Bine Brrvinc pri prednikih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Male zgodbe iz velikega življenja Bineta Brrvinca
Bine Brrvinc pri prednikih
Marko Kravos
Spisano: Alenka Juhant in Daša Brezar
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Muren Čričič je rad obujal spomine na stare čase: »Takrat so živeli naši predniki. Ne mene ne tebe še ni bilo nikjer,« je razlagal Binetu Brrvincu.
»In zdaj, ko smo mi na svetu, kje so naši predniki?« ga je naravnost vprašal Bine.
»Ko se kdo v življenju preveč utrudi, se odpravi počivat v podzemlje, na kraj sveta. Takrat postane prednik.«
Seveda to Binetu ni šlo kar tako iz glave: kako živiš, ko si v podzemlju, na koncu sveta in si prednik?
Sklenil je, da si to pobliže ogleda in zato je stopil do deževnika Motovilčnika. »Ti Motovilčnik gotovo veš, kako si je mogoče ogledati podzemlje tudi tam, kjer se skrivajo predniki.«
»Uj, pa sem že mislil, da si prišel spet k meni na obisk. Ampak to, kar nameravaš, ni šala, nevarno je. Na onem svetu so cele vojske sitnih prednikov, ki za vse, kar se jim je kdaj hudega zgodilo, dolžijo vse žive. Vzemi s sabo morski biser, da si boš svetil z njim, druge svetilke tam ugasnejo. Potem rabiš mojo črno nit. Zaveži jo za svoj dom na belem svetu, da boš znal nazaj. Predvsem pa rabiš kočijaža Smrtka. Samo on te lahko popelje s svojo kočijo na oni kraj.«
Kočijaž Smrtek je bil kar takoj za tretjim vogalom krtove dežele. Bil je to suhoten, zelo špičast trikotnik. Pravkar je krtačil tri črne žužke, ki so bili vpreženi V njegovo z zlatom okrašeno kočijo.
»Oster in strog zgleda. .. In tu vse smrdi po osmojenemi« so šli Binetru Brrvincu mravljinci po hrbtu. Za korajžo je še bolj stisnilv pesti biser in črno nit in zlezel na kočijo: »Kar bo, pa bo!« si je mislil in za vsak slučaj že začel odvij ati nit, ki je bila zavezana za njegovo mušnico.
Kočijaž Smrtek je zamrmral: »Za plačilo za vožnjo do tja čez si mi dolžan tri pitane črve. - Se ne mudi... ko jih boš imel,« je še pristavil in ves čas pri tem pokašljevalz kh kh, grr, kh kh!
Kočija s tremi žužki je zdrvela navzdol, zavila zdaj okrog enega kapníka zdaj okrog drugega in že so bili v kraljestvu prednikov.
Tu ni bilo nič posebnega, vse pepelnato sivo, vse gladko in mrzlo kot nagrobni kamni. Tam so, vsak zase, sedeli okostnjaki in preštevali svoja rebra. Trkljali so s kostmi in si peli:

Ena in dva in tri,
to so moje kosti,
štiri in pet in šest,
nazaj ni več cest,
sedem in osem in devet,
zdaj moram znova štet!
Ena in dva in tri...

»Hooopla! « ga je takrat od zadaj zgrabil kočijaž Smrtek. »Zdaj bom pa s tvojim mesom spital tiste tri črve, tako kot dogovorjeno!«
Bine se mu je ízmuznil, zagrabil za najbližjo kost in jo porinil Smrtku v oko. »Ti spaka sleparska! A zato si mi rekel, da bo treba plačat vožnjo samo - do tja čez.. .«
»Uuuu, kje je moja kost,« je takrat zatulil najbližji prednik in hitro izmaknil eno rebro sosedu.
»Uuuu, pusti moje kosti!« mu je ta zalučal svojo glavo v glavo.
»Krivi so živi, krivi so živi! « je medtem kričal Smrtek in hujskal mrtvake nad Bineta. Ampak predniki so bili vsi zaposleni z zbiranjem svojih koščic, ki so se med pretepom zmešale in Bine Brrvinc je lahko pobegnil v dolgi temni hodnik, v katerega jekazala njegova črna nit leta je tek _ Svetil si je z biserom in tekel tekel. Tri el, da je spet ugledal beli dan, svojo mušjo hišico in prijazne prebivalce živega sveta.
»Si le prišel, bali smo se zate,« mu je izrazil muren Čričič svoje veselje, da ga spet vidi. »In kako je kaj v deželi prednikov?«
»Ni jim lahko. Mrzlo je in gotovo jim zelo slabo kuhajo, ker jim vse kosti ven gledajo.«
Tako je blagohotno poročal Bine Brrvinc o onem svetu. Tudi zato, ker je vedel, da tisti nesrečniki vsemu na zgornjem svetu prisluškujejo.
»Dobro bi jim bilo poslati vsaj steklenico vina, da si bodo kako bolj veselo zapeli in na moj obisk pozabili.«
Tako je prav, Bine. Do prednikov obzir in spoštovanje, tudi ker jih je neznansko dosti več kot ...zadnikov.
Ne, ne, saj se šalim! Za predniki ne pridejo zadnikí ampak potomci.