Binkoštni izlet
Binkoštni izlet. Rado Murnik |
|
Naš blagopokojni profesor slovenščine
je imel irhasto navado, da
nam je dajal za domače in šolske
naloge zgolj modre pregovore ali pa
puste razpravice. Naposled je vendar
enkrat razsvetlil sveti Duh tudi tega
usnjenega gospoda; naslov prihodnji
domači nalogi je bil: Binkoštni izlet.
„Dobro, prav dobro!" je šepetal
moj sosed Alfred, po domače Alfa in
veselo migal z dolgimi prsti po zraku.
„Tako pride vsaj nekoliko izpremembe
v naš cesarsko-kraljevi gimnazijski
dolgčas!"
„Prosim, gospod profesor, kaj pa,
če bi šel dež?" je vprašal stoje, ko
ga je pozval profesor.
„Potem se naj glasi naloga: Zakaj
se veselim vigredi?"
Alfa je zopet sedel. Tiste dni
sva srkala zoprni pelin učenosti vzajemno
v predzadnji klopi pete šole.
Na tem strategično in taktično enako
važnem mestu sva imela malone ves
razred s profesorjem vred v evidenci;
od tu najino šepetanje ni več dosegalo
in žalilo njegovih ušes; tu sva
ob hudi uri z dogovorjenimi znamenji
laglje pomagala mučenikom ob
črni deski in si takorekoč igraje se
nabirala nevenljivih zaslug za trpeče
človeštvo.
Moj sosed Alfa je bil lekarjev
sin in morebiti bolj namazan z vsemi
starimi in modernimi mazili nego
sam papa.
„Če ne bo lepega vremena," mi
je šepetal, „spišem tole jedrnato nalogo:
Pomladi se veselim zato, ker
mi 1.) ni treba več nositi plašča; 2.)
ker je šola popoldne šele ob treh;
3.) ker dobim vsak dan češenj za
južino. — Tako naredim, naj bo, kar
hoče!"
Te strašne pretnje se je menda
zbalo nebo; binkoštno nedeljo je bilo
vedro in krasno, kakor malokdaj.
Midva z Alfo sva se namenila na
slovečo Šmarno goro. Že od daleč
sva opazila nenavadno gnečo pri blagajnici
južnega kolodvora.
„Nič ne de," mi je dejal Alfa,
„ljudje se mi bodo umikali kaj radi!
S sabo imam namreč škatlico jodoforna
iz papanovo lekarne."
Privzdignil je skrivoma pokrov
majhne zaklopnice in kmalu so se
držali ljudje v njegovi bližnji okolici
za nosove. Slišal sem več zlobnih
opazk in tudi žaljivi priimek „Smrdokavra";
vtem pa se je Alfa že zmuznil
v ozki hodnik, ki je vodil k edino
izveličevalni blagajnici, in kupil obema
dvema vozna lista do druge postaje.
Kmalu potem sva sedela v soparnem
vozu dolgega vlaka.
Alfa je upal, da bo zli duh iz
Pandorine škatlice odganjal potovalce
in da se bova vozila prav udobno.
Toda vsiljivih izletnikov je bilo čimdalje
več; suvali so se, stopali si na
cenjena kurja očesa in kleli, da se
je bliskalo ob jasnem nebu. Vsi predelki
so bili polni popotnikov; mukotrpni
narod je bil nažokan kakor
sardele v zabojcih in s čudovito
vztrajnostjo je prenašal začetne bridkosti
binkoštne zabave.
Naposled se je premaknil neesteti-
čno dolgi vlak. Nama nasproti je sedel
suh, bradat možic, poleg njega
precej mlad mož z inteligentnim nekoliko
zafrkljivim obrazom. Govorila
sta nemško.
„No, kako so vam všeč naše planine?"
je vprašal mlajši starejšega,
ko smo se ustavili na državnem kolodvoru
in je šunder malo prenehal.
„Pri vas na Pruskem nimate nobenih."
„Nobenih planin; toda če bi jih
imeli, bi bile najmanj dvakrat tako
visoke," se je odrezal ošabni Prus,
menda strojevodja v tovarnici kakšnega
nemčurskega Ljubljančana.
„Pojdite, pojdite, jetika nemška!"
se je norčeval mlajši. „Kako pa bi
mogli nanje, ko na Pruskem nimate
drugega jesti, nego v oblicah krompirja,
slanikov ali kvečjemu ob praznikih
in nedeljah zaradi izpremene slanike
in krompir. Ne boš ti Kranjca!"
Povedal je po slovensko, kako se
je ustil tuji ošabnež, in vsi so se smejali
prevzetnemu pruskemu krompirjevcu.
Godrnanje se je ta obrnil in
gledal skozi okno.
„Kaj pa tako smrdi ?" se je oglasil
debel bas zraven Alfe, ko smo
se peljali zopet dalje.
„Saj res, kdo prodaja take nepotrebne
dišave?" je pritrkoval suhljat
možiček in vihal svoj dolgi nos.
„Nekdo ima kugo ali pa kaj podobnega!"
Tedaj je začelo jokati dete v bližnjem oddelku. Tam sta sedela kmet in
kmetica s tremi otroki. „Mama, ven!
Mama ven!" je prosilo ihteč najmlajše
v naročju mlade matere.
„Božjastno je revše," je diagnosticirala
stara škrbasta babura z modrim
obrazom.
Kaj še! Gliste ima sirota gliste,
pa nič drugega!" jo je zavrnila njena
grdogleda soseda. „Le meni verjemite,
da ima paglavec gliste; jaz vem, saj
je bil moj pravi stric konjederec in
je mož gliste bolje poznal kakor devet
učenih dohtarjev."
Skrbna mati je obupno pogledala
naokoli, kakor bi iskala pomoči. Potem
pa je zašepetala detetcu nekaj na
ušesce in postavila otroka na tla. Malič
je utihnil, pokorno počepnil in
vkratkem se je pojavila rumena navarnost
(die gelbe Gefahr.)
Vse se je smejalo do solza, toda
ne nedolžnemu otročku, temveč doktorici
vse božjasti in doktorici vseh
glist.
Le prekmalu sva morala zapustiti binkoštni zabavni vlak in jo mahniti
po gladki cesti v daljni daljni svet.
Za nama je pridrdralo mnogo voz,
lestvenic, kočij in kolesarjev na visokih
bicikljih. O, kako so se nama
širile prsi v tej gosti megli zdravega
prirodnega prahu, ki je tajinstveno
zakrival okolico pred nama kakor bajevito
deveto deželo! O, kakšno radost
uživa nepokvarjeno srce ob vsakem
kilometrskem spomeniku in ob
vsakem romantičnem kupu gramoza!
O!
V gostilnici pod Šmarno goro sva
spila dva vrčka piva in pojedla vsak
po tri reglje. Potemtakem ni čuda, da
nama je vzrasel greben in da sva lezla
kar po vseh širih naravnost proti
cerkvi na vršac. Vsa povaljana, zasopla
in znojna sva se bližala kremi.
Alfi se je pripetila medpotoma huda
nesreča; odpadel mu je pokrov škatlice
in jodoformov prašek se mu je
stresel po obleki. Dišal je že oddaleč
po špitalu; krčmar ga je sumljivo
ogledoval in nama rekel, naj hitro
opraviva, sicer mu odpodiva vse goste,
ki jih je kar mrgolelo okoli cerkve.
Alfa je naročil kruha, krače pa polič
vina in slovesno obljubil, da bova
kosila na samem za zidom. Žalilo ga
je, da sva morala takoj plačati in dati
nekaj tudi v zastavo za posodo in
obedno orodje.
Po pojedini sva Šla okoli cerkve,
si ogledala grobove in krenila po stezici
nekoliko nižje. Vživala sva v senci
leže krasni razgled in cigarete. Da, na
gorah je doma prava prostost, kjer
se ni bati sitnega razrednika in kjer
ni treba razpenjati dežnika, kadar bi
človek rad kadil. Dolgo sva sedela v
hladu. Alfa je prisegel gostilničarju
večno zaničevanje pa neizprosen bojkot
do hladnega groba in nasvetoval,
naj odrineva proti izhodni strani doli;
tam spodaj da je izvrstna krčma.
Alfa je bil velik prijatelj bližnjicam.
Navzlic temu menda ne bi bila
zašla, ako ne bi bil motil najinega
idiličnega popotovanja neotesan bik.
Črna govedina se je bil zaljubil v
Alfovo rdečo kravato in zdirjal za
nama. Letela sva pred sovražno po
šastjo kakor dva hrta, pa komaj sva
jo unesla in splezala na kozelc. Od
tam sva ga zmerjala tako dolgo, da
ga je bilo naposled vendarle sram in je
počasi odbezljal.
Tovariš je izbiral zdaj še hujše
bližnjice, da bi popravila zamudo. Naenkrat
sva zdričala po strmi drči za
les in se ustavila po kratkem pa hudem
trpljenju v bodečem grmovju.
Alfa je odslej platno prodajal, ker si
je bil na ostrem kamenju v naglici
preparal nove hlače, jaz pa sem izgubil
peto z desnega čevlja. Takoj
nato sva zabredla na močvirnat travnik
in nisva mogla dolgo ne naprej
ne nazaj. Vsa blatna in obrizgana sva
zapela s preletečim glasom „Lepa naša
domovina".
Naposled sva se vendar izkobacala
iz mlake in se očedila s travo,
ki je povsodi zapustila zelene sledi na
najinih oblekah.
Post tot discrimina rerum sva
srečno prispela na veliko cesto. V jarku
je migal onemogel pijanček in venomer
kričal: „Vesele praznike! Vesele
praznike!" Zastonj se je trudil stari
sesalec, da bi vstal. Vselej ga je vrgla
njegova binkoštna merkovca zopet na
trebuh; preklinjal je pa mož kar na
debelo.
Pred Šiško sva zavila v gostilnico;
tu je bilo vse živo ljudi. Harmonike
so krulile in cvilile, gostje so
blagoglasno vriskali, ukali in se drli,
da je bilo veselje. Alfa je naročil vina,
vode in krtačo.
Na dvorišču so se pretepali praznično
oblečeni fantji. Najmanjši je najbolj
kričal: „Ti mene? Pa ti mene?
Zabavljaš Ti prekleti —!" Tedaj pa
ga je zgrabil neprijazen nasprotnik,
ga nesel k vodnjaku in mu nažehtal
celo ploho po glavi. Naposled je nastopil
hlapec; temu hrustu so se umaknili
spoštljivo vsi na cesto in tam nadaljevali
binkoštne narodne igre.
Kmalu potem je prilezel na pozorišče
birmanec in s smešno navdu
šenostjo klical svetega Urha, menda
prvikrat v svojem življenju. Za njim
se je prigugal debeluhast dedec.
„Janče, pojdi no pit, pojdi!" je
vabil bolnega dečka.
„Ne morem več, boter!" je odgovarjal
birmanec v presledkih, kadar
je pač utegnil. „Meni je tako slabo!"
„Kaj tisto! Saj je bilo meni Še
bolj, Janče. Si vsaj zapomniš, Janče,
kdaj si bil pri birmi!"
Krčmar je bil prijazen mož. Za
majhen denar se je pogodil Alfa z
njim in mlad hlapec naju je potegnil
v lepem vozičku domov. Kako je sprejela
mojega ljubega tovariša njegova
grdooka gospodinja, tega ne vem; meni
pa so rekli doma, da naj si le dobro
zapomnim, kdaj sem šel nalogo delat
na Šmarno goro.
Tak je bil maj ni binkoštni izlet
v resnici. V nalogi pa sem ga — o
hinavščina! — popisal takole:
Napočila je krasna binkoštna nedelja.
Midva s prijateljem A. sva se
namenila na Šmarno goro. Po maši
sva sedla v voz gorenjskega vlaka.
Komaj se je odpeljal iz zatohlega
mesta v krasno naravo, že je zadišalo
po dehtečih rožicah. Z nama se je
vozil tudi Prus, ki je vedel mnogo
povedati o orografiji svoje mile domovine.
Med drugim je povedal, da
jedo tam najrajši ribe in krompir.
Čimdalje smo se vozili, tem močnejši
je pihljal žlahtni duh. Na drugi klopi
so sedeli oče, mati in trije otroci. Ti
otročički so ves čas milo prepevali in
zbujali občno pozornost, zlasti pa najmlajši.
Od Vižmarja sva šla peš. Voz
za vozom je drdral mimo naju po
gladki cesti. Vozovi so nama bili jako
všeč, zlasti od daleč. V gostilnici pod
goro sva spila vsak polič vode in krenila
navkreber. Na vrhu sva uživala
krasen razgled po ljubljanskem polju.
Divoten je bil pogled na belo Ljubljano
in sivi grad, zavit v rahli par
vročega dneva. Po kosilu sva šla počasi navzdol. Krotak bik naju je
spremljal precej dolgo. V kratkem
sva dospela na čaroben kraj. Kar uisva
se mogla ločiti od tu in sva zapela:
„Lepa naša domovina!"- Pred
mestom sva videla, kako so plesali
fantje naroden ples. Pobožen birmanec
pa se je pri vodnjaku priporočal svojemu
patronu. V gostilnici sva spila
vsak skodelico mleka in se potem,
polna najprijetnejših vtiskov vrnila domov. Binkoštni izlet mi ostane vedno
v prijetnem spominu!
Dodal sem par citatov. Enako nalogo je spisal tudi Alfa. Humbug! Hinavščina! Dobila sva oba „hvalevredno". Ako bi bila pisala resnico, bi bila dobila pa „nezadostno" in povrhu Še karcer. In to nama je bila takrat velika razlika!