Blaž Medved

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Blaž Medved (Črtica))
Jump to navigation Jump to search
Blaž Medved (Črtica)
Iv. Ev. Družnik
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 22 (14. novembra) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Da je imenitna lovska oseba v našej dolini, mi nt bo menda nbče oporekal. Saj je vsa naša lov»ka zgo dovina zadnjih desetletij tesno združena z njegovo osebo. Noben lov ne mine brez njega, noben lovski tat mu n« odnes« pet, nihče nuna večkrat puike na rami, mhča večkrat ne premeri naAih gozdov, nihče ne otrese toliko rose, nihče ne raztrga na lovu toliko čevljev — pa na kveder — nihče večkrat ne atrelja in mhče večkrat ne — izgreši. kukor — — naš Blaž Medved.

Ako bi ga hotel opisovati, moral bi najprej omeniti, da je od avojih prednikov podedoval prav znač len pnimek. Široka, trAata postav s, debela kodrasta giavn m velikanska množina rjavih brk apommjs precej na gozdnega koamatinca. — lo moč njegova, la, la! liovon ae, da ni v vsej dolini rno. nejfiega od njega. !*am *< mi |e večkrat hvalil, da bi ae medveda prav nič nt v strašil. Seveda meni m moglo lo tako hitro v glavo, zato sem «e često sumljivo namuzal.

• Kaj V. razkoračil ae je ob takih prilikah pred menoj in alrašanako široko zinil.

»Kedo je šel pa predlanako leto v mrzli dolini k medvedki v brlog v vas?. s| kedo V« vprašal aem začudeno, daairavno KO vedel koga misli.

•Saj se u vidi, da ai gluh in slep. Kaj ne govori cela dolina, da, cel svet o meni. Se v nekih buk»abje popisano, kako aem takrat pnvlekel medvedko i mlad.6 iz brloga «

Kaj aem bolel? Hočeš, nočeš aem mu morsl pritrditi. ako niaem hotel Se kaj hujSega aliSati. Stanuje pa Blaž Medved v svoji hiši prav pod gozdom. Tu hrani vae svoje strelne priprave, svoje pasli in zanjke, avoje kletke in gajbice, mreže in samosirice. Kajti Hlaž Medved je lovec v pravem pomenu besede. On je ptičar, polhar in ribič. Morebiti so prav z a t o , ker j « njegov delokrog tolikšen, živali vseh plemen in vrat tako varne pred njim. Govori se namreč, ds prihaja Bi*i Medved s svojih lovov večinoma — prazen. No, to g» prav nič ne jezi. Oo je potrpežljiv človek in čaks, ko bo pod njegovo puško divjačina kar cepala, ko bodo nje gove mreže vodno polne rib in rakov, njegove zanj*« polne ptičev, vreča njegova in slednjič — skleda a« mizi vsako jeaensko jutro polna polhov . . . Puitimo ga v njegovih sladkih nadsh in ozrimo ie nekoliko v njegovo preteklost.

Blaž Medved je bil lojen leta 1848 Tisto leto in njegove viharne razmere nafti stan očanci Se dobro pomnijo. Cele dneve je pokalo po naSej gori in voz za vozom jelenjega mesa so odpeljali Krajmčanje in Kočevarji iz naših gozdov. Bila je takrat takozvana »frajura«. Pravijo, da leto in letne ugodnosti precej uplivajo ns rojstvo človeško. Ne vem, če je na tem kaj resničnega. Toda vrosničena in dopolnena je ta vera v osebi nnAega Blaža. Kadar napravi on v gozdu svoj »Kreuzfeuer «, takrat uide marsikomu:

• Tako pokanje je, ko oseminStiridcsetcga leta«. Razloček jc menda samo ta, da HO Krajinčanje in Kočevarji tudi pobirali divjačino, nas Blaž pa samo strelja. Rlaževa hiša je sezidana res precej po starem. V HUvbinnkem oziru bi se dalo na njej več reči grajati. Drugače pa je hiša prostorna, svetla, sezidana iz samega kamena in brez kačke. Vse to kaže na nekaj posebnega- Blaž ni sicer nikak posebnež — Bog varuj, da bi kaj takega trdil. Stariši njegovi tudi mso bili posebni ljud e. Mirno so živeli v svoji veliki, svetli, zidani hiSi. Oče je drvaril, mati pa se je trudila na treh malih njivicah ob hiši. Poznejše, ko je prišel na svet mali Blažek — bilo je po zimi, nekako okoli novega leta — pestovala je otroka, ujčkala ga in zibala; po letu pa ga je vozila seboj na njive, kjer je stokrat pustila delo, jemala malega knčaja v naročaj, smejala se mu v obraz ter drezala pod brado.

Za časa Hlaževih dedov in pradedov pa je vživala njegova biSa drugačno čast. Na voglu strehe je visel smrekov vršiček, okrasen z belimi, modrimi in rdečimi trakovi. Vozniki, ki so vozarili po cesti, postajali so pred bišo in se krepčali za daljno pot. Ves božji dan. včasih tudi vso noč ni bilo tiho okolo hiSe. Pilo ne je vino, da je teklo od miz in v kuhinji so cvrčala okusna jedila. Labko si mislite, kakSno veselje so vživali Blaževi dedje in pradedje.

Tako je bilo nekdaj. A dedje so pomrli in z njimi je izginila slava in premoženje Blaževe biše. Ob hiSi so ozelenela tla Bmerekev vršiček se je izgubil, živahnost je vtihnila in zd^j je vse mirno okolo Blaževe hise. Daljna sorodnica, katera oskrbuje Blaža, dela malo malo hrupa. Blaž pa cel dan hodi za divjačino. . .

A bili so časi, ko je Blaž resno DQIS1JI obno nekdanjo živahnost. Prišlo je pa to tako-le: Ko sta umrla Blažu pred petindvajsetimi leti oče in mali, začel se je Blaž brigati za svet in se ozirati okrog. L'kal ai je čevlje, kupil si nov klubuk - kravjak, vtaknil za trak šop ptičjega perja in začel pogledovati za lepim spolom.

In pripetilo se je, — ne vem po katerem naključju — da sta se nekoč srečala z lepo Polono. — Bila je Polona dekle pri petindvajsetih letih, polnih lic in zalitega lelesa. Stariši njeni ao imeli hišo v sosednji vasi. In glejte! Blažu je Polona tako obtičala v glavi, da si je ni mogel izbili iz nje. Začel je zahajati v sosedno vas pogostejše ko prej. Iskal si je opravil pri Poloninih stariših, prihajal Poloni, kjer je bilo mogoče, naaproti, smejal ae jej in jo hvalil — vse, kakor imajo taki ljudje navado. A Polona ni bila z Blažem istih mialij. SliSal sem, da se jej je zdel malo preokoren in malo preveč »na debelo.« Zato ni čudno, da dekle ni sočutovalo z nežnočutnim Blažem. Nekaj časa se mu je smejala, po tem se je začela jeziti nanj, a slednjič Re mu je odločno odpovedala. Blaž se je prestrašil in jo pohlevno spraševal, zakaj ga neče.

»Napravi krčmo, pa me boš dobil«, rekla mu je hoteč ae ga odkrižati.

Blaž je povesil glavo in zamišljen odSel. Odslej je hodil po gozdu, malo govoril, malo jedel, malo spal, pa veliko mislil, dokler ga ni pot privedla do vaške ranarice Avzle. Bila je to ženska, ki je kuhala iz trav in raznih zelišč mazila za vsako rano in vsako bolezen Poleg tega pa je delala iz Špirita, vode in Bog v6 se iz česa — žganje.

Dolgo je mislil Blaž, in iztuhtal je, kako bi se dalo priti do krčme.

»Ako se naučim delati žganje, pa si jo lahko napravim. Žganje zna delati Avzla, nekaj jej dam in me nauči.« To srečno misel je pozdravil Blaž s takim veseljem, da bi jo bil takoj naznanil svoji Polonici, ako bi se ne bil spomnil, da bo Polonici bolj vSeč potem, ko bo pravi pravcati krčmar, kakor zdaj, ko je Se »krčmar v nad i.«

Takoj drugi dan so napoti k Avzli, da bi se naučil delati žganje.

»Kaj vam dam, strina, da me naučite, kako se dela žganje?« vpraša jo precej pogumno.

»Kaj boS neki dal. ko sam nič nimaS.«

»I, saj imam hišo.«

»Hiše, vem, da mi ne daš.«

»Kaj pa hočete?«

»I, kaj denarja tako nimaS?«

»Denarja, denarja . . . — mrmra Blaž zdaj ga res nimam,«

»Saj pravim, da nimaS nič.« Blaž nekaj časa premišljuje, a potem reče: »Koliko denarja pa zahtevate?«

»Pojdi, pojdi, saj nimaS nič.«

»No, pa vender!«

»Pet goldinarjev I«

»Pet goldinarjev«, ponovi Blaž in povesi glavo.

»Bom videl«, izpregovori za nekaj časa ter se obrne proti vratom.

»Z Bogom!«

»Srečno 1«

Odslej je Blaž Se manj govoril, manj jedel, manj spal, pa veliko več mislil. Ko je obdeloval svoje tri njivice, ko si je kuhal jed, ko je hodil po vodo, povsod, povsod je mislil na Polonico, povsod tudi na Avzlo, na krčmo, na — pet goldinarjev.

»Pet goldinarjev . . . .« vedno sta mu prihajali ti dve besedi na jezik. Mislil je, kaj bi prodal, a vae je preveč potreboval, d.\ potreboval bi b.l se več rečij, kakor jih je bilo pri bili.

Zopet je zsčel pohajati po gozdu in premišljevati odkod bi dobil denarja. Vedno bolj zamišljen je b.l .n v takem »tanju je večkrat glasno sam a seboj govoril. Ljudje so ie pravili, da se mu me*«. . . •

Nek poleten večer je aedelo na klopi pred Luiarjevo hiso nekaj moi. Po trudnem delu so se hoteli malo oddahniti v prijetnem večernem zraku. Govorili so o letini in drugih gospodarakih stvareh.

V pogovore satopljene imotijo nakrat trdi, hitri koraki. Možj« se ozro. Po stezi, ki drži cd malega gozdiča Maleniče, prisopiha Blaž. ve« speban in razburjen. •No, Blaž, kaj pa tebe Uko goni? Menda nisi videl v MalenSčih .krvavega stegna«, ogovori ga sUri Koč&n.

• Možje zaklad koplje ga — hitite. — brž brž. ibežal . . . » biti Biaž zasopljen v pretrganih stavkih.

»Kaaaj?« Možje se spogledajo.

• Blaž, se li blede, ali kali!« zavzame se Kočan. .Zaklad, zaklad — vzemite orodje — — hitite. da ga Hrvat ne odnese'« sili Blaž v jednomer ves iz sebe.

• I. za pet KrtSčevih ran, kaj pa je? Povej vendar raz'očno, kaj misliš. Vmiri se. no!>

• Brž, brž, Ce ne ga bo odnesel!«

• Kedo bo odnesel, SemeSče?«

•Hrvat!«

• Kaj bo odnesel, ne bledi vender?«

• Zaklad, — zaklad!«

• KakSen zaklad?« silijo vznemirjeni mcžje v Blaža. Toda Blaž »koči hitro v Lužarjevo vežo, pograbi za durmi pralonjeoo rovnico in steče ko veter po stezi nazaj proti gozdiču.

• Zmešalo se mu je«, reče PrimUr.

• Revež !« m lujejo ga vsi. Stari Kočan pa pravi:

•Tako ga ne smemo pustiti. H tite za njim. da si ksj ne ston z rovnico!« Trije mlsjSi možje teko za nj.m.

PnSedSi do gozdiča. ZSSIISJJO udarce, kakor bi kedo kaj kopal A vsled somraka ne vidijo ničesar. Tiho se torej splaz-jo v goSčavo prav do tje. od koder se čujejo udarci. Pod velikim hrastom zagledajo Blaia. Rokave si je zavihal in kolikor more hiti kopati z rovnico. Nekaj časa koplje, kar trči na nekaj trdega. Preneha in poliplje z roko. Plaho se ozre okrog in drhteči ustni mu zaSepetaia: •Pokrov od kotla«

Krepko zavihti rovnico in privzdigne precejšno kamenito ploSčo. Noge se mu Sibe, boječe poklekne in pogleda v jamo.

• Križ božji!«

Kakor bi ga pičil gad skoči po koncu, zažene rovnico proč in zbeži po sten domov. Plaho se ozira nazaj io teče, kolikor mu puste okorne noge. Skriti možje pnatopijo in pogledajo v jamo. Kaj je notri?

Mrtev p r e l i č . ..

— Pezmu je bil poginil preiič in dekla ga je l t | 4 n zakopavala v pozdiču. Sama j« pravila, da ga j« bM zasipala, ko je priSel po kakih dvajset korakov oddaljeni atezi Biaž. Nekaj časa jo je gledal, potem pa J 0 steka po sten v vas — Revež se je v mraku zmotil, ko j« imel deklo za Hrvata io mrtvega prosiča za —- zaklad

To je bilo smeha drugi dan. Povsod se je govorilo o Blažu in njegovem zakladu, kateri ae IUU je izpremenil v preSiča. Vse se je norčevalo z njsga io Poloaid samej se je zdel dogodek Uko važen, da je želela prej ko prej se sn.ti z Blažem Priložnost je nanesla, da sta se srečala Se isti teden.

• B.až, sliSala sem, da iSCaS denarja t Biaž je zadrgetal po vsem životu, ko jo je zagledal. Zamrzelo in pohladilo ga je ob jednern, ko ga je ogovori

•Ob. naj veS, Polome*, »aj veš! Napraviti hočem krčmo, da bol krčmama, a brez denarja tako ni nič. Denarja iSčem, seveda denarja, ljuba moja!«

• A Ce sem prav sliSala, mm*.« sreče. Pravijo, dt ai bil že izkopal zaklad, pa da se ti je nakrat izpremeoil v mrtvega preSiča.«

• Oh, duSica moja, nikar ne poa.uSai ljudij'« »No glej ga. ali ni res?«

• Kaj to, povej rajSe, kdaj te naj pridem snubit. Krčmo dobiui v kratkem času, vse je že pripravljeno, ljuba moja.«

»KakSno krčmo?«

• I, no za žganje; saj ai rekla, da hočti biti krčmarica. Tedaj kdaj naj pridem ?«

• Kadar se U bo mrtev preSič izprememl v srebro in zlato«, odvrne Polona budomuSno in od.de prod domu.

Blaž gleda nekaj časa za njo, in iz ust muubaja: • Neče me, — neče. . .«

Neizmerno osramočenega ae čuti. Nakrat pa aireae z glavo in odbiti domov. Z vso močjo zaloputne vežna vrata, vleže ae na klop m cela dva dneva se ne prikaže iz hiSe.


Prihodnji predpu*t se je omožila Polon.ca nekim v Slemena.

Pravijo, da ni b:lo Blažu prav nič hudo " Res se ni nikdar več zmenil za njo. Opustil je misel ns žemtev m nikoli več se m spozabil, da bi se bil vnovič zagledal v kako žensko. Vao svojo strastno ljubezen J» naklonil puški in lovu sploh; pa pravi, da se ne kes« Nič mu ne dene, Ce mu včasih — recimo Cesto — P°^e puška amrtonosni svinec daleč proč od divjačine, «»Jnl Uko neusmiljeo, da bi jemal živalim ljubo življenje. Sam pn sebi menda misli:

»Da le poka.« A pred ljudmi se rad pohvsli, tisto pa, tisto. No, pustimo mu to veselje. Na krčmo več ne miali. Bog varuj, da bi gs k e d 0 spomnil na njo. In prav ima.

Toda svet je ie lako hudoben, da ne privošči po- Kenemu Človeku miru in — lepega priimka. Saj ga za Blata le oofejo več klicati. Da bi ga imenovali samo Lovec, bi ie bilo, ker je res »(rasten lovcc. Toda ljudje ge spominjajo S« nekdanje njegove misli o krčmi, združujejo obe beaedi skupaj in vrh tega zavijajo vso sestavljenko — Bog zna zakaj — po nemško ter mu rečejo: »Jagerbirt«.

Nagajivi svet!