Birič Juri

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Birič Juri. Humoreska.
Tone iz gošče
Spisal Tone iz gošče.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1889; Slovenske večernice, 43, 81–88
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV.dno

Prestavi se, dragi mi bralec, z menoj vred v Močeradnico, prijazno vasico, raztezajočo se pod visokim gorovjem. Tam bivajo mirni ljudjé v lepi zastopnosti med seboj, čeravno se tudi o pravi priliki radi malo pošalijo, vendar to nič ne dé; saj je poštena šala dovoljena, dà — celó potrebna.

Največkrat se pošalijo s svojim občinskim slugo, kterega sploh nazivajo „birič Juri“. Saj je pa tudi ves pripraven za šale ta Juri, in vsak otrok v vasi vé kaj smešnega o Juriju povedati.

On je majhen, suh možicelj, star ravno pol stoletja. Na hrbtu ima precej nepriličen grb, kteri je uzrok, da mora marsikdaj kako zarobljeno slišati. Zaradi tega grba mu namreč rekajo poniglavci, da nosi občinsko blagajnico vedno s seboj. Ti poredneži sevéda nimajo prav, kajti revežev ne smemo zasmehovati. A ne samo Jurijev grb, temveč tudi druge napake in čini njegovi dajejo razposajencem povód, da Jurija pikajo. Pa Jurija take in jednake šale ne bolé; on nikomur ne zameri ter je skoz in skoz potrpežljiva in poštena duša.

Da ga bolje spoznate, hočem vam tu nekaj dogodkov iz njegovega življenja naslikati. Evo jih!

I. Kako je Juri postal občinski sluga.[uredi]

Predno je Juri nastopil častno službo občinskega sluge ali po domače „biriča“, stanoval je pri svojem bratu Kamšiču „pod goró,“ kjer je imel malo čumnato izgovorjeno. Svakinja njegova, t. j. bratova žena pa je Jurija začela črteti ter ga neprijazno pogledovati. Juri strupénih pogledov sit, začne premišljevati v svoji temni čumnati, s čim bi se bil svakinji zameril. Juri je bil zvita buča, zató mu ni bilo treba dolgo prerešetovati; kmalu jo je iztaknil. Mislil je takó-le: „Čumnato res imam izgovorjeno, veže pa ni v pogodbi; svakinja je torej jezna zató, ker skoz vežo hodim. A temu se dá kaj lahko pomagati; bom pa skoz okno hodil!“ — In rés, kmalu hoče poskusiti, kako se bo dal ta sklep izpolnjevati. K oknu pristavi stol, zleze na-nj, pokuka vun, — pa o joj! to gre trdo, grb mu je na poti. — Še enkrat se z vso silo porine naprej in že je zvunaj. K sreči se je na brajdi obdržal, da ni padel. Na trati pod oknom pa zopet začne misliti, kaj mu bo storiti, ker to vendar ne gre, da bi se ubogi Juri moral vselej tako mučiti, kedar bo skoz okno vun in noter plezal. Zopet jo je dobro pogodil. „Okno bo treba razširiti“, misli si, „potém pa dam Štefčevemu mizarju tisto staro dvajsetico, in on mi bo naredil duri; — šip mi itak ni treba.“ Gre tedaj po sekiro in začne gornji tram razsekovati. Ker je bila pa lesena stena že stara in vsa trohljiva, začela se je vsa stena tresti in rušiti, ter je v kratkem času iznenadjeni Juri imel vhod, ki je bil večji, ko dve veži skupaj; — célo steno je podrl. Brata ravno ni bilo domá. Ko pa pride domú, moral je na prizadevanje svoje žene Jurija tožiti. Konec tožbe je bil tak, da je Juri izgubil pravico do svoje čumnate. Klatil se je tedaj okoli ter zdaj tú zdaj tam prenočišča iskal.

„Ni nesreče brez sreče“, pravi stari pregovor. Tako je tudi z Jurijem bilo. Občinski sluga v Močeradnici je zmrznil, ker se je bil preveč žganja napil ter na potu v snegu obležal. Treba je bilo drugega občinskega slugo izbrati.

„Kaj hočemo s Kamšičevim Jurijem?“ dejali so odborniki, „črez čas ga zna dobiti občina v preskrbovanje, ker je siromak; on naj bo naš novi sluga!“ In pri tem je ostalo. Takó je Juri le s pripomočjo svoje zvite buče prišel do dobre službe.

II. Kako je Juri opravljal službo mesovnega oglednika.[uredi]

S službo občinskega sluge je bila združena tudi služba mesovnega oglednika. Obeh služeb se je Juri počasi privadil, čeravno je marsiktero nerodnost učinil. A od sv. Lukeža sem pa Juri ni bil več mesovni oglednik, ker so ga morali odstaviti. To se je takó-le godilo:

Ko je krčmar Luka Črnič zvedel, da je postal Juri občinski sluga, terjal ga je za dolžnih pet goldinarjev, in ker mu Juri te svote ni takoj plačal, tožil ga je. Od tistega časa je imel Juri na Črniča posebno piko. Skrbno je pazil na njega.

Kar na enkrat pride od glavarstva na občino razglas o lasnicah ali trihinah. Ker se je na Nemškem več žalostnih dogodkov o ti zadevi prigodilo, bilo je mesogledom ukazano, strogo paziti na svinjsko meso. Juri je bil ravno navzočen v občinski pisarni, ko sta tajnik in župan brala omenjeni ukaz. Da ga je Juri kar z usti in ušesi poslušal, to se umeva samo ob sebi. Ko je zapustil občinsko pisarno, godel je nekaj sam pri sebi, potém se nasmehnil in rekel polglasno:

„Sva že skupaj, Luka Črnič; te že imam — ptiček! Dobro si zapomni dan, kdaj si ubogega biriča tožil.“

Čez nekaj dnij pride Črnič k mesogledu in mu oglasi, da bo prihodnjo jutro ob 7. uri svinjo klal, naj jo pride ogledovat. Kdo je bil veselejši od našega Jurija. Celo noč ni zatisnil očesa in če je malo zadremal, sanjalo se mu je od trihin. Videle so se mu trihine v sanjah kot nagnusne grdobe čudovite postave, tako da je včasih ves prestrašen planil kvišku in mahal z rokama sem ter tja, kakor bi se hotel ubraniti teh vsiljencev. Ob 5. uri zjutraj je že bil na nogah ter težko pričakoval trenutka, kdaj bo treba odriniti.

Točno ob 7. uri je že bil pri Črniču. Svinjo hitro zakoljejo in razsekajo. — Juri stopi bliže, — kar še poprej nikdar storil ni, — ter začne meso obračati in na tanko ogledovati. Krčmar ga, čudéč se, opazuje. Kar na enkrat se Juri ojači ter reče: „Tega mesa pač ne boš smel porabiti. Našel sem namreč polno predrobnih belih pikic v njem; to so trihine, strašno škodljive zverí. Vsak, tudi najmanjši košček se mora pokopati.“

Rekši to, odide. Čez jedno uro pa prinese od župana izdano pismeno prepoved o rabi tega mesa. To prepoved je župan izdal sevéda proti temu, da je Juri kot veščak prevzel vso odgovornost. Naš Jurček se ta čas pač ni spominjal pregovora, ki pravi: Kdor drugim jamo koplje, sam va-njo pade.

Črnič prebira prepoved in rés ne vé, kaj bi počél. Še enkrat pogleda meso z bistrim očesom in ne najde niti najmanje pikice v njem. Hitro napiše pritožbo proti Jurijevi prepovedi na c. kr. glavarstvo, mesó pa obesi v klet. Celih deset dnij je bilo vse tiho, — le meso v kleti je smrdelo tako, da si ga lahko četrt ure daleč ovohal. Kar se pripelje nekega popoldne pred Črničevo gostilno kočija, iz ktere izstopijo trije gospodje. Kmalu za njimi prisopihata župan in naš Juri; zadnji se je tresel po vsem životu. Povedali so Črniču, da so prišli trihinasto svinjsko meso gledat; naj ga jim pokaže.

Ko se klet odpre, morali so vsi žepne rute tiščati pred nos, da jih smrad ni vrgel vznak. Juriju se je pa kar črno delalo pred očmi in ni govoril besedice. Živinozdravnika na tanko pregledata meso, a ne najdeta najmanjšega sledú o trihinah, kar takoj objavita. Zdaj se še le Juriju jezik razveže. On začne trditi, da ta čas, ko je on meso ogledoval, je le kar mrgolelo trihin, sedaj pa jih je najbrž oštir odpravil, ali pa so same popadale na tla, ker jim meso preveč smrdi. Komisija se ni dosti ozirala na Jurijev izgovor; jeden izmed živinozdravnikov pa je nekaj zamrmral, zdi se, da je rekel: „bedak“.

Sodba je bila hitro končana. Naš ubogi Jurče je moral plačati komisijske stroške in se pobotati s krčmarjem za smrdljivo meso. Razun tega je prišel pred sv. Lukežem ukaz od višje oblastnije, da si ima občina Močeradnica izbrati drugega mesogleda. No tako je prišel Juri ob službo mesovnega oglednika. Da se mu je potém še večkrat o trihinah sanjalo, ni mi treba praviti.

III. Kako je Juri vinske duhove rotil.[uredi]

Vendar si je hotel Jurče ta osodepolni dan zapomniti, češ danes mesogled, in nikoli več! Zató se napoti takoj, ko mu župan, pomilujóč ga, razodene ukrep dotične politične oblastnije, tja v gorovje v staro gostilno imenovano „k Matijčku“. Matijček takih obiskov vesel, prinese hitro pol litra najboljšega, — mošta Jurče sploh ni maral, — pa kos svinjske pečenke. Akoravno Jurčetu ni bilo dosti za svinjino, vendar je s slastjo použil pečenko, ker ni bilo kaj drugega dobiti. No, podlaga je bila dobra, in naš Juri je vlival kupico za kupico v vedno žejni goltanec, kakor bi žareče oglje gasil. Slednjič se že naveliča vedno jedne vrste vino piti, zató reče Matijčku: „Nimaš nič boljšega, tega cvička sem že sit!“

„Imam ga, imam“, odgovori Matijček, „izvrstna črnina je, pa ni na pipi; če hočeš, potegnem ti jo že, toda najmanj en liter.“

„Potegni, pa urno se zasukaj! Kaj je meni danes za en liter vina,“ odreže se ponosno Jurček.

Matijček prinese črnino, in Jurček jo slastno popije. Toda preveč je že bilo te dobrote, kar so nerazumljive besede in zmešani pogledi Jurčetovi predobro pričali. Tihi večerni mrak je objel vse stvari na zemlji, ko se je Juri poslovil od Matijčka. Med potjo so se pa poprej mirni vinski duhovi v Jurčetovem želodcu začeli vzbujati in se pojati sem ter tja. Nekaj se jih je celó v glavo vrinilo, ker ni bilo v želodcu prostora. Jurčetu se je sevéda pri tem najslabše godilo. Zdaj ga je zamaknilo na desno, zdaj je zapotekel na levo ter neusmiljeno z nosom butnil ob star hrast, kteri se pa za ta udarec še zmenil ni.

Jurčetu je pa že vendar bilo preveč tega ujčkanja, zató sklene napraviti mir med belim in črnim, če ne z dobra pa s huda. Možato se torej oglasi:

„Kaj pa imata vidva tu notri v želodcu? Mir hočem imeti! Ti belec, bodi pameten; močen si močen, pa vendar ni lepo, da bi se postavljal nad slabejšega. Trikrat toliko te je gotovo skupaj kot ónega črnega, sram te bodi! Ti črnec pa bodi miren v svojem kotu, ne mešaj se z belcem, saj veš, da te premaga. Barvo sevéda imaš hudo in tudi duh tvoj je močan, pa pomisli, da te je le malo — malo — malo.“

To izgovorivši zamakne ga zopet na desno tako, da se z vso silo zaleti v bukev, ki je ob potu rastla, in va-njo butne s čelom, da se mu je kar zabliskalo pred očmi. Potiplje se z obema rokama za čelo in ko se prepriča, da se čepinja še ni razbila, zopet nadaljuje: „Sta li videla sedaj, saj sem vama pravil in vama še povém: Bodita mirna, ako ne, ne bo dobro, gotovo se bosta še kesala, pa bo znabiti že prepozno. Zadnjikrat vama rečem z lepa, ako pa sedaj ne ubogata, zmenili se bomo drugače! Komaj Jurče zadnjo besedo izpregovori, izpodtakne se ob neki korenini, zaleti se nekaj korakov na levo in že leži, kakor je dolg, v blatnem jarku poleg pota. Ko si tam malo oddahne, začne se na ves glas smejati in pravi: „Prav vama je, jaz sem vama gotovo dobro hotel, ko sem vaju svaril, pa me nista poslušala, zdaj pa le delajta pokoro. Vama li nisem rekel, da se ne smeta tepsti ter da bodita mirna, pa vse ni nič pomagalo. Kesajta se kolikor hočeta, zdaj je že prepozno. Saj sem vama pravil, da se bo kaj hudega pripetilo, ako ne bosta mirna. In res, moje prerokovanje se je izpolnilo. Zdaj imata priliko in čas, da se sprijaznita. Prav vama je! Privoščim vama prav iz srca. Prav vama je, trdobučneža neubogljiva. Ha, ha, ha!“

Zadnje besede je Jurče komaj še polglasno izgovoril, kajti že ga je sladki sèn objemati začel. Kmalu je sladko zadremal in smrčal tako, da bi gotovo strah in groza bilo vsakega, kdor bi ga bil slišal. — Ravno se je cerkovnik v farni cerkvi za veliki zvon obesil, ko se Jurče prebudi. Hitro se prekriža in hoče opraviti jutranjo molitev, — mislil je namreč, da leži domá na svojem ležišču, — kar zapazi, da je oblečen. Hoče se hitro vzdigniti iz nenavadne postelje, pa o joj! Ker je Juri precej trdo padel, napravil je s svojim grbom globoko luknjo. Blato pa, ki je bilo precej gosto, prijelo se je njegove suknje s tako močjo, kakor bi bila sama smola. Jurče misli, da ga sam peklenšček ima priklenjenega ter se tako ustraši, da začne na vse grlo vpiti in na pomoč klicati. Ko Jurče vse sile napne, posreči se mu vendar, iztrgati se iz te neljube ječe.

„Hvala Bogu“, rekel je in se splazil med drevjem za vasjo v svoje stanovanje. Da bi ga videli, kakošen je bil Jurče takrat, smejali bi se mu gotovo. Nos mu je debelo otekel, lice mu je bilo vse razpraskano, obleka pa umazana in blatna; — težko ga je bilo spoznati. Ko se je umil in svojo obleko malo očedil, rekel je sam pri sebi: „Ti fermenska črnina ti! Matijček me že ne bo kmalu zopet videl!“ Matijček pa, ki je tisto jutro šel po sol v vas ter videl v dragi Jurčetovo sliko, nasmehnil se je sam pri sebi ter takoj uganil, kaj se je godilo; bil pa je toliko možat, da je molčal in vse za se obdržal. Vendar kakor pravi pregovor: „Nič ni tako skrito, da bi ne postalo očito“, tako je bilo tudi s to skrivnostjo; kmalu jo je vedelo staro in mlado, in da bi ti, dragi bralec, bil zašel tiste dni v Močeradnici v kako veselo družbo, slišal bi bil sam pripovedovati, kako je birič Juri ono nesrečno noč vinske duhove rotil.

IV. Kako je Juri kolero preganjal.[uredi]

Kot občinski sluga je Juri tudi dostikrat kako prav smešno iztaknil, pa vendar so bili občani zadovoljni z njim, ker je svoja opravila precej vestno izpolnjeval, razun tega pa vsakovrstno šalo pripuščal in sam večkrat kaj budnega pripovedoval.

Pred tremi leti je bila huda kolera na Laškem. Oblastnije so izdale posebno strogo povelje o pripravah za zabranitev te strašne kužne bolezni, o nadzorovanju laških zidarjev itd. Sevéda je naš Juri vse take in jednake naredbe najpaznejše poslušal ter si jih dobro zapomnil, ker jih je moral pred cerkvijo ob nedeljah razglašati. Tudi občina Močeradnica je pripravljala, kar se je dalo, da bi odvrnila to strašno šibo. Kupili so karbolove kisline več steklenic, klorovega vapna pa kar celo vrečo skupaj, češ ker pride ceneje, če se ga več vzame.

Neki dan je moral župan tiste občine odpotovati v mesto, ker je bil za porotnika izbran. Naročal je Juriju, naj nosi spise, ktere bo občinski tajnik izdelal, prvemu svetovalcu v podpis ter naj sploh pazi, da se občini kaka škoda ne pripeti.

Peti dan, odkar se je župan odpravil, raznese se v Močeradnici strašna vest, da je v bližnji občini umrl neki laški zidar za kolero. Kaj je početi? „Kolera je tu! kolera je tu!“ vpilo je staro in mlado. K nesreči je občinski tajnik, ki je v sosednem trgu stanoval, zbolel in ni ga bilo, s komur bi se mogel Juri zastran kolere posvetovati. Pa bistra glavica si zna sama v sili pomagati. Slišal je Juri o svojem času ukaz zaradi previdnosti zoper kolero ter vedel o čudni moči klorovega vapna in tiste karbolove kisline.

Na delo torej, da ne bo zamujeno! Jurče vzame vrečo s klorovim vapnom pod pazuho ter prehodi celo vas od konca do kraja in siplje po malem vapno na cesto. Pri zadnji hiši pa izsuje ves ostanek tja ter potolče z vrečo na bližnji plot, da bi se prav nobeden prašek ne odtegnil izvrševanju svoje čudodelnosti. Prebivalci ga strméč gledajo, a ker jih zagotovi, da kolero preganja ter da je prišel takošen ukaz, pusté ga pri miru, čeravno se tu pa tam kteri na skrivnem zaradi tega početja — namuzne.

A ni še bilo dovolj! Jurče nese vrečo nazaj v pisarno, naloži tri steklenice karbolove kisline ter malo prazno skledico v jerbašček, odreže gosto obraščeno hrastovo vejico in se zopet odpravi na osodepolno pot. Pred vsako hišo vlije v skledico kisline, pomoči vejico vá-njo in pokropi z njo hišo od vseh stranij, ostanek pa vlije pred hišne duri. Včasih mu kaka kapljica prileti v lice, joj! kako to skeli. Vendar koraka Juri ponosno do zadnje hiše. Ostalo mu je še za polno skledico karbolove kisline. Ko skledico nalije, pomoči vá-njo vejico, a ker je bila skledica prepolna, pomočijo se mu z vejico vred tudi vsi prsti desne roke. Začne ga srbeti, potém boleti in žgati takó, da ne vé, kaj bi počel. V naglici pluskne polno skledico kisline v hišne duri zadnje hiše. A kakor odmev iz hoste, tako tudi kislina v preblizu stoječega Jurčeta nazaj prileti. Nekaj je pride v obraz, nekaj na roki, največ pa na hlače. Peče ga kot živi ogenj in pomagati si ne vé. Beži, kolikor ga noge nesó, vrže jerbašček s steklenicami od sebe in vpije, kakor blazen. Ljudje prileté skupaj, čudijo se divjemu Juriju, a na vsa vprašanja ne dobé drugega odgovora kot: „Kolera! kolera!“

Še le drugo jutro se je prebivalstvo pomirilo, ko se je zvedelo, da je ta vražja tekočina biriču roki, obraz in hlače razjedla, ter da nima kolere. Nekteri so se smejali ter privoščili Juriju te bolečine za svojo bedarijo, drugi pa so hvalili njegovo početje, ker so videli, kako moč ima karbolova kislina. Stare babe pa ga niso mogle dovolj prehvaliti; glasno so kričale: Juri nas je otel kolere, slava Juriju, dokler bo stala Močeradnica!“

Vendar je Juriju ta hvala malo pomagala; strašne bolečine je moral pretrpeti, predno je ozdravel. A kaj so vse bolečine proti strogim opombam župana, ki se je skoro po tem dogodku vrnil domú. O teh vendar rajši molčim, ubogi Juri je že itak dosti imel pretrpeti; le to dostavim, da bi bil zavoljo kolere skoro tudi službo biriča izgubil.