Blagočutenje oroslanovo

Blagočutenje oroslanovo J. G. Verdelski

Izdano:	Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (2. zvezek, 2. natis), 1861
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Že v starih časih se je veliko govorilo in pisalo o blagoserčnosti oroslanovi, kar so je pa ljudem preveč neverjetno pozdevalo in sploh obveljevalo kot čista laž, — saj je pač že vsim dobro znano, da je oroslan grozovitna, ljuta in grabežljiva zver.

Imamo pa vendar dovelj verjetnih spričkov, da ni nikakor laž, kar se je že zdavnej pravilo, in kar se še dan današnji pravi o blagočutju oroslanovem. To nam bo gotovo dokazala in poterdila posebno tudi sledeča povést.

Leta 1791 je bila oznanjena za neki dan na Dunaju (v Beču) borba med oroslanom in nekimi psi za kratek čas. Ko se je bil prikazal oroslan na borišču pregraji navlašč za to borbo pripravljeni, zvunaj katere se je bilo snidlo veliko veliko gledavcov, so naenkrat spustili štiri strašne samosove (velike pse) proti njemu. Trije pa, ko ga zagledajo, se prestrašijo in pobegnejo. Le eden je tako pogumen, da ostane, in se prederzne napasti zver, s katero se je imel meriti. Oroslan pa nikakor ne vstane od tal, kjer je ležal, vdari en sam krat silovito s copato na tla proti psu, in mu dokaže s tim, koliko veča da je njegova moč in jakost. Pes se koj po tem zvali na tla, in se ne zgane več. Oroslan se nekaj primakne proti njemu, in postavi nanj svoje prednje copate, tako pa, da je bilo mogoče viditi majhen del njegovega trupla. Vsak gledavec je takrat mislil, da je pes že mertev, in da bo kralj štirinogih zverin koj vstal in ga požerl; vidi pa, da se je jako zmotil; zakaj pes se jame gibati, in se skuša osloboditi izpod oroslanove copate, kar mu on tudi radovoljno dopusti. Pozdevalo se je vsim, ko da bi oroslan s tim le opominjal psa, da se ne sme več v prihodnost ž njim pečati ali skušati se ž njim boriti!

Ko je potem pes proč tekel, in se je že bližal zagraji, se je zdelo, ko da bi se bil naenkrat oroslan razserdil. Vstane nanaglama z mesta, kjer je ležal, in v dveh korakih dohiti pobegnika, ki pa cvili na vso moč, da bi mu odperli zagrajo, in ga pustili vteči oroslanovemu žrelu. Vsi so takrat menili, da bo oroslan psa okrutno zagrabil in razmesaril; ali ta stvar je vse drugači končala; čuteč naenkrat usmiljenje do neoroženega psa, odstopi oroslan nekaj korakov in gleda mirno, ko se unemu odperajo male duri, da uide iz pregraje.

Ta dokaz oroslanove blagoserčnosti je tako ganil gledavce, da je zahrumelo bučeče ploskanje po celi skupščini.