Blagi sin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Blagi sin
Matija Valjavec
Spisano: 1855,
Viri: Pesmi. Zložil Matija Kračmánov. Ljubljana: Giontini; prefotografiral Matjaž Zaplotnik, na http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/valjavec_pesmi2/index.html postavil M. Hladnik.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



V Algiru noč in dan je vrisk,
In jok in stok potresa zrak,
Brezbrojno gleda solnce stisk,
In tisuč rev pokriva mrak,
Kar zvezdic z jasnega migljá
Težavo vsaka svojo 'ma.

Poslušaj kakšen hrup in šum
Od brega morskega vrši?
Al spet prignali novih trum
Ubozih tržci so z ljudmí,
Ki jím odsvetil zadnji dan
Je od svobode obsiján?

O ne, to šum bridkosti ni,
Te vrisk težave ne pozná,
Veselje se takó glasi,
In rádost takov don imá.
Mordá obhaja god Algír,
Je praznik te ga šuma vir?

O ne te šum je ves inák,
Bolj rádosten in bolj vesél,
Da tak se veselí divják
Bi komaj, bi nerad verjél;
Kristjaní oproščeni so
Ki tak veselo vriskajo.

Kdo jim je dal svobode žar,
Po temní noči solnčen dan?
Ne prašaj; kaj je tega mar,
Al krščen al mahometán;
Naj bo kdor hoče; ki jé bil
Je blaga dnša, ljudomil.

Potihne šum: — Spet zahruščí,
Al ne veselje, žalokrík;
Od morja na uhó bobni;
Gorjé, na vekomaj jetník,
Po dnevú in po noči trt,
Živlenje hujše kakor smrt!

Na dušnem trgu, lej, stojé
Na prodaj razpostavljeni,
Po boljših kupci brž hité,
Brž poberó se trdniši;
Gorjé za nje, kí so moční,
Sto krat gorjé, ki so slabí!

In rešeni, ki memo pot
Nazaj, jih pelje v Kanaán
Iz Babilonovih rabót,
Iz sužne tme na beli dan,
Ozirajo se milo v njé
Ki jim protí gorje gorje!

In slednjemu se iz očí
Za revne brate kapljica
Pomilovanja potočí,
Za vse vkup in za vsacega,
Ker skusil, skušal jih je vsak,
Kakó je sužni jarm težák.

Kaj vidim tam? je res al ne?
Al morda zmota je očí?
»Moj oče! — vender motim se,
Pogled ga dolgo vidil ni,
Se motim. — Oče je — je žé,
O rádost rádost, — o gorjé!« 

In glej objémata se dva,
En mož, en starček sivolas,
In en mladen'č rastí možá,
Al v lice vdrt, in bled v obraz. —
»Moj oče!« — »»sin, moj sin!««
Veselja krik in bolečin.

Vsa teža súžnosti še le
Zdaj stopi sinu pred oči,
Zdaj čuti trínogov roké,
In bič svinčéni ga skelí,
Ki dokler sam je sužnik bil
Ga manj je čutil, kot moríl.

Zamisli se, molčé stojí,
Zdaj žari, zdaj bledí v obraz,
Po žilah roji, dirja kri,
Zdaj vroče je zdaj mu je mraz,
Izmika prs visok povzdíg
Mu srca marsikteri zdih.

Se duša v dvoje mu delí,
In bije sama sabo bor,
Veselje od ené straní,
Od druge žalost, srčni mor,
Al zmaga duše blaga stran.
Sovrag uničen in končán.

Lej srce blago, kaj storí?
Za oča v sužnost v novo gre.
Prodájavec se zveselí,
Da táko dobro menjal je;
Zijál začújenih se trum
Do beja zlega krik in šum.

Kaj vrišč pomeni, bej pozvé,
Novico sliši na uhó,
Le na uhó ne na srcé,
Srcé brezčutno je gluhó.
Al brez plačila bode sin
Ostál za táko blagi čin?

Nikár! obete večni bog
'Zpolnuje vselej, slednji čas,
Obljubil sinom bláger mnog,
Odšlo ga jim ne bo za las;
Ne boj se, bres plačila sin
Ne bo ostal za blagi čin.

Priskaka k beju sinček mlad,
Še micno dete, ves otrok,
Oklene beju se za vrat,
Poljubi ga — iz prs globok
Očetu to prisíli zdih,
Prestvari srce mu na mig.

To čuden je srcá pretvòr,
In vender po naravi vse!
Lej mlado dete; meniš skor
Da angeljček pred tabo je,
Nedolžnost sama, ves priprost
Otrok je vsem prijazen gost.

Očí — naraven ves poglèd —
Beseda — mísli čist izvír,
Obličje — malarjem predmèt,
In pórok da je v srcu mir. —
»Bodíte« — djal gospod je naš —
»Kakòr otroc', in raj bo vaš.«

Kdo mislil bi! solzé vlijó
Se beju s curkom iz očí,
Ki mu solžénje je biló
Neznano že od mladih dní;
V srcu se vname prvi čut,
Milósten je ki bil je ljut.

Odkupi sužnika obá,
In pošlje ju nazaj domú. —
Slavíti, pesem, češ kogá,
Povéj, al beja al sinú?
Naznánjam pesem in grmím.
Sinú sinú čez vse slavím.