Biografija s kredo
| Tretje oko Marko Kravos |
| |||||||||||
Pozdrav
[uredi]S kakšno pravico ti rečem
dober dan, Ace?
Tvoja stvar, ta tvoj dan,
jaz se ne vtikam.
Lahko da ti je všeč
svetlo rdeč in razgiban
ali napet, eksploziven dan,
ali pa samo dolg, miren
in tvoj dan.
Kaj jaz vem!
Tudi če bi vedel, kaj češ,
če bi oba dobro vedela kaj,
bi ti lahko pomagal?
Če rečem lep dan, bel dan,
zdrav dan, se stvari za las premaknejo?
Dam ti samo roko,
roka roko ogreje,
ko greva vsak po svoje
od dneva do dneva,
moj Ace.
Zajec v grmu
[uredi]Funkcioniram,
funkcionarim,
funkcionorim:
ne vem več, kako mi je ime.
V tem grmu tiči zajec.
Govorim,
hitim,
dušim se:
tudi meni se piše čas, ne pa zgodovina.
V tem grmu tiči zajec.
Slep,
gluh
in sam:
bolj družbeno marljiv kot živ.
V tem grmu tiči zajec.
Ta zajec je pravi merjasec!
Moje telo
[uredi]Koliko je mojega telesa povrhu? zunaj?
Ga ne znam izmerit.
Je pravi obseg takrat,
ko sem uraden? ohlapen? utrujen?
ko spim brez sanj? ali ko se ljubim
in sem ozek kot riba in trd?
Jezik, s katerim drsim
po tvojem vratu,
je tudi površina telesa?
Kdaj je telo najgostejše?
pri ženski?
če se skrči pred ognjem?
od mraza? od straha in smrti?
kdaj ga je največ?
kdaj je najbolj moje?
Pravzaprav
[uredi]Pol svojega življenja spim
pol svojega spanja sanjam:
pol mojih sanj je v barvah,
polovica pa v belem na črni podlagi.
Napol verjamem, napol sem žalosten.
Pravzaprav ni prehudo,
pravzaprav niti predobro:
pravzaprav je zoprno samo to,
da nikoli ne veš, če je tèma
samo odmor ali že konec filma.
Nočni obisk
[uredi]Pride en hudič ob poldveh ponoči
in mi ne pusti spati
je en mravljinčar
ki srka spanje
Mama reče – lahko noč sine
žena reče – lahko noč moško
sinek reče – lahko noč mak
in pride bogdana in pride peter
in pride slavko iz zagreba
in pride nataša in direktor tavčar
in pride sam predsednik republike
in reče
lahko noč marko
Prav nič ne pomaga
sem ko telegraf
Pride pa ena suha baba
bolj stara ko mlada
in reče živjo
ampak tako ironično
s privihano levo veko
in že spim
na mrtvo ko snop.
Biografija s kredo
[uredi]S kredo zarišem belo cesto
in grem za njo
in srečam ljudi in srečam živali
in grem po beli črti mimo
in srečam stvari in mesta
in grem naprej
in pridem do velikega morja.
Zaplavam naravnost
ampak to ni smer
sredi morja je samo črn krog
in je dobro in plavam po njem
in plavam in potem postane kopno
kolobar iz kamna in spet hodim
in rišem s kredo smer v krogu po obodu
in na sredini ni več vode ampak žrelo
in v ognjeniku ni več ognja ampak plini
in
in potem se telo sesede vase
in prileti galeb in obsedi na glavi
posrka vse in se zgubi v daljavi
v ravni dolgi beli črti na obzorju.
Barve
[uredi]Najprej je bilo sto barv
v različnih odtenkih.
Nisem jih še razmejil,
ko sem pravil:
to je kot oblačno morje,
taka je zemlja pri stricu Slavku
in prsi deklet so mlečne.
Potem je svet dozorel
in se razstavil na pet osnov:
na rdečo, plavo, belo, črno,
in še rumeno sončno in rumeno zlato.
Zdaj so stvari na pol,
vse je le temno ali svetlo,
vse je prozorno ali trdno
in vse je z ostrimi robovi.
…
Še se bo sploščil svet in jaz v njem,
postala bova prašna, vodoravna cesta
za puhaste vrtnice vetra.
O zvestobi
[uredi]Senca dreves, v kateri sva ležala
in trk trk nad nama,
bog ve če je žolna našla črva,
ali je drevo odmrlo,
kot vse,
ko so pokosili prezrelo travo
že naslednji dan in je potok
odtekal kot nikoli prej in
sva težko spet našla kraj,
kot težko najdem vse,
tudi tebe, vedno je vse drugače,
spet je vse tu, mislim,
pa je vse drugače,
ko leži tu tvoja dolga roka
in je trava že odcvela,
in še trka žolna
v žili na zapestju.
Še mislim, da se s tabo pogovarjam
in ti odpiraš usta, jaz jih tudi,
glasu pa ni, čeprav so gibi znani
in jaz kričim in zadržujem dih.
Vse je negibno,
samo potok teče
v napačno smer
in ptice
so zdaj ribe.
Moja ura
[uredi]Čudno kaže moja ura:
veliki kazalec prehiteva,
mali nekam zastaja,
številka za datum pa se premakne
vsak drugi dan.
Nekaj je narobe s časom,
na drobno ga je preveč,
v kosih pa premalo.
In včerajšnji dan sem zamudil,
za jutri pa že nimam kdaj.
Čevlji
[uredi]Na čevlje sem privezan,
ki hodijo po svetu kar tako,
brez prave misli.
Stojim v njih malo začuden
in malo v zadregi.
Nič si ne morem pomagati:
spotikajo se,
in jaz v njih,
hotel bi se ustaviti,
in oni hitijo,
hotel bi plesati,
oni pa iščejo svoj par.
Bos sem prišel na ta svet,
v čevljih pa pojdem po gobe.