa naročam, da nočem nikdar ničesar čuti o sitnobah, ki utegnejo nastati med vama. Moji živci so močno občutljivi in ne prenašajo nikakoršnih razdražb. Glejte, da z njim bolje ko mogoče izhajate; vaš trud se vam bode dostojno poplačal.

Ada, ki je ves čas, ko je gospa govorila, s povešenimi očmi in pazljivo poslušala, uprla je zdaj svoj pogled na njo, opazujoč z neko iznenadjenostjo mater, ki je takó brezčutno o svojem bolnem sinu govorila, in poreče: Prizadevati si hočem po mogočnosti, da ustrezem gospodu Oskarju in da se vedem po vaših zapovedih. — To pa je rekla z glasom, ki je kazal voljo, da hoče tudi izpolnjevati, kar je obetala. —

Kaj se je zgodilo? oglasi se zdaj hripav glas na konci sobe. Stari Berthold se je bil vzbudil vsled živahnega govorjenja. —

Kornelija, predstavite gospodično mojemu soprogu, prosi gospa.

Kornelija vstane, približa se staremu gospodu in z umetnim glasom pravi: Gospodična Ada je tu! —

Kdo? praša starec začudjen.

Oskarjeva družbenica je prišla, ponavlja Kornelija. —

Le bliže, moja draga, le bliže! pravi gospod Berthold z dobrodušnim glasom. In ko se mu Ada približa, pomoli jej koščeno roko v pozdrav.

Ada prijetno iznenadjena vsled starčeve prijaznosti, dela je takoj svojo majhno ročico v njegovo otrpnelo.

Stari Berthold jo pomenljivo ogleduje, potem pa reče: Vašej potrpljivosti izročam svojega nesrečnega sina Oskarja. Vaše lice mi govori o blagem srci; bodite mu vi dober angelj čuvar. Kako pa vam je ime?

Ada.

Kako? — Prosim, stopite na mojo levo stran; na desno uho nič ne čujem.

Ada to stori in mu še enkrat pové svoje imé.

Starec je nekaj godrnjal. Poznalo se mu je, da ne more umeti, da bi Ada bilo kakovo imé. Kje pa so vaši roditelji? nadaljuje zdaj.

Jaz sem sirota, odgovori Ada, skoro jokaje.

Sirota! Hm! — Kako nespametni stariši, da umro in puščajo tako stvarico samo na svetu! — Glava mu je zlezla na prsi, zamežal je z očmi, začel hrliti, kar je značilo, da je starec pozabil na svojo okolico in zadremal.

Gospa Bertholdova pozvoni. Hišinji, ki se je prikazala, ukaže Ado v njeno spalnico odvesti, češ, da mora biti silno utrujena.

Ko se Ada poslovi, še dostavi: Dobro se spočijte! Jutre prevzamete takoj za rana svoje delo, in zagotavljam vas, da ni lahka naloga, ki vas čaka. —

Ko je Ada zapustila sobo, skoči Hugo po konci rekoč: Ali, mama, gospodična Ada je gotovo lačna; zakaj jej niste dali prinesti nekaj večerje? —

Dragi Hugo, odvrne mati s porogljivostjo, ti me ne boš učil obnašati se s svojimi podložniki. Sicer pa ne bodeš užival nikdar veselja gledati, kako se vede gospodična Ada pri jedi. Ona bode obedovala z Oskarjem in ne pri našej mizi. Potem se obrne proti Korneliji in pravi: Kako vam ugaja nova družbenica?

Videti je takó zastradana, bil je Kornelijin odgovor.

Meni se zdi ponižna in dobra, dostavi gospa. Sklonivši se proti njenemu ušesu se pa šepeta: Ni lepa revica. To me veseli: vsaj ne bo Hugo za njo gledal.

Hugo je pa ravno takrat in tudi tako tiho poprašal brata, ali se mu Ada dopade.

Bruno je pomajal z ramama rekoč, da se on ne zanima za ljudi, katere mati jemlje v službo.

Hugo je še nekoliko govoril o majhnej Adinej nogi in roki, o jedinem, kar je na njej mogel dobro videti pri slabih svojih očeh in neugodnej razsvitljenosti sobe.

Ko je Ada v svojej sobi odložila popotne reči, vsede na stol, da si oddahne in si še enkrat v duhu predoči sprejem v Bertholdovej hiši. Kakor je bil utis dober, kterega jej je v trenotku napravili stari Berthold, ravno tako slab je bil oni njegove gospe. Razna čuvstva so se v njej vzbujala. Potem pa poklekne k vznožju postelje, zakrije si z rokama obraz in vzdihne:

Takó sama, tako sama sem na svetu!

VI.[uredi]

Ko so drugo jutro Ado predstavljali Oskarju, čepel je ta v vozeku vzdihujoč od dolgega časa. Ada se mu približa, vzame njegove otroške ročice med svoje in pravi z občutkom: Gospod Oskar, ali mi boste nekoliko prijazni, ki bodem le za vas živela in si prizadevala vašim željam ustrezati? —

Oskar jo je začudjen pogledal. Tako prijaznih besed ni bil vajen. Kdo ste vi, ki mi obetate biti dobra z menoj, ko me v hiši nikdo ne mara razven očeta in Bruna?

Moje ime je Ada in pozvana sem, da vam delam družbo namesto onih gospodov, ktere ste prej imeli. Ali vam je to prav? —

In vi ne boste nikdar bežali od mene, kakor se me izogibljete mama in Kornelija? —

Nikdar, gospod Oskar! Ljubila vas bodem, kakor bi mi bili bratec, in si prizadevala, da bodete tudi vi za mene enako čutili.

Ne rekajte mi gospod, prosi Oskar. Zdi se mi, kakor bi se mi hoteli posmehovati. Ali ne vidite, da nisem daljši od enega metra? Vi ste mi po godu in čutim, da bodem z vami gotovo zadovoljen. Klical vas pa bodem Ado in ne gospodično Ado. Ali to smem? — Ko mu Ada prikima, še dostavi: Dajte mi zdaj še en poljub, da bode najno prijateljstvo bolj trdno!

Ada se opotavlja in zarudi. Oskarjeva glava je bila velika in njegov obraz je vsled bolezni bil videti starejši. A gledala je na njegovo nedoraslo majhno telo, videla, kako jo on proseče gleda, da bi mu izpolnila željo, in imela je usmiljenje z njim.

Skloni se proti njemu ter ga lahno na čelo poljubi. In prijateljstvo med njima je bilo v resnici od tistega trenotka skleneno.

Ada se je potem v neverjetno kratkem času privadila svojega novega življenja. S trdno voljo, ktero si je za prvi pogoj postavila kot sredstvo, da si pogladi neugodnosti, ki bi jo utegnile motiti pri izvrševanji njene težavne naloge, dosegla je pri Oskarji, kar ni nikdo pred njo mogel doseči. Z vso njej lastno potrpljivostjo in nežnostjo bavila se je z njim, izpolnjevala mu vsako željo, tako, da je Oskar v teku enega meseca postal krotek kot jagnje.

Tudi Ada je v sebi začutila neko do zdaj njej neznano zadovoljnost. Ta pa je izvirala iz ljubezni do novega poklica. Njeno lice je začelo cvesti, nje život jel se razvijati ter v kratkem dosegel ono popolnost, ktero je bil prej zamudil. Strmé je gospa Bertholdova opazovala, da postaja Ada vedno krasnejša. Na njenem cvetočem lici je bliščal odsev nedolžnosti in blagosti njene duše, iz vse njene osebe je sijala miloba. Začela se je torej bati, da bi Adina prikazen ne postala nevarna odraslima sinovoma. A tolažila se je s tem, da je Ada ponižno in pametno dekle, ki bi gotovo ne dajalo nobenega pomena dvorljivim besedam, ktere bi jej sinova utegnila povedati. Prav za prav je bila v skrbeh le zavoljo Huga. Vedela je, da je Bruno jako neobčutljiv proti ženskemu spolu in preveč moški, da bi, že na pol ženin s Kornelijo, nadlegoval z brezciljnim postopanjem družbenico. Pazila je tedaj le na Huga, meneč, da mora takoj, ko izteče njegov dopust, nazaj k svojemu polku.

A Hugo je mislil čisto nasprotno od matere. On je bil vselej prvi, ki je zapazil na Adi kak novi čar. Pazljivo jo je namreč vsak večer opazoval, kader je staremu Bertholdu čitala časopise. On, ki ni v mestu nikdar živel brez ljubezenskih zapletk, menil je, da se ga je sama previdnost usmilila in mu v dolgočasno hišo poslala lepo Ado v razvedrenje njegovega duha. Rad bi jo bil začel dvoriti, a nikdar ni našel prilike temu. Ada je bila vedno pri Oskarji, ali pa z njim in slugo, ki ga je vozil na sprehodih. V svojo največo žalost je videl, da se njegov dopust koncu nagiblje, a seznanil se še ni bil z njo. Toda njegova zvijačnost mu takoj pomaga iz zadrege. Izprosi si namreč pri svojem predstojniku še eden mesec dopusta, češ da je njegova roka sicer ozdravela, ali ne čuti še prejšnje moči. Storil pa je to na skrivnem brez materinega vedenja. Menil jej je povedati še le tedaj, ko že bode imel dovoljenje v rokah. Bruno, kteremu je bil svojo skrivnost zaupal, ga je prav resno posvaril, a Huga je to svarjenje malo brigalo. Da bi užival slast kratkočasjenja z lepo gospodično, požiral je rad nekoliko ostrih besed. Trl si je glavo, na kak način bi seznanil se z Ado. Na zadnje si izmisli Oskarja obiskati, kar pa pred nikdar ni storil. Vedel je, da Ado pri njem gotovo najde. Seveda Oskarjeva navzočnost mu ni bila ljuba. A da napravi prvo znanje, mislil si je, bi vendar veljalo.

Svojega sklepa ni pustil dozoreti. Odene si izborno opravo, pomudi se precej dolgo pred zrcalom, navihajoč si male brke ter obišče Oskarja.

Oskarja so bili ravno domú privozili z jutranjega sprehoda ter je zdaj, v svojem naslonjači čepé, pazljivo poslušal Ado, ki mu je čitala iz neke knjige.

Ko Hugo v sobo stopi, odloži Ada knjigo v vidnej zadregi in se hoče oddaljiti. Začela je namreč slutiti Hugove namene in si takoj domislila, da velja ta pohod njej, ne pa bolnemu bratu. A Hugo jo uljudno vabi ostati, med tem ko jo je Oskar skoro jokáje prosil, da bi ne odšla. Adi se je zdelo, kakor da se Oskar boji svojega brata. Zato je ostala in vzemši neko ročno delo usedla na prejšnje mesto.

No, Oskar, začne Hugo, čestitam ti, da si takó dobrega obraza. Je-li, da je bolje imeti družbenico in to še takó ljubeznivo nego pa dolgočasnega družbenika? Pri teh besedah pogleda goreč na Ado. A ona ne vidi njegovih pogledov ter je zrla v svoje delo.

Čestitam, čestitam ti iz celega srca, nadaljuje Hugo podajaje Oskarju roko.

Kaj, ali nočeš udariti: še dostavi, ko vidi, da se Oskar ne gane. Potem pa reče porogljivo smejé se: Saj res, pozabil sem bil, da ne moreš vzdigniti roke. Glej, kakó sem pozabljiv! — In pri teh besedah se vedno smeje.

Ada je zmirom gledala na svoje delo, Oskar pa jezno v stran.

Kaj se držiš takó čemerno? povzame Hugo zopet besedo tiho se jeze, da se Ada ne smeji njegovim besedam. Saj te nisem hotel žaliti. Le vrlo v zdravji napreduj in kmalu te hočem učiti jezdariti. Ah, Oskar, to je veselje sedeti na živahnem konjičku! Hop! hop! in v desetih minutah si prejezdil več okolice, kakor te tvoj počasni sluga v dveh letih prevozi. Hotel je še nekaj dostaviti, a moti ga silno bridki Oskarjev jok. Ubogi fant! poslušal je nekaj časa potrpljivo bratove opazke, potem pa se je čutil takó zasmehovanega in ponižanega in to še v pričo Ade, da mu je presedlo. Polastila se ga je zopet nekdanja razjarjenost.

Ada se je ves čas jedva premagovala, da ne bi Hugu prepovedala, naj bolnika dalje ne draži; začuvši pa zdaj Oskarjev obupni jok, čutila je potrebnost, da svojega gojenca reši brezsrčnega nadlegovalca. Vstane, približa se Hugu za dva koraka in v francoskem, Oskarju nerazumnem jeziku s srditim obrazom in zapovedujočim glasom poreče: Gospod lajtnant! Ako ne veste svojega časa bolje porabiti, kakor da pridete dražit bolnega brata, jaz, postavljena za varuhinjo njegovega dušnega miru, vam ukažem sobo zapustiti. Ob enem vam tudi prepovedujem, da bi se še kdaj sèm prikazali. — Rekši mu obrne hrbet in Oskarja pomirjuje.

Hugo je stal s polodprtimi usti in ubočil svoje oči. Ni vedel, ali sanja, ali je resnica, da ga je Ada spodila. Na zadnje pak se ga smeh poloti in grohotaje zapusti sobo. —

Na dvorišči zapazi Bruna in mu že od daleč miga, naj ga počaka. Grohotaje se mu potem približa in pravi: Ah Bruno, kakšen prizor sem zdaj le preživel z našo »malo«! — Potem mu pripoveduje na tanko, kar že vemo, in končuje z besedami: Pravite, da je Ada stotnikova hči? Jaz pa ti povem, da mora ona biti hči kakšnega pástorja, ker ima izvrstno nadarjenost za pridigarja! —

Hugo, ti vse pretiravaš, posvari ga Bruno, in čelo se mu stemni. Vsled tvoje neumne šale bode Ada izgubila svoje dobro ime, tebi pa to ne bode ne v čast ne na korist. —

A kaj! jaz sem vojak, meni je vse dovoljeno, odvrne Hugo ponosno in se vzravná po konci. Ada pa se mora za kazen, ker me je tako oštela, v mene še zaljubiti. Ali ne verjameš, Bruno? popraša brata, videč ga neverjetno majati z glavo. Jaz pa ti povém, da se bode, in to v prav kratkem času. Ali ne veš, da po nevihti solnce še prijazneje sije? —

A Bruno ga ni več poslušal, temveč šel je po svojem opravilu.

Hugo pa zažvižga buldogu, in obadva korakata potem iz dvorišča na prosto.

VII.[uredi]

Bilo je isti dan, ko je bil Hugo Oskarja obiskal. Bertholdovi so ravno pri obedu sedeli, ko služkinja naznani, da želi gospodična Ada govoriti z milostivo gospo.

Zdaj ko obedujem, želim imeti mir, reče kratko gospa. Naznani to gospodični in jej naroči, naj pride črez eno uro. —

Služkinja odide, a kmalu se zopet vrne, češ da pravi gospodična, da mora z milostivo gospo takoj govoriti, ker je silno nujno. —

Naj tedaj pride, reče nevoljna gospa.

Prikaže se potem Ada, bleda, z objokanimi očmi. Gospa jej ne pusti priti do besede. S strogim glasom jo takoj ogovori: Vi se najbrž hočete potožiti zavoljo Oskarja. Ali vam že nisem prvi večer, ko ste prišli v službo, povedala, da nočem ničesar vedeti o vajnih razporih? —

Prosim odpuščenja, da vas nadlegujem, pristavi Ada bojazljivo. Jaz in Oskar se popolnoma dobro razumejeva in med nama, upam, ne bode nikdar razpor nastal. Zdelo se mi je samo potrebno naznaniti, da se mi zdi Oskar silno hudo slab, takó da se bojim vsak trenotek za njegovo življenje. —

Ah, pojdite z vašim naznanilom! Kakó nas morete s takim grozovitim naznanilom med obedom motiti? poreče razdraženo gospa in si z rokama ušesi zamašuje. Bruno vam bode kmalu zdravnika poslal. Zdaj pa nam prizanašajte s takimi novostmi! —

Gospa Bertholdova je spadala v vrsto onih ljudij, ki nimajo nobenega sočutja za tuje gorje in se zato branijo poslušati, ako se o njem govori, ker jih baje preveč gane.

Ada se pokloni in pobita zapusti sobo.

Hugo, to je tvoje delo, opazi Bruno.

Hugo se je zdel prestrašen, a nič ne odgovori.

Gospa Bertholdova se je pa dalje hudovala, rekoč: Takó sem se veselila tega koščeka fazana, a zdaj ga ne morem več pojesti! — Bruno, idi potem k Oskarju in, ako se ti bo zdelo potrebno, pošlji po zdravnika!

Pol ure pozneje potrka nekdo na vrata Oskarjeve sobe. Ko pride sluga odpirat, vstopi Bruno. S tihim glasom takoj slugi ukaže, naj gre po zdravnika, a potem stopa varno do Oskarjeve postelje, pri kterej je sedela Ada.

Oskar je bil ravno vsled slabosti padel v omotico, ki je bila spanju podobna. Njegovo lice je bilo silno upalo; zdel se je umirajočemu podoben. Bruno ga nekaj časa s pomilovanjem ogleduje, potem pa hoče Ado nekaj poprašati, a ta ga tiho poprosi, naj stopi v bližnjo sobo, da bi z govorjenjem spečega ne prebudila.

Ko sta prišla iz bolnikove sobe, popraša Bruno z resnim glasom: Kaj ne, Oskarju je hudo postalo, ko ga je bil Hugo obiskal? —

Ada potrdi in zarudi.

Ali mislite, da je Oskar res v nevarnosti? nadaljuje Bruno. —

Ada, ki se je itak danes čutila na jok pripravljeno, ker je toliko strahu in žalosti prestala, se zajoče in vzdihne: Bojim se, da ga v kratkem iz¬gubimo. —

Ne jočite, pravi Bruno nekako trdo; solz ne morem trpeti. —

Ada jok premaga in Bruna z začudjenjem pogleda. Zdelo se jej je nemogoče, da bi ga njene solze mogle srditi. A nje pogled se vjame z njegovim in ona hitro obrne proč oči. Na tihem pa je menila, da njegov obraz ne ve za ono osornost, ktera se je glasila iz njegovih besed. —

Ko jo Bruno zapusti, vsede Ada zopet k Oskarju. Bila je zdaj videti mirnejša nego preje, a zato pa nekoliko raztresena. Nekaj časa zre ganena v spečega Oskarja, potem pa nehoté poljubi njegovo mrzlo ročico, ki je ležala na odeji. —

Bruno je od tedaj vsak dan Oskarja obiskoval, ki je zdaj nenadoma hitro okreval. Kader je Oskar spaval, tedaj ga je Bruno samó pogledal, molče Ado pozdravil in odšel. Ako je pa Oskar bedél, tedaj pa je Ada pri Brunovem prihodu vstala in kratko ga pozdravivši brata sama pustila.

Ada se je privadila Brunovih vsakdanjih obiskov. Nehoté je postajala nemirna, kader ni prišel o navadnej uri. Začela je zdaj nekoliko pozornosti na svojo toaleto obračati. Zdelo se jej je namreč, da je že dovolj časa nosila žalno obleko za umrlim očetom in devala je nekaj belega okoli vratú in pri pesteh. Za tem majhnim lišpom je kmalu sledil pisan trak in začela si je lasi bolj umetno počesavati. —

Oskar, ostroviden, kakor so vsi bolniki, zapazil je kmalu, da se v Adi vrši neka notranja sprememba. Opazoval jo je molče in postajal otožen.

Ko ga enkrat Bruno obišče, popraša ga Oskar s poudarkom: Zakaj me zdaj vsak dan obiskuješ, ko mi bolezen že odlega? Pred mojo boleznijo si pa le poredkoma k meni prihajal! —

Brunu se okó stemni in v zadregi odvrne: Ker te ljubim in želim, da bi se ničesar ne zamudilo, kar ti zamore hasniti. —

O, za to imam Ado, ki dovolj skrbi za me. Ona bi življenje dala, da se mi zdravje povrne, pravi Oskar z občutkom in ostro pogleda brata. —

Potem pa me ne bodeš več videl, deje Bruno kratko in se hitro odpravi.

In res ni ga bilo več nazaj. — Zopet je Oskar zapazil, da se v Adinej duši nekaj vrši, in sicer nekaj neprijetnega, ker je bila Ada odslej bolj tiha in vedno raztresena. A Oskarja je zdaj zapustila prejšnja otožnost.

VIII.[uredi]

Nastali so deževni dnevi. Oskar je moral zató bivati v sobi. Ada, ki ga po svojej navadi nikdar ni zapuščala, čutila je vendar potrebnost naužiti se čistega zraka. Zato se je nekaj časa po jutrih za rana ali pa po večerih mudila na hišnem vrtu.

Hugo je po onem za Oskarja tako usodepolnem dnevu zastonj prilike iskal, da bi z Ado govoril; zapazil je tedaj z veseljem njene samotne sprehode. Mislil si je: zdaj ali nikdar več ne bodem imel prilike prav iz srca z njo govoriti! Izgubil je bil nam¬reč že davno veselje norčevati se z njo, kakor je to menil s početka. Ada s svojim resnim, dostojnim obnašanjem poleg svoje telesne popolnosti in čile mladosti, dozdevala se mu je kot nek ženski uzor. Vajen samo občevati z lahkomiselnimi in ničemurnimi ženskami, mislil je vedno, da so vse ženske onim enake. Ko pa spozna veliko razliko med Ado in onimi, začel jo je nekako občudovati in se resno za njo zanimati. Pazil je torej vsak večer, ali pride na vrt ali ne. Jutranji čas mu ni bil po godu. V mraku, misli si, vidi se vse bolj romantično. Zelja se mu kmalu izpolni. Ker je neki dan v jutro močno deževalo, izvoli si Ada večer, da si na prostem oddahne. —

Bila je sobota. Hugo je vedel, da ima Bruno o tem času opraviti z izplačevanjem delavcev. Mati in Kornelija ste se pa že v jutro odpeljali obiskat sosednjega posestnika in se povrnete še le pozno v noči. Ni se tedaj imel bati nobenega nadležnega gledalca ali poslušalca. Kmalu za Ado pride torej tudi Hugo na vrt. Ko jo dospé, pozdravi jo nekako spoštljivo in s prisiljenim mehkim glasom poreče: Takó zamišljena, gospodična Ada? —

Ada se prestraši, ko ga zagleda. Kmalu pa se ohrabri in poreče z nasmehom: Jako se motite, gospod lajtnant, mene, da sem zamišljena. Moje duševno stanje je v tem trenotku popolnoma normalno. Ali menda mislite, da bom govorila v samogovorih? —

Kako je zbadljiva, misli si Hugo, potem pa s prejšnjim glasom nadaljuje: Ali vas smem spremljati? —

Jako je vlažno od jutranje plohe; škoda bode vaših povoščenih črevljev, ki bi gotovo vsled mokrote póčili, opazi Ada porogljivo. —

Oh, gospodična Ada, zakaj se vedete tako brezsrčno z menoj, ki vas cenim nad celi svet? —

Ada je ves čas, odkar se jej je bil Hugo pridružil, skoro hité nadaljevala svoj sprehod, a naenkrat se ustavi in mirno poreče: Gospod lajtnant! enkrat se mi je že posrečilo vas ustaviti v svojem postopanji proti meni. Zdaj me že drugikrat nadlegujete, a to na precej nespodoben način. Ne izpodim vas iz vašega vrta; ne imela bi pravice. Vprašam vas samó prav uljudno, kteri izmed naju naj v tem trenotku zapusti vrt, vi ali jaz? —

Hugo ni bil zdražljivega značaja, imel pa je zato ono prednost, da čem več je videl pri kterej stvari zaprek, tem bolj se je za-njo zanimal. Adine besede so ga iznenadile, a ne pobile. Ni še hotel veljati za premaganca. Mislil si je, kakor je ona drzna z menoj, takó bodem še jaz z njo. —

Nastajala je vedno bolj tema. Hugo se okoli ozre, a ker ni bilo žive duše videti, zgrabi hitro Ado za roko, drži jo krepko, da mu ne more uiti, spusti koleno v blato in ognjeno govori: Ada, nebeška Ada, ali ne vidite, da me ljubezen do vas iz pameti spravlja? Vi ste prva in boste tudi slednja, ktero ljubim! Brez vas mi ni živeti. Ako mi ne obljubite, da me hočete ljubiti, vzamem si še nocoj življenje! —

Ada se je zastonj trudila, da mu odtegne roko, ter se ozirala ves čas, ko je Hugo govoril, plašno okoli, ali nikogar ni v bližini, ki bi jo rešil drznega postopača. Zapazila je v svoje največe veselje, da ugašajo luči po fužinskih poslopjih. Vedela je, da bodo zdaj vsak trenotek privrele iz njih trume delavcev, ki se po sobotah vračajo na dom. Zadobi torej srčnost in z glasom, ki je trepetal od notranjega srda, deje: Ako me takoj ne izpustite, klicati hočem pomoči. Do zdaj sem vas samó pomilovala, od zdaj naprej vas pa bodem zaničevala. —

Hugo izpusti njeno roko in vstane. Zdaj še le je bil prepričan, da je ves njegov trud zastonj. Čutil je, da ga ne bode Ada nikdar ljubila. —

Ko se Ada čuti slobodno, zbeži in teče skoro brez sape do vrtnega vhoda. A tam naenkrat postane, kakor od strele zadeta, vsled neke prikazni, ktero je v trenotku zapazila. Na stebru neke podobe, ki je kinčala vrtni vhod, slonel je Bruno s prekrižanima rokama in jo srpo pogledal. —

Vse je videl, a čuti ni mogel nič zavoljo oddaljenosti, to bila je jedina misel, ki je Ado v tem hipu navdajala. —

Kaj delate tú po noči? zagrmi debeli Brunov glas. In kakor vidim, nadaljuje z bridko porogljivostjo, imeli ste tudi družbo. —

To je bilo Adi preveč. Prej jo napade Hugo, zdaj pa Bruno. Čuti se razžaljeno. Neustrašljivo upré va-nj oči in krepko odgovori: Vi niste moj varuh, da zahtevate račun mojih dejanij. Sicer pa, dostavila je z nekim ponosom, jaz nimam nobenega vzroka sramovati se svojega sprehoda. — Rekši se obrne od Bruna in izgine v nočnej tmni. —

Kmalu potem prikoraka počasi Hugo po stezi, na pol glasno pevajoč veseli napev. Ko pa zapazi Bruna, se zgane in zakrivajoč svojo zadrego brata ogovori:

No Bruno, kaj pa ti pod tem stebrom počenjaš? Delaš prav takó žalosten obraz, kakor da bi dvoril kameno Venero nad saboj. —

Ali smem prašati, kaj si pa ti prijetnega užival na vrtu, da si takó židane volje? odvrne pomenljivo Bruno. —

Ha, ha! smeji se Hugo, ali se ne smem veseliti krasnega večera in sanjariti mladostnih sanj? —

Krasnega večera? nasmeji se Bruno zaničljivo, ko je nebo z oblaki pokrito! Sanjariti mladostne sanje, med tem ko z nogo blato gaziš! —

Ah Bruno, kakó si postal siten in nestrpljiv! Pojdiva! greva izpraznit kozarček piva; saj bode večerja danes pozno, ker se mama še le ob desetih povrne. —

Siten, nestrpljiv! ponavlja Bruno. Ker si ti vsled svoje lahkomiselnosti vedno pri dobrej volji, dozdevajo se ti ljudje, ki nimajo tvojega humorja, kar neprebavljivi. Sicer pa je bil danes tvoj zadnji srečni večer! —

Kakó to? vpraša Hugo začudjen in začne slu¬titi, da ga je morebiti brat opazoval, ko je bil z Ado na vrtu.

Jutre bodeš odpotoval, dostavi z neko gotovostjo Bruno in gleda takó temno in razburjeno, da se ga Hugo skoro ustraši. Želim ti srečen pot! —

In šel je zapustivši Huga, da si ta sam reši dano mu uganko.

IX.[uredi]

Ko se je gospa Bertholdova s Kornelijo nazaj pripeljala od svojega obiska, rekla je, da ne bode večerjala, ker je trudna in si želi čem preje v posteljo priti.

Tudi Bruno se ni prikazal pri večerji, češ da ga glava boli. Hugo je tedaj sam z očetom večerjal. Trdil je, da ima nocoj neznanski tek, ter je s slastjo snedel še Brunov in materin del. —

Ravno je gospa Bertholdova hišinji pozvonila, da jej naj pride slačiti pomagat, ko se Bruno v njenej sobi prikaže. Dolgo sta se potem pogovarjala. Konec njunega pogovora pa je bil, da je Bruno mirnejši zapustil sobo, nego je bil prišel; mati pa je potem hudo razjarjena hodila po sobi gor in dol in ni mogla celo noč očesa zatisniti.

Drugo jutro za rana pa pošlje mati po Huga. Imela je z njim pol ure dolg razgovor. Okoli jednajste ure pa je naložil sluga na majhen vozek Hugov kovčeg in druge njegove potne reči, potem pa jih odpeljal proti kolodvoru. Kmalu za njim pride Hugo na potovanje oblečen. —

Ko je mati po Brunu zvedela Hugovo postopanje, začela je premišljevati, kterega njiju naj pošlje od hiše: Huga ali Ado. Ada se jej je zdela prepotrebna, in takó se je odločila za Huga.

Hugo je mirno poslušal svarljivo besedovanje svoje matere, in ko mu ona na zadnje pové, da mora takoj nazaj v mesto, bil je na tihem jako zadovoljen. Mislil si je, kaj se bom zdaj doma dolgočasil, ko sem se prepričal, da ni mogoče z Ado priti do prijateljstva? Sprejel je materino ponudbo in to tem rajši, ker mu je napolnila listnico. Čutil ni nobenega hrepenenja več po Adi. Njegovo hitro in živahno nagnenje do nje, ki se pa ni bilo dotaknilo njegovega srca, ker je izviralo le iz njegove dvaindvajsetletne ognjene domišljije, izkadilo se je kakor po nekej čarobnej moči črez noč. Miren se je ločil od očetovega doma, a v njem zapustil sum in nemir. Mati in Bruno sta bila namreč trdnega mnenja, da mu je Ada udana. —

Isti dan, ko je Hugo odpotoval, popraševali so čudeč se fužinski uradniki, kaj se je neki pripetilo njihovemu predstojniku Brunu, da ga ni bilo se danes videti v pisarni, da-si je bilo že skoro poldne. Zvedeli so namreč, da Bruno ni izostal vsled kakega obolenja, temveč, da je že takoj za rana odjezdil, a nikdo ni vedel kam. Kaj enakega se še ni bilo dogodilo v onem poldrugem letu, odkar je Bruno vodil fužine. V jutro je on vselej bil prvi, ki je delal v pisarni. Ko so uradniki še le prihajali, bil je že pregledal vse račune, pošilatve, naročila, ki so se morala v teku dneva izvrševati. Potem še le, ko je že vsakemu izročil svoje delo in obhodil tovarne, privoščil si je nekoliko svobodnih ur v svojo zabavo. Zvečer pa je bil zopet zadnji, ki je fužine zapuščal. —

Ko pa okoli pol dveh Bruno prijezdi nazaj, bilo je videti, da je njegov konj jako upehan. Mati, ki je sicer vedno zahtevala, da se sinova v dovršenej obleki pri mizi prikažeta, danes Brunu ni po njegovem prihodu niti toliko časa pripustila, da bi pogladil vranca, kar je vselej storil, ko je stopal raz njega, tem manj še pa, da bi se mogel preobleči. Ko ga je z okna videla prihajati, hitela mu je nasproti in ga z bliščečim obrazom pozdravljala z besedami: Odkrižala sem se ga prav srečno. Ob tej uri se že vozi sredi pota v mesto. —

Da-si je gospa Bertholdova dvoočnik nosila, vendar se zapazila ni, da je Bruno ves blaten, da je imel celó na licih dva vidna blatna madeža in enega manjšega na nosu. —

Le pojdi hitro v obednico, mu je prigovarjala; hočem ti na tanko povedati, kakó se je izvršilo. In izgovorivši vlekla ga je skoro za seboj. —

Ko je Bruno čul, da je Hugo odpotoval, vzdihnil je lahno. Zdelo se je, kakor da mu pade neka tega od srca. A njegov obraz je vendar ostal mračen in okó je ovajalo velik notranji nemir. —

Oni večer sedita Bruno in Kornelija skupaj pri mizi, ki je še od večerje bila pokrita, med tem ko je Ada staremu Bertholdu čitala časopise.

Ali, ljubka, rekel je gospod Berthold svojej čitalki in se nekoliko privzdignil iz naslonjača, da bi jej pogledal v očí: Vi ste nocoj jako raztresena in poleg tega čitate takó med zobmi, da ne umem polovico tega, kar berete. Ali ste pozabila naš red? Najprej hočem zvedeti najnovejša zdravilska naznanila, potem pridejo borsni kursi, za temi domače novosti in še le napósled dolgočasna politika. —

Ada zarudi vsled starčevega svarjenja. Njeno oko se za trenotek ustavi na združeni par onstran sobe, potem lahko pokašlja, da si glas očisti in bere po starčevej želji. —

Kornelija sedi na konci zofe in igrá z nekimi krogljicami, ki visé z njene zapestnice.

Bruno sedi na stolu poleg nje in se leno z eno roko naslanja na zofin rob poleg Kornelije, v drugej pa drží smodko, iz ktere prav počasi puha dim. Obadva molčita. —

Kdo pa bode čital gospodu Bertholdu, ko ne bode več gospodične Ade tu? začne Kornelija, da bi nekaj povedala. —

Bruno se zgane. Kam pa pojde gospodična Ada? popraša čudeč se. —

Jaz menim, da tedaj, kader Oskar umré. Zdravniki pravijo, da so njegovi dnevi že šteti, popravi Kornelija, kar ni prej jasno povedala. —

Na tó je bil dolg, pomirljiv »a, tedaj«! — Brunov odgovor.

Zopet molčita. Kornelija opazuje strop in šteje namalane obročke in cvetice po njem. Bruno nategne svoje dolge noge, dalje puši in pogleduje zdaj očeta, zdaj Ado. —

Kakó je bleda! si misli. Trpí, ker je Hugo odšel! kakó ga je morala ljubiti! — Noge zopet k sebi potegne, vrže proč smodko, ktere je še bilo pol, pogladi si z roko čelo in šepetá poluglasno: Le trpi, koketka! —

Kaj pravite? vzdrami se Kornelija, nisem dobro razumela. —

Nič, odgovori Bruno kratko.

Kakó sve se včeraj mama in jaz dobro imeli, Bruno. Škoda, da niste vi vsaj popoldne prišli za nama. Bila nas je velika družba! —

Res škoda, ponavlja Bruno nehoté.

Zopet nastane tihota. Čul se je samo ljubeznivi glas Ade, ki je zdaj zopet marljivo in v zadovoljnost gospoda Bertholda prav umljivo čitala. A Bruno je vendar zapazil, da nje glas nocoj ne doni takó krepko, kakor druge večere, temveč, da večkrat trepeče. Silno ga je to jezilo. Da ne bi mislil na njo, ozre se na Kornelijo, ki si je ravno snela prstan s srednjega prsta in ga poizkusila po vrsti na druge prste natikati. —

Bože, kakó je dolgočasna! misli si Bruno. V njenem društvu naj bi jaz živel skozi trideset, štirideset, menda še več let? — Naša rodbina pomni samo visoko starost. Praded je štel devetdeset let, ko je umrl, ded pa celó petindevetdeset. Oče že ima sedaj petinsedemdeset let in najbrž je tudi meni namenjeno dolgo življenje. — Naj! Prestal je oče z materjo, ki ni nič boljša od Kornelije, bom še jaz s Kornelijo. Kupoval jej bodem lepih oblačil, puščal jej svobodo in potem bodem imel mir od nje. Živel pač bodem, kakor sem živel do zdaj. Takó mislé je zaporedoma zehal. —

Kaj ste zaspani? poprašuje Kornelija. —

Utrujen sem, pravi Bruno. —

Danes ste takó bledi in pobiti, nadaljuje Kornelija in ga pomenljivo opazuje. —

Prehitro sem jezdaril, dostavi Bruno v zadregi, a potem vstane in se poslovi. —

Kornelija gleda začudjena za njim. Potem pa se obrne proti Adi in jo strogo opazuje. Njeno lice je postajalo pri tem nekoliko bledejše in usta so se sumljivo držala. Vstane tudi ona in tiho zapusti sobo. —

Gospa Bertholdova je šla takoj po dokončanej večerji v svojo sobo, ker je čutila potrebnost, da pušča včasih Bruna in Kornelijo sama. Za izgovor si je pa izmislila, da čita ravno zanimiv roman, kterega še hoče nocoj dokončati.

Bila je zdaj ravno zamišljena v lepoto nekega klobučka, kterega podobo je prinesel zadnji »Bazar«, ko se v njenej sobi prikaze Kornelija. —

Kornelija, vi ste? pravi gospa začudjena, ko jo zagleda, in odloži list. Ali sta si imela z Brunom takó malo povedati, da ste ga že zapustili? —

On je mene zapustil, ne jaz njega, pravi Kornelija z jokajočim glasom. —

Za Boga, Kornelija, kaj se vam je pripetilo, da ste takó prestrašena videti? Saj vas vendar ni Bruno razžalil? —

Kornelija si zakrije z rokama obraz in nič ne odgovori. —

Vi me strašite, draga. Usmilite se mojih občutljivih živcev! Povejte vendar, kaj se je pripetilo? —

Kornelija si še vedno skriva lice z rokama. Život pa njej trepeče, ko poreče v posameznih stavkih: Bruno — ljubi —

Vas, to vem, pristavi hitro gospa.

Ado! končuje Kornelija in glasno zaplače. —

Gospa Bertholdova, ki je bila vstala pri Kornelijinem vstopu, zvrne se zdaj kakor onemogla na svoj sedež. Ali ste iz pameti? zaklikne, in z njenega obraza izgine za trenotek vsa barva. Bruno takó resen, takó ponosen, takó pameten fant, da bi se zatelebil v beračico, ki živi le zató v hiši, da služi! Kje, kedaj, kakó ste to zvedeli? —

Nikdo mi ni o tem nikdar besedice pravil, reče Kornelija pomirjena. Zdaj ko je bila sum, ki se jej je bil takó nenadoma vzbudil, zaupala Brunovej materi, in ko jej je ta naštela vzroke, ki so pričali za nemogočnost takega suma, zdelo se je tudi njej neverjetno, da bi se Bruno poniževal do hišne družbenice in jej daroval srce. Smeje briše si solze in pove gospe, kakó je bil danes Bruno tih, bled in zamišljen, in da si je potem sama takó tolmačila njegovo vedenje.

Gospa, ki se je bila tudi pomirila po zadnjih Kornelijinih besedah, odkrije jej zdaj Hugovo nagnenje do Ade, ki je tudi vzrok, da je moral Hugo nemudoma odpotovati. Vidite, draga, končuje tolažeč jo, od tod Brunova slaba volja! Obeta jej tudi takoj jutre govoriti z Brunom in ga siliti, da se z njo zaroči. —

Hvaležnost je sijala iz Kornelijinih očij, ko jej gospa to obeta. V njeno srce se povrne prejšnji dobrodejni mir. In kakor človek, ki še le tedaj ve ceniti kakó stvar, ko mu preti nevarnost izgubiti jo ali jo je pa celó že izgubil, takó se je zdaj Kornelijino srce začelo živahneje gibati v čuvstvovanji za Bruna.

X.[uredi]

Drugi dan proti poludne sedi Bruno na priprostej kamenej klopi pod veliko košato lipo, ki je kinčala prostorno dvorišče pred Bertholdovo hišo. Nad njegovo glavo skrivnostno šumi listje lepega drevesa, s kterim se igra rahli vetriček, ki prihaja s severne strani ter preganja soparico pasjih dnij.

Bruno si sname klobuk z glave, obriše si z ruto znojne kapljice, ki se mu svetijo na čelu in vzame iz žepa svoje suknje kopo časopisov.

Ko si je nekoliko počil, izbere si izmed časopisov onega, ki ga najbolj zanima in se va-nj začita.

Zdaj prikoraka proti njemu gospa Bertholdova držeč na desnej roki mali jerbašček z ročnimi deli, v drugi pa velik plêd.

Dobro jutro, Bruno, ali ti smem delati družbo? —

Bruno jo iznenadjen pogleda. Mati ni nikdar hrepenela po njegovem društvu: od kod naenkrat ta sprememba, misli si zdaj on. Drago mi bode, odgovori Bruno in se nekoliko umakne, da napravi pro-stora materi. A poznalo se mu je, da ga nič preveč ne veseli ta nenadejani obisk. —

Gospa pogrne mehki plêd na klop, da bi ne sedela na trdem, vzame neko majhno delo iz jerbaščka in vsede poleg sina.

Ni napačno pod tem drevesom, začne zdaj mati govoriti: senca, hlad in mir denejo prijetno človeku v takej vročini. Veš, Bruno, nadaljuje ona in si izbriše med tem s tanko belo ruto dvoočnike ter si jih natakne na nos, — Oskar hujša dan za dnevom. Ravno sem govorila z zdravnikom. —

Ubogi fant, pravi pomilovalno Bruno; jetika ga je zadnji čas hudo zdelala. Nisem mislil, da je nesreča že takó blizu. Vzame zopet časopis in gleda va-nj. —

Gospe ne gre delo nič prav izpod rok. Vidi se jej, da jej nekaj srce teži, kar bi rada povedala, pa ne ve, kakó bi začela. —

Črez nekaj časa povzame zopet besedo: Ljubi Bruno, rada bi te nekaj prosila. Saj veš, takó dolgo že odlagaš; skrajni čas je že. —

Bruno, ki je vedno v časopis gledal, pretrga jej zdaj besedo in hitro pravi: Da, mama, jutre ali pojutranjem vam izpolnim željo. —

Ali res, Bruno: Ah, ti si jedini izmed mojih sinov, ki mi dela veselje. Le podvizaj se, Bruno, prosim te. Vedno ti bodem hvaležna. —

Da, mama, najpozneje do pojutranjega dne dobite gotovo ono svoto, ktero potrebujete, da si oni lišp naročite. Danes in jutre imam —

Oh moj Bog! vzklikne nevoljno mati; ti me ne umeješ. Saj ni denar, kar želim od tebe.

Ne? pravi Bruno iznenadjen in postaja nemiren. —

Gotovo ne, Bruno. Jaz menim, da je zadnji čas, da prosiš gospoda N. za roko njegove hčere, ljube Kornelije, hitro poreče mati, ker se je prepričala, da je ravni pot najboljši pot. —

Bruno nič ne odgovori; zre še vedno v list, a ne razločuje v njem nobene črke več. V glavi se mu je zvrtelo, srce mu je bilo hitreje in zdelo se mu je, kakor da ga nekaj v prsih davi. —

Ali nič ne odgovoriš, Bruno? pravi mati v skrbeli, ko zapazi njegov nemir. —

Bruno odloži list, pogleda materi v oči in reče: Dá, mama, snubiti hočem Kornelijo. Takoj jutre, danes, v trenotji, ako želite. —

Ali, Bruno, kakó si raztresen! Kaj si pozabil, da je Kornelijin oče na potovanji in da se vrne še le črez teden dnij? —

Bruno se veselo zgane, ko čuje materino opazko.

Mati to zapazivši ni bila zadovoljna. Zató še dalje v njega sili: Ali mi obetaš, Bruno, da še isti dan, ko se povrne Kornelijin oče, izpolniš, kar si mi zdaj obetal? —

Ali takó malo zaupate v moje besede? odvrne Bruno nevoljno. —

Mati je čutila, da ga ne sme dalje mučiti, ako noče potratiti, kar je s tolikim trudom črez toliko let jedva danes pridobila. Pobere torej svoje reči in ga zapusti.

Ko pa je Bruno zopet bil sam, nasloni glavo na lipino deblo in zré nepremakljivo v zrak.

XI.[uredi]

Oskarjevo življenje se je vedno bolj nagibalo koncu. Vsi domači so to vedeli, najbolj pa je to vedela Ada, ki ga je videla hirati. Imela je tudi ona trpeč obraz vsled telesnih utrujenostij, kakor je sama Oskarjevemu zdravniku trdila, ki jo je poprašal, ali se menda dobro ne čuti.

Sama pa si je s strahom priznavala, da je le njeno srce bolno, in da njene bolezni ne ozdravi vsa zdravniška umetnost celega sveta. —

Kornelijin oče se ni še povrnil s potovanja. Kornelija mu je že bila naznanila, da bode dan njegovega prihoda tudi dan njene zaroke z Brunom, in mu že znovič pisala, da se naj vendar podviza priti nazaj. Oče jej je odgovoril, da še naj potrpi nekoliko dnij, dokler poravna svoje opravke, potem pa, da se hoče tem veseleje radovati. —

Med tem ste bili gospa Bertholdova in Kornelija povabljeni na neki izlet z gospodo sosednjega gradiča. —

Bruno, ti moraš tudi z nama, zahtevala je mati.

Ah da, pridite, prosi Kornelija.

Ali se vam ne zdi nespodobno, mama, da bi vsi šli od doma, ko je Oskar umirajoč? opazuje Bruno.

Oskar je umirajoč že štirnajst dnij, pa še vendar živi, meni mati. Kdo si bode zavoljo njega odrekal takó zanimivo zabavo? —

Ako ne bode isti dan Oskarju huje, spremljam vaju gotovo, obeta Bruno. —

A ravno isto jutro, ko so hoteli vsi trije odriniti, pokazala so se pri Oskarji znamenja, bližnje smrti. Stari Berthold zahteva, da bi zaradi tega nikdo ne zapuščal doma. A njegova soproga ugovarja, češ da ni Oskarju gotovo še tako hudo, kakor vsi trdijo. Naj pa Bruno doma ostane, pravi ona na zadnje, da bode nekdo pri roki. ako bi sila prišla. On mi tudi lahko brzojavi, ko bi se res pri Oskarji na zlo obrnilo. In takó kakor vselej morala se je tudi zdaj njena volja izpolniti. In odpeljala se je s Kornelijo, ki je s težkim srcem prenašala, da Bruno ostane doma. —

Bilo je popoldne okoli četrte ure. V Oskarjevej sobi delajo somrak zelene preproge, ki so spuščene črez okna. Oskar leži navidezno miren, samo sapa mu vedno bolj zastaja. Zdaj odpre oči, in s slabim glasom pokliče Ado.

Ada, ki je s slugo molče sedela pri njegovem vzglavji in na vsako njegovo gibanje prežala, skloni se proti njemu prašujoč, kaj je njegova želja.

Privzdignite mi nekoliko glavo; ne morem sopsti, prosi Oskar. —

Ada mu s pomočjo služabnika izpolni željo. Ležal je zdaj više.

Tako sem zaspan in ne morem zaspati, potožuje se Oskar in hoče kašljati, a iz njega pride le votel glas. —

Ada se prestraši in mu namoči posušene ustnice z neko za to pripravljeno tekočino in mu izbriše solze, ki so se prikazale v očeh. Pri tem zapazi, da imajo one nek čudni odsev. Gre k mizici, napiše na košček papirja: »Idite po duhovnika in zdravnika!« ter izroči listek slugi z besedami: Storite, kar sem vam napisala.

Sluga čita in takoj zapusti sobo. Ko gre črez dvorišče, sreča Bruna. Hitro mu odda Adin list ter gre dalje svoj pot. Bruno čita list in se zamisli. Kmalu pa se predrami in se napoti v brzojavno uradnico. Tam odpošlje materi naznanilo in jo pozove nazaj: a potem se nemirno sprehaja po vrtu.

Sluga ni našel domačega duhovnika doma, ker je ravno prej odšel drugega bolnika obhajat; zve, da ga do noči ne bode nazaj. Po Brunovem ukazu se potem odpelje v bližnjo faro po tamošnjega duhovnega pastirja.

Pride večer. Ne matere ne sluge še ni bilo nazaj. Bruno se po dolgem opotavljanji slednjič odloči, da gre k Oskarju pogledat.

Vrata Oskarjeve sobe so na pol odprta, kakor jih je odhajajoči sluga v naglici pustil. Bruno se ustavi med vrata in gleda prizor, ki se pri postelji vrši.

Oskar sloni z glavo na Adinej rami, Ada pa mu z namočeno gobo hladi čelo.

Ada, jaz kmalu umrem, šepeta Oskar; ali boste kdaj moj grob obiskala? —

Ada premaguje solze in reče: Tiho, Oskar, tiho; zdravnik ne dovoli, da govorite. —

Ada, vi žalujete; ali meni veljajo vaše solze? nadaljuje Oskar, potem pa upehan omolkne. —

Ada, pravi zopet črez nekaj časa, pozdravite očeta in Bruna in povejte slednjemu, da jako obžalujem, da sem ga nekdaj nehoté razžalil. —

Adina roka, ki je močila Oskarjevo čelo, začela se je vidno tresti. —

Ali me boste kaj pogrešala, Ada, ko me ne bode več? Ali ste me res tako ljubila, kakor ste mi obetala, ko ste me prvikrat zagledala?

Da, Oskar, ljubila sem vas in vas še ljubim, zagotavlja Ada ganena. Toda tiho zdaj, da se kašelj ne povrne. —

Bruna pa vendar bolj ljubite od mene; kaj ne, Ada? dostavi Oskar in se zopet zvije, ker ga je kašelj napadel. —

Ada ga prestrašena drži, gladé mu lice, čelo, da mu s tem vsaj nekoliko polajša hude težave. Naenkrat ga z vzklikom izpusti. Oskar je bil mrtev!

Ada poklekne k njegovej postelji in joče ter moli za pokojnega prijatelja. —

Naenkrat pa začuje osoren glas, ki jej veli: Vstanite; tu ni več vašega mesta!

Ada, ki je predobro poznala ta glas, vstane, po.gleda še enkrat bledo Oskarjevo lice in hoče zapustiti sobo, ne da bi se ozrla na osebo, ki je to ukazala. A nekdo jo prime za obleko, med tem ko prejšnji glas še bolj osorno ponavlja:

Ne, počakajte se jeden trenotek! Povejte, ali je Oskar govoril zadnje besede v blodnji ali v zavesti? —

Ada povzdigne oči in vidi pred saboj Bruna z burnim obrazom, vzdignenimi prsi, z očmi obrnenimi v tla. —

Recite brž, sili nestrpljivo Bruno in se vede, kakor človek, ki je um izgubil. Ali je resnica, ali ne, kar je Oskar govoril, predno je dušo izdihnil? —

Ada je čutila, da mu mora nekaj odgovoriti. A sramežljivost, da bi mu odkrila resnico, in bol, da bi mu jo zakrivala, bojevali ste se z vso silo v njenej duši. Nazadnje se določi nekaj povedati, toda beseda jej na ustnih onemí. —

Vi molčite? pravi Bruno žalosten. Se vé da! jako umljivo, dostavi vedno bolj tiho; vi ljubite samó Huga. —

Nikakor ne! odgovori razžaljeno Ada.

A nekdaj ste ga vendar ljubila? pristavi Bruno in oko se mu polno upa zasveti.

Nikdar ne! zagotavlja Ada z zaničevanjem.

Na Brunovem obrazu so se igrala znamenja njegove razburjenosti: bol, dvoum, ljubosumnost, up in strah, vsi ti občutki so se menjavali zaporedoma v njem. —

Gospodična Ada, poreče zdaj bolj miren, a njegov glas je še vedno neprijazen; ali morete vpričo pokojnika, kteremu ste bili takó udani, ponoviti, kar ste mi nekdaj zagotovili: da se namreč nimate sramovati svojih dejanij? —

Ada dene roko na srce, povzdigne oči najprej proti Oskarju, potem pa kvišku ter z glasom, ki je še bolj pričal o njenej nedolžnosti, nego njene besede, slovesno izreče: Dá, smem ponavljati! —

V tem hipu se začujejo brzi koraki prihajajočih oseb. Prikaže se pri vratih gospa Bertholdova, ki s temnim očesom meri Bruna in Ado; takoj za njo pa pridejo duhovnik, zdravnik in sluga.

XII.[uredi]

Takoj, v trenotku mora iz hiše! zagotavlja drugi dan gospa Bertholdova Korneliji, ki je poleg nje na oknu slonela. Niti do Oskarjevega pogreba ne sme tu ostati. Dala sem jo poklicati; vsak hip bode tukaj. —

Ste že pospravili svoje reči? poprašuje gospa nekaj trenotkov pozneje Ado, ki je bila že za potovanje oblečena. —

Dá, milostiva gospa, odgovori ponižno Ada in premaguje solze. —

Zdaj pride Bruno v sobo.

Dobro, da si prišel, mu reče mati. Gospodična Ada bode še danes odpotovala. Izplačaj jej in dodaj še nekoliko za trud, kterega je zadnje dni imela. —

Mama, odgovori Bruno mirno, toliko bodete vendar dovolili, da gospodična Ada spremlje k zadnjemu počitku svojega gojenca, kteremu se je toliko požrtvovala. —

Ada ga hvaležno pogleda.

Gospa, ki je videla Adin pogled in ga napačno tolmačila, odvrne srdito: Njo naj še obdržim, ki mi je nesrečo prinesla v hišo? Zapeljala je Huga, Oskar se je bil v njo ves zamaknil; naj zdaj še mirno čakam, da mi napósled še tebe zmoti? —

Mama, ne jedne besede več! zagrmi Bruno, in oči mu jeze zablisnejo; jaz ne dovolim, da bi kdo žalil mojo nevesto! —

Njegovo nevesto! vzkliknete kakor iz jednega grla mati in Kornelija.

Kornelija, idite po mojo stekleničico dišeče vode; meni hudo postaja, vzdihuje Brunova mati, skloni glavo in zapre oči.

A Kornelija ni več čula njenih besed. Bleda je kot stena, lepa glava pade jej na prsa, in bila bi še ona omahnila s stola, ko bi jej ne bila prihitela Ada na pomoč.

Prestrašena jo zdaj drži Ada objeto. Kornelija se polagoma zave in ozira se začudjena okoli; ko pa zagleda Ado, spomni se vzroka svoje slabosti in jo pahne od sebe. Potem si pokrije z rokama oči in govori med solzami: Kaj sem vam storila, Ada, da ste porušila mojo srečo? Bruno je bil jedini na svetu, ki je znal oživljati moje srcé; a zdaj sem ga za vselej izgubila in to skoz vas!

Bruno, ki je ves čas stal nekoliko oddaljen, imel je usmiljenje s Kornelijinim tugovanjem. Približa se jej in poreče prijazno: Ljuba Kornelija, vi se jako motite, ako menite, da ste mene bolj ljubila, kakor bi brata ljubila, ko bi ga imela. Tudi moje čuvstvovanje za vas je bilo samo bratovsko in táko ni dovolj stalno, da bi se na-nje zidala zakonska sreča. —

Kornelija nič ne odgovori. Vstane in drže se komaj po konci odide.

Tudi gospe Bertholdove ni bilo več videti. Ko je bila namreč poklicala Kornelijo na pomoč in je videla, da ona sama najbolj pomoči potrebuje, vstavši natihoma zapusti sobo. —

Ada in Bruno bila sta zdaj sama. Adi je močno bilo srce. Čutila je, da jo opazuje Brunov ognjeni pogled; zato si ni upala pogledati ga ali pa ga ogovoriti. —

Gospodična Ada, začne Bruno in govori počasi, takó da je njegov glas motil tihoto, ki je vladala krog njiju, kakor moti odmev oddaljenih zvonov tihoto po samotnej dolini. Jaz sem se prenaglil in se v sili materi zlagal. Rekel sem, da ste moja nevesta; po vsej hiši se sedaj gotovo o tem govori; samo jaz še ničesar gotovega ne vem. Ali vas smem kot takó smatrati, Ada?

Kakor rosne kapljice oživijo cvetlico od solnca požgano, takó so Brunove besede oživile Adino onemoglo srcé. In vendar je iz njenega obraza gledala močna otožnost, ko jej je Bruno stavil ono vprašanje. Občutki bližnjega slovesa, ki so jo dozdaj težili, niso se mogli tako hitro umakniti onim večnega združenja, ki so jo naenkrat navdajali. Bila je prevelika in prehitra sprememba za njeno občutljivo srce. Oči so se jej napolnile s solzami, ko žalostno odgovori: Svojo srečo naj si kujem iz Kornelijine nesreče? Ali bi to ne bilo brezsrčno:— Osrečite rajši Kornelijo, jaz — jaz sem srečna dovolj, vedé, da me vi — ljubite.

Zadnjo besedo je izgovorila komaj slišno in s proč obrnenim obrazom. A Brunu se je vendar zdela takó glasna, da mu je še dolgo potem šumela po ušesih.

Ada, rekel je mehko, vi mislite na Kornelijino srečo. Ali vam je moja takó malo mar? Kornelija se bode kmalu utolažila; njena narav ni nagnena k otožnosti. A kaj bi jaz počel brez vas, ki vas ljubim od onega časa, ko ste prvič stopila v našo hišo? Oh! in koliko sem od onega usodepolnega večera zavoljo vas že pretrpel! — Omolkne in si potegne z roko po čelu, kakor da si hoče zbrisati neljube spomine. — Ada! nadaljeval je in besede mu zdaj vró iz ust; ni večega in hujšega trpljenja, nego usiljevati svoje srcé, da sovraži jedino stvar, ktero črez vse ljubi. Spoznal sem vas in boril se siloma s čuvstvi, ki mi jih je dan za dnevom vzbujala vaša mila in pohlevna podoba. Na zadnje sem hotel vas še sovražiti, imajoč vas za lahkomiselno stvar. Ada, povrnite mi obilne muke, ki ste mi jih nehoté delali. — Približa se jej, podá jej roko in milo prosi: Bodite moja, Ada! —

Ada zarudi in obledi zaporedoma. Potem pa se nasmehlja med solzami in z žarečim srečnim obrazom dene svojo roko v njegovo, ktero Bruno dolgo in krepko drži med svojima. —

XIII.[uredi]

Poleg majhne Oskarjeve krste v rakvi Bertholdove rodbine dejali so v teku jednega leta tudi veliko krsto. Bila je starega Bertholda.

Nekoliko mesecev po Oskarjevej smrti zadel ga je drugikrat mrtvud, ki je storil konec njegovemu marljivemu in poštenemu življenju. Umrl je v naročji svoje nove snahe Ade, blagoslavljajoč jo. —

Ado so videli prav pogostoma klečati na grobu v življenji jej takó dragih dveh prijateljev. V poznejših letih so poleg nje poklekali tudi trije ljubeznivi otročiči, ki so po materinem nasvetu sklepali nedolžne ročice k molitvi, med tem ko so se poželjivo ozirali po pisanih cvetlicah nagrobnih. —

Gospa Bertholdova se delj časa ni mogla privaditi svoje snahe. Naposled se je začela starati, svet pa njo prezirati, in zdaj je iskala tolažbe in mirú samo v sredini tihega, blaženega rodbinskega življenja. Postala je krotka, ljubila je svoje vnuke in bila dobra tašča, kar je Ada vsakemu trdila. —

Kornelija je postala, ko je videla uničene svoje dekliške sanje, druga ženska. Bila je zdaj vedno resna, zamišljena, a prijazna in ljubezniva. Odtegnila se je posvetnemu šumu, ljubila prirodo in gojila sočutje do človeštva. Ostala pa je zvesta svojemu mladostnemu uzoru in brez vsakoršne bolesti odpravljala vse snubače. —

Hugo je izgubil, potem ko mu je takó nesrečno izpodletelo z Ado, veselje norčevati se z ženstvom. Živel je potem bolj pametno in se kmalu resno zaljubil v hčer svojega stotnika. Bila je to majhna osebica, živahna, izgovorna in polna muhastih šal.

Ko je Hugo zvedel o bratovej poroki z Ado, dobi pogum in snubi tudi on svojo izvoljenko. Obadva mlada, obadva lepa, prava dvojčka po duhu živela sta v prav zadovoljnem zakonu. —

A najzadovoljnejši izmed vseh je bil Bruno. Ko se v trenotkih prijetnega mejusobnega zaupanja s svojo soprogo čuti srečnega, reče večkrat svojej Adi: Ti si bila blagodejna zvezdica, ki je zasijala našej hiši! Ti si sladila nesrečnemu Oskarju zadnje mesece žalostnega njegovega življenja. Ti si olajševala starost našemu očetu. Brez tebe bi mama gotovo še zdaj blodila po izvenrodbinskih krogih, in ti si tudi Huga moralno poboljšala, dostavi vselej bolj s tihim glasom in lahno zarudí. —

* * *

Ko je gospa Barbara dobila naznanilo o Adinej poroki, jokala se je od veselja in žalosti ob jednem, od veselja, da je njena Ada tako preskrbljena za celo svoje življenje, od žalosti, ker Ada ne more več postati Feliksova.

Dolgo si ni upala sinu tega povedati. Na zadnje se pa otovori s celo kopo tolažnih besed in mu odkrije važno to novico.

A kakó se začudi, ko Feliks radosten vzklikne: O mati, jaz sem takó srečen s svojo županovo Leno, da vas prosim dovoljenja, naj jo snubim.

Županova Lena! ponavlja mati in pomišljuje. Kmalu pa se jej obraz zasveti ter reče zadovoljna: Poznam dekle; pridno je in tudi ni napačno. Ako je tebi prav, meni tudi. —

Feliks objame ves vzhitjen svojo mater in potem teče k županovim z novostjo, da je mati v snubitev dovolila.

Gospa Barbara pa gleda za njim in reče: Da je zraven Ade le tudi moj Feliks srečen!