Bilo je
| Bilo je ... Fran Bolka |
Besedilo je bilo objavljeno pod psevdonimom Samko Cvetkov.
| |||||||||||||
V črni žalni obleki je šla moja ljubica pod mojim oknom, ozrla se je vame in v mojih očeh je zaigrala solza in umaknil sem se v sobo. Ljubica je šla dalje in ko sem pogledal skozi okno, sem jo videl, da se je ozrla nazaj. Kodraste lase ima moja ljubica ... Bil je čas, ko sem še hodil čakat na vogal, kdaj bo prišla mimo in ona je prišla in šla mimo mene, zrl sem za njo, a ona se ni niti ozrla nazaj, ampak je šla dalje, jaz pa sem bil vesel, da sem le videl njen florentinski slamnik, ki se je svetil tam daleč za drevjem, ki je šumelo in se ji priklanjalo, priklanjalo se je moji ljubici in še bolj sem čutil njeno lepoto ... Moj Bog, to so bili trenutki, ki bi jih odkupil s smrtjo, a ljubica ni hotela vedeti zame in mojo ljubezen ... Mnogokrat sem stal na vogalu in zrl za njo in ona se mi je časih nasmejala s tistim zapeljivim smehom, ki bi bil dal zanj vse ... Počasi so prišli trenutki, ko se mi je zdelo, da me ljubi, da me ponoči kliče, ko je mrak v njeni sobi in zvezde sijejo na njeno postelj. »Fran, pridi, zakaj te ni?!« ... Taki trenutki so me očarali in mislil sem, ljubica je poleg mene in jaz ji slonim na prsih in ji zrem v oči ...
Prav poleg mene sedi ljubica in zrem ji v sivo-zelene oči, ki se blešče v večerni zarji, mokrota ji stoji v očeh in žalost ji sije iz njih; kaj še naj imajo te oči, da bi me zamogle bolj očarati, kot so me? Objel sem jo okolo vratu in jo poljubil na ustnice, ki so bile rdeče kakor češnja, mehke kot svila in vroče kot solnce, kaj še naj imajo, da bi me bolj veselile, kot so me ...
— Srček, kako te imam rad. Umrjem če hočeš!
Ljubica se smeje moji naivnosti, kako bi mogel umreti in pustiti njo, ki jo imam tako rad. To je neumnost: umreti zanjo, kaj bom imel od tega, niti njenih laskov ne bom več videl, kaj šele poljubljal njena lica, njena majhna usteca; neumnost je torej misliti na smrt ... Ljubica jaz ostanem tu pri tebi in če greš ti proč, je to moja smrt; hujša ko telesna, ker mrtvec v živem telesu je največja reva na svetu in jaz bom tak, ako greš ti proč; ali se ti ne bom smilil, ko bom hodil okoli z razmršenimi lasmi in zateklimi očmi, s sledovi dušnih bojev, ki jih bom bil takrat, ko te ne bo, kajne ljubica, ti ostaneš vekomaj moja, vekomaj boš sedela tu poleg mene v naslanjaču in na smrt ne bova mislila. Saj bo tako izginilo življenje, kakor dim, ki se dviga izpod mojih prstov, med katerimi stiskam cigareto ...
V črni žalni obleki je šla ljubica mimo okna in se je ozrla vame ... torej ni bila poleg mene, torej sem lagal sam sebi; največji lažnik je tisti, ki laže sam sebi; največji bedak dotični, ki veruje stvari, ki so nemogoče in da bi jaz kdaj objemal svojo ljubico, to je skoro več kot nemogoče. Kaj sem? Kdo sem? Nič nisem in nikdo nisem. Kup pepela, ki bo padel nekdaj skupaj in potem ga bo raznesel veter, da se ne bom nikoli več videl celega. Berač sem, ki stoji na vogalu in prosi, prosi svojo ljubico, najnesramnejši berač, ki prosi česar ne dobi, ker ljubica noče darovati niti najmanjšega žarka svojih oči, s poniževalnim posmehom gre ... dalje in se niti ne ozre.
Pa jaz ji odpustim ljubici vse gorje in tudi, da se mi poniževalno nasmehne, samo da vidim njene zlate kodre in da vidim, kako se ji tam daleč priklanjajo drevesa, ki šume nad njo ...
Zbogom ljubica, zdaj te ne bom več čakal na vogalu, ker pričeli so se kazati znaki prečutih noči, prečutih zaradi tebe in morda bi te moj plašni in temni obraz ostrašil, ako bi se slučajno ozrla vame in morda bi te moje oko užalilo, ako bi samo počivalo na tebi, zato me ne bo več na vogal ...
V sobi sedim na polpolomljenem stolu, pred menoj leži kup popirja, ki se krivi pod solnčnimi žarki in ki je popisan z njenim imenom ... Dolgo je temu, kar ne hodim več čakat na vogal, ali pride mimo ljubica, dolgo je temu in skoro pozabil sem, kako žari njeno oko, kako se drže njena usteca in kako gre po trotoarju mimo mene s poniževalnim nasmehom na ustnicah.
Pa pride v črni žalni obleki pod mojim oknom in se ozre vame, v očeh mi zaigra solza in umaknem se v sobo, da ne bi videl njene črne obleke ... Spomini mi vstajajo v duši, kako sem rad videl njeno vitko telo, ki se je sramežljivo umikalo vsakemu nečistemu pogledu; pa jaz nisem nikoli pogledal s pregrešno mislijo v srcu, vedno sem zrl za njo z najčistejšo dušo in najponižnejšim izrazom v očeh ... Spomini so mi otežili dušo, ljubica pa je prišla znova mimo okna; vstal sem in šel za njo. Ko sem prišel mimo nje sem ji pogledal naravnost v oči in opazil sem v njih solze, ki se nam pojavijo, ako se spomnimo na nekaj, kar bi bili lahko dosegli, pa smo pustili, da je šlo mimo nas ... Ljubica, ti si torej nekaj izgubila; o vem kaj! Pa zdaj je konec; moji lasje so zmršeni in moje oči so zatekle.
Zbogom ljubica, še enkrat! Saj
se spominjaš tiste Cankarjeve pesmi:
»Čas je bil, ljubica,
tiho zdaj v grobu spi
tvoja in moja
vesela mladost.«
Zapravila si čas in ti zdaj nosiš črno žalno obleko, jaz pa imam zmršene lase in zatekle oči ...