Blaževa smrt
| Blaževa smrt Gustav Strniša |
| |||||||||||||
Čevljar Blaž, sedemdesetletnik, s ščetinasto, belo brado in sršečimi brki, čokat in nizek kakor njegov stolec, sedi za svojo široko razkoračeno mizico in vleče črno dreto. Po sobi brenči muha, njen monotoni šum ga draži, izpod žicastih očal se ozira za njo, mrši obrvi in hlasta z debelima ustnicami.
Noč je. Nizko okno je zagrnjeno z umazano krpo, ki je bila menda nekoč predpasnik, kateri je na starost zamenjal svoj poklic. Petrolejka, zasenčena s širokim kosom grapastega, rjavega, ožganega papirja, sveti zaspano po sobi; svetloba se bori s tobakovim dimom, ki ga puha starec iz svoje lončene pipe in z mrakom, vstajajočim iz mokrotnega kota, kjer stoji črviva postelja, nad katero visi slika svetega Krišpina, v kotlu stoječega patrona čevljarjev in smolarjev, kuhanega v vreli smoli.
Blaž gleda v luč, položi pipo na stran in se zamisli:
Prameni svetlobe se spoje v debele blesteče vrvi, ki se razcepijo in motajo v žareč klopčič iz katerega se lahno vije svetla dreta, se sproti kakor slepeča strela na Krišpinovo sliko, da zasije. Svetnik vzdihne, odpre globoke, žalostne oči, pogleda Blaža in se nasmehne; dvigne noge, stopi iz kotla, stegne roke in že zraste preko slike. Na tleh stoji, velik je, večji ko Blaž, njegov predpasnik je travnato zelen in nov, roke so krepke, žuljave in majhne ter segajo z nabreklimi žilami iz zavihanih rokavov trde, hodnične srajce. Njegovo lice je lepo in možato, prav kakor na sliki; brada je zlata in skodrana liki runo ljubkega jagneta; prijazne in odkritosrčne oči se smehljajo vdano in ponižno, da je Blaž v hipni zadregi in se zasramuje, sam ne ve čemu ter povesi pogled. Okoli glave mu seva svetniški sijaj, svetel je in krasen kakor prozoren, votel, steklen svitek, napolnjen s tlečimi iskrami.
Krišpin sede mirno poleg Blaža in strese predpasnik. Takoj se skotali na tla mehka, bela koža in se poravna pred nogami. Brez lukenj in obrunkov je in sama zavabi. Svetnik zgrabi svetlo dreto, motajočo se izpod petrolejke, našobi usta, zažvižga in začne.
Blaž gleda in strmi. Ne ve, ali bi se čudil tem milim in lepim glasovom, gostolečim po sobi, kakor bi ždel v vsakem kotu slavec in odgovarjal s tajnim, neznanim gostolevkom svojemu drugu, ali bi občudoval svetnika, ki mota zlato dreto, švigajočo liki blesteča kača po usnju, iz katerega se oblikuje čevelj, bel in lep ter majhen, tako majhen, da bi baš pristojal gosposki Blažovi ženici, ki ji ni mogel nikdar napraviti dosti majhnih čevljev. Pa ta mu je že zdavnaj umrla na sušici, a spominja se jo ob vsaki priliki in je ne more pozabiti.
Krišpin dela čevelj, žvižga in se smeje. Blaž strmi in posluša. Radovednost narašča; čigavi bodo ti čevlji, čigavi neki, za koga jih dela svetnik?
Prvi čevelj se zasuče v Krišpinovi roki in splava narejen na polico, kjer stoje črviva, lesena kopita. Ko priplava bel čeveljček, kopita ožive, zaro potajo kot rogovilaste berglje, se stisnejo v kot in mu napravijo širok prostor.
Svetnik se ne zmeni, hiti in dela drugi čevelj.
Blaž se zazre v prvega na polici, gleda in kima ter meni: »To ti je delo!« Občudovaje gleda svetlo dreto motajočega svetca, ki hiti, da mu trepeče glava in miglja svetniški sijaj kakor gasnoča baklja.
Blaža muči vedno hujša radovednost; ne more se več premagati. Polglasno vpraša Krišpina: »Ne zameri, sveti tovariš, komu so namenjeni ti čeveljci?«
Svetnik ga presliši; ves je zamaknjen v svoje delo, na znojnem čelu iskre rosne kaplje.
Blaž je v zadregi. Ali naj še enkrat povpraša? Popraska se za ušesom, nagne se prav k svetniku, da čuti, kako ga ta trenutek ohlistne tenka, zlata dreta, in zavpije na ves glas: »Dobri svetnik, odpusti mi in povej, kdo bo tako srečen, da bo nosil te lepe čeveljce?«
Svetnik se kričača prestraši, da mu skoro pade čevelj iz rok; sunkom a se nagne s hrbtom nazaj, pa se spet sklone brez odgovora, pogleda čevelj, pokima in dela molče dalje.
Blaž misli, da ga je razžalil, hudo mu je in sam ne ve kaj storiti.
Svetnik dela in dela, čevelj dobiva vedno jasnejšo obliko, že je narejen in splava k prvemu na polico. Svetnik vstane, pogleda Blaža, strese predpasnik in že se zravna pred čevljarjem lepa, bela koža. Krišpin mu pokaže kožo in čevlje ter molče odide k steni. Jame se manjšati in ko hoče stopiti v kotel, ga prehiti Blaž, sune kotel s pestjo, poklekne pred svetnika in krikne:
»Za koga naj naredim čevlje, povej svetnik!«
Krišpin se obrne. Iz kotla lije goreča smola, Blaž čuti pekoče bolečine, pa sili samo v svetnika.
Krišpin se nagne k njemu:
»Jutri je sveta Barbara, godovni dan tvoje ranjke žene. Naredi čeveljce lepe kakor so moji, da jih sam poneseš svoji dragi!«
Blaž čuti vedno hujšo pekočino. Pa zgrabi blestečo dreto in belo kožo kakor je videl svetnika ter prične motati svetlo vrvico. Hitro rastejo čevlji. Sam ne ve, kako dela. Vse je pozabljeno. Nič ne ve, kako je šival in krpal druge čevlje, samo blesteči čeveljček vidi in švigajočo dreto, ki se urno zatika v usnje. Kmalu so čevlji narejeni. Blaž se oddahne in zašepeče: »Žena, ženka moja, čeveljce za god ti prinašam, lepe, nove čeveljce, vzemi jih od svojega Blaža, ki te ni nikoli pozabil!«
Noge in roke so vse opečene, skloni se in pade ter se zasmeje: Strop se odpira, njegova žena plava v zraku, sveta Barbara jo vodi. Lice žene je lepo in mlado, oči sijejo nebeško milo.
Sladko se mu nasmehne in ga zavabi.
Blaž vzdihne strašne bolečine, stegne tresoče roke, oči zagore, solza zablesti v njih. Nasmehne se, žena ga objema in sveta Barbara stoji pred njima in ju blagoslavlja. Strop se popolnoma razmahne, svetloba švigne kvišku in v siju čuti Blaž kako plava s svojo ženo vedno višje in višje.
Naslednji dan so ga našli. Petrolejka je bila prevrnjena in razpočena, starec je ležal na tleh ožgan in mrtev, s smehom na posinelih ustih.