Bistroumnost župana Janeza Žvižgona

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bistroumnost župana Janeza Žvižgona.
Matija Rode
Spisal Blaž Pohlin.
Izdano: Slovenski narod 45/288 (1912)
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vas Potok je zadela huda nesreča. Vse hiše so pogorele večinoma do tal, nekaterim posestnikom se je dušila tudi vsa živina in od ljudi si je rešilo komaj bore življenje. Prej dobro situirani gospodarji so bili na mah na pol berači, ki niso vedeli in ne znali, kako naj si postavijo nov dom.

Potoški župan Janez Žvižgon se je obrnil na vse strani za podporo ubogim pogorelcem, med katere je spadal tudi sam. Prihajali so od blizu in daleč darovi v denarju in blagu, toda to še daleko ni zadostovalo, da bi bile zaceljene rane trpečih Potočanov. Zato je sklical župan vso vas na posvetovanje, kaj bi se naj ukrenilo, da se odpomore bedi, ki se z vedno ostrejšimi kremplji zajedala v življenje vaščanov.

»Iz vsake hiše naj gre po eden beračit po svetu,« nasvetoval je občinski svetovalec Miha Klobasica. »Župan naj da vsakomur na pot uradno potrdilo, da mu je vse zgorelo in ker so ljudje usmiljeni, ne pojde nikjer prazen iz hiše.«

»Beračit že ne pojdemo, oglasilo se jih je več. »Založani bi zato špikali nas in celo naših otrok otroke z berači in ta priimek bi se nas še prijel.«

Vsi so pritrdili tem besedam in tudi Miha Klobasica se je dal preveriti splošnemu naziranju ter svoj predlog umaknil.

Tedaj se je oglasil krojač Tone Žvirca.

»Jaz mislim,« dejal je, »da bi ne bilo napačno, ako bi naprosili duhovščino sosednjih fara, da napravi ofer za nas. Ljudem je treba predočiti našo obupno bedo in zagotovljeni bodite, da se bo usipal denar iz milosrčnih rok kar na debelo.«

Jože Razdrh se je oglasil k besedi. Še predno je Žvirca končal svoje razmotrivanje.

»To je ravno tako beračenje kot prvo. Ako bi prečastita duhovščina iz lastnega nagiba napravila ofer za nas, ne imel bi nič zoper to, če pa gremo po farovžih prosit take pomoči, nas bodo ali zmetali čez prag, če pa tega ravno ne, pa bomo dobili le nekaj drobtin od tistih ofrov. Ali mislite, da bo fajmošter zastonj brisal svetniške kosti s cunjo? Saj še enega križa ne napravi brez plačila. Če imaš s farovžem in biričem manj opraviti, bolje za tebe: oni ima vedno dobiček, ti pa doplačaš. Zato sem jaz proti temu, da bi se Žvircina misel uresničila.«

Te besede so se ostro zapičile v srce navzočih in niso bile vsem prav.

»Ti si liberalec!« zavpil je Žvirca, ki je bil hud farovški podrepnik, »ti nam obrekuješ naše dušne pastirje z zlobnim hudičevim jezikom svojim. Ali ne veš, da si z duhovniško pomočjo prišel v naročje naše matere svete katoliške cerkve in da potrebuješ spet duhovske opore, ko boš odhajal s sveta? Brez duhovnika še človek nisi, pa se boš tako nesramno zadiral v ta stan! Fej te bodi!«

Žvirca je junaško pljunil proti Razdrhu in se zmagovalno ozrl okrog sebe.

»Res, vero napada!« oglasila se je Brtonova Meta, »naš najdražji zaklad bi nam rad ukradel! Garjeva ovca! Okužiti nas hoče, a nas ne bo!«

»Kako je bilo pa s tistim ofrom predlanskim v Zalogu?« vprašal je Razdrh. »Dognali so, da je bilo oddanega denarja petdeset goldinarjev, fajmošter je pa dejal, da ga je dobil samo petindvajset. A?«

Učinek teh besedi je bil tolik, da je Razdrh po še nekolikem prerekanju dobil večino za svoj protipredlog in da je Žvirca pogorel s svojo mislijo. Tudi župan se je postavil na Razdrhovo stran, češ da potoški ponos zahteva, da se vas ne spušča v take stvari z nedoglednimi posledicami.

Župan Žvižgon je vprašal, če stavi še kdo kak predlog, kako bi se najbolje pomagalo pogorelcem, toda nihče se ni oglasil, bodisi da jih je oplašila usoda nasvetov Klobasice in Žvirce, ali pa ni nikomur nič takega prišlo na misel.

»Tedaj bom jaz nekaj nasvetoval,« povzel je besedo župan Žvižgon, »ko vidim, da ste drugi brez misli. Večkrat sem že slišal, da se kakšne veselice zelo dobro obnesejo in da je zmirom polovica ali še več dobička. Kaj, ko bi mi napravili veselico sebi v prid? Na veselico gremo vsi od prvega do zadnjega in kar bomo tam potrošili, bomo imeli od tega gotovo polovico ali še več čistega dobička. Dobre volje bomo in podprli bomo svoje domove, da bo veselje. Če se nam enkrat obnese, napravimo tako veselico lahko še večkrat. Založani bodo pa pihali jeze videč, kako si znamo pomagati, pa da smo še veseli zraven.«

Obrazi Potočanov, ki so bili doslej mrki in malodušni, so se v hipu razvedrili in razjasnili. Nazorom županovim so vsi sledili z vidno napetostjo in ko je skončal Žvižgon svoje razmotrivanje, bili bi mu ploskali, če bi bili tega vajeni. Tako so pa dali duška samo besedam kakor: »Dobro govoril!« »Imenitna misel!« »Vsako nedeljo napravimo veselico!« »Živio naš brihtni župan!«

Žvižgonu so solze porosile oči, ker so njegove besede padle na tako rodovitna tla Potočanov. Zato je svoje misli še natančnejše razvil.

»Po mojem mnenju,« dejal je, »ni umestno, da bi se kdo drug umešaval v to našo prekoristno reč. Zato si pridržimo enkrat za vselej pravico, da smemo le mi prirejati te vrste veselice in kdor si hoče to pravico izposoditi, priti mora k nam po dovoljenje. To pravico je treba varovati in si jo takoj zagotoviti kot edino nam lastno, da nam je ne ugrabijo sovražniki.«

Tudi temu naziranju so Potočani navdušeno pritrjevali.

Nasvet županov je bil nato soglasno sprejet, nakar se je podrobno rešetala vsa veselica, kje naj se vrši, s kakšnim sporedom in v kolikem obsegu. V vseh točkah se je doseglo popolno soglasje in sporazumljenje, posebno pa v tem, da se prireditve udeleže vsi Potočani in Potočanke ter da čim več potrošijo na njej, da bo tem izdatnejši dobiček.

In bila je veselica, da kmalu ne take. Potočani so ravno dobili od zavarovalnic izplačane zavarovalne odškodnine in kje bi naj bila zdaj lepša prilika, da se denar obrestonosnejše naloži, kakor potrošiti ga na veselici in imeti od tega najmanj celo polovico čistega dobička! Srečni pogorelci so se kosali, kdo bo več zapravil, kdo bo več spil in pojedel. »Saj gre vse v naš prid in našo korist!« rekali so in dajali za pijačo vsem, ki so hoteli piti. Župana Žvižgona so pa zaradi njegove bistroumnosti nosili okrog na ramah in ker so bili že vsi temeljito nasekani, zgodila se jim je nesreča, da so ravno pri gnojišču padli ž njim in da so si oče župan svojo župansko slavo onesnažili v gnjusni gnojnici. Vendar tudi ta nezgoda ni pokvarila splošnega veselja in navdušenosti, ampak ko je bilo veselice konec, ležali so potoški junaki zadovoljni in srečni vsevprek po tleh; omagali so vsled preveč dobrot.

Drugo jutro so se vzbudili Potočani s težkimi glavami, vendar so se tolažili, da se mora za vsako dobro stvar kaj prestati in da bo izreden dobiček pravo mazilo za skeleče rane hudega mačka. Zato so bili dobre volje in se le veselili, da se je veselica tako izborno obnesla.

Ko se je razdeljeval čisti dobiček, so kratkovidni Potočani še le izpregledali, kako malo soli so imeli v glavi, da so šli razmetavat tako krvavo potrebni denar. Vsa njih jeza se je zdaj obrnila proti županu Žvižgonu zaradi njegove nesrečne misli in prva posledica je bila, da so ga korenito pretepli, da je bil ves v buškah in krvav, ko so pa bile nove občinske volitve, pa še v občinski zastop ni več prišel.

Potoška vas je danes nova in lepa. Potočani so prijazni s teboj, če prideš med nje, ako jim pa omeniš ravno opisano veselico, ki so jo priredili sebi v prid, ti je pa treba takoj steči, sicer se ti zgodi, da ti bo glava v par minutah vsa v buškah in krvava, kot je bila bistroumna buča bivšega župana Žvižgona.