Blaga misel blagoserčne matere

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Blaga misel blagoserčne matere.
(Kratka pripovedka.)

anonimen
Poslovenila Slovenka.
Izdano: Slovenska bčela 1851 št. 4
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Svoje dni je živel pobožen oče s svojo ženo i s svojima sinama v eni vasi, v kteri je bil za učenika postavljen.

Svoja sina je v bogaboječnosli i v ljubezni do vsega dobrega i lepega zredil, i veliko radost je do nji imel.

Primerilo se je, da en dan, ko očeta ravno ni doma bilo, oba sina zbolita i nagloma umreta. — Vboga mati, po tej strašni nesgodi globoko v sercu ranjena, položi mertva otroka v gorni isbi na postljo, ji pogerne z belim pertom i čaka v spodni hiši žalostna moža.

Ko mož, nobene nesreče si v nadi, zvečér vesel domu pride, vpraša po navadi: „Žena, kje sta moja sina, da ž njima molim, i ji blagoslovim?“ Žena mu odgovori: Bodeta že prišla, le pridi k večerji, i mu prinese večerjo na mizo. — Čez nekoliko drugič skerbni oče vpraša: „Žena! kje sta moja sina, da ž njima molim, i ji blagoslovim?“

Žena ga sopet vmiri rekoč: „Le poterpi, ji boš kmalo vidil.“

Ko tako skupaj sedita, začne žena:

„Preljubi mož! daj mi svet, kaj mi je storiti? Pred nekoliko leti mi je neki človèk dva draga kamna hraniti dal, danes pride, ter ji nazaj tirja; ali ji mu moram dali, ali ne“? — Ojstro jo mož pogleda i pravi: „Čudno se mi zdi, da ti le trenutek dvomiš, kaj da je storiti, i me za svet vprašaš: ali ne veš, da to, kar ni tvoje, moraš vlastniku nazaj dati, kadar tirja?

Potem žena prime moža za roko, ga pelje k postlji, kjer sina ležita, ter ji razkrije.

Oče, vidivši svoja sina mertva v postlji ležati, se verže sdvojen na tlà, i začne vpiti in plakati.

„Nevsmiljeni Bog!“ toži, zakaj si mi moje naj dražje blago vzel? Podpora moje starosti sta bila; nikdar ne bom več nju sladkega glasa slišal, njù milih oči vidil; merzla brez čutenstva zdaj tu ležita, i naj krasneji kinč svojega živlenja bom mogel v černo žemljico zakopati; o strašna smert! vzemi tudi mene, dalje nočem živeti.“

Tugopolna mati stopi zdaj k obupnemu možu i ga tolaži.

„Dragi mož, ne plakaj dalje, ali me nisi ravno pred učil, da se mora hranjena reč vlastniku nazaj dati, kadar on hoče?

Bog nama je sina dal, da ji v ljubezni do Njega zrediva, da ji vsega dobrega učiva, i ji za nebesa hraniva. Danes ji je sopet nazaj tirjal, i brez vpore ji morava dati.“

Oče se vzdigne, vzame kapico z glave, i s sklenjenimi rokami moli:

„Bog je dal, Bog je vzel, ime Božje naj bo češčeno.“ — „Amen!“ mu odgovori jokaje žena.