Blaga srca
| Blaga srca. Povest Anton Medved |
| |||||||||||||
| Poglavja | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. • dno |
1.
[uredi]Živel je na Gori star duhovnik
Milega obraza, sivih lâs.
Bil je šestdesetič že godovnik,
A še krepko mu je zvênel glas.
Živel je na Gori sam, oddaljen
Hrupu svetnemu, nad dvajset let,
Od župljanov svojih ljubljen, hvaljen,
Za župljane svoje oče vnet.
Knjiga bila verna mu družica,
Molil je iz nje, premišljeval,
Zvest služabnik svojega poklica,
V svoji čredi vsem je vse postal.
Ni berač noben zapustil praga,
Da si ne bi spotoma dejal:
»Ta gospod, o ta je duša blaga.
Bog bi naj mu mnogo let še dal!«
Ni se v dúševni zadregi ločil
Nihče brez hvaležnega srcá,
A gospod je vsakemu naročil:
»Mene ne, hvalíte le Boga!«
Kedar so sijali žarki mladi,
Zelenela trava sta in les,
Trgal je po vrtu in livadi
Za zdravila cvetov in peres.
Vsem bolnikom skrbno je pošiljal
Iz domače shrambe ozdravil,
Dúševne bolesti je omiljal
In telesne rane jim hladil.
Čas beži in že mu je obetal,
Da prestopi sedemdeset let.
Vedno bolj je duh njegov poletal
V mislih v lepši, ne več tožni svet
Kedar na večer je gledal gore
In od žarkov rdečkasto nebó,
V večne se zamaknil je prostore,
Kjer ni smrti, mine vse slovó.
Kedar je zapel večerni zvonec,
On domolil angeljski pozdrav,
Vzdihnil: »Konec pride, pride konec,
Kar Gospod napravi, vse je prav.«
2.
[uredi]Krasen vrt cvetlični ob župnišči,
Skrbna roka se na njem pozná.
Po vaseh ga na okoli išči,
Nihče nima lepšega domá.
Te vrtnice bele, rdeče, rmene,
Ta vonjava sveža, lepi red,
Te stezice, lehe ograjene,
Môči najti ni spodobnih jim besed.
Sredi vrta pa, glej, živa roža!
Kdo je? Anka lepa. Ali ne?
Saj zardela je nje gladka koža,
Kot vrtnice cvet, katero zre.
Pómlad, ki preveva cvetje vrta,
Pómlad z lica tudi njej žari.
In pomladi duša je odprta,
Ki jo pije z modrimi očmi.
Vrt vzgojila ta je nežna roka
In hladnice splela si obòk;
Saj polèg nebesnega oboka
Kaj je lepše, kot zelen obòk;
Od gospodove sestré jedine
Anka je ostala sama hči.
Brez očeta, bratovske družine,
Vendar se življenja veseli.
Strica sluša, njemu kuha, streže,
Vajena samote ko gospod.
Le na njega jo na zemlji veže
Od srca hvaležnost in sorod.
Zadovoljna ne hlepi po družbi,
Iz župnišča v cerkev in nazaj —
To je njena pot jedina v službi
In na vrt, kedar procvita maj.
Ne. — Še jedna pot jo včasi vodi
Doli v Selo, borno, kmetsko vas.
Do Marijine kapele hodi,
Da podobo nje odeva v kras,
Da molitev tamkaj tiho moli,
Ki jo zánjo zložil sam je stric:
»Mati moja ti sedmere boli,
O devica čista vseh devic,
Ti me varuj svojega otroka,
Da ne krenem s pota za teboj;
Tvoja me privedi enkrat roka
Tja, kjer vlada sin ljubeči tvoj!«
Od kapele pa, kot srna vitka,
Skoči do soseda urno v stran,
Malokdaj brez skritega zavitka
Za očeta, starca, ki leži bolan.
Njemu strežeta postarna žena
In jedini v hiši brdki sin.
Ali trudna drugega bremena
Lajšati ne vesta bolečin.
O kakó se svoje dobre znanke
Vselej vzradostijo vsi trijé!
O kako ime je gorske Anke
Živo vsem začrtano v srcé!
3.
[uredi]Listopad. Večer. Krog ure osme
Veter tulil je črez plan in les.
Sneg je metal prve bele kôsme,
Dežne kaplje padale so vmes.
Varno vsak je gospodar zamašil
Okna z mahom, da bi ljuti piš
Spavajoče dece ne prestrašil
Pod prijetno streho toplih hiš.
Domolila prošnjo je večerno
Anka, zabrnila v sobi ključ,
Zadnjikrat prekrižala se verno,
Legla, ugasnila svojo luč:
»Oh ubožec, komur je v tej noči
Samemu hoditi daljno pot,
Ako ni mu dóma najti moči,
Kjer bi ga sprejeli v gorek kot.
Mi pa smo na dobrem ... Bógu hvala ...
V peči še gori ... stric grêdo spat ...
Gorko je ... a zopet bodem vstala ...
Oče naš, ki si ... v nebesih, angelj zlat ...«
Anka spi, in angelj jo varuje,
Veter tuli pa črez plan in les.
Zaropoče zdajci in zahruje:
»Obhajilo!« glas se čuje vmes.
»Obhajilo!« Anka se predrami:
»Bog, je li mogoče in nocoj?
Bog nas váruj, Bog ostani z nami! —
Kam pač? Obhajilo? Striček moj!«
Anka gre odpirat vrata vežna,
Sobna odpre góspod Valentin.
Dé cerkovnik: »Pot nazaj bo brežna.
V Selo kliče stari vas trpin.
Pravijo, da se mudi ...« — »Pozvôni,«
Mirno starec mu odgovori,
»Anka, ti pa duri brž zaslôni,
Pojdi ino spet lepó zaspi!«
Kmalu droben zvonček se oglasi,
A mladenič in gospod, nesoč
Rešnje télo, stopata počasi
Iz svetišča v vihrovito noč.
Anka v sobi mili glas posluša,
Da ji vedno tiši odzveni.
Za bolnika moli njena duša,
In za strica — moli in — zaspi.
4.
[uredi]Polnoč je odbila. Sredi klanca
Mož ob črnem možu obstoji.
Kdo sta? V pozni noči? Naša znanca,
Jeden z Gore, drugi iz vasi.
»Truden sem. Oh, starost je bolezen.
Malo odpočijva kàr stojé! —
Glej očeta! Bil je mož železen,
Ali zdaj ga leta umoré.«
Mladi mož tedaj obraz povesi,
Mladi mož, bolnikov krepki sin.
Solze mu zalijejo očesi,
Ko bodočnost stopi mu v spomin.
»Oče, kaj potém začeti meni,
Kedar z materjo ostanem sam?«
»Moli zanj, ob letu pak se žêni,
Drugega ti sveta jaz ne znam.
Tudi mater tarejo že leta.
Treba je za delo več moči.
Le v Bogá zaupaj! Volja sveta,
Kdor se ji udá, vse prav stori.«
In mladenič reče pol boječe:
»Mislil sem o tem že tudi jaz;
Ali ktera mi prinese sreče?
Le prevečkrat vara nas obraz.«
»Kdor izbira, on dobi izbirek,«
Starec dé in se uprè naprej,
»Čednostna ljubezen je izvirek
Prave sreče v zákonu vselej.
Naša so dekleta kàr sloveča,
Dobrega srcá in pridnih rok.
Ktera te na poti prva sreča,
Misli, da ti jo pošilja Bog.« —
K rebri trudita se dihetaje
In utihneta, ne pak lomást;
Sneg črez pot premeta in ograje,
Da vejevje poka, da se maje hrast.
»To je noč! Ne pámetim podobne.«
V plašč zavije ožje se gospod.
»Moje noge niso več sposobne,
Da bi dostikrat hodile tod.
Mraz mi je. — Le zopet odpočijva!«
Mož ob črnem možu obstoji.
»Da bi le ne bila vam škodljiva
Pot nocojšnja!« mlajši govori.
Zdajci sveča zabrli naproti. —
»Luč poglej!« — »Jaz vidim jo, gospod.«
»Nekdo je na isti hudi poti.
Kam hiti pač neki in odkod?«
Pred obádva — dobra znanka
Stopi trepetaje — je li res —
Stopi vsa zavita v haljo Anka,
Kot na enkrat padla bi z nebes.
»Anka!« — »Stric!« — »Kaj delaš tukaj sama?
Ali te ne zebe?« — »Ne, moj stric.«
»Kaj te vodi sem, razloži nama,
Zdi se mi, da si nemirnih lic.«
»Sanjala sem,« dekle odgovarja,
»Sanjala sem sèn strašàn takó,
Da ste v sapi nočnega viharja
Sami obležali pod goró.
Vstala sem in gledat hitro tekla,
Če ste se vrnili že na dom.
Prazna soba — slutnja me je spekla,
In pretresel me je tesen dvom.
Polnoč ura — sèn je moj resničen,
S strahom vzdihnem in črez prag zvihram —
O saj Bog je dober in pravičen,
Vi ste zdravi, zopet vas imam.«
In jokaje starca se oklene. —
»Ti boječa, neprevidna stvar.
Mar se burje bala bi snežene,
Nego sanj, ki polne so prevar.
Zdaj je dobro. Toplo se ogrni,
Anka, da te piš ne premrazi!
Ti, mladenič blagi, pak se vrni
In ne zabi mojih besedij!«
»Ktera prva sreča me na poti,
Ono mi pošilja višja moč.«
Starec se nasméhne in v dobroti
Vzdihne: »Božja volja! — Lahko noč!«
5.
[uredi]Jug je z mokrimi perotmi pihal
In topil po rebrih mladi sneg,
Ali zlate nádeje ni dihal,
Da scvetêta vnovič dol in breg.
Ob župnišču je razpalo cvetje;
Anka nanj je tožna zrla, češ,
Vse na zimo najde si zavetje,
Ti le cvet usahneš in odmreš.
Vendar nekaj jo je huje peklo,
Kakor svet jesenski mrtvih slik;
Teden dnij je skoro že preteklo,
Kar je v postelj legel stric bolnik.
Lice je upadlo, in pogledi
Vedno se obračajo mu gor,
In pozná se sleherni besedi,
Da na zemlji mine skoro mu napor.
»Anka,« nekoč jo bolnik povabi,
»Sedi k moji postelji na stol,
Sedi in bolezni moje zabi
In preženi iz srca si bol!
Duh se rahlo trga od telesa,
Smrtno slutnjo nosi mi srcé.
Ti ostaneš tu, jaz grem v nebesa,
Ali še gojim skrbi za te.
Ti ostaneš sama brez očeta,
(Anka, bodi mirna, pusti jok!)
Sama, sama bodeš sredi sveta,
Kakor sto sirotnih je otrók.
Jaz pa vprašam te kot skrben oče,
Da poveš mi prosto iz srcá,
Ali morda tvoja roka hoče
V róko seči dragega možá,
Da se ob njegovi močni strani
Manj trudila v tem življenju boš?
Iz srcá, odkrito mi naznani,
Ali je in kdo bi bil ta mož?«
Solze se vlijó po licih njenih. —
Stric nató: »Mladeniča poznam,
Ki te ljubi in je vreden ženih,
Da te vzame v svoj pošteni hram.
Ali veš? — Ti veš, da mislim ... koga?
Iz doline ...« — »Vem, o stric, in jaz ...
Saj ga ljubim, ali stvar uboga
Vendar le ostanem tú brez vas.«
»Anka, ne toguj in bodi modra!
Jaz sem svoja leta dokončal,
In želim mrtvaškega si odra,
Da bi svojega Boga zaznal.
Meni bode lepši čas napočil,
Tebi pa naj čas ne potemni,
Srčno rad zató bi te izročil
Možu, kterega si vredna ti.«
Nekdo zdaj potrka. — »Pojdi gledat!«
Anka vstane. Vrata je odprl
Mladi mož in je prišel povedat,
Da mu oče v Selu je umrl.
6.
[uredi]Bog otvoril je nebeška vrata,
Da je duša splavala v nebó,
Da iz neba pómlad, hčerka zlata,
Zopet je priplula na zemljó.
Jagleci po grivah so rmeneli,
Zvončki so pozvanjali v doléh,
Z Gore pak so milotožno peli
Bronasti zvonovi po grobéh.
»Ni ga več najblažjega gospoda,«
Krožil je v podgorski vasi glas,
»Nepozabnega spomina — večna škoda
Osamelo je zadela vas.«
»Ni ga več najdražjega mi strica,«
Anka je tožila v svet glasnó,
In solzá potoki so na lica
Vsipali se z novo ji močjó.
»Tiho, Anka! Prosim te na Bóga.
Stric živi, živi srečnéje zdaj.
Saj če Bog med nami je za koga,
Zánj pripravil je gotovo raj.«
On jo je tolažil blage duše,
Ki je brez tolažbe sam ostal,
Ki je sam na travo hladne ruše
Za očetom svojim žaloval.
On, mladenič brdki iz doline,
S solzno materjo ob njej stoječ,
Sam je čutil do srcá globine,
Da na zemlji dveh, oh dveh ni več.
A zvonovi gorski so zveneli,
Vsem vaščanom tajali srcé.
Mrtvi srci dvé so v zemljo déli,
Da ob letu živi dvé spojé.
7.
[uredi]»Z večno smrtjo, Bog, me ne umôri
V oni dan trepeta in strahú!«
Pesen je odmevala na Gori
Na večer mrličev in jokú.
Lučic sto je lesketalo v temi,
Dva grobova bila sta najbolj svetlà,
Dva grobova med grobovi vsemi
S cvetjem bila sta posuta vsa.
In na jednem se je v črkah zlatih
Čitalo voščilo: »Večni mir!
Tú počiva pri sestrah in bratih
Valentin, naš dúševni pastir.«
Slule so na drugem črke zlate:
»Večen bodi gori tvoj spomin!
Vroče moliva na grobu záte
Solzna žena, žalujoči sin.«
Mlád se dvigne mož tedaj od groba
K mladi ženi skloni se, rekoč:
»In takó je prêšla leta doba,
Kar zagrinja ju gomile noč. —
Ktera prva sreča te na poti,
Misli, da ti jo pošilja Bog.
Ta izrek nocoj srcé mi moti,
Ko vsa srca molijo okrog.
Te besede stric je tvoj govoril
Sredi one viherne noči.
Bog je hotel, Bog takó je storil,
Da si prva srečala me — ti.
In zdaj, Anka, upam, da smo srečni,
Ona v grobih, midva vrh zemljé.«
»Bog podeli jima pókoj večni!«
Tiho vzdihneta domu gredé.