Bitka pri Visu
| Bitka pri Visu. Spomini. Vatroslav Holz |
| |||||||||||||
Ko sem oni dan ogledoval v Mariboru spomenik nesmrtnega admirala Viljema pl. Tegetthoffa, spomnil sem se, da z dnem 20. t. m. poteče petintrideseto leto, kar se je vršila slavna namorska bitka pri Visu, t.j. dne 20. julija leta 1866 Ker sem tudi jaz kumoval pri tem ognjeno-krvavem krstu naše vojne mornarice, napišem v naslednjih vrstah skromno spomenico v proslavo tega preznamenitega "intermezza" v zgodovini avstrijsko italijanskih bojev. Popisoval pa ne bodem bitke same, niti našteval junaških svojih činov v taisti, kakor kakšen bahasti "vitez slamnjaškega reda", temveč navedem tu le nekatere epizode, osobne doživljaje in utiske ob onem historičnem dogodku ...
Predno pa začnem, moram povedati, kako da sem zašel med vojne pomorščake jaz, "podgana s kopnega", kakor nas nazivljejo zaničljivo ponosne morske "Theerjake", t. j. matrozi.
Ko sem "tam v Mariboru" 17. marca 1865. leta stal pred naborno komisijo v "Adamovem kostumu", z dolgimi grivami preko tilnika, uganili so dotični gospodje takoj, da imajo pred seboj neko vrsto eksotične rastline iz — umetniškega vrta, ki misli, da mora z obligatnim atributom, t.j. z dolgimi lasmi, pokazati, da je predestinirana in poklicana na neko višjo gredo človeške družbe. Nekam jovijalno blagohotno me vpraša načelnik naborne komisije, in sicer v blaženi "Armeesprache", rekši:
"Wo wollen Sie hingehen?"
"So weit, als moglich fort von hier! " odvrnem jaz takisto jovialno zaupljivo.
"Nun, dann geben Sie zur Marine; da konnen Sie — Weltumseglungen mitmachen!"
In "tauglich zur Kriegs Marine!" zabeležil je naborni načelnik v zapisnik.
Nestrpno moje hrepenenje po širnem svetu in nenasitna znatiželjnost samouka pa mi ni dovolila počakati na službeni poziv med "vojnike" v jeseni, temveč sem odrinil že početkom meseca julija proti Pulju, glavnemu pristanišču naše bojne mornarice.
Bilo je sicer vroče tiste dni, kakor v peklu; zlasti v Trstu sem se kar cvrl, kakor sv. Lovrenc na ražnju, in ponoči ondu v Rojanski vojašnici sem spal pod milim nebom zunaj na dvorišču na kameniti klopi. Toda s svojim predčasnim prihodom k mornarici sem se izognil prenapornemu skupnemu vežbanju novincev v neizogibnih sprehodih po trobentni koračnici, in ko so meseca oktobra prihajali ostali moji sopoklicanci k pomorstvu, bil sem jaz že velik gospod, zaznamovan na širokem mornarskem ovratniku z belo zvezdico na desni in levi rami.
Moj drzoviti salto mortale s kopnega na morje pa sem plačal vendar s perečim znojem in s krvavimi žulji na rokah, kakor oni dan postojinski gospodje-kidači Burgerjevega sená tisti šampanjec! Človek, ki tam doli v Slovenskih goricah ni videl nikoli večje vode, kakor je Jurčičev trg v Ljubljani, in ki je znal plavati, kakor kamen, tak človek "s suhe zemlje" skoči vam nepripravljen na brezmejno svetovno mlako, na morje — to si morete misliti, kakšen revež da sem bil jaz mehkužni sanjač, prišedši iz zavetne slikarske delavnice naravnost med divje pomorščake! Do tistihmal sem sukal le pero in čopič, tu pa so mi porinili v roke težko, po sedem metrov dolgo veslo, a katerim smo, sedeči po šest ali po osem na vsaki strani tiste galeje, mlatili peneče morsko valovje! In potem tiste raskave, smolnate vrvi, a katerimi smo premikali ladjina jadra ob jamborih gori in doli, to vam je bila zabava, kakršne bi ne privoščil niti svojim najljutejšim sovražnikom, ki preže na mojo smrt, kakor pajk na muhe! In naposled oni orjaški topovi s smrtonosnimi svojimi žreli, ki so nam bili poglavito priročno orožje — tu sem slišal često peti vseh devetero angeljskih korov, zlasti ko smo se vežbali v streljanju na tarčo, in sicer zunaj na prostem morju na 25 do 30 kablov distance!
In vendar je mornarsko življenje polno poezije in preslastnih estetičnih užitkov, kakršnih vojaki na kopnem ne poznajo niti v sanjah! Tu n. pr. ne vlada ona odurna komisna disciplina in slamnjaška pedantnost, kakor po kasarnah pehote; tudi tam ni tistega kitajskega zidu med častniki in moštvom, kakor pri konjištvu in topničarstvu! V obče se mornar giblje mnogo svobodneje, negoli ostali vojaki, in pride na ladiji češče v neposredno dotiko s svojimi predstojniki in poveljniki, kakor vojniki zunaj po mestih! In kadar splava, po dolgotrajnem brodarjenju širom neskončnega vodovja materi zemlji v naročje, takrat je mornarju odprto nebo in v slastnih požirkih uživa radosti svobodnega izleta na kopno ter se vrača z blaženimi spomini na pikantne doživljaje na svoj plavajoči dom, o katerih potem sanja po cele noči v svoji viseči postelji!
Da! viseča pomorska postelja, kateri Nemci pravijo "Hangematte", Italijani pa "branda", ta viseča zibelka mornarjeva je kaj prijetno gnezdice, v katerem se da sanjariti toli sladko, kakor na "duhtečih nedrih" prve ljubice! Rečem vam, da nisem spaval svoje žive dni toli slastno, kakor v gugajoči se mornarski brandi!
In naposled, kar je poglavita prednost mornarjeva, to vam je njegov izdatni — "nervus rerum" — plača, katere ima navadni, prosti mornar na dan več, negoli pehotni prostak za petdnevno plačilno dobo.
Ali preživahna moja domišljija me je zanesla predaleč v stran od izvoljenega predmeta! Hotel sem napisati kratko spomenico o namorski bitki pred Visom, pa besedičim o težavah in radostih mornarskega življenja! Pridržavši si to prezanimivo snov za drugo priliko, obrišem tukaj samo nekatere prizore iz one svetovnoznane bitke:
Ko je zadonel klic bojne trobente v našo mornarsko šolo tja doli na konec istrskega poluotoka, pometali smo svoje knjige in razna ostala učila v neko temno skladišče, kjer še menda zdaj trohne, ter se razpršili na vse vetrove! Porazvrstili so nas namreč na različne bojne ladije ter nas, nežnokožne bleduhe, onda pomešali med ogorele beneške Italijane in mršavosloke slovanske Dalmatince. Tu se je pričelo povsem novo, bučno in šarobojno življenje! Tu smo dovažali in raznašali raznovrstno bojno orožje, streljivo ter živila in obleko, razpostavljali nove topove, razobešali jadra, puške, sulice, samokrese, sekire itd. In ko je bila vsaka reč na določenem svojem prostoru in mestu, pričelo se je šele vežbanje z vsem tistim smrtonosnim orožjem in orodjem, in to od zore do mraka! Ko pa je temna noč razprostrla svoja krila nad valovitim morjem, splavali smo, zdaj s pomičnimi ladijami, zdaj zopet z vso floto, po širnem vodovju na takozvano "križarjenje" in ogledovanje ter zasledovanje napovedanega sovražnika!
Po neprestanem oboroževanju, vežbanju in ogleduhovanju smo bili tolikanj razdraženi, besni in bojaželjni, kakor tisti psi v Schillerjevi baladi o "Borbi z zmajem." Bili smo že vsi uprav nestrpni ter smo prosili Boga, da bi nam poslal naposled že toli zaželjene lovce "avstrijskih ribičev", kakor so nas imenovali ošabni Lahi v svojih bojnih pesmih, ki smo jih našli potem v osodepolni bitki pri Visu, v nebrojnih natisih raztresene po morju.
V bojni svoji nestrpnosti smo jadrali dvakrat preko morja pred sovražnikovo pristanišče v Jakin! Prvikrat smo zalotili vso floto zasidrano v pristaniškem zavetju, zavarovano s skritimi podmorskimi minami! Tegetthoff jim je poslal par krogelj v pristan, a Italijani so signalizirali z zastavami, sklicujé se na mednarodno bojno pravo, da niso pripravljeni za boj, na kar jih je imenovani poveljnik naše mornarice povabil na bojni ples pred Pulj. Ker pa oholih povabljencev ni bilo od nikoder, peljali smo se v drugo pred uhod v njihovo bojno luko, kjer pa nismo dobili druzega, negoli par starih šalup in trabakolov!
Nevoljen je junaški naš "kontreadmiral" dal obrniti smer svoji floti proti Fazani, kjer smo prebili močne dneve in turobne noči v nestrpnem pričakovanju odločilnega povelja z Dunaja! To so vam bili trenotki grobne tišine pred viharjem, in sicer tembolj težki in duhomorni, ker so nam s severnega bojišča na Češkem uprav iste dni dohajale tragične Jobove vesti o velikih bojnih nezgodah in izgubah …
V to dušljivo tišino je počil glas, da so Italijani že zasedli — Vis. Kakor bi ga bil pičil gad, skočil je Tegetthoff pokonci in zaklical: "Anker auf! Curs gegen Lissa!"
In ob štirih popoludne dne 19. julija 1866. leta je ostavila naša flota fazansko loko ter splavala v obliki orjaške ribe proti Visu.
V naglem nepretrganem diru smo jadrali po sinji Adriji, ob kršnih dalmatinskih otokih navzdol — od četrte ure popoldne skoz vso noč do jutranje zore ...
Če sem rekel: jadrali, tedaj moram to besedo preklicati! Tegetthoff je bil dal sneti vsa jadra ter jih odvesti v puljski arzenal. V bitki pri Helgolandu 1. 1864. so se mu namreč na fregati "Schwarzenberg" jadra vnela, in so jih z velikim naporom pogasili ter preprečili da ni zgorela vsa ladija z moštvom vred!
Zajedno nam je Tegetthoff zaukazal, spustiti doli vse zgorenje jambore ter njih poprečne ranje. Naše ladije brez jamborov in jader so bile torej gole in mršave, kakor oskubljene kokoši!
Tudi inače je bila naša flota kaj revna in brez imponujočega ugleda! Kaj pravim: flota! Maloštevilno krdelce starih, slabo oboroženih ladij — to je bila naša takratna bojna flotila! Imeli smo jedva se¬dem oklopnic, izmed katerih sta dve prišli šele par dni poprej iz tržaškega ladjišča in sta bili odzunaj le za silo sivo pobarvani; potem smo imeli eno veliko (leseno) linijno fregato z dvema baterijama pod palubo in sedem lesenih fregat; dvoje, troje lesenih korvet in menda istotoliko čolnov s topovi ter nekoliko prometnih parnikov! Vrhu tega je iznajdljivi poveljnik naše bojne mornarice dal obiti vse lesene ladije od zunaj z debelimi verigami, češ, da bi se ob istih odbijale sovražnikove kroglje...
Preširni Lahi, ki so vse to izvedeli po svojih vohunih, so se nam seveda rogali ter nas v svojih zabavljivih pesmih nazivali: "pescatori d'Austria". Toda ju¬naški naš voditelj se ni dal oplašiti, niti se je zmenil za prepoved bojnega ministr¬stva, ki mu je prejšnji dan brzojavilo: "Lissa nicht anlanfen!" Smelo in drzovito je vihral pred nami po penečem valovji s ponosno svojo oklopnico, ter nam kazal pot s črnim, kvišku se dvigajočim dimom, kakor oni žareče-oblačni steber Izraelcem skozi Rdeče morje!
Hej! Bilo nas je veselo videti, šviga¬joče v nevzdržnem toku, v podobi podolgaste zagozde po bliščeči morski ravnini! Spredaj, na skrajni osti je sopihala, kakor sem rekel, nova oklopnica "Ferdinand Max" s Tegetthoffom in vrednim mu bojnim dru¬gom, baronom Sterneckom na poveljniškem mostu; za ladijo-vodnico so švigale na desno in levo po tri ostale oklopnice; za njimi na sredi je plavala linijna ladija "Kaiser" in njej ob straneh v poševni vrsti manjše fregate, katerim je sledila v razširjenem tiru jata raznovrstnih korvet, parni¬kov in kanonskih čolnov. Na večjih ladijah so svirale godbe navdušujoče bojne koračnice, po ostalih brodovih pa so se razlegale naših Dalmatincev vnesene davorije in junaške pesmi o "Kraljeviču Marku". Bene¬ški Italijani pa, ki so nam doslej večer za večerom prepevali blagoglasne svoje "barkarole" in "gondolijade", ti so zdaj sedeli tihi in preplašeni med nami, kakor svoje dni Judje na potu v babilonsko suženjstvo! Bilo je prav ginljivo in otožno gledati jih, kako so se milo ozirali tja preko morja proti bajnim svojim Benetkam! ...
Z zahajajočim soncem, ki je viselo kakor svetovna žarnica med nebom in morjem na večernem obzorju, utihnile so godbe in pesmi, in nekakšen sladkotrpek mir se je razlil po širnem okrožju naše flote.
Mornarji so kakor gozdne ptice! Oni vstajajo s prvim jutrnim svitom, zvečer pa, kadar gre sonce v zaton, udajo se i oni objemu sladkega pokoja! Tisti večer pa so nas poslali nalašč še nekoliko preje spat, kakor je sicer običajno. In bogme! Bili smo vsi prepotrebni blagotvornega počitka, da se okrepčamo ter pripravimo za osodepolni dragi dan!
Mene je tisto noč doletela dopolnočna baterijska inspekcija! In onda na zračnem krovu, v blaženi nočni tihoti, vzpričo milijonov bliščečih zvezd na temnosinjem nebu in ob tajnostnem pljuskanji morskih valov okrog naših ladij — tisto noč pred bitko pri Visu se mi je razgrinilo pred vznemir¬jeno dušo vse moje dotedanje življenje? V pisanem kalejdoskopu so se vrstili pred menoj prizori in dogodki iz otožne moje mladosti od nesrečnega rojstva do — prvega poljuba izvoljene device...
Kakor "izgubljen sin" — "neporočene matere" sem prebil mnogo bridkostij, živeč med tujimi, brezsrčnimi ljudmi! In ko sem se po lastni eneržiji dokopal do nekakšne svobode in se mi je odprl mikavni razgled v lepšo bodočnost, v kateri sem se nadejal uživati mirno življenje v zavetnem svojem gnezdu, na strani ljubljene izvoljenke, ki me željno pričakuje doma — evo me pred smrtonosno pomorsko bitko, o katere ne¬ gotovem izidu se me polaščajo mračne smrtne slutnje!
Od prebolestne otožnosti prevzet sem se zgrudil na mrzlo cev brezčutne kanone, in usmiljeni sen je objel moje utrujeno telo ...
A čuj! Jarni zvenk Iadijinega zvonca, ki je s četverimi vdarci oznanjal polnočno uro, predramil me je iz mučnega mrtvila. Prišla je menjava inspecijske straže in jaz sem omahnil v naročje svoje prožne "Hängematte" ...
Sanjalo se mi je, da se pogrezam v hladno valovje brezdanjega morja, iz katerega zevajo po meni široka žrelo velikanskih somov. Ves preplašen planem pokonci in glejte, bil sem premočen do kože! Nastal je namreč vihar in razburkani valovi so plali skoz ladjine prozore; vsa baterija je bila preplavljena in voda je zanašala na tleh spavajoče mornarje sem in tja ...
Tu zazveni bojni klic ladijnega trobentača in na poveljnikovo komando: "Schiff klar!" bili smo, kakor bi trenil, vsak na svojem mestu, pripravljeni sprožiti takoj nabite topove po vsej oklopnici na jeden mah! Nastala je grozna, duhomorna tišina, kakor bi plaval angelj smrti nad nami!
Iz te neznosne duševne otrpnelosti nas reši odločilno kapitanovo povelje: "Koncentrirtes Batterie-Feuer — auf sechseinhalb Kabel!"
Ali pri napovedi toli kratke distance spreletelo nas je zopet kakor električen tok pretresu joče strmenje. Šest in pol kablja, t. j . 780 sežnjev daljave, in oklopnica "Prinz Eugen," na kateri sem bil vkrcan, je bila na skrajnem konca desnega krila prve bojne vrste, t. j . sedmerih naših oklopnic, katere je vodila admiralova ladija. Stali smo si torej s sovražnikom takorekoč iz očij v oči v neposredni bližini!
Da smo se mogli priplaziti sovražnim ladijam neopaženi toli blizu, za to smo se imeli zahvaliti — pregosti megli, ki je vsled ponočnega dežja tisto osodepolno jutro legla na morsko površje. Zakrita s tem prirodnim zastorom, pomikala se je naša flota polagoma in previdno, tiho in mirno naprej. Kar se razmaknejo meglene kulise in pred nami so stale — ponosne bojne ladije italijanske z razprostrtimi jadri. In bilo jih je polovico več, kakor naših! ...
"Feuer!" zaklical je v tem naš nadpoveljnik in grmeče so se sprožili streli vseh topov z desne ladjine baterije.
S prvim strelom pa nas je prešinilo novo, dotlej neznano čuvstvo — ognjenega bojnega oduševljenja! Kakor bi se bilo zablisknilo, razpršile so se tu vse prejšnje naše duhomorne halucinacije in smrtne slutnje! Pa zdaj tudi nismo utegnili misliti na življenje in smrt, kajti povelje za drugi koncentrirani strel se je glasilo že "na — štiri kablje!"
Ta vam je potem pokalo in grmelo zdržema po vseh ladijah, da se je treslo podnebje in morje daleč na okrog in sivi oblaki smodnikovega dima so se valili po vznemirjenem vzduhu! In ladije, naše in laške, so švigale, v drznih kolobarjih in obračajih druga drugej se izogibaje, po razburkanem valovju.
V tem strastnem bojnem plesu približala se je že večkrat ladija italijanskega admirala našemu "Ferdinandu Maksu", ali previdni Tegetthoff, poveljnik iste oklopnice se jej umikal kaj spretno, naposled pa se je v smelem ovinku pomaknil nazaj, potem pa se zopet z vso silo zagnal naprej, predrl z jeklenim kljunom svoje ladije vsiljivej oklopnici železni trebuh in — po preteku petnajstih minut je bila ponosna admiralska ladija "Re d' Italia" z vsemi svojimi častniki in mornarji pod vodo!
To je bil nepopisen, strašen, uprav grozovit prizor! Tu pred našimi očmi v dotakljivi bližini, pri belem dnevu, v pričo tolikih bojnih ladij, se je potopila mogočna oklopnica v teku kratke četrt ure — kaj taksnega pač svet ne vidi vsak dan! Presenečeni in od groze strmeči smo zrli nepričakani učinek onega sunka. In kaj šele Lahi sami! Ti so bili kar okameneli, ko so videli potapljati se najlepšo svojo bojno ladijo! In ker je na isti plapolala admiralska zastava, menili so, kakor tudi mi, da je z ladijo vred utonil tudi njihov vrhovni poveljnik, sivolasi admiral Persano z vsem svojim spremstvom in mornarničnim imetjem.
Ali temu ni bilo tako!
Ko se je umiril prvi izraz zmagoslavnega našega navdušenja o tem ne nadejanem prvem bojnem uspehu in so si tudi prestrašeni Italijani zopet nekoliko oddahnili, prikazala se je italijanskega admirala zastava na jamboru — podmorske oklopnice "Affondatore".
Pravili so takrat, da se je admiral Persano nalašč preselil s fregate "Re d'Italia" na podvodnjo oklopnico "Affondatore", boječ se vojne nevarnosti. Saj so ga zaradi te preselitve potem tudi, kakor smo čuli, pozvali na odgovor pred vojno sodišče — kakšna je bila ondu razsodba, tega ne vemo. A videli smo takoj tam na licu mesta, da je vsled njegove odsotnosti na prvotni admiralski ladiji med italijanskim mornarstvom nastala velika zmešnjava! Predno so se poveljniki posamičnih ladij po utonitvi admiralske fregate potem orientirali in izvedeli, da vrhovni poveljnik laške flote ni poginil, temveč da se nahaja na drugem brodu — koliko je trebalo težav nega signalizovanja z zastavami vpričo tuje, sovražne jim mornarice! In potem, ko so se prepričali o bivanju svojega admiralana "Affondatore", preteklo je zopet precej predragocenega časa, predno so se iznova zbrali in se postavili v vojni red! Kratko in malo: zasmehovani "ribiči avstrijski" so tisti "prekritični dan" kaj neprijetno presenetili zmagosvestno floto italijansko! Stari, lokavi lisjak Persano je ondi pred Visom podlegel mnogo premetenejšemu, maloneza polovico mlajšemu pomorskemu levu Tegetthoffu! Zviti laški starec si je osnoval kaj rafiniran vojni načrt, katerega pa mu je naš rojak prečrtal z debelim križem po čez. Dočim ga je Tegetthoff s svojim revnim brodovjem pričakoval tuv Fazani, pred uhodom v osigurano luko puljsko, odkuril jo je Persano s svojo floto preko morja pred Vis z zlobno nakano: polastiti se najpoprej posamičnih otokov, ž njih pa potem vzplavati na kopni breg kršne Dalmacije ter po istem se potem pomikati polagoma navzgor proti Pulju, glavnemu taborju vojne mornarice avstrijske! V tosvrho je poslal pred Vis najprej le četvorico oklopnic, katere so ondotno topničarsko posadko prevarile s — francosko zastavo, da jih je spustila v luko! Ko pa so se varljivi Italijani porazvrstili onda pred viškim mestecem, začeli so streljati okrog sebe na presenečene topničarje in mirne otočane. Ko so poslednji zbežali vhribe, izkrcali so Lahi svoje vojake ter jih porazdelili po ondotnih stražnicah in javnih prostorih. Razume se samo ob sebi, da so takoj pretrgali zvezo otoka s kopnozemljo, t. j. kabeljski telegraf, češ, da se ne bode mogla poklicati kakšna pomoč od drugod!
Kakor je videti, so se Lahi takrat na Visu kaj ugodno udomačili ter se udali samosvestnej brezbrižnosti, v kateri smo jih zasačili ono jutro, sušeče premočena svoja jadra na gorkem poletnem solncu!Zalotili smo jih takorekoč v varnem zavetju,v jutranjem negližeju, dočim smo mistopili pred nje z mečem v roki ter jihnapadli in na tla pobili, predno so si oniobrisali zaspane svoje oči!
Tegetthoff je tisto noč, med vožnjo iz Fazane do Visa, zbral okolo sebe ves svoj bojni štab ter se z njim posvetoval in sestavljal vojni spored za odločilni drugi dan! Pravijo, da so na "Ferdinandu Maksu" bedeli vso noč ter ob šumečem šampanjcu snovali predrzne načrte za zmagonosno pomorsko bitko na življenje in smrt! In zjutraj na vse zgodaj izdal je prepodjetni voditelj avstrijske flote naslednje povelje na podrejene komandante odločilnih večjih ladij: "Muss Sieg bei Lissa werden!" s pristavkom vojne parole: "Rammen!" t. j. napadati sovražne brodove z jekleno oklopniško ostjo.
Ko so se Italijani po tragičnem poginu svoje admiralske Iadije zavedli svoje nepričakovane bojne nesreče, zbrali so raztreseno svoje brodovje, kateremu so se v tem pridružile i one štiri oklopnice iz viške luke in zdaj šele so se zakadili v nas z vso silo vojnega fanatizma! Zlasti ono oklopnico ("Ferdinand Maksa"), ki jim je pokončala admiralsko ladijo, napadli so oprav besno ter se jej hoteli osvetiti! Tegetthoff je hotel namreč poloviti one italijanske pomorščake, ki so s potapljajoče se fregate "Re d'Italia" poskakali v morje ali splavali na površje ter v ta namen dalodvezati rešilne čolne, toda razjarjeni Lahi mu niso dovolili, kriče : "Lasciate li andare in mall' ora!" In ker so videli, da Tegetthoffovi oklopnici ne morejo priti do živega, lotili so se linijske ladije "Kaiser". Okrog te lesene, visokovzgrajene fregate so plesale hkrati štiri oklopnice, med njimi zloglasni 'Affondatore", ter skušali i oni polomiti mu rebra! Toda odločni njeni poveljnik, kapitan Peez, dal je spustiti nanje z obeh stranij koncentrirane strele, in sicer iz vseh treh baterij ob jednem, da so se kroglje vsule po njihovih palubah, kakor toča po njivah! Zajedno pa se je zaletel zlesenim kljunom svoje fregate v jedno pred njim semtertja švigajočo oklopnico, da si je polomil ves "Bugaprit", t. j . sprednji, poševno stoječi jambor. In predno so se omenjeni štirje napadovalci prav zavedli, zbežal je' Kaiser" z bliskovito naglostjo iz njihovega kolobarja ter se zatekel v zavetje liške luke! ...
Za italijansko mornarico je bil 20. juiij I. 1866 uprav "kritični dan prve vrste!" Takoj ob početku bitke pogreznila se jim je veličanstvena admiralska ladija z vsem častništvom in moštvom ter z vojno blagajnico na dno morja, in glejte! ondu-le se jim je vnela zopet druga ladija, oklopnica "Palestro", skatero so se morali umakniti izmed ostalega brodovja daleč v stran! Ko so zapazili ta drugi udarec svoje mornarice, zagnali so se v nas še s silnejšo besnostjo, ter streljali z vsemi topovi v naše vrste! Bila vam je to obupna borba na življenje in smrt in po vsem okrožju je razsajalo nebopretresujoče grmenje topov, ob katerem so se prikazovale posamične ladije tu in tam izmed sivobojnih oblakov dima smodnikovega. In v ta vrščeči bojni metež zagrmi strašen pok razletele oklepnice "Palestro" ...
A čujte in strmite! Ko je Persano poslal "Palestru" rešilne barke in je njegov poveljnik pozival svoje moštvo, naj si rešijo vsaj življenje, ni hotel ostaviti barke niti jeden mož, temveč z njo vred so vzleteli v zrak isti komandant in vse moštvo! Takšen fanatičen heroizem razume pač le oni, ki je sam bil kedaj v "vojnem ognju"!
Tu se je zdajci Italijanov polotila smrtna groza! Prenehali so na mah s svojim streljanjem, obrnili so svoje brodovje na desno ter zbežali z vso parno silo po razburkanem morju proti zapadu. Mi smo jih zasledovali z vsemi ladijami in pošiljali še dolgo za njimi smrtonosne kroglje! Ker pa je morsko valovje, razdraženo po vijakih tolikih ladij, začelo pljuskati in od vseh plati preko brodov, morali smo opustitidaljnjo gonjo ter se vrniti proti Visu. Dospevši ob 4. uri popoludne v ondotno luko, bili smo sprejeti od topničarske posadke tamkajšnjega forta na desnem brdu z gromovitimi vzkliki: Urá! Urá!
Ko smo povžili svoje skromno, že pred bitko skuhano kosilo ter se okrepčali z žarnim dalmatinskim vinom, katereganam je vrli komandant dal natočiti kar na škafe že med bitko — tu smo se začeli šele spogledovati in — šteti, češ: koliko jih je padlo v bitki izmed nas? A glejte čudo! Izmed treh stotin vsega ladijinega moštva nismo pogrešali niti jedne glave! Tudi častniki, zdravniki in uradniki so bili v polnem številu! Sploh nismo imeli na naši ladiji niti jednega ranjenca, razun — puškarja, kateremu so o popravIjenji neke kanone ostraguške prenagli mornarji pomečkali tri prste na desni roki. In tudi na ostalih brodovih so izgubili razmeroma jako malo ljudij! Neposredno padli in na lici mesta mrtvi obležali so v bitki pri Visu: 2 častnika-komandanta, 1 podčastnik - čolnar, 1 parostrojnik, 1 krmilar in 26 prostih mornarjev, torej vseh skupaj 31 oseb! In ti so pokopani na Viškem pokopališču, kjer jim je pozneje naša mornarica postavila pomenljiv nagrobni spomenik v podobi spečega leva od belega marmorja, na katerega podstavka so udobljena vsa njihova imena. —
Tisto noč po bitki poslali so našo oklopnico in topniški čoln "Velebit" na inšpecijsko križarjenje okrog otoka Visa. Ko smo dospeli na mesto opisane namorske bitke, videli smo tam daleč na večernem obzorja nekatere ladije, plavajoče s svetlikajočimi lučmi po morja sem ter tja! Bile so italijanske barke, k i so iskale mrliče in ranjence iz bitke minolega dneva. Ko so zapazile loči naših ladij, izginile so za morskim obzorjem in mi smo se proti jutru vrnili v pristanišče pred Vis.
Isti dan po bitki, v soboto dne 21. julija smo počivali in si pripovedovali dogodke iz bivše bitke. Popoludan ob 4. uri je bil pogreb omenjenih 31 mrličev.
Po pogrebu je dospel brzojav od presvetlega cesarja na Tegetthoffa, ki mu je čestital na slavni zmagi v bitki pri Visu ter ga zajedno imenoval "vice admiralom". Proti večeru smo odrinili iz Viške luke proti Pulju, kamor smo dospeli drugi dan, v nedeljo zvečer. Tam so nas pozdravljali s šarobojnimi bengaličnimi ognji in visoko v zrak švigajočimi raketami z vseh trdnjav okrog bojnega pristanišča!
Tu smo ostali zunaj pri Fazani nekoliko dnij. Potem pa so nas poklicali v Trst, da bi ondu vkrcali pehotne trupe ter ž njimi skupno odrinili proti Italiji. Med potoma nam je naš komandant, kapitan Alfred Barry povedal veselo vest, da se je pogreznil pod vodo doma v Jakinski loki, prišedši obstreljen iz bitke pri Visu — "quell'ominoso diavolo": "Affondatore!" —
Ker pa se je v tem sklenilo premirje in so se potem pričela mirovna pogajanja med Avstrijo in Italijo, stali smo z našim brodovjem dva meseca tam zunaj pri Sv. Andreju, potem pa smo se vrnili v Pulj, od koder smo se razšli na zasluženi dopust, na vse strani noseči seboj oduševljajoče spomine na zmagovito bitko pri Visu.