Bizantizem, lakomnost in lokavost

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bizantizem, lakomnost in lokavost.
Jože Kovačev
Izdano: Proletarec, Chicago, 1907.
Viri: Proletarec, 1907, št. 3 in 4.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Cesar Franc II. Je tudi imel navado, da je hodil po Dunaji v civilni oblleki, da je tem ložje zvedel, o čem ljudstvo govori in zabavlja. Seve ni cesar tega storil iz ljubezni do ljudstva, ampak največ radi tega, da je zvedel kako tajno željo Dunajčanov, katero je potem nagloma uresničil, da je ljudstvo hvalilo neskončno dobrotljivost cesarja. Na nekem takem pohodu je cesar zvedel, da se njegovi »ljubi« Dunajčani hudo jeze radi pomankanja kopališč. Da bi se Dunajčanom prikupil in dokazal, kako po očetovski skrbi cesar za svoje otroke – podanike, da bi ti podaniki brez očeta-cesarja najbrže morali kaj v blatu poginiti, je dal zagraditi dva kopališča : eno za možke, drugo pa za ženske.

Dne 14. junija 1821 je stavbenik Weissenberg, jako pohvalen in ponižen človek napram cesarju, sploh napram vsakemu, če je le nosil grofovsko krono, poleg pa lakomen kamor znani umrli ameriški milijonar Russel Sage, povedal cesarju vspričo druzih modrokrvnih lenuhov, da sta oba kopališča za Augartnom dovršena.

Cesarja je ta vest tako razveselila, ker je videl, da ga bo ljudstvo vsled tega čina zopet v zvezde kovalo, da je stavbeniku podaril svoj črni klobuk, katerega je nosil na svojih civilnih pohodih, ker slučajno ni imel druzega darila pri rokah.

Dasiravno se je stavbenik jezil na tihem, kajti skopuhu bi bila polna mošnja cekinov bolj všeč, kakor pa stari ponošeni klobuk, vendar se je kot prava lakajska duša toplo zahvalil cesarju za sprejeti dar.

Stavbenik se je jako slabo volje vrnil domov, kjer je naletel na Spieldorfa, višjega zdravnika pri tretjem dragonskem polku, ki je prišel snubit njegovo hčer Lujizo.

Stavbenik je na kratko povedal višjemu zdravniku, da beraču ne bo dal svoje hčere za ženo, ki bo imela okrog stotisoč goldinarjev za doto.

Žalosten in potrt je kolovratil Spieldorf domov. Na potu ga je pa kričanje prebudilo iz zamišljenosti, ki je prihajalo iz znane gostilne, kamor so zahajali večinoma dragonci njegovega polka. Ustopil je, da bi zabranil pretep. In res je nastala tihota pri njegovem ustopu, ali takoj se je preril do njega tudi gostilničar, ki mu je pomolil star, črn klobuk pod nos, rekoč : »Gospod višji zdravnik! Vaši dragonci so napravili dobro ceho, sedaj me pa hočejo plačati s tem starim klobukom, češ, da ga je nosil cesar. Jaz hočem denar, ne pa klobuk. Take reči kupujejo starinarji.«

Spielfeld si je dal po dragoncih razobložiti, kako je cesarski klobuk postal njih lastnina.

Dragonci so povedali, da so ga dobili od dolgega Ferdinanda, kateremu ga je zopet daroval stavbenik Weissenberg.

Zdravnik je nekoliko pomislil, plačal ceho, vzel klobuk in odšel domov.

Mej tem časom se je pa cesar vdeležil z novim klobukom na glavi otvoritvene slavnosti kopališč. Brnik se je jako slabe volje na dvor, ker ga je novi klobuk malce tiščal. Vrnivši se na dvor je dejal Weissenbergu :

»Res, ni lepo, ako se darila zahtevajo nazaj. Vrnite mi stari klobuk, pa vzemite ta prstan, ki je vreden 100 cekinov.«

Stavbeniku je pri teh besedah pričelo slabo prihajati. Barva na obrazu je postala smrtnobleda, oči so se mu izbulile, planil je iz sobe in zastokal :

»Prinesem ga, prinesem ga.«

Kakor da bi mu bil vrag za petami, je hitel k dolgemu Ferdinandu, odtam h dragoncem, potem k zdravniku Spielfeldu.

Ves zasopel, ne da bi potrkal, je planil v sobo zdravnika in pričel :

»Gospod višji zdravnik! Ne bodite hudi, ker sem bil danes v jutro tako surov z Vami. V veliki zadregi sem, pomagajte mi!«

»Rad, če le morem,« je malomarno odgovoril zdravnik.

»Prodajte mi klobuk«, je sedaj pogumno odgovoril stavbenik, »katerega ste danes v jutro kupili od dragoncev.«

»A, kaj še ! Kdo bo prodajal klobuk,« je zopet malomarno nadaljeval zdravnik, »ki je cesarski dar. Jaz ga Vam darujem, seve, ako dobim Vašo hčerko za ženo.«

»Ne, ne, tako se pa ne bodeva uravnala. Jaz sem Vam, že dnes zjutrj povedaj,« je ošabno dajal stavbenik, »da svoje hčere ne bom dajal beraču za ženo, ki bo imela 100 tisoč goldinarjev dote.«

»Kakor Vas je volja,« je hladnokrovno odgovoril zdravnik in mu obrnil hrbet.

Stavbenik je jeze peneč odšel, med potjo se pa zaklinjal, da ta ošabni berač, ne bo dobil njegove hčere za ženo. Ali bolj ko se je bližal dvoru, tem bolj mu je vtripalo srce. Premišljeval je, kako bi cesarja nafarbal, da bi ga ne zadela njegova jeza. Že je bil v dvoru, ali do kakega definitivnega zaključka le še ni priel. Slednjič je pa vendar sklenil, ko se je že približal sobnim vratom, da je najboljše, ako pove cesarju resnico in ga prosi na kolenih odpuščanja.

!Milost, milost,« je ječal stavbenik, ko je vstopil v cesarsko sobo in padel na kolena.

»Kaj pa je vendar,« je dejal cesar. »Vstanite !«

»Ne dvignem se,« je jecljal stavbenik, »dokler mi Vaše veličanstvo ne odpusti.«

»Saj vam odpuščam, toda vstanite,« je odgovoril cesar.

Sedaj je dobil stavbenik pogum in povedal je historijo o cesarskem klobuku, s pristavkom, da je sedaj lastnik klobuka višji zdravnik Spielfeld, ki ga pa noče nikakor njemu izročiti.

Sedaj je cesar dal pozvati Spielfelda, da zve vzrok, zakaj stavbeniku noče izročiti klobuka.

Zdravnik je kmalu prišel in cesar ga je vprašal, zakaj stavbeniku ni izročil njegovega klobuka.

Spielfeld je povedal cesarju o njegovi ljubezni do hčere stavbenika in kako ga je stavbenik nagnal z beračem, ko je zasnubil njegovo hčer. Nazadnje je pa pridjal, da cesarju rad izroči lastnoročno klobuk, nikakor pa ne stavbeniku.

»Aha,« je spregovoril cesar. »Sedaj razumem. Vas, Spielfeld radi mnogih zaslug na raznih bojiščih imenujem svojim osebnim zdravnikom. Zaeno pa prosim Vas, g. Weisenberg, da daste svojo hčerko mojemu osebnemu zdravniku za ženo.«

Sedaj je stavbenik, da si nerad, privolil, da zdravnik oženi njegovo hčerko, kajti takemu snubcu se ni upal upreti.

Cesar se je pa obrnil proti Spielfeldu in vprašal:

»Ali dobim sedaj klobuk?«

»Prav zdaj ne,« se je nakratko odreza zdravnik. »Klobuku se imam zahvaliti za vso srečo.«

»Dobro,« je rekel cesar. »Gospod Weissenberg ne zabite, da hočem lastnoročno podpisati poročno pogodbo. Pridobili ste vsi, samo jaz izgubim svoj klobuk.«

S tem, je bila audijenca končana. Udarec za skopuškega stavbenika je bil hud, ker je moral vendar dati svojo hčer beraču za ženo, cesar se je pa veselil, da je kaznoval finim potom stavbenika, ker je storil velik greh, da se je upal njegov dar kot malovreden zopet darovati komu drugemu.