Bistro

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bistro
Vladimir Levstik
Izdano: Jutro let. 13, št. 95, 1932
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

(Sličica s pariške periferije.)

Na vogalu dveh ulic s pravkar dograjenimi hišami in golimi, smetnimi stavbišči je v pritličju steklena kletka. Na vratih kletke se blešči ponosni napis: »Maison Rene Bésiès«.

Rene je krstno ime, Bésiès priimek; »maison« pa nikar ne izgovorite »mezon«, ampak »bistro«, v naglasom na zadnjem zlogu. Samo Filistejci, ki ne hodijo v »bistro«, ga v slovesnih trenutkih imenujejo »restoran«. To je podobno kakor pri nas, ki tudi pravimo beznici po domače »pajzelj«, po sodnijsko pa »gostilna«.

Bistro, po naše beznica, je na periferiji središče javnega življenja. Bistro in »cinéma«, »cinéma« in bistro. Kaj še obstoji razen njiju dveh? Nekje zadaj porodniščnica, nekje spredaj pokopališče. Voilà tout.

V bistroju gospodarita dva: prepih in madame Bésièsova, oba neomejeno. Monsieur Bésiès je tako majhen, da ga skoraj ni videti izza točilnika. Roka se mu šibi, ko naliva gostom »Pérnod«, »Byrrh«, »Picon«, »Suze« in kakor že pravijo grenčicam, ki si Francoz z njimi mazili drobovje, da ima boljši tek; po konjaku in armonjaku diši, z juga je, toulouški izgovor ima in še jeclja povrhu. Sicer ga pa ni treba poslušati, saj pametnega nikoli ni ne pove. Pamet ima v zakupu madame Bésièsova; ta ne jeclja in razločna je časih tolikanj, da se Bog usmili. Drobna je, nikjer je ni dosti videti, a za to je Normanka. Pozna se ji, da so njeni predniki osvojili Anglijo. In res bi bila njena kuha kakor nalašč za ustrojena ousarska žrela.

Francoska kuha je v kožicah madame Bésièsove nekako tisto, kar bi bil Chopin na harmoniki — ne, da najdem še strašnejšo primero: kar je slovenski jezik pod peresom slovenskega pisatelja. Grozna je. Kulinarni sadizem. Če si okradel cerkev, oropal siromaka, ubil dobrotnika, storil sodomski greh, pojdi, o grešnik, k madami Bésièsovi in jej njen »boeuf à la bourguignonne« ali njene »tripes à la mode de Caen«; in On, ki te vidi, ti bo odpustil …

Nihče, kar nas prihaja v »bistro«, nima na vesti takih grozodejstev. Ali »Maison Bésiès« je pet ulic na okoli edini bistro, ki ima razen napajalnika tudi jasli. In tisti v peti ulici mu je podoben kakor bratu brat.

Pusto je med temi tremi steklenimi stenami; ni one domačnosti, ki visi nalik pajčevinam po kotih častitljivih slovenskih beznic. Malokdo sede, razen ob urah obedov, vsem se mudi odtod, kakor so v naglici vstopili. Vsak trenutek plane v bistro kak človek v povaljani delovni obleki, s širokim, pogrkavajočim glasom naroči kozarec pijače, pokramlja z monsieuriem Béziesom, zmrzljivo prestopaje ob točilniku na šamotnih tleh, in že zažvenkeče medeni frank ob pločevino, in ni ga več in za njim pride drugi in spet odide. Redkokdaj je v bistroju mnogo ljudi.

Le časih se jih po naključju zbere gruča; tedaj ostanejo minuto delj, popijejo »še enega« in se razgovorijo o politiki. Volitve bodo; tam, v stranski sobici sedi ponos madame Bésièsove, gospod kandidat, radikalni socijalist; »v permanenci« je, ves dan vsakomur na razpolago. (Nisem še opazil, da bi se bil kedaj kdo zbrknil zanj.) In kadar je tržni dan, dvakrat na teden, se ves bistro napolni s hripavimi prodajalkami, zariplimi mesarji in vso prerivajočo se, neučakano zmešnjavo obrazov in glasov. Tedaj se raztegne juha madame Bésièsove v neskončnost in njeni zrezki so dvakrat manjši, tako da jih, hvala Bogu, dvakrat hitreje poješ. Zvečer pa sije njen obraz od trudne blaženosti; v duhu že vidi sebe, madame Bésièsovo, kako sedi od zore do mraka v naslanjaču, in svojega Renéja, gospoda rentnika Bésièsa, kako hodi v Seino ribe lovit …

Nekaj gostov je, ki jih skoraj vselej srečaš, če se le količkaj pomudiš. Tak je monsieur José, živa podoba Društva narodov: s Kanarskih otokov doma, pa se jih ve ne spominja; Španec po rodu, pa ne zna španski; Amerčan po državljanstvu, pa komaj ve, kje je Amerika; v Franciji živi, odkar pomni, in bi se rad naturaliziral, pa ga ne marajo. Monsieur José, vesel, mlad dečko, s poklicem šofer, je v bistroju kakor solnčni žarek. Komaj pomoli glavo skozi vrata, se že vsi obrazi smejejo; burja njegovih okroglih šal prepiha vse kote, madame Bésièsova mu grozi s kuhalnico, okoli točilnika se oglaša grohot. In komaj je odšel, stopi skozi vata madame Renée, Joséjeva žena, takisto mlada in vesela in zala — s kakim drugim monsieurjem … C'est la vie, pravijo tukaj. Življenje, kaj hočemo! In José je vendarle zmerom vesel.

Joséjeva senca je Štefan, slovaški kmet iz bratislavske okolice. Mračen in zamišljen hodi okoli in koprni po domu. Ženo ima in troje otrok; kaj delajo, kako živijo? S samim kruhom se hrani, da jim pošilja denar. Gostje v bistroju ga imenujejo: »Tchéquo«.

»Tchéquo, ça va?«

A Štefan je separatist in strašno jezen na Čehe. Divje se odreže:

»Čeko vaš! Pa bon!« Njegova francoščina je od sile. Pet in dvajset besed, a zmeni se vendarle:

»Zahar« — tako je ime nekemu drugemu Slovaku — »kuší isi — moa isi. Trant dé kilomet!«

To pomeni: »Zaharjev dom in moj dom sta dva in trideset kilometrov vsak sebi.« »Kuší« je Štefanu univerzalni izraz za: spati, živeti, dom, hiša — za vse.

»Franse pa lang,« se huduje Štefan. »Moa žame aprandr. Pa posibl parle. Ah, m … alor!«

»Not de Cambronne« je edina francoska beseda, ki jo Tchéquo sijajno izgovarja. Kadar ne more dalje, vzklikne: »Ah, m … alors!« — in mu je laže.

»Štefan,« sem ga vprašal neko po češko, »zakaj si tako hud na Čehe?«

»Zakaj? Obsodili so me!«

»Kako obsodili?«

Tedaj sem zvedel njegovo povest. Štefan je bil po vojni komunist. Pa se je bil že davno izpametoval, in vse bi bilo dobro, da ni bilo zastran tega med ženskami nekih besed Prišlo je do tožbe, soseda je bila obsojena. Štefan in njegova žena sta se vesela vrnila domov. Tedaj pa stopi nekdo v hišo in pove, da sosedina sinova v krčmi pijeta »na smrt« in se hvalita, da bosta Štefana ubila. Štefan, junak, se neutegoma vzdigne, in v krčmo vprašat, kako in kaj. Ona dva se ga lotita. Štefan udari — nu, in je bilo nekolikanj preveč: eden čisto mrtev, drugi na pol. Dobil je dve leti. Da mu ne bi bilo treba sedeti, je brez hrupnega slovesa odpotoval v Francijo. Tu je čuvaj pri nekem stavbnem podjetju. Hudo je; a vendar je že toliko privarčeval, da je doma dokupil dve njivi …

Od tistih dob me lovi, kjerkoli me zagleda. Tako dobro mu de, da more govoriti po svoje. Franse pa lang, Štefan žame parle!

Tretji steber bistroja je Italijan, monsieur Giulio, zidar iz Romagne. Mnogo, mnogo jih zida tod v Franciji, odkar se je domovina prebudila k novi veličini. In Giulio pride pogosto k Bésièsovim, časih sam, časih z ženo in krasnim, pravljično umazanim otročičkom. Dobričina je, mehak, prisrčen človek; mene se je bil nekega dne kar oklenil. Pa sem bil prav takrat slabe volje in vse hudobije poln. Napeljal sem besedo na politiko in zapel Mussoliniju slavo …

Od tistih dob me Giulio ni pogledal. In potem je tu monsieur Lalouette, romantična, skrivnostna prikazen v hiši madame Bésièsove. A njegova zgodba je cela, prava istorija, in zato je bolje, da vam jo drugič povem …

Ljudje prihajajo in odhajajo. Bistro posluje od jutra v noč in krmi lačne in napaja žejne. Ob enajstih ali dvanajstih, časih tudi že ob desetih, pa porine madame Bésièsova poslednje obotavljajoče čez prag:

»A demain, messieurs! … Do svldenja jutri!«

Ključ v vratih se obrne, notri seže madame svojemu Renéju pod pazduho, zunaj se pa zasmeje veseli José in zapoje:

»II est tard, notre porte est closé, Il n'y a pus personne sur le boulevardt

Barbès;

Quand tout sommeille, l'amour s'éveille — Bésiès , Bésiès!«