Bitka na koru

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bitka na koru
Ana Gale
Izdano: Vigred 12/5 (1934), 186-187
Viri: dLib 5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V Razdrti vasi pričakujejo novega župnika. V organistovi hiši hrope razglašeni harmonij in cerkveni zbor vriska do onemoglosti. Naj vidi novi župnik, da so res pevci. Organist France, ki nosi tudi ime »Forte«, sunkovito goni mehove in se z nerodnimi rokami lovi za pevci. Sopranistka Polonca vlada. Kadar začne ona, začno drugi, če so pripravljeni ali ne. Ona določa čas za pevske vaje, ona izbira pesmi. Ne trpi nobenega dobrega soprana poleg sebe. Če ji ne gre kaj po volji, v nedeljo zboli in pri maši ni petja.

V Razdrti vasi pričakujejo župnika. Forte in zbor strežeta Polonci, da vidi novi župnik, da so res pevci.

Nedelja.

Petje, joj, kot bi te žagali po glavi. Zaman iščeš v pesmi molitve. To je slep boj za priznanje. Župnik mora nekajkrati zamižati, da preboli zoprnost.

Prihodnjo nedeljo že oznani: Razdrta vas je velika. Javite se vsi fantje in dekleta, ki ljubite petje. Napravimo večji zbor, da ne bo treba tako kričati.

Na koru razburjenje. Polonca užaljena. Naj poje kdor hoče, mi ne bomo več.. Mi. Če reče Polonca, velja za vse.

V nedeljo je tiho v cerkvi. Forte bi rad zaorgljal, toda, ali naj sam?

Po mali ljudje ne morejo domov. Okrog cerkve postajajo, glave stiskajo in skomizgavajo z ramami. Okrog vaškega hrusta Juga je največji drenj. V nedeljo zaorgljam jaz! Kdo pride na kor? Hrust Jug je že nekoč orgljal in dobro orgljal. Odkar je pa prevzel vaško pomožno pošto in postal občinski tajnik, so ga ljudje zmerjali za lakomnika in požeruha in mu odrekali bero. Mežnar in organist je postal France. Danes pa jih je ta osramotil pred gospodom. Fej! Jug naj se vrne na kor. Župnik je privolil.

Naslednjo nedeljo je Polonca stala pod korom. Mi. Še prosili nas bodo, da se vrnemo. Gospod je pristopil. Zapele so orgije, zapeli novi pevci. Polonci je šinila kri v lice. Nesramnost! Ne bodo peli! V nedeljo bomo mi!

Po maši se je zbral stari pevski zbor ter skupno stopil pred župnika: »Gospod, krivica se nam godi. Mi smo bili zmeraj za cerkev. Jug drži s poslancem Prepečencem.«

Župnik je obstrmel: »Ja, sami ste nehali. Vrnite se na kor, pridružite se onim! Vsi pojte! Organista se dogovorita med seboj in mi pridita potem povedat. Zbogom!«

Vsi? Ne, ne! Mi ali oni!

Spet je prišla nedelja. Fortejev pevski zbor je že ob osmih čakal na koru devete maše. Polonca se je veselila: Premoremo jih. Ko so prišli Jugovi, so obstali. Kaj? Dobro! Mi bomo pri mehu, pa orgljajte. Začelo se je prerekanje. Nihče ni slišal zvončka, ki je naznanil pristop. Maša se je začela. Mesto pesmi, se je čulo s kora zmerjanje. Celo ime poslanca Prepečenca se je čulo.

Mrzlo je spreletelo župnika.

Ko je stal na prižnici, je vse umolknilo. To je hiša molitve, vi pa ste jo spremenili v jamo razbojnikov.

V cerkvi mir.

Uvedli bomo ljudsko petje. Loški študent bo orgljal. Pojte vsi. Dvakrat boste molili.

Jug in Forte sta se na koru spogledala. Nista si mogla kaj, bridko sta se nasmehnila.

Zdaj je mir. Prideš v cerkev. Vse poje. Ne moreš biti razmišljen. Kar sama pade molitev v srce in na usta. Ko odhajaš, neseš s seboj Boga.