Blaga misel blagoserčne matere
| Blaga misel blagoserčne matere. (Kratka pripovedka.) anonimen |
Poslovenila Slovenka.
| |||||||||||||
Svoje dni je živel pobožen oče s svojo ženo i s svojima sinama v eni vasi, v kteri je bil za učenika postavljen.
Svoja sina je v bogaboječnosli i v ljubezni do vsega dobrega i lepega zredil, i veliko radost je do nji imel.
Primerilo se je, da en dan, ko očeta ravno ni doma bilo, oba sina zbolita i nagloma umreta. — Vboga mati, po tej strašni nesgodi globoko v sercu ranjena, položi mertva otroka v gorni isbi na postljo, ji pogerne z belim pertom i čaka v spodni hiši žalostna moža.
Ko mož, nobene nesreče si v nadi, zvečér vesel domu pride, vpraša po navadi: „Žena, kje sta moja sina, da ž njima molim, i ji blagoslovim?“ Žena mu odgovori: Bodeta že prišla, le pridi k večerji, i mu prinese večerjo na mizo. — Čez nekoliko drugič skerbni oče vpraša: „Žena! kje sta moja sina, da ž njima molim, i ji blagoslovim?“
Žena ga sopet vmiri rekoč: „Le poterpi, ji boš kmalo vidil.“
Ko tako skupaj sedita, začne žena:
„Preljubi mož! daj mi svet, kaj mi je storiti? Pred nekoliko leti mi je neki človèk dva draga kamna hraniti dal, danes pride, ter ji nazaj tirja; ali ji mu moram dali, ali ne“? — Ojstro jo mož pogleda i pravi: „Čudno se mi zdi, da ti le trenutek dvomiš, kaj da je storiti, i me za svet vprašaš: ali ne veš, da to, kar ni tvoje, moraš vlastniku nazaj dati, kadar tirja?“
Potem žena prime moža za roko, ga pelje k postlji, kjer sina ležita, ter ji razkrije.
Oče, vidivši svoja sina mertva v postlji ležati, se verže sdvojen na tlà, i začne vpiti in plakati.
„Nevsmiljeni Bog!“ toži, „zakaj si mi moje naj dražje blago vzel? Podpora moje starosti sta bila; nikdar ne bom več nju sladkega glasa slišal, njù milih oči vidil; merzla brez čutenstva zdaj tu ležita, i naj krasneji kinč svojega živlenja bom mogel v černo žemljico zakopati; o strašna smert! vzemi tudi mene, dalje nočem živeti.“
Tugopolna mati stopi zdaj k obupnemu možu i ga tolaži.
„Dragi mož, ne plakaj dalje, ali me nisi ravno pred učil, da se mora hranjena reč vlastniku nazaj dati, kadar on hoče?
Bog nama je sina dal, da ji v ljubezni do Njega zrediva, da ji vsega dobrega učiva, i ji za nebesa hraniva. Danes ji je sopet nazaj tirjal, i brez vpore ji morava dati.“
Oče se vzdigne, vzame kapico z glave, i s sklenjenimi rokami moli:
„Bog je dal, Bog je vzel, ime Božje naj bo češčeno.“ — „Amen!“ mu odgovori jokaje žena.